Na sodišču bodo morali predložiti dokaze za obtožbe
ponedeljek, 30. 11. 2009Ne gre za teorijo, ampak za prakso. In to ponavljajočo se prakso. Isto formulo kot pri aferi Patria so uporabili že pri drugih aferah; tudi del akterjev je isti. Sodelovali so že pri aferah Vič-Holmec in Depala vas. Razlika je le v vključitvi Finske, da bi aferi s tem dali večjo kredibilnost. Tudi pri zadnjih obtožbah v Delu, Mladini in drugod je osnova neko anonimno pismo, ki je bilo poslano nekaterim institucijam. Preiskuje jo seveda Kosova komisija in verjetno tudi drugi organi pod političnim vplivom vladne koalicije.
Tudi tožilstvo?
Tega ne vem. Vse teče zelo podobno kot v časih omenjenih afer v devetdesetih. Takrat so Drago Kos ali nekateri iz njegovega kroga sami sebi napisali anonimno pismo in ga nato preiskovali. Ali pa so insinuacije kako drugače pripeljali v preiskavo. V Depali vasi se je Kos predstavljal kot Peter iz Sove in nagovarjal tajnega policijskega sodelavca, naj provocira sodelavce vojake, da bodo rekli kaj grdega o novinarjih, to posname in prinese k njemu. To Kosovo spletkarjenje je bilo dokumentirano. Ker od vsega insinuiranega v oddaji Resnica o Patrii niso nič dokazali, je bilo treba dodati nove elemente, da bi lahko opravičili podaljševanje preiskave. Obljubili so, da bodo rezultati znani v začetku tega leta, nato so bili prestavljeni na poletje in konec leta. Sicer pa ne gre le za pisanje Dela. Že prejšnji teden je stranka Zares na to temo postavila poslansko vprašanje, pa tudi drugi mediji so bili ustrezno pripravljeni na novost v aferi.
Imate to anonimno pismo?
Ne. Imam pa zanesljive informacije, da je to ena od podlag za špekulacije Dela in drugih. Med drugim naj bi v njem govorili o brezplačnih časopisih.
Zakaj ta pok(ec) iz Finske, saj prihodnji mesec ni volitev?
Zato pa sedaj ponovno spreminjajo časovnico. Ker preiskava ni obrodila sadov, so morali za njeno nadaljevanje izdelati opravičilo. Prihodnje poletje, ko naj bi bila preiskava po zadnjih zagotovilih končana, pa bo čas tik pred lokalnimi volitvami. Takrat bo v igri Jankovičevo mesto v Ljubljani, in pogreta afera naj bi zaposlila njegovo politično konkurenco. Vrnimo se k pisanju Dela. Novinarju so insinuacije, za katere seveda nimajo nobenih dokazov, povedali »off the record«, misleč, da jih bo objavil brez navedbe vira. Tako vedno ravnajo drugi novinarji, vključeni v izvedbo velikega poka, z Berglundom na čelu. Ker je Karba navedel vir, ga je s tem izpostavil naši tožbi zaradi žaljive obdolžitve. SDS lahko zlahka zavrne absurdne obtožbe. Nič čudnega, da je finski preiskovalec Björqvist zapisano zanikal, saj ve, da obtožbe ne držijo.
Boste tožili Delo?
Da. Na sodišču bodo morali predložiti dokaze za obtožbe. Če bodo predložili dokaze, da je Björqvist obtožbe dejansko izrekel, bo vložena tožba proti njemu.
Dejal je, da slovenskim medijem ne bo dajal izjav …
To je povedal že oktobra, a že dan pozneje prelomil besedo. Ne gre za verodostojno osebo. Sicer pa, kaj bo pa počel, če ne bo dajal izjav? Doslej je delal predvsem to.
Se je kompromitiral?
Kompromitiran je že od samega začetka. Nesporno je avtor Resnice o Patrii Berglund uporabil podatke, zbrane v Björqvistovi preiskavi. To se vidi iz povsem enakih stavkov v štabnem dokumentu in televizijski oddaji.
Videti je, da se je glavni finski preiskovalec znašel v težavah.
