Na področju visokega šolstva je veliko odprtih vprašanj, od financiranja do uporabe tujega jezika

Poslanke in poslanci so na današnji seji obravnavali predlog novele zakona o visokem šolstvu. Stališče poslanske skupine SDS je na seji predstavil poslanec Tomaž Lisec.

V nadaljevanju objavljamo magnetogram njegovega nastopa.

TOMAŽ LISEC: Hvala, predsednik za dano besedo. Ministrica s sodelavci, lep pozdrav. Kolegice in kolegi, prav tako tudi vam. Ministrstvo je ob predstavitvi tega zakona zapisalo, citiram: »Poleg vzpostavitve predvidljivega in stabilnega sistema financiranja visokega šolstva, novela prinaša odprtost sistemov v mednarodno okolje, povečuje se fleksibilnost študijskih programov in zagotavlja večja avtonomija visokošolskih zavodov.« Torej, financiranje, odprtost sistema, fleksibilnost, večja avtonomija. Tako v teoriji.

Drugo pa so zakoni, podzakonski akti, statuti univerz in predvsem praksa na področju visokega šolstva. Dejstvo je, da na področju visokega šolstva ogromno odprtih vprašanj in problemov. Ne bom jih našteval, nekateri so čisto akademskega značaja, določeni pa se dotikajo tudi področja, ki je pred nami v državnem zboru, to pa je, da zakonodajna veja oblasti na predlog izvršilne veje oblasti določi kakšen visokošolski sistem v Sloveniji si želimo.

Prvo dejstvo je, da moramo končno dobiti sistemski zakon. Beseda »sistemski« je v tem mandatu, poleg besede »deležniki«, ena izmed stalnic te vlade, saj v tistih momentih, ko reče, da opozicijski predlogi zakonov niso dobri. Pred nami imamo nek zakon, ki v določeni meri ureja posamezna vprašanja, vprašanje pa je ali jih v zadostni meri, predvsem pa ali jih sistemsko. In spoštovani in spoštovane, ravno tisto, kar že dve leti oponirate predvsem opozicijskim poslanskim skupinam, da zakoni niso sistemski, je danes pred nami.

Še več, v Sloveniji imamo pravni red, ustavo, zakone, podzakonske akte. Imamo odločitev Ustavnega sodišča iz leta 2011, ki govori o financiranju visokega šolstva. Ampak glejte, pred dobrim mesecem oziroma dvema je to ministrstvo sprejelo uredbo o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov. Skratka, sedaj pa sprejemamo zakon in študijsko leto, upam da se vsi zavedate, se začne 1. oktobrom in resnično, še enkrat sprašujemo pristojno ministrstvo, kateri so bili ključni argumenti, zakaj se je pred spremembo zakona hitelo s spremembo uredbe? Ustavno sodišče je reklo, zakonsko moramo urediti, pristojno ministrstvo pa je najprej spremenilo uredbo, danes pa imamo zakon.

In v uredbi in danes se dogajajo stvari, ki nimajo nič z odločbo Ustavnega sodišča in v poslanski skupini SDS smo prepričani, da bi lahko tudi kakšno leto počakali ali pa na drugi strani, tisto, kar že dve leti trdimo, da bi lahko pristojno ministrstvo pohitelo in sprejelo sistemski zakon na področju visokega šolstva. Ampak verjetno, če danes vprašamo ministrico z ekipo, kakšen zakon o visokem šolstvu sploh želimo – ali želimo samostojni sistemski zakon ali pa bomo na klop dobili zakon o visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti, ali pa se bomo o raziskovalni dejavnosti ukvarjali po tem, nekje po letu 2018 oziroma glede na tempo državnih uradnikov po letu 2020?

Da je vse v nekem »slow motion« sistemu, govori tudi problematika financiranja. V 43. členu sicer ministrstvo zapiše, da se bodo dvignila sredstva za financiranje visokega šolstva do 1 % BDP. Ampak v naslednjih 15 letih, kdo od nas lahko trdi, da bo sploh še živ, da bo sploh tukaj in da bo kdo pogledal zakon o visokem šolstvu, kjer bo pisalo, ja, leta 2031 pa imamo 1 % BDP namenjen za visoko šolstvo. Če še vemo, da nimamo ministra za finance, je ta zgodba o financiranju visokega šolstva še toliko bolj vprašljiva, kajti verjetno se tudi na področju visokega šolstva sprašujejo deležniki, kakšnega ministra bomo dobili. Ali bomo dobili finančnega ministra, ki bo odprl mošnjiček in rekel, gremo v uporabo tudi na področju visokega šolstva ali pa bo še bolj stisnil v smeri predhodnega ministra tudi področje visokega šolstva? Skratka, ta zakon sprejemamo v trenutkih, ki ima pomembne tudi finančne posledice pa ni problem, da nimamo ministra za finance, ključen problem je, kakšen bo ta minister, ali bo odprl mošnjiček, ali ga bo še bolj zaprl.

In še enkrat, odločba Ustavnega sodišča govori o stabilnem in predvidljivem financiranju. Če pa natančno preberemo zakon, imamo tukaj dve možnosti – eno je, to kar zasleduje zakon, to je glavarina. Ampak po našem mnenju glavarina ni tisto, kar piše stabilen sistem. Predvsem pa bo ta sistem zmanjšal kakovost področja visokega šolstva, kajti profesorji bodo čim bolj štancali dobre ocene, kajti več kot bo študentov na fakultetah in na univerzi, več bo denarja. Pred časom smo imeli nujno sejo Odbora za izobraževanje glede dokončanja tako imenovanih balonskih znanstvenih magisterijev in doktoratov. Ko smo se spraševali o kakovosti študentskih del, magistrskih in doktorskih nalog ali pa štancanje pa kljukanje čez, saj smo spustili čez. In po našem mnenju je ta sistem financiranja na glavarino napačen.

