Na strehi sveta
petek, 31. 7. 2009Na letnem taboru SDS v Lepeni je še en večer minil v znamenju gora. Tokrat je gorski vodnik Tomaž Jakofčič govoril o vzponu na najvišjo goro na svetu Mount Everest. Goro so prvič osvojili leta 1953 in od takrat dalje je vse bolj popularna, v današnjih časih zelo skomercializirana. Kot prvima Slovencema je to uspelo leta 1979 Andreju Štremflju in Nejcu Zaplotniku, kar pomeni, da je letos minilo že 30 let od tega vzpona.
Tomaž Jakofčič se je na najvišjo goro na svetu odpravil kot gorski vodnik in sicer v skupini 13 ljudi. Gorski vodnik je poklic, za katerega se je potrebno šolati tri leta. K šolanju lahko pristopijo samo izkušeni alpinisti. Posebej je poudaril, da v Sloveniji spremstvo gorskih vodnikov ni v navadi, tako kot je to drugod po Evropi. Zato si je bil primoran svojega delodajalca poiskati v tujini in tako je prišel v stik z neko angleško agencijo, za katero je odšel tudi na Everest. Angleži, ki jih je spremljal, so morali za vzpon plačati 40 tisoč evrov. Poleg bogatih alpinističnih izkušenj, je Tomaž imel tudi izkušnje z višino, kar je za vzpone na osemtisočake izjemno pomembno.
Vsak, ki pride na vzpon na Everest, svoje potovanje prične v Katmanduju, ki je za večino eno najbolj prijetnih mest na svetu. Mesto je prava mešanica narodnosti, religij in prijaznih ljudi. Kot je dejal Tomaž so prvi dnevi služili pakiranju, razgledovanju in pripravljanju. Sledil je let do Lukle, od koder se je pričela 7-dnevna pot do 1.baze po utrjenih stezah. Hodili so po 6 ur na dan in po besedah Tomaža je bila to prijetna hoja s čudovitim razgledom. Tu so opravili posvetitev pri duhovnem vodji lami, ki jim je dal šale (kate) in napisal posvetilo. Kot zanimivost je Tomaž pojasnil, kakšen je njihov način molitve in sicer molijo tako, da izobesijo molitvene zastavice, ki plapolajo v vetru in molijo. Po 14-tih dneh so prišli do baznega tabora, ki je na višini 5380 metrov. Tabor je prava mala vas, saj je bilo v tistem času v bazi kar 250 ljudi. Tomaž je s svojo odpravo tu prebil 60 dni. V vasi je neke vrste bolnišnica in najvišja pekarna na svetu. Tudi tukaj so opravili obred posvetitve baze, brez katerega seveda ne gre. Obredi veliko pomenijo šerpam, kot tudi alpinistom, saj je gora vzela že veliko življenj. »Obred je trajal kar 4 ure, toda na koncu smo dobili pivo«: je dejal Tomaž. Pri vzponih imajo veliko vlogo pripadniki Šerp, nepalskega ljudstva, ki opravljajo službo višinskih nosačev in opremljajo goro z vrvmi. Njihovo znanje plezanja se je s porastom plezalskih odprav v Nepal močno izboljšalo.
Pot so nadaljevali čez Ledeni slap, ki predstavlja veliko nevarnost zaradi podirajočih se serakov in ledeniških razpok. Pot čez slap je treba začeti že zgodaj, saj se z dnevno toploto nevarnost še poveča. Nad ledenikom stoji prvi višinski tabor. Naslednji tabor postavijo na 6500 metrih, kjer je bilo po besedah Tomaža izjemno vroče. Opozoril je, da je v takih razmerah še posebej nujno paziti, da ne dehidrirajo, saj je ta že zaradi višine velika. Tabor 3 je na višini 7300 metrov in je služil kot aklimatizacijska točka. Do tod so prišli brez dodatnega kisika. V taboru so čakali na vremensko okno, da se odpravijo. Vseskozi so spremljali vremensko napoved, saj se med monsuni in vetrom ustvari to okno. Ko je bila napoved za naslednje štiri dni ugodna, so nadaljevali pot. »Ljudi je na 8000 metrih veliko, skratka cela vrsta«: je povedal Tomaž. Zaradi prevelike gneče se je leta 1996 zgodila nesreča, ki je terjala 15 žrtev. Njihova odprava se je podala na vrh 19.maja 2009, okrog devete ure zvečer in na streho sveta so prispeli že ob štirih zjutraj. Sicer zaradi zgodnje ure niso bili deležni jasnega razgleda, je pa ta vendarle potreben, da se lahko v primeru slabega vremena hitro sestopi. Od ekipe trinajstih je vrh osvojilo 6 alpinistov. Odprava na Everest traja dolgo, kot je dejal Tomaž, je potrebno računati na 72 dni.
