Na pikniku SDS v Podčetrtku več kot 1000 članov

Osrednji govornik je bil predsednik SDS in predsednik Vlade RS Janez Janša. Poudaril je, da je cilj stranke splošno dobro. V soboto, 16. junija 2007, se je v Imenu pri Podčetrtku odvijal piknik Slovenske demokratske stranke. Piknika se je udeležilo več kot 1000 članov mestnih in občinskih odborov SDS, poslancev SDS v DZ, ministrov ter vodstva stranke. Osrednji govornik je bil predsednik SDS in predsednik Vlade RS Janez Janša. Med drugim je poudaril, da je vlada od začetka mandata leta 2004 pa do danesodpravila na stotine birokratskih ovir. Uvedla je korenito reformodavčnega sistema, ki je omogočila, da so se davki prvič v zgodovini samostojneSlovenije znižali in se bodo zniževali še naprej. Kot je še dejal predsednik,mora stranka obdržati moralno linijo, ki jo je imela ves čas svojega obstoja,ne glede na to, ali je bila v vladi ali opoziciji. Poudaril je tudi, da ciljstranke ni oblast za vsako ceno oz. zmaga na volitvah, ampak splošno dobro. Po predsednikovih besedah je Slovenska demokratska stranka edina stranka v Sloveniji, ki je v lasten statut zapisala zelo ostra določila o nezdružljivosti političnih in gospodarskih funkcij.aviGOVOR PREDSEDNIKA SDS JANEZA JANŠE NA PIKNIKUSpoštovani kolegi in kolegice, Boštjanu Na zdravje!Hvala za to, da ste prišli danes sem v ta prelepi del Slovenije in da stepripravljeni del svojega prostega časa ponovno, kot že tolikokrat doslej, delititudi v družbi kolegic in kolegov iz Slovenske demokratske stranke, ki jogradimo že dolgo časa in ki ima danes na svojih ramenih daleč največjoodgovornost za usodo Slovenije, odkar obstaja. Velikokrat smo se že zbrali takov sproščenem vzdušju, odkar stranka obstaja. Ne spomnim se, da bi bilo nakakšen pikniku sicer zbranih toliko članov vodstva kot danes. Udeležba je zelodobra, čeprav MOP ni napovedalo najboljšega vremena, vendar se presenečenja kljub temu dogajajo tudi vpozitivno smer. Skratka, hvala, da ste tukaj. Vedno, kadar smo se doslejzbirali v takšnem sproščenem vzdušju, nismo veliko govorili o resnih temah intudi danes bi se temu, če bi bilo mogoče, izognil. Ker pa se dogaja tolikostvari, mi ne boste zamerili, da nekaj besed ali pa nekaj minut časa namenimtudi aktualnim stvarem. Še posebej zaradi tega, ker se mandat od zadnjihvolitev nagiba krepko v drugo polovico in ko lahko na neki način že objektivnomerimo, ali so vsaj nekatera naša pričakovanja, ki smo jih imeli na začetku,danes upravičena in ali so dejstvo ali ne. Ko smo se po volitvah podali na topot, na novo pot, kot smo temu dejali, smo vedeli, da ta pot ne bo lahka in timeseci, teh nekaj deset mesecev, več kot polovica mandata, ki je za nami, je toseveda v veliki meri dokazala. In tudi pot, ki je še pred nami od tega delamandata dalje, seveda ne bo nič lažja. Vendar pa imamo danes pred sabo nekaj,česar v obliki preverljivih dejstev doslej nismo imeli. To so prvi rezultatinaporov, ki smo jih vlagali v tem mandatu. Kot veste, smo na začetku tegamandata kot stranka, ki je dobila največjo težo odgovornosti na volitvah papotem tudi v DZ ter posledično v vladi, obljubili, da se bomo trudili, da boSloveniji blaginja rasla in da bo rasla za vse. Ni naključje, da je besedablaginja tudi ključna beseda v prisegi vseh, ki v slovenski državi prevzemajokakršnekoli pomembne državne funkcije. Vsi prisežejo ali prisežemo na to, dabomo delali, da se bomo trudili za večjo blaginjo Slovenije. Na začetku tegamandata smo podedovali neko dediščino, ki ni bila samo slaba, ni pa bila nitisamo dobra. Podedovali smo slovensko državo, takšno, ki je nastajala odosamosvojitve naprej, z nalogami, ki so bile opravljene in s projekti, ki sobili dokončani na pol, pa tudi s projekti, ki niso bili še niti začeti.Pospešili smo izdelavo strategije razvoja Slovenije. Ta strategija jenadgradila Lizbonsko strategijo, ki jo je leta 2000 sprejela celotna Evropskaunija. In s tem dokumentom je na začetku mandata Slovenija prvič dobila v rokeneki moderen dolgoročen projekt svojega razvoja. V tem projektu je pisalo, daje naš cilj, da v desetih letih ali pa še prej, če bo to