Da, in to predvsem zaradi motiva, s katerim vodi preiskavo. Za vsako ceno hoče potrditi obtožbo Berglunda v oddaji Resnica o Patrii, v kateri je bilo rečeno, da je Patria podkupila slovenskega predsednika vlade, torej mene. Očitno ima do Berglunda poseben odnos, poleg tega pa ta lahko kadarkoli pove, kje je dobil gradivo za oddajo. To pa bi za Björqvista lahko pomenilo konec kariere in zaporno kazen zaradi zlorabe položaja.
Vam je Björqvist na zaslišanju pokazal vse, kar so imeli takrat v rokah?
Domnevam da. Čeprav Bjorqvist na mojem zaslišanju ni imel aktivne vloge, saj je bil ves čas zaposlen s svojim telefonom. Vso omenjeno dokumentacijo so imeli v rokah že pred letom in pol. Zaslišanje bi lahko opravili že takrat, a namesto da bi se lotili zaslišanj in ugotavljanja dejstev, je dokumentacija očitno romala k avtorju finske oddaje. Za predvolilni čas je bila potrebna afera in ne preiskava.
Kaj kaže na to, da naj bi, kot ste že dejali, Drago Kos politično spletkaril v ozadju celotne afere?
Njegovi prstni odtisi so na daleč prepoznavni. Sicer pa lahko ponovno poslušate njegove izjave v omenjeni oddaji.
Je pa očitno precej spreten, saj je kljub vsem spletkam »preživel«.
Ne gre za spretnost, temveč za zaščito. On ni glavni akter, je le orodje neke politike. Glavni akter je tisti oziroma krog tistega, ki mu je bilo to pripisano v Nedeljskem dnevniku teden dni pred finsko oddajo. Celo pod sliko Milana Kučana v tej izdaji Nedeljca piše, da on pripravlja veliki pok.
Ima stranka še dolgove? Ste jih poplačali?
Ne, seveda jih še nismo. Kampanjo je v naših razmerah nemogoče financirati brez posojil. Prav po lanskih volitvah, ko smo bili vladna stranka, je teh dolgov največ, saj nismo imeli časa, da bi se aktivno ukvarjali z nabiranjem prispevkov. Denar, o katerem pišejo v Delu in Mladini, bi nam za poplačilo dolgov zelo koristil in bi bili veseli, če nam gospod Košir iz Dela pokaže, kje naj bi bil.
Nisem vas dobro razumel. Pokaže ali nakaže?
(smeh) Pokaže. Če ga ne bo našel, pa naj ga nakaže. Nekaj odškodninskega denarnega toka iz Dela v SDS bo gotovo »steklo«, ko bo na sodišču izrečena pravnomočna sodba zaradi njihove ponedeljkove laži.
Dejali ste, da se je vlada s soliranjem glede arbitražnega sporazuma s Hrvaško zaplezala. Kdo jo lahko reši iz stene?
Odločanje na referendumu, zato tudi govorijo o razpisu posvetovalnega referenduma. Ko bo znan rezultat, si bodo umili roke, češ hoteli smo najboljše, a ljudstvo je odločilo drugače.
Še pred to intervencijo predsednik vlade Borut Pahor predvideva pogovor s predsedniki opozicijskih strank. Od vas pričakuje alternativno rešitev.
Vse to je blef. Le kaj naj se pogovarjamo, če pa je škodljiv sporazum že podpisan?
Vlada se je odločila za solo vzpon.
Zakaj?
Izključno zaradi notranjepolitičnih razlogov. Zdaj je arbitražni sporazum in ne gospodarska kriza ter brezposelnost glavna tema na naslovnicah časopisov. Vlada je zaradi istih razlogov najprej zelo nespretno blokirala hrvaška pogajanja z EU. Pahor je zatrjeval, da ne bomo odpravili blokade, dokler meja dokončno ne bo dorečena. Želel si je povečati podporo v javnosti, ki je kopnela zaradi nesposobnosti pri reševanju gospodarske krize. Pol leta po blokadi to ni bila več novica, stopnjeval se je pritisk EU, ZDA in vseh tistih, ki jim je nadaljnje širitev Unije na zahodni Balkan v strateškem interesu, zato je vnovič solistično in brez tehtnega premisleka ostro zavila v drugo smer. Dosegla je sporazum,kakršnega bi lahko katerakoli vlada podpisala že veliko prej. Določanje meje po mednarodnem pravu je bila ves čas hrvaška zahteva. Za ta temeljni cilj so bili pripravljeni pristati na kakršnekoli dodatne okraske v sporazumu. Slovenija, o tem je bil leta 2007 dosežen nacionalni konsenz, je to ponudbo zavračala, saj ji določanje meje po mednarodnem pravu vnaprej odvzema možnost teritorialnega stika naših voda z mednarodnimi vodami. Sporazum je vlada sedaj poslala na ustavno sodišče, nato bo na vrsti posvetovalni referendum. Dolgotrajni postopek in kratkoročno idealna situacija za vlado, ki želi preusmeriti pozornost od krize.
