Na poti k Evropi, gospodarni z viri
petek, 18. 11. 2011Dr. Romana Jordan Cizelj danes, 18. 11. 2011, v Mariboru sodeluje na konferenci Evropskih ljudskih strank v Odboru regij pod naslovom »Povečevanje energetske učinkovitosti v mestih in regijah v javnih stavbah in infrastrukturi.« V Mariboru danes poteka seminar skupine ELS – Evropske ljudske stranke v Odboru regij z naslovom Na poti k Evropi, gospodarni z viri. Na konferenci sodelujejo tudi predsednik SDS Janez Janša, poslanka v EP dr. Romana Jordan Cizelj in direktorica Energetske agencije za Podravje – zavod za trajnostno rabo energije v Mariboru dr. Vlasta Krmelj.??Predsednik SDS Janez Janša je sodeloval v razpravi o »Prihajajočih izzivih za slovensko družbo«, kjer je spregovoril o programu SDS in perspektivah za Slovenijo ter poudaril pomen regionalizacije.Dr. Romana Jordan Cizelj je na novinarski konferenci kot članica odbora ITRE v Evropskem parlamentu izpostavila, da se o v Evropski uniji intenzivno ukvarjajo z direktivo o energetski učinkovitosti. Poslanka je izpostavila tudi pomen regij, saj »se v regijah kot najbolj intimnem okolju vsi projekti in zadeve začnejo. Evropa za regije ima posluh, zlasti Evropska ljudska stranka.«Poslanka na konferenci pravkar nastopa z referatom v razpravi »Evropski pristop glede energetske učinkovitosti in vpliv na javno infrastrukturo«. Ob 12. uri bo nastopila tudi kandidatka SDS za poslanko in direktorica Energetske agencije za Podravje – zavod za trajnostno rabo energije v Mariboru dr. Vlasta Krmelj, in sicer v razpravi o dobrih praksah na področju energetske učinkovitosti.
Tema današnjega srečanja je energetsko učinkovita Evropa. To je v času, ko poteka obravnava direktive o učinkoviti rabi energije, pomembna evropska tema. Da bi razumeli, kje se na področju energetske učinkovitosti trenutno nahajamo in zakaj, moramo začeti na začetku – pri oblikovanju evropske energetske politike ter pri njenih ključnih izzivih in prednostnih nalogah.Evropa se tako kot cel svet sooča z izizivi sodobnega časa. Ti pa so v resnici močno prepleteni in med seboj povezani. Demografske spremembe in večanje števila prebivalstva, svetovna lakota ter podnebne spremembe so neposredno povezani. Večanje prebivalstva pomeni večji pritisk na naravne vire, svetovne lakote ne bomo izkoreninili, če ne bomo ustavili globalnega segrevanja. V ozadju vsega naštetega, vključno s finančno in gospodarsko krizo pa je kriza vrednot. Na te izzive se bomo morali odzvati odgovorno in globalno.EU je zato pripravila strategijo trajnostnega razvoja, ki zajema gospodarske, socialne, okoljske in finančne vidike. Prav tako je sprejela Strategijo Evropa 2020, s katero si do leta 2020 postavlja ambiciozne cilje na področju zaposlovanja, izobraževanja, sociane vključenosti ter podnebja in energetike. Trenutno pa v EP obravnavamo Kažipot 2050, torej smernice dolgoročnega razvoja EU.??A naj se osredotočim na področje energetike.V luči gospodarskih, političnih in okoljskih prizadevanj, je evropska energetska politika eno ključnih vsebinskih področij v procesih odločanja v EU. Pa vendar so države članice EU naredile prvi resen korak na poti k oblikovanju skupne energetske politike šele pred več kot tremi leti. Sodelovanje je postalo intenzivnejše po tem, ko se nam je zgodila več zaporednih plinskih kriz. Začeli smo se zavedati, kako zelo odvisni smo od dobaviteljev plina, predvsem Rusije in Severne Afrike. To pa niso stabilne regije. Odvisnost od uvoza je na žalost ena glavnih značilnosti evropske energetske politike. Zato je leta 2009 nastal obsežen in pomemben zakonodajni sveženj. Tretji liberalizacijski sveženj na področju plina in elektrike naj