možno, po razvitostiujamemo povprečno razvitost EU, se pravi, države, ki so desetletja pred namiživele v normalnem okolju, kjer so imeli svobodo političnega in ekonomskegadelovanja in kjer so zaradi tega z bistveno manj napori lahko dosegali dalečvišjo stopnjo blaginje, kot je to bila do sedaj v Sloveniji. Postavljen je bilambiciozen cilj in povedali smo tudi, kako bi ga lahko dosegli. Napisali smo,da če hočemo, da bomo po razvitosti ujeli razvite države in presegli povprečjeEU, mora Slovenija dosegati letno za tri odstotne točke višjo gospodarsko rastkot pa je povprečna rast v Uniji. Takrat, ko smo ta cilj zapisali, je biloveliko skepse, češ, veliko vprašanje je, ali je to možno. Hitro gospodarskorast lahko dosegajo države, ki so manj razvite. Na manj podlage se da teodstotke hitreje in višje nalagati. Za stopnjo razvitosti Slovenije pa je bilotu veliko dvomov. Vedeli smo, da te tri odstotne točke hitrejša rast, kot joima povprečje EU, ne bodo prišle same po sebi. Da je treba naredili marsikaj.In zaradi tega smo na začetku mandata, v prvem letu mandata, sprejeli tudi tapaket ekonomskih in socialnih reform. Veliko ukrepov tem paketu je takšnih, dana samem začetku ne požanjejo vsesplošnega odobravanja. Vsaka vlada, ki stopina pot reform in ki te reforme izvaja, tvega usodo, da bodo sadove takšnihreform pobirali drugi. Da pa bo tista vlada ali pa tista politična stranka,politična koalicija, ki se je odločila za reforme, deležna tudi ali pa predvsemnegativnih očitkov, ki vedno spremljajo pogumne korake in načrtovanje sprememb.Kajti vedno se najdejo tisti, velikokrat so v večini, ki pravijo, da je to, karse dela, slabo, da je še kar dobro, samo da ne bi bilo slabše, zakaj bi kajspreminjali, saj kar gre. Pristanek na takšno miselnost ni ostajanje na mestu,ampak je pot nazaj. To je popolnoma jasno, vendar na konkretni ravni včasihtežko razumljivo. Evropska unija je miselnost, da je še kar dobro, preseglaleta 2000 in šla naprej z ambicijami, ki jih vsebuje Lizbonska strategija. Mismo to naredili z našo strategijo razvoja in z ekonomskimi in socialnimireformami. Veliko teh ukrepov, ki smo jih načrtovali v letu 2005, je danes za nami.V tem času, v dobre polovice mandata, je vlada RS odpravila na stotinebirokratskih ovir. Izvedli smo korenito reformo davčnega sistema, prvič vzgodovini samostojne Slovenije so se davki znižali in se bodo zniževali nekajnaslednjih let. Prvič v zgodovini Slovenije imamo pregleden, enostaven davčnisistem, ki ne zahteva še dodatnih obremenitev ali pa zaposlovanja zato, da sezadosti administrativnim zahtevam. Sproščeno je bilo organiziranje na področjugospodarstva in gospodarstvo se je temu uspešno prilagodilo. Sprejeta je bilavrsta drugih ukrepov za izboljšanje poslovnega okolja, ki daje rezultate.Izvedena je bila vrsta konkretnih korakov, ki so brez tega, da bi se komurkoliv Slovenija poslabšal socialni položaj, spremenili ali pa izboljšali pogojeposlovanja ali izboljšali funkcioniranje številnih drugih podsistemov. Najdeneso bile rezerve praktično v vseh resorjih. Ko je letos statistika objavila, daje Slovenija v prvih treh mesecih dosegla rekordno gospodarsko rast, je bilhkrati objavljen tudi podatek, ki je bil sicer tudi javno povedan, vendarnikjer opažen, da se je namreč v zadnjem času bistveno pocenilo funkcioniranjedržave. Prvič, odkar Slovenija obstaja, se je zajezilo zaposlovanje vadministraciji in v državni upravi. In zaradi tega, pa ne samo zaradi tega, seje seveda znižal tudi strošek funkcioniranja države. Rast, ki jo imamo, je torej realna. Ne gre za to, da bi bilitukaj neki sezonski vplivi ali pa da bi Slovenija enostavno stopila na vozevropske konjunkture, kjer si pač na njem in tako ali tako se giblješ s takohitrostjo, s kakršno se gibljejo vsi vagoni. Če bi bilo temu tako, bi secelotna evropska unija razvijala z enako hitrostjo ali s približno enakohitrostjo, vendar temu ni tako. Tudi v družini evropskih narodov, kjer nas jesedaj 27 in kjer imamo približno enake okvirne pogoje za gospodarski indružbeni razvoj, so velikanske razlike med posamičnimi članicami, posamičnimidržavami in