Kako si razlagate mnenjsko podporo sporazumu?
Jaz te podpore ne vidim. Pomembno je, kako korektno so izvedene mnenjske raziskave in postavljena vprašanja. Toš je v Politbarometru ljudi manipulativno spraševal nekako tako, ali podpirajo nekdanjega in sedanjega predsednika, ki ta sporazum podpirata.
So pa tudi raziskave s povsem korektnim vprašanjem.
Odgovori kažejo, da je volilno telo kot običajno pri takšnih vprašanjih razdeljeno po tretjinah. Prva je za, druga proti, tretjina pa je neodločena. A referendum je nekaj drugega kot javnomnenjska raziskava. Pred referendumom o umetni oploditvi ali pred zakonom o izbrisanih so raziskave napovedovale precej tesne izide, po zaprtju volišč pa so bili izidi za predlagatelje teh zakonov porazni. Na referendum gredo namreč tisti, ki so prepričani, in ne tisti, ki jim je bolj ali manj vseeno, ali so v dvomih. Vprašanje teritorialnega stika z odprtimi morjem oziroma status pomorske države je za Slovence temeljnega pomena. Ni ga, ki bi bil lahko prepričan, da nam Pahorjev sporazum ta temeljni interes zagotavlja. Še sam tega ne verjame, kot to nazorno kaže njegovo zapletanje v izjavah. Del volilnega telesa se sicer opredeljuje glede na siceršnje politično prepričanje, a to ne bo odločilo. Volivcev, ki so zadovoljni s kakršnokoli rešitvijo, le da bo do nje sploh prišlo, na kar računa vlada, pa na referendum večinoma ne bo.
Boste z vsaj približno toliko energije, kot jo kaže premier, pozvali ljudi h glasovanju?
Z udeležbo tistih, ki sporazumu nasprotujejo, ne bomo imeli nobenih težav.
Ne bo kampanje z vaše strani?
Seveda bo. Treba bo razlagati dejansko vsebino sporazuma. V predlogu zakona o posvetovalnem referendumu je vprašanje zavajajoče. Ljudi sprašujejo, ali naj se podpre sporazum, ki »med drugim prinaša …« In nato navajajo le tiste dele, ki se dobro berejo.
Temu so se odpovedali.
Za zdaj še ne. Še vedno velja predlog koalicijskih poslanskih skupin. Volivcem bo treba vsebino šele pojasniti. V pomoč nam je soseda z enostransko izjavo, s katero izjavlja, da sporazuma nikakor ni mogoče razumeti tako, da bi Slovenci dobili pravico do odprtega morja. Ne bi mogli jasneje povedati, kako oni razumejo sporazum.
Nekateri v SLS menijo, da bi morali pozvati k bojkotu referenduma. Ali je to tudi mnenje predsednika Radovana Žerjava?
Kdor bo pozival k bojkotu, ker sporazumu nasprotuje, bo dejansko pomagal vladi. Govoril sem s predsednikom Žerjavom, a ne razmišlja tako. Če referendum bo, se bomo lotili resne kampanje. Takšen sporazum nikoli ne sme čez referendum.
Pahor pravi, da je pred poletjem glede posredovanja razmišljal o ZDA in Vatikanu. Zdaj ima sporazum blagoslov ZDA.