bi ustvaril enoten notranji energetski trg, ki bi resnično deloval. Zagotoviti varno in zanesljivo oskrbo z energijo po sprejemljivih in konkurenčnih cenah, vendar z nizkimi izpusti CO2, pa je glavni cilj EU na tem področju.V zadnjem desetletju se evropska energetika razvija skladno z okoljskimi in gospodarskimi smernicami Unije. Energetika se povezuje s podnebnimi spremembami, ki so kot pomembna politika EU stopile v ospredje v začetku leta 2007. Takrat je bilo namreč objavljeno alarmantno poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) o podnebnih spremembah in globalnem segrevanju. Prav energetika povzroči največ izpustov toplogrednih plinov. Onesnaženje je torej druga pomembna značilnost evropske energetike. V okviru ciljev 20-20-20 za bolj energetsko učinkovito in nizkoogljično gospodarstvo EU je bil leta 2009 sprejet tudi Podnebno-energetski sveženj. Ta zajema ukrepe za 20% zmanjšanje izpustov CO2 glede na leto 1990, doseganje 20% energije iz OVE in 20% zmanjšanje porabe energije z energetsko učinkovitostjo. ??Kot tretjo značilnost evropske energetike pa bi rada izpostavila zastarelo infrastrukturo, ki je posledica dolgoletnega nezadostnega investiranja. Nasploh je bilo področje zapostavljeno in se danes soočamo tudi s pomanjkanjem ustreznih kadrov. Brez zanesljivih, pametnih in trajnostnih energetskih omrežij si ne moremo predstavljati resnično delujočega notranjega energetskega trga. Letos je Evropski parlament obravnaval poročilo o energetski infrastrukturi in njenih prioritetah za leto 2020, ki ga je lani novembra objavila Komisija. Komisija v njem ocenjuje, da moramo v naš energetski sistem investirati okoli tisoč milijard evrov. Od te investicije je približno 200 milijard eur potrebnih le za električna in plinska omrežja. Prednostne naloge pri razvoju energetske infrastrukture, kot jih v poročilu navaja Komisija, so umeščanje električnih in plinskih prenosnih omrežij, ter razvoj pametnih omrežij, zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z nafto, elektroenergetske avtoceste in infrastruktura za prenos CO2. Da bi dosegli cilje, potrebujemo več regionalnega sodelovanja, boljše strateško načrtovanje in trdnejši okvir financiranja.??Cilji, ki si jih je EU zastavila na področju energetike in podnebnih sprememb, da bi bila kos izzivom današnjega časa, so torej ambiciozni. Pa vendar, ali smo na pravi poti k njihovemu uresničenju? Odgovor se glasi: na žalost ne!Rezultati kažejo, da moramo delež OVE pri električni energiji s trenutnih 17% povečati na 35%, da bi dosegli zastavljene cilje do leta 2020. To pomeni, da moramo vsaj podvojiti, če ne potrojiti, vlaganja v infrastrukturo in razvoj tehnologij. Bistveno moramo izboljšati energetsko učinkovitost in energijske prihranke. Krepko namreč zaostajamo za ciljem 20% zmanjšanja porabe primarne energije do leta 2020. Da bi dosegli raven investicij za doseganje ciljev do leta 2020, morajo države članice učinkovito izvajati nacionalne akcijske načrte in bistveno povečati financiranje. Investicije bi se morale čim prej podvojiti na 70 milijard eur letno. Glede enegetske učinkovitosti smo v EU že sprejeli določene zaveze in ukrepe na posameznih področjih. Leta 2004 je bila sprejeta direktiva o soproizvodnji toplotne in električne energije, kar omogoča varčevanje z energijo pri proizvodnji. Leta 2006 je bila sprejeta direktiva o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah. Ta državam članicam postavlja okvrine cilje glede energijskih prihrankov in nalaga ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti. Nadalje je bila leta 2009 sprejeta uredba o označevanja energetske varčnosti izdelkov v gospodinjstvu