v glavnem se članice glede na te razlike, če stvari poenostavimo,delijo v dve skupini. Na tiste, ki so sposobne z reformami in prilagajanjemzahtevam globalizacije loviti korak z razvitimi, zagotavljati večjo rast in natej podlagi tudi dovolj denarja za vse ostale potrebe, in na tiste, ki pravijo,da je še kar dobro, da ni potrebno nič storiti in da bo že nekako. Približnopolovica je enih in približno polovica je v tem trenutku drugih držav v Evropi.Ena od naših sosednjih držav, ki ima boljše pogoje za razvoj kot Slovenija, kerje imela normalen sistem desetletja prej kot mi, dosega sedemkrat nižjogospodarsko rast kot Slovenija. V tem trenutku ne v EU in ne na svetu ni državena podobni stopnji razvitosti s tako visoko stopnjo gospodarske rasti. Torej,to ni padlo samo od sebe; to, kar se sedaj dogaja, ko beležimo tudi ne samodaleč najnižjo stopnjo brezposelnosti, beležimo na drugi strani drug problem, veliko pomanjkanje delovne sile,še posebej v nekaterih poklicih. To je po eni strani rezultat konkretnihkorakov, ki so bili narejeni v času, ko smo izvajali reformne ukrepe izstrategije razvoja Slovenije. Po drugi strani pa je to rezultat tistegazaupanja v sposobnost slovenskega človeka, ki ga doslej nobena oblast vSloveniji ni bila sposobna postaviti v ospredje. Kajti, če pogledamo vzgodovino, če pogledamo recimo sto let nazaj, ko je, to kar je danes Slovenija,geografsko sodilo v Avstro– Ogrsko, ko so v takratno Avstro-Ogrsko sodile tudinekatere pokrajine danes v severni Avstriji, Italiji, na Češkem, Madžarskem,potem vidimo, da so takrat Slovenci v enakopravnih razmerah dosegali boljšerezultate, bili boljši gospodarji, se razvijali hitreje, kot so se recimorazvijale pokrajine v Severni Italiji. Nenormalni čas, nenormalne razmere, kismo jih skoraj stoletja doživljali, so nas odmaknile od takšne hitrostirazvoja. Sedaj, ko stvari ponovno prihajajo na svoje mesto, ko je Slovenija zvpeljavo tržnega gospodarstva in demokratičnega političnega sistema sprostilate razmere, sedaj, ko se tudi na mikro nivoju odpravljajo posamične ovire, tododatno dogaja, je pa ustvarjalnost slovenskega človeka prišla do izraza.Nastaja na stotine novih malih in mikro podjetij. Ko hodimo na obiske z vlado -zdaj že drugič v tem mandatu – po slovenskih regijah, naletimo vedno znova naskupine mladih, ki oblikujejo oziroma so ustanovili podjetja, mnoga izmed njihna visoki tehnološki ravni, srečamo majhna podjetja, ki delajo programe zaameriško NASO, za evropsko letalsko industrijo. V Sloveniji imamo organizirangrozd dobaviteljev sestavnih delov avtomobilske industrije, ki je zelo velik,zelo pomemben, ki proizvaja nekatere najbolj vitalne dele za praktično vsesvetovne znamke avtomobilov in ki zaposluje na desettisoče ljudi. Torej, ne greza neka dela z nizko dodano vrednostjo, ampak gre za vitalno proizvodnjo, ki soje Slovenci sposobni. Mnogi so te uspehe dosegli tudi ob delni pomoči države,ali v zadnjih letih tudi financiranja iz evropskih sredstev, večina pa ne.Večina je samo vložila lastno znanje, dobila kredite, mnoge žal težje pridomačih kot tujih bankah, ker te stvari še niso ali pa še niso bile urejene into je seveda pognalo slovenski izvoz v visoko rast in slovenski izvoz je tudiglavno gibalo visoke gospodarske rasti, ki jo Slovenija v tem času dosegaoziroma jo beleži od leta 2004 naprej. Torej, ko smo na začetku tega mandataprisegali, da bomo delali za blaginjo Slovenije, in ko smo dejali, da sezavedamo, da so vsi družbeni sistemi pomembni, da je potrebna solidarnost, daje potrebna socialna država, da je potrebno varovanje okolja, da je potrebnogledati na tisto, čemur pravimo trajnostni razvoj ali pa kvaliteta življenja,da pa je potrebno znotraj tega videti tudi prioritete in hierarhijo tehprioritet in da je treba vedeti, da je na prvem mestu te prioritete gospodarska rast, ki je edina realna podlagablaginje, smo temu razporedu prioritet prilagodili tudi normativni program delavlade in vseh državnih institucij. Tudi EU je po raznih oklevanjih indopolnjevanjih Lizbonske strategije postavila enak vrstni red prioritet.Trajnostni razvoj zagotovo. Ni