Tomaž Jakofčič se je na najvišjo goro na svetu odpravil kot gorski vodnik in sicer v skupini 13 ljudi. Gorski vodnik je poklic, za katerega se je potrebno šolati tri leta. K šolanju lahko pristopijo samo izkušeni alpinisti. Posebej je poudaril, da v Sloveniji spremstvo gorskih vodnikov ni v navadi, tako kot je to drugod po Evropi. Zato si je bil primoran svojega delodajalca poiskati v tujini in tako je prišel v stik z neko angleško agencijo, za katero je odšel tudi na Everest. Angleži, ki jih je spremljal, so morali za vzpon plačati 40 tisoč evrov. Poleg bogatih alpinističnih izkušenj, je Tomaž imel tudi izkušnje z višino, kar je za vzpone na osemtisočake izjemno pomembno.
Vsak, ki pride na vzpon na Everest, svoje potovanje prične v Katmanduju, ki je za večino eno najbolj prijetnih mest na svetu. Mesto je prava mešanica narodnosti, religij in prijaznih ljudi. Kot je dejal Tomaž so prvi dnevi služili pakiranju, razgledovanju in pripravljanju. Sledil je let do Lukle, od koder se je pričela 7-dnevna pot do 1.baze po utrjenih stezah. Hodili so po 6 ur na dan in po besedah Tomaža je bila to prijetna hoja s čudovitim razgledom. Tu so opravili posvetitev pri duhovnem vodji lami, ki jim je dal šale (kate) in napisal posvetilo. Kot zanimivost je Tomaž pojasnil, kakšen je njihov način molitve in sicer molijo tako, da izobesijo molitvene zastavice, ki plapolajo v vetru in molijo. Po 14-tih dneh so prišli do baznega tabora, ki je na višini 5380 metrov. Tabor je prava mala vas, saj je bilo v tistem času v bazi kar 250 ljudi. Tomaž je s svojo odpravo tu prebil 60 dni. V vasi je neke vrste bolnišnica in najvišja pekarna na svetu. Tudi tukaj so opravili obred posvetitve baze, brez katerega seveda ne gre. Obredi veliko pomenijo šerpam, kot tudi alpinistom, saj je gora vzela že veliko življenj. »Obred je trajal kar 4 ure, toda na koncu smo dobili pivo«: je dejal Tomaž. Pri vzponih imajo veliko vlogo pripadniki Šerp, nepalskega ljudstva, ki opravljajo službo višinskih nosačev in opremljajo goro z vrvmi. Njihovo znanje plezanja se je s porastom plezalskih odprav v Nepal močno izboljšalo.
Pot so nadaljevali čez Ledeni slap, ki predstavlja veliko nevarnost zaradi podirajočih se serakov in ledeniških razpok. Pot čez slap je treba začeti že zgodaj, saj se z dnevno toploto nevarnost še poveča. Nad ledenikom stoji prvi višinski tabor. Naslednji tabor postavijo na 6500 metrih, kjer je bilo po besedah Tomaža izjemno vroče. Opozoril je, da je v takih razmerah še posebej nujno paziti, da ne dehidrirajo, saj je ta že zaradi višine velika. Tabor 3 je na višini 7300 metrov in je služil kot aklimatizacijska točka. Do tod so prišli brez dodatnega kisika. V taboru so čakali na vremensko okno, da se odpravijo. Vseskozi so spremljali vremensko napoved, saj se med monsuni in vetrom ustvari to okno. Ko je bila napoved za naslednje štiri dni ugodna, so nadaljevali pot. »Ljudi je na 8000 metrih veliko, skratka cela vrsta«: je povedal Tomaž. Zaradi prevelike gneče se je leta 1996 zgodila nesreča, ki je terjala 15 žrtev. Njihova odprava se je podala na vrh 19.maja 2009, okrog devete ure zvečer in na streho sveta so prispeli že ob štirih zjutraj. Sicer zaradi zgodnje ure niso bili deležni jasnega razgleda, je pa ta vendarle potreben, da se lahko v primeru slabega vremena hitro sestopi. Od ekipe trinajstih je vrh osvojilo 6 alpinistov. Odprava na Everest traja dolgo, kot je dejal Tomaž, je potrebno računati na 72 dni.