Na račun naročnine si bo nekaj posameznikov izplačevalo mastne prispevke
torek, 2. 11. 2010V razpravi je sodelovala poslanka SDS Eva Irgl.
Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!
EVA IRGL: Najlepša hvala za besedo. Spoštovana ministrica, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci. V SDS, SNS in seveda tudi skupaj s poslanskim kolegom gospodom Magajno smo vložili zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma. Naj povem, da ne bo to pozabljeno, gospod Magajna je tudi zaradi teh groženj, če ne bo podprl tega zakona, izstopil iz Poslanske skupine Socialnih demokratov, in je zdaj nekje na drugem mestu. Kako, da ni res?! To je gospod Magajna sam pojasnil, preberite si mogoče današnji dnevni tisk ali revijo Reporter, kjer je objavljen intervju z njim, pa boste videli, da to še kako drži. Zakon o RTV, ki je nastal pod Janševo vlado, je takratna opozicija, na čelu z zdajšnjo ministrico za kulturo gospo Majdo Širca poslala v presojo ljudstvu. In tako se je zgodil zakon oziroma referendum o RTV, ki je pokazal, da ljudje ta zakon podpirajo. Volja ljudstva je bila jasno izražena. Zakon o RTV je bil takrat potrjen, ne več samo s strani Državnega zbora, ampak tudi s strani večine državljank in državljanov Republike Slovenije. Vendar pa prejšnji teden je s tem, ko je koalicija, kot tank pohodila vse, ki so nasprotovali temu zakonu, in seveda podprla zakon, je v tem trenutku pravzaprav samovoljno poteptala voljo ljudstva izraženo na referendumu. In mislim, da imamo tukaj resne težave, ko na eni strani vidimo jasno izraženo voljo ljudstva, na drugi strani pa koalicija, ker je pač na oblasti in očitno lahko počne kar hoče, sprejme zakon, ki ga ne podpirajo niti tisti, ki so strokovnjaki s tega področja.
In zakaj smo se v Slovenski demokratski stranki, skupaj s Slovensko nacionalno stranko in gospodom Magajno odločili, da damo na referendum, se pravi v ljudsko presojo, zakon, ki ga je pripravilo Ministrstvo za kulturo, skupaj na čelu z ministrico gospo Majdo Širca?
Razlogov je seveda več. Prvi razlog sem že povedala, zaradi te lahkotnosti, že kar neznosne lahkotnosti arogance, ko se ne priznava volje ljudstva. Drugi razlog je zagotovo tudi ta, da ni bila upoštevana strokovna javnost, čeprav se danes želi prepričati vse, tako politiko kot javnost, da je pač strokovna javnosti bila še kako vpeta v ta zakon. In seveda tretja zadeva, ki se mi zdi pa bistvenega pomena je pa predvsem zaradi preoblikovanja statusnega položaja zavoda RTV.
Sama sem kar precej let delala tudi v tej hiši RTV in lahko rečem, da dovolj dobro poznam razmere v tej ustanovi in ker še danes seveda občasno ohranjam stike s posamezniki, ki so tam zaposleni, slišim marsikaj, marsikaj mi povedo in seveda se pogovarjamo tudi o tem zakonu in moram reči, da večina zaposlenih, s katerimi sem jaz govorila, temu zakonu nasprotuje in je zaskrbljenih, resno zaskrbljenih. Predvsem zaradi tretje točke, ki sem jo prej omenila, se pravi zaradi preoblikovanja statusnega položaja in seveda tudi sama sem zaskrbljena na kakšen način si želite pod patronatom Zaresa zagotoviti političen vpliv v zavodu RTV.
Javni zavod, torej kot smo danes že večkrat slišali, naj ne bi bil več le javni, ampak naj bi deloval kot pravna oseba javnega prava, vendar v posebni statusni obliki »sui generis«. RTV naj bi tako postal po svojem statusu pol javni zavod, se pravi v tem primeru bi pokrival nekomercialne vsebine in seveda pol tržni zavod, ki pa bi pokrival komercialne vsebine oziroma oddaje. Če ne drugega, tisto kar je najmanj, ampak je bistveno in pomembno, bi to vsekakor pripeljalo do nelojalne konkurence znotraj same RTV. Tako bi nekomercialni programi, tukaj govorimo o kulturnih vsebinah, izobraževalnih, znanstvenih in tako naprej, seveda slej kot prej se morali umakniti komercialnim vsebinam, na primer, kaj vem, vse je možno pri nas, mogoče v Big brotherju in kmetiji in tako naprej.
Spoštovana ministrica za kulturo, tudi vi sami ste dolgo let delali v tej hiši. Zagotovo jo zelo dobro poznate. Vse priznanje vam gre, delali ste odlične oddaje o kulturi, tudi sama sem jih večkrat pogledala, zanje ste prejeli vrsto nagrad, zato vam gre seveda vsekakor vse priznanje. Skratka kot soustvarjalka programa ste se zagotovo zavedali, kako pomembno je, da javna televizija podpira takšne vsebine. Zavedali ste se tudi, da jim je potrebno celo v nekaterih trenutkih dati prednost pa čeprav ne dosegajo širšega kroga gledalcev in čeprav ni prinašajo dobička. Tega ste se kot soustvarjalka programa zavedali. Danes mislim, da je slika precej, precej drugačna.