možno zagotavljali kakovosti življenja na računsocialnega razslojevanja, še ali pa enako nespametno je dosegati visoko stopnjorazvoja na račun uničevanja okolja ali varstva okolja. Vendar pa se je trebazavedati, da brez gospodarskega razvoja ni možno zagotavljati niti socialnihpravic niti ni možno dostojno poskrbeti za varovanje okolja. Za vse to so pačpotrebna sredstva, ki prihajajo iz gospodarstva, iz dodane vrednosti, ki joustvarja v Sloveniji tri četrtine zaposlenih. Ta hierarhija prioritet, ki jo jesocializem desetletja uspešno zanikal in je zaradi tega propadel, je izjemno pomembna in zaradi tega je ne smemo nikoli izgubitiizpred oči. Torej, po dobri polovici mandata, ko ima SDS v Sloveniji na svojihramenih praktično polnejšo odgovornost za razvoj in prihodnost Slovenije, imamo pred sabo tudi že prve rezultatenaporov, imamo pred sabo tudi še približno dobro četrtino neopravljenega dela.Eno od ključnih točk gospodarskih in socialnih reform in pa druga po pomenu zadavčno reformo je reforma trga dela. Na začetku tega mandata je bila velikadilema, ali sprejeti nekatere spremembe v smeri večje prožnosti trga dela zenostavno parlamentarno proceduro s tveganjem socialnih konfliktov in s kratkimsoočenjem argumentov in z glasovanjem, ali pa priti do nekega rezultata pačetudi bo kompromisen s socialnim dialogom. Izbrali smo socialni dialog, takosindikati kot delodajalci so na začetku obljubili, da bodo šli v ta socialnidialog in ta pogajanja resno. O tej resnosti bi lahko povedali marsikaj.Dejstvo je, da so ta pogajanja trajala dve leti. Dejstvo je, da so trajaladalj, kot je trajala priprava slovenske ustave, da je bilo sto in sto urvloženih v napore, da se vloži približno 26 členov novele Zakona o delovnihrazmerjih. Pred kakšnim tednom so bila ta pogajanja zaključena in kompromis jebil usklajen. Če bo sprejet na organih socialnih partnerjev do konca tegameseca, bo tudi podpisan. Slovenija bo s tem naredila velikanski korak v smerivečje prožnosti trga dela, ki je po vseh notranjih in zunanjih ocenah v temtrenutku največja ovira za še hitrejši razvoj. Ta korak je dodatno pomembenzaradi tega, ker se, kot sem že prej dejal, v Sloveniji srečujemo v večiniindustrijskih ali gospodarskih panog s pomanjkanjem delovne sile. V dveh letihse je situacija popolnoma obrnila. Brezposelnost je praktično v enem letu padlaza 25 odstotkov. Povečala se je zaposlenost. V tem trenutku je vlada praktičnostalno pod pritiski, da zvišuje kvoto delovnih dovoljenj za tujo delovno siloizven EU. V teh razmerah je ne samo pravi trenutek, ampak je naravnostgospodarska in družbena nuja, da te spremembe naredimo. In katerakoli vlada bibila, bi bila v to prisiljena. Vendar nam je, in upamo, ker zadeve še nisopodpisane, v Sloveniji to uspelo na nesporen način. To je uspelo Danski, mordaše kakšni skandinavski državi, drugače pa je bil o tem velik konflikt ali pajim to ni uspelo. Mi smo dve leti in pol ob tem, ko se je v tem časurealiziralo preko 60 odstotkov ukrepov gospodarskih in socialnih reform vceloti, poslušali, da reform ni. Poslušali, da je vlada odstopila od reform.Najprej smo bili kritizirani zato, da smo sploh predlagali reforme, potem pasmo poslušali očitke, češ da reform ni. Če reform ne bi bilo, bi Slovenijaimela eno odstotno gospodarsko rast, tako kot jo ima sosednja Italija ali pamorda nekoliko več zaradi nekoliko nižje podlage. Sedaj pa rezultati sevedadokazujejo, da odkljukanje teh reformnih ukrepov, ki se je izvajalo v tem času,ni bila zgolj statistika, ampak je to že dalo določene rezultate in ti so zelopozitivni. Če nam bo uspelo v teku naslednjih mesecev reformirati še trg dela vSloveniji v tej fazi, delo s tem ne bo zaključeno, ker nekaterih kompromisov,ki bi bili tudi potrebni, v tej fazi pač ni bilo možno uskladiti. Potem bomolahko rekli, da je Slovenija pripravljena na izzive, ki jih srečuje takoznotraj EU kot tudi v globalnem svetu, in da lahko z mirno vestjo načrtujemotudi nekatere pomembne premike v ostalih družbenih podsistemih. Visokagospodarska rast, to, da več ustvarjamo, to, da več ljudi dela, to, da večljudi na ta način