In ko smo že ravno pri financiranju, se lahko obregnemo na naslednjo točko, to pa je 1. člen zakona slovenski ali tuji jezik. Slovencev nas je milijon in pol tukaj pa približno nekaj takšnega oziroma malo manj v tujini, ki še govorimo slovenski jezik, vsaj na dnevni bazi. Torej eno predmestje enega večjega mesta. In po našem mnenju slovenski jezik ni na trgu, tako kot niso na trgu naši nacionalni simboli. In že obstoječi zakon govori, da se lahko del izobraževalnega procesa uvede tudi v tujem jeziku. Tam je beseda lahko, podrobneje pa se določi s statutom. In resnično ne vem, ali trdijo teze vseh tistih, ki so nasprotniki te spremembe 1. člena, da gre za ekonomsko moč posameznih fakultet, ki želijo na ta račun tega člena pridobiti tisto, kar so izgubili z dodatki za stalno pripravljenost. Govori se točno o določenih profesorjih, o določenih fakultetah, ki so najbolj zavzete, da se ta zakon zapiše v 1. členu tako, kot je tudi predviden.

Pa bodimo praktični, kdo prihaja na slovenske fakultete in kam odhajajo slovenski študentje? Kdo bo prišel v Slovenijo študirati? Skandinavci? Nemci? Francozi? Ne. Mi, naši študentje hodijo v te obljubljene države. Za koga pa je naša država obljubljena? Poglejmo malo migrantski tok pa poglejmo samo znotraj Evropske unije migrantski tok na področju visokega šolstva. In z vsem spoštovanjem do določenih južnih in vzhodnih držav, ali so to tisti ljudje, ki jih želimo pridobiti v naš visokošolski, kakovosten model ali pa jim bomo mi le odskočna možnost zato, ker smo še vedno poceni v primerjavi s fakultetami in univerzami v zahodnem in severnem delu Evrope.

Tudi Ministrstvo za finance in Ministrstvo za kulturo sta v dosedanjem delu podala določena mnenja, sicer so bila določeno upoštevana, določena pa še verjetno bodo. Predvsem me je strah, glede na dejstvo, da se Zakonodajno-pravna služba vlade v zadnjih tednih in mesecih ukvarja z marsičem drugim, samo s tem ne, za kar so plačani, da izčistijo nomotehnično in vsebinsko predloge zakonov in tudi sam bom z zanimanjem, glede na to, da bo koalicija v prvi fazi verjetno 100 % podprla ta predlog zakona, z zanimanjem prebral mnenje Zakonodajno-pravne službe, ali predvsem ti segmenti, ki govorijo o financiranju visokega šolstva, imajo temelje tako v ustavi, tako kot tudi v drugih členih.

Skratka, glede na to, da zakon v določeni meri sledi usmeritvi odločbe Ustavnega sodišča, imamo v poslanski skupini SDS dvome o tem, ali potrditi zakon v prvi obravnavi ali pa mu dati rdečo luč, na kar opozarja tudi določeni visokošolski deležniki, ki govorijo o področju slovenskega ali tujega jezika. Predvsem pa upamo, spoštovana ministrica in spoštovana koalicijska ekipa, da ko bomo v poslanski skupini SDS predlagali na samem matičnem delovnem odboru, da se opravi javna predstavitev mnenj o tem zakonu, da ne boste glavo dali med ramena in pritisnili tipko proti. Če pravite, da so z vsemi deležniki mnenja usklajena, verjetno tista ura, dve ali tri ne bo nikakršen »bav bav«, da ne bi slovenski javnosti, slovenskim študentom, slovenskim profesorjem spregovorili, da je zakon dober.

In zakon ima še nekatere drobe nastavke v teoretičnem delu tega zakona, ustanovitev visokošolskega zavoda, problem akreditacije študijskih programov, ki je problem, vprašanje akademskega zbora skupnih študijskih programov, akreditacij in pa evalvacij. Ampak glede na to, da deset let spremljam področje visokega šolstva, tako službeno kot tudi zasebno, je ogromno problemov. Pa se bom vrnil nazaj na problem financiranja. Tudi če bomo dosegli en procent BDP za študijske dejavnosti, sem zgrožen, ko v zadnjih mesecih pa tudi leto ali več, poslušam zgodbe, kam denar znotraj visokošolskega polja odteka. Za kakšne neumnosti se denar porablja izključno zaradi tega, da bo 31. 12. določenega leta visokošolski zavodi upravičijo sredstva, napihnejo balon, ker jih je strah, da naslednje leto ne bodo dobili manj, ker so pač bili racionalni, tako kot so marsikateri drugi deležniki na drugih področjih.

Skratka, kar nekaj še je odprtih vprašanj, glede na to, da pa ta koalicija in ta vlada težita k sistemskosti, upamo, spoštovana ministrica, da se boste res dokončno odločili, čeprav bo kakšen dan dopustna manj in se odločili ali sistemski zakon samo za področje visokega šolstva ali sistemski zakon za področje visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti in predvsem, da uradniki ne bodo do 1. septembra gledali v zrak, ampak pripravili tisto, kar je nujno potrebno, to pa je resnično dober sistemski zakon o visokem šolstvu, ki bo odgovoril na marsikatera odprta vprašanja, ki so še bolj potrebna prevetritve, predvsem pa sprememb kot ta novela zakona, ki je pred nami.
Hvala.