Ampak verjamem, da se še vedno zelo dobro zavedate, da čeprav – ostaniva pri kulturnem področju- te oddaje ne prinašajo nekega dobička, kot recimo neki razvedrilni šovi ali pa neke druge vsebine, so pa izjemnega pomena za narod, ki se udejanja tudi in dela svoje bistvo s pomočjo kulture in se tudi v tujini prepoznava zaradi kulturno umetniških vsebin. Zato za vas, spoštovana ministrica, seveda bolj retorično vprašanje, ali pa tudi ne, sprašujem, ali se ne počutite vsaj malce nelagodno ob tem, da bodo vaše mlajše kolegice, ki danes delajo v kulturnem uredništvu, morale svoje kulturno poslanstvo in željo po nekem pravem, resnično dobrem pokrivanju kulturnih vsebin preprosto podrediti komercialnim vsebinam?
Ne bodo se mogle več toliko posvečati tistim vsebinam, ki so pomembne tudi za bistvo tega naroda, ampak se bodo morale podrejati komercialnim vsebinam, ker seveda te vsebine prinašajo dobiček.
Tako pač jaz vidim vso zadevo. Vendar ključno pri tem preoblikovanju RTV pa je zagotovo naslednje: delitev na javni in tržni del in s tem delitev dobička iz tega tržnega dela. Da bo vsem, ki nas zdajle spremljajo, jasno, bom ponazorila povsem preprosto: polovico dobička iz tega tržnega dela se bo tako delilo med pet članov uprave, ostala polovica, ki bo ostala, pa med približno 2 tisoč zaposlenih v tej hiši. Kaj to po neki zdravi kmečki pameti ali pa logiki pomeni? Recimo, da RTV preko tržnega dela ustvari, recimo temu, 100 tisoč evrov dobička, pa to zdaj predpostavljam, lahko bi ga več, lahko manj. To pomeni, da bo pet članov uprave si med seboj razdelilo vsak po 10 tisoč evrov, od ostalih zaposlenih pa bo vsak dobil po 25 evrov.
Ali je to pošteno? Ali je to pravično? Je to tista socialna nota, ki jo goji ta vlada? Je to res socialna pravičnost? To je po mojem mnenju norčevanje iz zaposlenih. S tistimi 25 evri, ki bi jih po tem izračunu dobili, si lahko kupijo le kartico, recimo, za 24-urni neomejen dostop do ogleda Big Brotherja, kaj se v tej hiši dogaja. To si lahko zaposleni privoščijo s tem denarjem. Tudi na račun naše naročnine si bo, očitno, nekaj posameznikov izplačevalo mastne prispevke. In jasno je, da bo nivo nekomercialnih vsebin trpel, saj bo seveda v interesu posameznikov, da se čim več dela izključno na komercialnih vsebinah, saj bodo le-te predstavljale in prinašale dodaten zaslužek. Tržni del tega zavoda bo po mojem mnenju tako izpodrinil nekomercialni del oziroma bolj nazorno, kulturo bo izpodrinil Big Brother, ali pa kakšna druga podobna vsebina.
In ko smo že pri Big Brotherju, danes sem v tedniku Reporter prebrala, da je lastnik licence Big Brother sam Silvio Berlusconi, kar pomeni, da preko Proplusa oziroma POP TV se nam tako dogaja danes v Sloveniji neke vrste berlusconizacija Slovenije. In zdaj se očitno želi berlusconizirati še javno RTV. To pa je problem. In s tem, gospa ministrica, pa mislim, da bi se morali ukvarjati in se potem temu tudi jasno in javno upreti.
Seveda ne gre prezreti tudi določil v novem zakonu, kjer mora, tako piše v zakonu, RTV zagotoviti širok nabor vsebin, programov in storitev ter kakovostno in raznoliko ponudbo tudi pripadnikom narodnih skupnosti republik nekdanje Jugoslavije. Sama osebno nimam popolnoma nič proti temu, da se zagotovi nek delež vsebin tudi za te narode, vendar pa menim, da gre tu za nekaj bistveno širšega, kar ima bistveno širše ozadje, kot je samo zagotovitev teh vsebin. Imam občutek, če se na eni strani dogaja berlusconizacija Slovenije preko že prej omenjenih oddaj, ki bodo očitno doletele tudi do sedaj še javni zavod RTV, da se na drugi strani pa dogaja tudi balkanizacija Slovenije, in to na vseh nivojih. In to samo zaradi tega, da se kupčka z volilnimi glasovi. In to je tudi eden od problemov.
Vendar pa je zanimivo, da se cela vlada ukvarja s tem, kako zagotoviti neke vsebine ljudem iz republik nekdanje Jugoslavije, ne ukvarja pa se s tem, da bi zagotovila plače bosanskim delavcem iz Vegrada, ki so svoje delo opravili korektno, dobro in bi morali biti za to plačani. Ne samo plačani, s tem ko niso bili plačani in nimajo niti za osnovno preživetje, jim je bilo odvzeto tudi lastno človeško dostojanstvo, to, kar ne bi smelo biti nikoli nikomur odvzeto. In žal ti delavci ne bodo imeli popolnoma nič od teh vsebin. Te vsebine, ki jih vi zdaj želite udejanjiti jim ne bodo dale kruha.
Zato se ne čudim, da se je zadnjič ob obravnavi varuha človekovih pravic tudi sama varuhinja jasno in to večkrat vprašala, ali dejansko v tej državi še imamo socialno državo in ali še imamo pravno državo. Jaz zelo dvomim v to! In tudi zaradi teh zadev, ki sem jih naštela bom sama podprla referendum oziroma, da gre Zakon o RTV-ju na referendum. Hvala.