tudi prispeva v skupno blagajno, to, da več ljudi zasluži inda se izplačuje manj socialnih podpor, vse to ustvarja dodaten manevrskiprostor za potrebe, ki se sedaj ali ki se bodo v prihodnjih letih lahkosfinancirale in o katerih včasih ni bilo možno niti sanjati. No, in do koncatega mandata, tudi to zaenkrat še sodi med neopravljeno delo, bomo naredili vse, da uspe tudi decentralizacijaSlovenije. V tem mandatu je uspelo uskladiti več kot dvotretjinsko podporospremembi ustave, ki sedaj omogoča bolj enostavno ustanovitev pokrajin vSloveniji. S tem zamujamo za krepkih deset let. Če bi Slovenija zadnjih desetlet imela pokrajine, potem bi bila verjetno ne samo bolj enakomerno razvita,ampak tudi v celoti za kakšno odstotno točko bolj razvita v tem smislu, da bivsi v tem času napredovali. Določene stvari je pač potrebno opravljati nadoločeni ravni organiziranosti. To, da se prejšnje oblasti, prejšnje vlade nisolotile ustanovitev pokrajin, je neki dodaten odraz nezaupanja v sposobnostislovenskih ljudi, da sami odločajo, da se organizirajo tako kot je treba in dadoločene stvari, ki jih je bistveno bolj racionalno in smiselno opravljati napokrajinski ravni, dejansko tam tudi opravljajo. Ta velika centraliziranostSlovenije, ne samo da je pripeljala do tega, da imamo preveliko razliko medrazvitostjo posamičnih delov države, ampak je pripeljala tudi do tega, da imamoneenake izhodiščne možnosti kot posamezniki, da se te ponekod niso bistvenozmanjšale v tem času in da smo se tudi kot celota počasneje razvijali kot bi sesicer. Lahko damo za primerjavo ustanovitev občin. Ko je bila izvedena prvafaza lokalne samouprave leta 1994, so vsi govorili o tem, češ, to bo pa sedajena sama dražitev upravljanja, nastale bodo neke občine, ki ne bodo vedele, kajnaj počno same s seboj, to bo vse držaje in manj učinkovito. Ker je bil toodprt proces, je morda res nastalo nekaj občin preveč. Tega ni možno nikoliizključiti in morda kakšna dejansko ni sposobna opravljati svoje vloge. Ampakvelikanska večina, več kot dvajset odstotkov slovenskih občin, se je po tejreorganizaciji razvijala bistveno hitreje kot prej. In napredek je viden.Kamorkoli prideš v Sloveniji, to dejansko predstavlja neko dodatno gibalorazvoja. Morda se je v tem času še najmanj razvijala mestna občina Ljubljana,ki bo imela največ denarja in največ ostankov v proračunu vsako leto. In sedaj,ko je vlada z novim načinom financiranja občin zagotovila nekoliko boljpravičen sistem, poslušamo vik in krik o tem, kako bi morali manj razviti ševedno plačevati za bolj razvite, kar se je dogajalo v prejšnjem času. To samomimogrede. Dejstvo je, da nas čaka do konca mandata še zelo naporno delo.Najprej bomo morali skozi parlamentarno proceduro, potem pa še skozi življenjespraviti zajeten paket zakonov in podzakonskih aktov, ki bodo omogočili, da 1.januarja leta 2009 v Sloveniji dejansko zaživijo pokrajine. To bo velikasprememba. Mnoge stvari bodo na začetku verjetno izgledale dokaj nenavadno.Vendar, ko se bomo v naslednjem mandatu zbrali na podobnem pikniku, bomo tako,kot smo danes ocenjevali rezultate gospodarskih in socialnih reform, lahkogovorili tudi o pozitivnih rezultatih te pokrajinske reforme oziromadecentralizacije Slovenije. Še posebej tistim delom države, ki so bili v temčasu osamosvojitve in prej zaradi prevelike centralizacije zapostavljeni, bo tauvedba pokrajin dala v roke nove instrumente, nova sredstva, s katerimi se bodolahko razvijali hitreje. Torej, dela do konca tega mandata ne bo zmanjkalo,Slovenija v naslednjem letu, v veliki meri pa se to dogaja že sedaj, postajabistveno bolj odgovorna tudi za urejanje razmer znotraj EU. Na sestankuEvropskega sveta se bo iskal odgovor na odprto vprašanje prihodnje evropskepogodbe iz socialnih temeljev, ki se morajo prenoviti, ker se je Evropska unijabistveno povečala. In tudi v iskanje te rešitve smo že nekaj mesecev močnovpeti in močno upamo, da bo nemškemu predsedstvu ta zelo pomemben korak uspel. V nasprotnem primeru bomo v podobnenapore, v kakršne je sedaj vključeno nemško predsedstvo, v času našegapredsedovanja vključeni tudi sami in to