kot so hladilniki, pralni stroji, pečice, vodni grelci, luči, klimatske naprave, televizorji. Uredba prav tako določa minimalne standarde energetske učinkovitosti za proizvajalce teh proizvodov. Podobno direktiva ˝Eco-design˝ (2009) od proizvajalcev izdelkov, ki rabijo energijo, zahteva, da so na stopnji oblikovanja obvezani zmanjšati porabo energije in ostale negativne vplive na okolje, ki se pojavljajo v celotnem življenjskem ciklu izdelkov..Istega leta je bila sprejeta uredba o označevanju pnevmatik glede na izkoristek goriva, kar bi pripomoglo tudi k zmanjšanju emisij CO2 v prometu. EU je na področju energetske učinkovitosti za obdobje 2006-2010 sklenila sporazum z ZDA o izvajanju programa »Energy Star«. Gre za program prostovoljnega označevanja pisarniške opreme, ki je energijsko varčnejša in okolju prijaznejša. Leta 2010 pa smo sprejeli direktivo o energetski učinkovitosti stavb, ki zahteva izpolnjevanje minimalnih zahtev za energijske lastnosti novih in obstoječih stavb. Poleg tega zahteva uvedbo obveznega energetskega certificiranja stavb.??Kot nam kažejo rezultati, ločeni ukrepi na tem področju niso dovolj, da bi dosegli zastavljene cilje. Potrebujemo bolj sistematičen in celovit pristop. Prav zato je Evropska komisija junija lani objavila predlog direktive o energetski učinkovitosti, ki jo trenutno obravnavamo v Evropskem parlamentu. Za direktivo je v Evropskem parlamentu odgovoren Odbor za industrijo, raziskave in energetiko, katerega članica sem tudi sama. Da je za direktivo veliko zanimanja med poslanci, kaže veliko število vloženih predlogov sprememb. Kar 1600 jih je, ki so zelo različni. Nekateri menijo, da je direktiva popolnoma nepotrebna, drugi pa s svojimi predlogi kar preveč posegajo v energetsko politiko držav članic, saj moramo upoštevati načelo subsidiarnosti.Kaj nam torej prinaša direktiva kot jo predlaga Komisija? Vse države članice bodo pravno zavezane k oblikovanju načrtov varčevanja z energijo. Distributerji energije in podjetja za maloprodajo energije bodo morali vsako leto privarčevati 1,5 % svojega obsega prodaje energije. To bodo strorili tako, da bodo izvajali ukrepe za energetsko učinkovitost pri končnih porabnikih energije. Javni organi bodo morali postopno zmanjšati porabo energije v svojih prostorih in bodo vsako leto poskrbeli za ustrezno prenovo vsaj 3 % stavb. Potrošniki bodo lahko bolje uravnavali svojo porabo energije z enostavnim in brezplačnim dostopom do podatkov o porabi energije. Malim in srednje velikim podjetjem pa bodo na voljo spodbude za izvedbo energetskega nadzora in širjenje najboljših praks.??In kaj konkretno to pomeni za Slovenijo?Direktiva nalaga državam članicam, da izdelajo nacionalne akcijske načrte v katerih bodo sprejele zavezujoče ukrepe za učinkovito rabo energije in energijske prihranke. Slovenija pri tem ni izjema. Potrebno bo zagotoviti, da bodo ukrepi, ki jih bomo sprejemali, tudi uresničeni. Da bodo pomagali državljanom zmanjšati račune za energijo, gospodarstvu pa bodo zaradi nižje porabe energije dvignili konkurenčnost ter ga oživili z ustvarjanjem novih delovnih mest. Hkrati moramo zagotoviti, ustrezna finančna sredstva. Pri tem igra kohezijska politika pomembno vlogo. V večletnem proračunu EU 2014-2020 naj bi države članice v okviru kohezijskih sredstev za energetsko učinkovitost porabile vsaj 20% sredstev. Vsekakor pa ne smemo pozabiti na regije. Lokalne in regionalne oblasti imajo namreč pomembno vlogo pri izvajanju strategije in ciljev, ki si jih je EU zastavila do leta 2020, vključno s cilji na področju energetike. Zato pa potrebujejo ustrezno okolje ter človeške in finančne vire.Jasno je, da so rezultati mogoči