Rezultat kaže, da tehtnega razmišljanja pri tem podjetju ni bilo. Tudi omenjene izbire najbrž ne, saj papež Pahorja ni hotel niti sprejeti. Vsak sporazum bi dobil blagoslov ZDA ali EU. Oni imajo tu en interes, mi pa dva. Tudi mi se strinjamo s članstvom Hrvaške v EU, a še prej moramo rešiti nerešen mejni problem med državama. Nismo v Washingtonu, ampak v Ljubljani. V položaju, v kakršnem smo, si površnega pogleda ne moremo privoščiti. Pred seboj moramo imeti celotno sliko. Ne nam in ne Hrvaški, EU in ZDA nič ne pomaga, če slovensko javnost posilimo s slabim sporazumom, nato pa bo reakcija slovenske javnosti, ko bo treba ratificirati pristopni sporazum Hrvaške z EU. Poleg tega ima Hrvaška nerešena mejna vprašanja tudi z Bosno, Srbijo in Črno goro. Spustiti tako državo v EU brez jasnih principov glede reševanja mejnih vprašanj, uveljavljenih v našem konkretnem primeru, pomeni tvegati kasnejšo blokado treh drugih držav na zahodnem Balkanu.
Kako na to »celotno sliko« gledajo evropski sogovorniki, ki so se udeležili današnjega simpozija ob dvajsetletnici padca komunističnih diktatur?
Pogovarjali smo se s predsednikom Evropske ljudske stranke Martensom. Zelo dobro je razumel, v čem je težava. Tudi drugi evropski in ameriški politiki s tem nimajo težav, če jim kdo problem pojasni v celoti. A teh pojasnil niso deležni ne s strani naše vlade in kajpada ne tudi hrvaške, ki je v tej zgodbi kratkoročno zmagala, na koncu pa bo vse skupaj lahko najbolj škodilo prav njej. Kakorkoli že je bil v pogajanjih trd prejšnji predsednik hrvaške vlade, se je tega dobro zavedal. Vedel je, da mora na koncu tudi večina slovenskih volivcev glasovati za pristop Hrvaške k EU in da je verjetno referendum neizogiben.
Sta s Pahorjem pred podpisom govorila res le na letalu med Brusljem in Ljubljano?
Pahorje bil takrat že povsem odločen. Kocka je padla poleti, še pred obiskom Kosorjeve v Ljubljani. Kot rečeno, glavni motiv za hitenje je v notranji politiki. Vlada je našla idealno priložnost, da iz medijske pozornosti umakne gospodarsko krizo in vprašanje, zakaj Slovenija zanjo plačuje višjo ceno od drugih držav. Ta tema je nadvse primerna, saj bo očitno še dolgo aktualna. Ne glede na izhod, ki bo na koncu slab za vse. Nočejo videti vsega, vedoč, da bodo rezultati arbitraže v primeru iskanja rešitve po začrtani poti prišli šele v naslednjem mandatu, ko bo to vprašanje neke druge vlade. Komisar Rhen je predlagal, da arbitraža odloči v enem letu. Pahor je ta rok črtal iz sporazuma.
Pa poglejva midva bolj celovito.
Hrvaška bo do konca junija naslednje leto ali kak mesec pozneje najverjetneje sklenila pogajanja in podpisala pristopno pogodbo ter sedla za isto mizo z nami (čeprav še brez glasovalnih pravic) v različnih organih EU. Začel se bo čas ratifikacije, in takrat se bo zapletlo. Državni zbor ne bo zbral dvotretjinske večine za ratifikacijo pristopnega sporazuma, dokler ne bo rešeno vprašanje meje. Slovenija bo po nepotrebnem izpostavljena pritiskom in takrat bo izdan prvi račun za nespreten manever.
Kaj pa če bo sporazum na referendumu sprejet?
Tudi če bo zaradi enostranske kampanje in provladnih medijev dobil podporo pičle večine, bosta slab občutek in negotovost glede rezultata arbitraže negativno vplivala na ratifikacijo pristopne pogodbe. Gotovo bi se v taki situaciji našla stranka, ki bi zlahka zbrala 40.000 podpisov za referendum, in z ratifikacijo ne bi bilo nič, tudi če bi prej šla skozi parlamentarno proceduro.
Ste prepričani, da se bodo na referendumu ljudje odločili proti članstvu Hrvaške v EU?
V SDS smo prepričani, da je treba mejno vprašanje rešiti pred vstopom Hrvaške v EU. Samo tako se je mogoče izogniti tveganju, o katerem govorite. Navsezadnje je o tem govoril tudi prvi politik v EU, predsednik EPP Wilfried Martens. V SDS bi s iz načelnih razlogov težko glasovali proti vstopu Hrvaške v EU, zlahka pa o tem ne bomo glasovali, dokler mejno vprašanje ne bo rešeno, državni zbor pa potrebuje za ratifikacijo dvotretjinsko večino.