je situacija, ki si je ne želimo,predvsem pa celotna EU potrebuje rešitev prej, ne šele po evropskih volitvahleta 2009. Torej, zbrani smo v nekem trenutku, ko imamo pred seboj še velikodela, veliko odgovornosti, vendar pa imamo za seboj tudi določene zelopozitivne rezultate, na podlagi katerih je možno v preostanek tega mandata,sploh v prihodnost, gledati z veliko samozavesti. V vsem tem času, ko jeSlovenija izvajala reformne korake, ko je prihajalo tudi do otipljivihpozitivnih sprememb, opozicija v Sloveniji ni predstavila nobenegaalternativnega programa. V času dveletnih pogajanj o bolj prožnem trgu dela jecelotna opozicija tej temi namenila samo dve tiskovni konferenci. Ukvarjala seje z vsem ostalim, to je njena pravica, nima pa nihče pravice v tej državi, davsako stanje, ko on sam ni na oblasti, razglasi za nesproščeno. To pa se mizdi, da je neka točka, ko se je šlo čez rob, kajti najbolj normalna stvar vvsaki demokratični državi je, da se stranke menjavajo na oblasti. Če kaj prinas ni bilo normalno, je to, da je bila ena stranka na oblasti dvanajst let, včasu tranzicije. V tem smo bili res neka posebnost. Torej teme, ki se skušajolansirati v slovenski javni prostor praktično od začetka tega mandata in kinimajo nobene realne zveze z dejanskimi problemi, z dejanskimi vprašanji, kijih je treba reševati, nas torej ne smejo zaposlovati več kot je to nujnopotrebno. Naj zaposluje tiste, ki na svojih ramenih nimajo dejanske odgovornostiza razvoj Slovenije. Prav tako pa se je potrebno iz tega, kar se je dogajalo zrazpadanjem nekoč velike dolgoletne vladne stranke, tudi marsikaj naučiti.Torej SDS, ki je nastala v povsem drugačnih razmerah, ki danes vodi koalicijo,ki je koalicija izvorno demokratičnih strank, nastalih v času slovenske pomladiin slovenske osamosvojitve, ali po tem času, ki nimajo nikakršne formalne zvezes kontinuiteto, ta koalicija je zaenkrat v večini v DZ in v vladi dalečnajdaljši čas primerjalno gledano v zgodovini, če vzamemo v obzir Demosovo inBajukovo vlado v letih 1990, 1992 ali pa leta 2000. Skratka, SDS mora obdržatitisto moralno linijo, ki jo je imela v vsem tem času, ne glede na to ali jebila v vladi ali v opoziciji. Bil sem, bom rekel, več kot negativno presenečen,ko sem v začetku tega mandata slišal nekatere, ki so se delali, da so blizu SDSin ki so govorili, aha, sedaj pa je prišel naš čas, sedaj pa je potrebno toizkoristiti. Zelo čudno se je slišala ta beseda: sedaj pa je treba toizkoristiti. Jasno, ta čas je potrebno izkoristiti za to, da bo Slovenijanapredovala in da bomo to zaupanje, ki so nam ga dali volivci, poštenoopravili. Ne strinjam se s tem, da je potrebno ta čas izkoristiti za to, da sena naslednjih volitvah zmaga za vsako ceno. To ni naš cilj in to smo zapisali vpreambulo našega programa. Cilj SDS ni oblast za vsako ceno, ampak je delo zaskupno dobro. In temu bomo posvetili v prihodnje enako pozornost, kot smo joposvetili v preteklosti, ne glede na to, v kakšnem položaju oziroma kakšnipoziciji smo bili. Tam nekje v začetku političnega preobrata, ki se ni zgodilšele z volitvami leta 2004, ampak se je začel dogajati že proti koncu leta2003, je SDS zajela v svoja jadra novo svežino in nov veter, sem zapisal vuvodniku našega glasila Nova pot; da mi lahko napredujemo in bomo na tejpodlagi na osnovi programa vrednot, ki smo ga sprejeli na našem kongresu, intudi tako, da v svoje vrste povabimo vse, ki želijo z nami sodelovati. Takratsmo na neki način afirmirali geslo: Kdor ni proti nam, ta je z nami in to jepotrebno ohranjati tudi naprej in se še naprej odpirati ter vabiti medse vsetiste, ki so pripravljeni dobro delati za Slovenijo. V tistem istem uvodniku,in to so mi nekateri potem v naših razpravah tudi očitali, sem tudi napisal, daso SDS v preteklosti velikokrat označevali z raznimi etiketami, češ da jenestrpna, militaristična, da je revanšistična, skratka, da je to neka ozkazaprta struktura, ki medse ni pripravljena sprejemati novosti ali kritike.Takrat sem tudi zapisal, da se mi zdi, da so tudi nekateri naši kolegi samizačeli verjeti, da so takšni, ali da smo takšni. Nekateri