šele po tem, ko stopimo skupaj. Sodelovanje se je pokazalo kot nujno potrebno tudi na področju energetike. Če želimo kot EU konkurirati in ne zaostajati za ostalim svetom, se moramo razvijati v močno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo. Kot eden ključnih instrumentov za doseganje teh ciljev mora služiti prihodnji večletni finančni okvir po letu 2013. Za prehod v trajnostni razvoj, so izdatki za raziskave, inovacije in izobraževanje med najpomembnejšimi. Trenutna finančna in gospodarska kriza nas je pahnila v pesimizem in previdnost. A na tem mestu ne smemo obstati. S konkretnimi in usmerjenimi ukrepi, kot jih na primer vsebuje predlog direktive o energetski učinkovitosti, lahko trenutno krizo spremenimo v priložnost. In pri tem dragocenega časa ne smemo več izgubljati!
Tema današnjega srečanja je energetsko učinkovita Evropa. To je v času, ko poteka obravnava direktive o učinkoviti rabi energije, pomembna evropska tema. Da bi razumeli, kje se na področju energetske učinkovitosti trenutno nahajamo in zakaj, moramo začeti na začetku – pri oblikovanju evropske energetske politike ter pri njenih ključnih izzivih in prednostnih nalogah.Evropa se tako kot cel svet sooča z izizivi sodobnega časa. Ti pa so v resnici močno prepleteni in med seboj povezani. Demografske spremembe in večanje števila prebivalstva, svetovna lakota ter podnebne spremembe so neposredno povezani. Večanje prebivalstva pomeni večji pritisk na naravne vire, svetovne lakote ne bomo izkoreninili, če ne bomo ustavili globalnega segrevanja. V ozadju vsega naštetega, vključno s finančno in gospodarsko krizo pa je kriza vrednot. Na te izzive se bomo morali odzvati odgovorno in globalno.EU je zato pripravila strategijo trajnostnega razvoja, ki zajema gospodarske, socialne, okoljske in finančne vidike. Prav tako je sprejela Strategijo Evropa 2020, s katero si do leta 2020 postavlja ambiciozne cilje na področju zaposlovanja, izobraževanja, sociane vključenosti ter podnebja in energetike. Trenutno pa v EP obravnavamo Kažipot 2050, torej smernice dolgoročnega razvoja EU.??A naj se osredotočim na področje energetike.V luči gospodarskih, političnih in okoljskih prizadevanj, je evropska energetska politika eno ključnih vsebinskih področij v procesih odločanja v EU. Pa vendar so države članice EU naredile prvi resen korak na poti k oblikovanju skupne energetske politike šele pred več kot tremi leti. Sodelovanje je postalo intenzivnejše po tem, ko se nam je zgodila več zaporednih plinskih kriz. Začeli smo se zavedati, kako zelo odvisni smo od dobaviteljev plina, predvsem Rusije in Severne Afrike. To pa niso stabilne regije. Odvisnost od uvoza je na žalost ena glavnih značilnosti evropske energetske politike. Zato je leta 2009 nastal obsežen in pomemben zakonodajni sveženj. Tretji liberalizacijski sveženj na področju plina in elektrike naj bi ustvaril enoten notranji energetski trg, ki bi resnično deloval. Zagotoviti varno in zanesljivo oskrbo z energijo po sprejemljivih in konkurenčnih cenah, vendar z nizkimi izpusti CO2, pa je glavni cilj EU na tem področju.V zadnjem desetletju se evropska energetika razvija skladno z okoljskimi in gospodarskimi smernicami Unije. Energetika se povezuje s podnebnimi spremembami, ki so kot pomembna politika EU stopile v ospredje v začetku leta 2007. Takrat je bilo namreč objavljeno alarmantno poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) o podnebnih spremembah in globalnem segrevanju. Prav energetika povzroči največ izpustov toplogrednih plinov. Onesnaženje je torej druga pomembna značilnost evropske energetike. V okviru ciljev 20-20-20 za bolj energetsko učinkovito in nizkoogljično