Nekateri dokazujejo, daje bil za vašo vlado načelo zunanje pravičnosti le pogajalski blef.
Če bi bil le pogajalski blef, bi sporazum s Hrvaško lahko že zdavnaj podpisali. Take trditve so sprte z logiko.
V nekom pogovoru ste dejali, da je na pogajanjih v mešani komisiji ostalo nerešeno le še vprašanje pravičnosti. Je bil dogovor res že tako blizu?
Ker Hrvaška ni pristala na načelo ex aequo et bono, avgusta 2007 na Bledu nismo podpisali pripravljene skupne izjave. V predhodnih telefonskih pogovorih in drugih stikih je Hrvaška dopuščala možnost, da bi tudi na njihovi strani prišlo do poenotenja glede načel, ki smo jih zagovarjali, to pa je poleg zunanje pravičnosti tudi razsojanje o vsej meji in izhodiščni datum na dan osamosvojitve. Ker do tega ni prišlo, smo govorili le o načelnem dogovoru, da spor predložimo meddržavnemu sodišču v Haagu ali drugi tretji osebi, če bo mešana strokovna komisija, ki bi jo ustanovili, stališča glede načel uskladila. Zaradi slabe izkušnje pri sporazumu Drnovšek-Račan sva bila s Sanaderjem dogovorjena, da greva v državni zbor in sabor le z rešitvijo, ki bo imela tudi podporo opozicije v obeh državah. Zato sem tako kot Sanader redno skliceval koordinacijo parlamentarnih strank. Vsa stališča smo usklajevali. Vedel sem, da bi Hrvaška lahko pristala na načelo ex aequo et bono v položaju, ko bi zato nekaj dobila, na primer ratifikacijo njihove pristopne pogodbe ali konec pogajanj. In ta situacija je prihajala.
Treba je bilo le čakati?
Seveda. Sloveniji se ni mudilo. Tudi zdaj se ji dejansko ne mudi. Vprašanja meje v našem mandatu nismo spravili z dnevnega reda, pripeljali smo ga na pot, ki je vodila do dobre rešitve.
Pahorja ste seznanili z vašo taktiko?
Seveda. Podpiral jo je, saj nismo delali nič brez dogovora z opozicijo. V arhivih je cela vrsta njegovih izjav iz leta 2007, v katerih je pogojeval rešitev mejnega vprašanja z uporabo načela zunanje pravičnosti.
Vsi predsedniki strank pa ste nato složno podprli blokado Hrvaških pogajanj. Zdaj ocenjujete, da je bila to nespretna poteza.
Nespreten je bil način pogojevanja blokade. Izbran je bil brez posvetovanja z nami. Pahor je nato stališče še zaostril, rekoč, da ne bo več taktiziral in čakal, zato bo zahteval od Hrvaške rešitev vprašanja meje, še preden sklene pogajanja in napoči čas ratifikacije pristopne pogodbe. Zanimalo me je, kakšno rešitev si predstavlja, on pa mi je odvrnil, da naj Hrvatje podpišejo in ratificirajo sporazum Drnovšek- Račan, mi pa bomo šele potem umaknili blokado. Vprašal sem ga, ali je res prepričan v tako hitro rešitev. Odgovoril mi je, da bo prepričal evropske partnerje, mi pa bomo do rešitve odločno vztrajali pri blokadi. Dobro, če je tako, vas bomo podprli, sem mu dejal.
So bile možnosti za tak razplet stvarne?
So, lahko bi se izšla tudi taka igra, če bi bila Slovenija pripravljena res tvegati in če bi imela dobro diplomacijo. Bilo bi veliko slabe volje in težkih besed, a na koncu bi EU pritisnila na tistega, ki z vstopom v EU nekaj dobi, to pa je Hrvaška. Tudi v primeru Makedonije so sedaj pritisnili nanjo, naj spremeni ime zaradi vztrajanja Grčije. Če bi Hrvaška ratificirala sporazum med Drnovškom in Račanom, končno ne bi izgubila ničesar, saj ima s 4.000 otoki vred skupaj več kot 7000 kilometrov obale, mi pa le 46 kilometrov.
Je zato Pahor v svoj kabinet vzel Dimitrija Rupla?