so se začeli tuditako obnašati. Sedaj je treba s to prakso prekiniti. Menim, da kljub temu, daje bilo to na enem od naših kongresov boleče, je to ena ključnih potez, da jeSDS postala to, kar danes je. Na tem mestu bi rad naredil neko primerjavo zaktualnim časom. Mislim, da je na enak način, kot smo se takrat zoperstavilitakšni miselnosti, da se je potrebno na enak način, in to tudi delamo, zoperstavititudi miselnosti, da je ta čas, ko je stranka na oblasti, treba to izkoristiti.Nekaj mesecev nazaj je SDS naredila nekaj, kar ni naredila nobena druga strankadoslej v Sloveniji. V lasten statut je napisala zelo ostra določila onezdružljivosti političnih in gospodarskih funkcij. Naredila je nekaj, kar somnogi tudi v stranki sami sprejeli z nelagodjem, še posebej tisti, ki so nazačetku mandata govorili, da je ta čas potrebno izkoristiti. Jasno je, da je natej podlagi potem prišlo do določene užaljenosti, posledic, do raznih pisem,pravih in lažiranih in da se s tem skuša danes dati stvarem bistveno večjipoudarek, kot ga dejansko imajo in da se predvsem skuša zakrivati temeljnevzroke, zakaj do tega prihaja. Stranka je pač s to spremembo statuta pravočasno,prej, preden bi se karkoli dramatičnega zgodilo, vzpostavila ali pa izdelalaneko cepivo, ki bo preprečevalo, da tudi SDS kdaj v prihodnje doživi usodo, kotjo je doživela neka druga stranka, ki je v zadnjem letu sproščeno razpadala.Torej, potrebno je videti vzroke in posledice in predvsem je treba tehtati, kajje pomembno in kaj ni pomembno. Ena izmed stvari, ki je za nas zelo pomembna,in to smo dali tudi v naš program, je ena izmed naših temeljnih vrednot. To jepatriotizem ali domoljubje. Danes sem prišel na to naše prijetno druženje izodprtja veteranskega centra v Logatcu. Tam so veterani vojne za Slovenijo vglavnem s prostovoljnim delom iz nekdanje vojašnice agresorske armade naredililep veteranski center, kjer nastaja muzej vojne za Slovenijo. Skratka, neki prostordruženja, spomina, prijateljstva, pa tudi ohranjanja nekih vrednot, na podlagikaterih je Slovenija nastala. SDS je nastala prej, preden se je Slovenijaosamosvojila. SDS je bila skupaj z našim častnim predsednikom dr. JožetomPučnikom eden od vitalnih delov slovenske osamosvojitve in dr. Jože Pučnik jezastavil svoj pogum za te vrednote, da danes lahko svobodno živimo. Žedesetletja nazaj je za to plačal z zdravjem, z življenjem v izgnanstvu insedmimi leti zapora, od tega dvema letoma samice. Ko smo pred kratkimpraznovali 25-letnico ustanovitve Nove revije, revije, v kateri je Jože Pučnikv tistih usodnih časih tudi veliko objavljal, je delavski umetnik, ki jerežiral njegove misli, povedal tudi zelo pomemben stavek, ki bi ga rad danesponovno podelil z vami. Dr. Jože Pučnik je namreč v enem od svojih člankovzapisal, da slovenska osamosvojitev ni samo neko enkratno dejanje, ampak da jeslovenska osamosvojitev v bistvu stvar kulture. In tudi kulturne preobrazbe vnajširšem smislu. In na ta stavek sem se večkrat spomnil ob dveh dogodkih.Prvič, ko so nekateri na zelo pomembnihpoložajih v tej državi začeli govoriti, da je danes stanje slabše, kot je bilov začetku osemdesetih let. Se pravi, da je danes slabše, kot v času, ko smoživeli v Jugoslaviji. In ne samo to, v času, ko je Jugoslavija razpadala in koso ljudje umirali, in ko se je dejansko skušalo z grobo silo, skoncentracijskimi taborišči, z zadevami in zločini, ki so danes pred haaškimtribunalom in ki jih je obsojal ves svet, so hoteli zaustaviti demokratičneprocese v takratni skupni državi. Ta nekdo leta 2007 pravi, da je bilo takratboljše, kot je danes. To enostavno potrjuje dejstvo, da slovenska osamosvojitevna tej točki enostavno še ni končana. In drugi tak dogodek, ki je priklical v spomin ta stavek dr. JožetaPučnika, je odločitev vlade, da ravno po njem poimenuje osrednje slovenskoletališče. To letališče je dolga leta nosilo ime Aerodrom Ljubljana. Ne vem,kaj je aerodrom, to zagotovo ni slovenska beseda. Pa to ni nikogar motilo. Kopa je slovenska vlada tako, kot so pred njo storile številne vlade v Evropi inpo svetu, sprejela sklep, da se letališče poimenuje po