gospodarstvo EU je bil leta 2009 sprejet tudi Podnebno-energetski sveženj. Ta zajema ukrepe za 20% zmanjšanje izpustov CO2 glede na leto 1990, doseganje 20% energije iz OVE in 20% zmanjšanje porabe energije z energetsko učinkovitostjo. ??Kot tretjo značilnost evropske energetike pa bi rada izpostavila zastarelo infrastrukturo, ki je posledica dolgoletnega nezadostnega investiranja. Nasploh je bilo področje zapostavljeno in se danes soočamo tudi s pomanjkanjem ustreznih kadrov. Brez zanesljivih, pametnih in trajnostnih energetskih omrežij si ne moremo predstavljati resnično delujočega notranjega energetskega trga. Letos je Evropski parlament obravnaval poročilo o energetski infrastrukturi in njenih prioritetah za leto 2020, ki ga je lani novembra objavila Komisija. Komisija v njem ocenjuje, da moramo v naš energetski sistem investirati okoli tisoč milijard evrov. Od te investicije je približno 200 milijard eur potrebnih le za električna in plinska omrežja. Prednostne naloge pri razvoju energetske infrastrukture, kot jih v poročilu navaja Komisija, so umeščanje električnih in plinskih prenosnih omrežij, ter razvoj pametnih omrežij, zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z nafto, elektroenergetske avtoceste in infrastruktura za prenos CO2. Da bi dosegli cilje, potrebujemo več regionalnega sodelovanja, boljše strateško načrtovanje in trdnejši okvir financiranja.??Cilji, ki si jih je EU zastavila na področju energetike in podnebnih sprememb, da bi bila kos izzivom današnjega časa, so torej ambiciozni. Pa vendar, ali smo na pravi poti k njihovemu uresničenju? Odgovor se glasi: na žalost ne!Rezultati kažejo, da moramo delež OVE pri električni energiji s trenutnih 17% povečati na 35%, da bi dosegli zastavljene cilje do leta 2020. To pomeni, da moramo vsaj podvojiti, če ne potrojiti, vlaganja v infrastrukturo in razvoj tehnologij. Bistveno moramo izboljšati energetsko učinkovitost in energijske prihranke. Krepko namreč zaostajamo za ciljem 20% zmanjšanja porabe primarne energije do leta 2020. Da bi dosegli raven investicij za doseganje ciljev do leta 2020, morajo države članice učinkovito izvajati nacionalne akcijske načrte in bistveno povečati financiranje. Investicije bi se morale čim prej podvojiti na 70 milijard eur letno. Glede enegetske učinkovitosti smo v EU že sprejeli določene zaveze in ukrepe na posameznih področjih. Leta 2004 je bila sprejeta direktiva o soproizvodnji toplotne in električne energije, kar omogoča varčevanje z energijo pri proizvodnji. Leta 2006 je bila sprejeta direktiva o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah. Ta državam članicam postavlja okvrine cilje glede energijskih prihrankov in nalaga ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti. Nadalje je bila leta 2009 sprejeta uredba o označevanja energetske varčnosti izdelkov v gospodinjstvu kot so hladilniki, pralni stroji, pečice, vodni grelci, luči, klimatske naprave, televizorji. Uredba prav tako določa minimalne standarde energetske učinkovitosti za proizvajalce teh proizvodov. Podobno direktiva ˝Eco-design˝ (2009) od proizvajalcev izdelkov, ki rabijo energijo, zahteva, da so na stopnji oblikovanja obvezani zmanjšati porabo energije in ostale negativne vplive na okolje, ki se pojavljajo v celotnem življenjskem ciklu izdelkov..Istega leta je bila sprejeta uredba o označevanju pnevmatik glede na izkoristek goriva, kar bi pripomoglo tudi k zmanjšanju emisij CO2 v prometu. EU je na področju energetske učinkovitosti za obdobje 2006-2010 sklenila sporazum z ZDA o izvajanju programa »Energy Star«. Gre za program prostovoljnega označevanja pisarniške opreme, ki je energijsko