Potreboval ga je, ker je doktor Rupel daleč najbolj izkušen slovenski diplomat in poznavalec zunanje politike ter evropskih zadev in ker se je zavedal pomanjkanja takih izkušenj v svoji vladni ekipi. Na žalost je koalicija prehitro ugotovila, da ima izkušenj dovolj. Zdaj čutimo posledice te arogance.
Premierja je na zadnji novinarski konferenci še enkrat navdihnila igra nogometne reprezentance. Mu bo to pomagalo, da bomo lahko, kot je dejal, šli skupaj v boj?
V boj? Za kaj?
V boj s krizo in našim pesimizmom.
Bil sem v tujini, ko je slovenska nogometna reprezentanca premagala rusko reprezentanco. S komerkoli sem o tem govoril, nam je dal priznanje. Prejel sem SMS-čestitke mnogih evropskih politikov, ki so zvedeli za rezultat. Vse simpatije so bile na strani manjšega. Zmaga, s katero potujemo na svetovno prvenstvo, je postavila Slovenijo za določen čas na svetovni zemljevid in zato presega zgolj športni vidik. Žal pa ta zmaga ne more nadomestiti učinkovitih vladnih ukrepov proti krizi.
Ste kdaj s Pahorjem igrali nogomet?
Sva. V devetdesetih letih smo se nekajkrat na turnirju pomerili poslanci posameznih parlamentarnih strank.
Čaka nas nekaj let stabilizacije, zagotavlja predsednik vlade. Je to dobro ali slabo? Stabilizacija spominja na osemdeseta leta.
Ne le govorjenje o stabilizaciji, tudi soočanje z gospodarsko krizo spominja na te čase.
Slovenijo ste primerjali s Poljsko. Poljska ni v recesiji, čeprav sta obe države pred krizo imeli podobne makroekonomske kazalce. Je Poljska kot bistveno večja država manj ranljiva?
ZDA in Nemčija sta še večji, a sta obe bili v recesiji. Tudi Poljska je del skupnega trga EU in zanjo veljajo enaka pravila kot za Slovenijo. Pred letom je bila še v podobnem položaju kot Slovenija. Imeli smo približno enak tempo razvoja, prav tako primerljive številne druge makroekonomske kazalce. Po enem letu ima Poljska pozitivno gospodarsko rast, mi pa imamo osem odstotkov minusa. Poljska je pravočasno sprejela ukrepe proti krizi. To je ves odgovor.
Res lahko le leva vlada v Sloveniji doseže, da se delovna doba podaljša in popravi delovnopravna zakonodaja?
Delovna doba bo daljša zaradi razvoja medicine in podaljševanja aktivne življenjske dobe ter demografskega pritiska. A to danes ni najbolj nujno vprašanje. To je le umetno sprožena dilema.
Zaradi nje bodo v soboto sindikalne demonstracije.
Sindikati bodo proti in vlada jim bo nazadnje pritrdila. Podaljšanje delovne dobe v tem času ni nikakršen protikrizni ukrep. Saj ni dela niti za tiste, ki bi radi delali. V tem času je ključni problem brezposelnost. To bi moralo biti sindikatom in vladi jasno. Prva zahteva bi morala biti zahteva za delovna mesta in višje plače.
Zakaj ste prepričani, da bo vlada popustila?
Ne vidim nobenega resnega prizadevanja vlade, da bi pri tem vztrajala.
Podpirate zahtevo za zvišanje minimalne plače na 600 evrov?
Srednjeročno je nesmiselno ohranjati proizvodnjo, ki ne daje toliko dodane vrednosti, s katero bi lahko zaposleni dobili najmanj 600 evrov na mesecev. Zagotoviti moramo programe z več dodane vrednosti, aktivni generaciji pa možnost dostopa do znanja, s katerim se bodo usposobili za opravljanje boljše plačanega dela. Tega ni mogoče rešiti čez noč, v nekaj letih pa vendarle. Že zdaj bi lahko z zakonom povečali minimalno plačo, a bi jo uveljavili, denimo, v dveh letih, ker se mora gospodarstvo na to pripraviti. Daljše prehodno obdobje ni potrebno. Zvišanje minimalne plače je dobro tudi z razvojnega vidika in ne le s socialnega.
Kako kaže razvojnemu dialogu, o katerem namesto partnerstva govori predsednik vlade?