nekom, ki je edenglavnih sotvorcev slovenske države, je nastal vik in krik. Česa vsega nismoslišali ob tem dejstvu? Od tega, da se to ne spodobi, do tega, da ni bilo javnerazprave, (kaj bi šele bilo, če bi bila javna razprava), do tega, da bodo tujcito ime težko izgovarjali. To naj bi pisalo v eni izmed »rumenih revij«, češ daje to največja norost, ki jo je storila slovenska vlada. Kdo bo pa še prišel knam, če ne bo znal izgovoriti niti imena letališča. To sem kasneje slišal odveč ljudi. Vprašal sem neko gospo, ki mi je to rekla, kako pa izgovori imepariškega letališča Charles de Gaulle, kadar potuje v Francijo? Ni ga znalaizgovoriti. Pa vseeno potuje v Francijo, večkrat je že bila tam. Torej, mi smos tem, ko delamo neke popolnoma normalne stvari in poteze, v situaciji, ko serazgalja veliko licemerstvo, ko se šele odkriva, kako so bile določene stvari vSloveniji tudi v času po osamosvojitvi betonirane in kako se je v tem časudejansko potvarjala zgodovina. Tukaj se je dejansko potvarjala zgodovina.Dejansko slišimo iz drugih logov ta stavek. Ko pa gre za vprašanje slovenskeosamosvojitve in vlogo dr. Jožeta Pučnika, pa je bilo naenkrat predstavljeno,kot da bi bil on proti slovenski osamosvojitvi. Tisti, ki so ga zaprli, paZA. In dejansko so tisti, ki so gazaprli, dobili precej več državnih odlikovanj, nekateri tudi v času samostojneSlovenije, kot pa on. In tisti, ki so dejali, da bodo storili vse, da se ideje57. številke Nove revije ne bodo uresničile, so praktično tudi vsi po vrstidobili velike časti in državna odlikovanja samostojne slovenske države, zakatero so takrat, ko je bila predlagana, rekli, da bodo storili vse, da se neuresniči, kot pa tisti, ki so bili sedem let v zaporu za vrednote, ki jih lahkodanes živimo. S tega vidika dejansko slovenska osamosvojitev kot temeljnokulturno dejanje še ni opravljena, za nami je samo en del tega procesa in če hočemo,da se bomo normalno razvijali, kot številni drugi evropski narodi, potem jeenostavno treba dokončati tudi ta proces. Ob tem se ne smemo ustrašiti raznihčlankov in dobronamernih komentarjev, češ, o tem se ne splača govoriti, s temsamo izgubljate javno podporo, nič se ne splača reči proti svetim kravam, to jenedotakljivo. Če bomo te stvari pustili nedotakljive in nedotaknjene, bodoostale tudi za prihodnje rodove. Nekdo te stvari pač mora odpreti in to dejanjeslovenske osamosvojitve tudi v kulturnem smislu je treba dokončati. In če imakdo moralno nalogo, da to dela skupaj z vsemi ostalimi, to dela SDS, ki ji jedr. Jože Pučnik dal neizbrisen pečat. Torej, čez nekaj dni bomo praznovalinajvečji praznik v Sloveniji, rojstni dan, Dan državnosti, rojstni dansamostojne slovenske države. Izkoriščam to priložnost, da vam vsem iskrenočestitam ob temu prazniku. Vesel sem, da lahko začenjamo s praznovanjem tegapraznika v nekem krogu, kjer ta praznik doživljamo tudi intimno, ne samopovršinsko. Izkoriščam to priložnost, da čestitam tudi ministru za šolstvo, kije končno predlagal, da na slovenskih šolah visijo slovenske zastave. Polagamna srce tudi ostalim kolegom v vladi, da se spomnijo še na kaj, kar drugiimajo, mi pa ne, ker nas je, ne vem zakaj, tega sram ali se na to ne spomnimo.In seveda vabim vse, da smo skupaj tudi na ostalih prireditvah ob Dnevuslovenske državnosti, vključno naslednjo nedeljo zvečer na Trgu republike, kjerbo osrednja državna slovesnost. Prav tako pa tudi že sedaj vabljeni 9. julijana letališče dr. Jožeta Pučnika, kjer bo odprt prenovljen terminal, grajen vskladu s schengenskimi standardi in kjer bo preimenovanje letališča tudiformalno opravljeno. Mislim, da si dr. Jože Pučnik zasluži našo prisotnost. Obkoncu nagovora, ki je bil po vsej verjetnosti daljši, kot ste pričakovali, midovolite, da še enkrat zaželim vsem skupaj veselo druženje. Tisti, ki prihajatena ta naša srečanja že dolga leta ali pa več kot desetletje, veste, da smo natakšnih srečanjih bili vselej sproščeni, ne glede na to, ali smo bili v vladiali opoziciji. S tem nismo imeli nikolitežav in to tradicijo bomo nadaljevali tudi prihodnja desetletja. Lep danželim.  

Facebook MySpace Twitter Goo