varčnejša in okolju prijaznejša. Leta 2010 pa smo sprejeli direktivo o energetski učinkovitosti stavb, ki zahteva izpolnjevanje minimalnih zahtev za energijske lastnosti novih in obstoječih stavb. Poleg tega zahteva uvedbo obveznega energetskega certificiranja stavb.??Kot nam kažejo rezultati, ločeni ukrepi na tem področju niso dovolj, da bi dosegli zastavljene cilje. Potrebujemo bolj sistematičen in celovit pristop. Prav zato je Evropska komisija junija lani objavila predlog direktive o energetski učinkovitosti, ki jo trenutno obravnavamo v Evropskem parlamentu. Za direktivo je v Evropskem parlamentu odgovoren Odbor za industrijo, raziskave in energetiko, katerega članica sem tudi sama. Da je za direktivo veliko zanimanja med poslanci, kaže veliko število vloženih predlogov sprememb. Kar 1600 jih je, ki so zelo različni. Nekateri menijo, da je direktiva popolnoma nepotrebna, drugi pa s svojimi predlogi kar preveč posegajo v energetsko politiko držav članic, saj moramo upoštevati načelo subsidiarnosti.Kaj nam torej prinaša direktiva kot jo predlaga Komisija? Vse države članice bodo pravno zavezane k oblikovanju načrtov varčevanja z energijo. Distributerji energije in podjetja za maloprodajo energije bodo morali vsako leto privarčevati 1,5 % svojega obsega prodaje energije. To bodo strorili tako, da bodo izvajali ukrepe za energetsko učinkovitost pri končnih porabnikih energije. Javni organi bodo morali postopno zmanjšati porabo energije v svojih prostorih in bodo vsako leto poskrbeli za ustrezno prenovo vsaj 3 % stavb. Potrošniki bodo lahko bolje uravnavali svojo porabo energije z enostavnim in brezplačnim dostopom do podatkov o porabi energije. Malim in srednje velikim podjetjem pa bodo na voljo spodbude za izvedbo energetskega nadzora in širjenje najboljših praks.??In kaj konkretno to pomeni za Slovenijo?Direktiva nalaga državam članicam, da izdelajo nacionalne akcijske načrte v katerih bodo sprejele zavezujoče ukrepe za učinkovito rabo energije in energijske prihranke. Slovenija pri tem ni izjema. Potrebno bo zagotoviti, da bodo ukrepi, ki jih bomo sprejemali, tudi uresničeni. Da bodo pomagali državljanom zmanjšati račune za energijo, gospodarstvu pa bodo zaradi nižje porabe energije dvignili konkurenčnost ter ga oživili z ustvarjanjem novih delovnih mest. Hkrati moramo zagotoviti, ustrezna finančna sredstva. Pri tem igra kohezijska politika pomembno vlogo. V večletnem proračunu EU 2014-2020 naj bi države članice v okviru kohezijskih sredstev za energetsko učinkovitost porabile vsaj 20% sredstev. Vsekakor pa ne smemo pozabiti na regije. Lokalne in regionalne oblasti imajo namreč pomembno vlogo pri izvajanju strategije in ciljev, ki si jih je EU zastavila do leta 2020, vključno s cilji na področju energetike. Zato pa potrebujejo ustrezno okolje ter človeške in finančne vire.Jasno je, da so rezultati mogoči šele po tem, ko stopimo skupaj. Sodelovanje se je pokazalo kot nujno potrebno tudi na področju energetike. Če želimo kot EU konkurirati in ne zaostajati za ostalim svetom, se moramo razvijati v močno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo. Kot eden ključnih instrumentov za doseganje teh ciljev mora služiti prihodnji večletni finančni okvir po letu 2013. Za prehod v trajnostni razvoj, so izdatki za raziskave, inovacije in izobraževanje med najpomembnejšimi. Trenutna finančna in gospodarska kriza nas je pahnila v pesimizem in previdnost. A na tem mestu ne smemo obstati. S konkretnimi in usmerjenimi ukrepi, kot jih na primer vsebuje predlog direktive o energetski učinkovitosti, lahko trenutno krizo spremenimo v priložnost. In pri tem dragocenega časa ne smemo več izgubljati!