Bila sta le dva sestanka, katerih vsebino pa so vsi udeleženci takoj pozabili. Z novinarji vred. To je bila le trenutna piarovska domislica, tako kot drugi raznorazni kadrovski in strateški sveti. Po enem letu je jasno, zakaj ni bil podpisan sporazum o partnerstvu za razvoj, ki bi bil v izjemno pomoč vladi in bi se lahko z njim bistveno učinkoviteje lotili krize. Naša stranka ima strokovni svet, ki je objektivno strokovno močnejši od sedanje vladne ekipe. V njem sedijo ljudje, ki ne le da so vodili vladne resorje, temveč tudi različne sestave svetov EU. Imajo znanje in izkušnje. Vse to smo bili pripravljeni dati na razpolago v razvojno partnerstvo, čeprav bi politično vzeto vlada imela od tega več koristi kot opozicija.
Po svoje vam je pritrdil nekdanji predsednik Milan Kučan, ko je dejal, da je opozicija dobila mandat ne le zato, da vlado nadzira, temveč da skupaj z njo vleče voz tako, kot je v parlamentarnih demokracijah v navadi. Lepo rečeno.
Res, a to so le poceni besede. Če se spomnite, je prav on najbolj nasprotoval partnerstvu. Tako v našem mandatu kot v tem. Za zavrnitev partnerstva pa je še en povsem pragmatičen razlog. Vlada in njen predsednik preprosto nista sposobna operativno vzpostaviti sodelovanja, kot smo ga s partnerstvom v prejšnjem mandatu. To je zelo naporno početje, zahteva še dodatno usklajevanje. Saj se ta koalicija ne zna uskladiti niti med seboj, zato številne nujne rešitve stojijo.
Nekdanji predsednik Kučan pravi, naj Janković vnovič kandidira za župana. Očitno ga v nacionalni politiki ne vidi?
Ne se zanašati na njegove besede. Po potrebi jih bo hitro obrnil.
Kako boste premagali Jankoviča na prihodnjih lokalnih volitvah?
Saj ne mislim kandidirati.
Kajpada ne vi osebno, temveč stranka.
To je naloga našega mestnega odbora, ki se postavlja na noge. V to tekmo bomo vstopili precej boljše pripravljeni kot na prejšnjih volitvah.
Do volitev v Ljubljani niste bili dovolj pozorni?
Ko smo vodili vlado, se nismo posvečali prestolnici, temveč vsej Sloveniji. Zadnji del mandata tudi EU. Jankovič na zadnjih volitvah ni imel težkega dela. Stranke oziroma liste, ki bodo prihodnjo jesen sestavile novi mestni svet, pa bodo v drugačnem položaju, saj se bodo morale predvsem otepati dolgov, ki jih je mestu nakopal Jankovič. Skoraj polovica zadolženosti slovenskih občin posredno ali neposredno pade na Ljubljano. Toliko o uspešnosti njegova županovanja.
Kako ocenjujete zgodovinsko vlogo Demosa?
Demos je bila najprej demokratična opozicija, ki je zmagala in potem postala koalicija vladnih strank, ki je izpeljala demokratizacijo in osamosvojitev. Tudi če bi bile razmere drugačne oziroma povsem idealne, se ta koalicija ne bi obdržala dvajset let. A je vendarle škoda, ker ni trajala nekoliko dlje, se lotila razgradnje totalitarnega režima in hitreje dokončala tranzicije.
Se je Jože Pučnik prehitro vdal in razpustil Demos?
Ne gre za to, da bi se vdal. Bil je odločen vodja Demosa, ki je vedel, kaj hoče in zato neutrudno delal. Brez njega ne bi bilo osamosvojitve v obliki, kot smo jo izpeljali. Za seboj pa je vendarle imel stranko, ki v Demosu ni imela velike teže. Ta realna (ne)moč je zelo vplivala na to funkcijo. Takrat smo vsi upali, da bodo nove volitve – za katere je bilo že jasno, da bodo razpisane v enem letu, ker je bila sprejeta nova ustava – politično prizorišče in demokracijo stabilizirale. Nihče si ni predstavljal, da bo prišlo do restavracije neokomunističnih sil. Pučnik je verjel, da bo po volitvah mogoče sestaviti trdno demokratično koalicijo, ki bo opravila s tranzicijo. Žal se je končalo drugače.