Na današnji dan obeležujemo obletnico koroškega plebiscita

10. oktobra 1920 se spominjamo kot črnega dne v zgodovini slovenstva. Na Koroškem je na ta dan potekal plebiscit, s katerim je bilo izgubljenega 11 % slovenskega ozemlja. A ne le to. Izgubili smo tudi velik procent slovenskega naroda. Prva svetovna vojna je vzela dobri dve tretjini slovenskega ozemlja in strah, da slovenski narod postane zgolj provinca na severu Jugoslavije, je postal realnost.

Po koncu Velike vojne naj bi se meja med Kraljevino Jugoslavijo in Avstrijo določila na Pariški mirovni konferenci. A nastal je spor glede določanja meje na Koroškem, kjer so južni del zasegle jugoslovanske čete. Nastalo situacijo so reševali s plebiscitom, ki pa so ga določile antantne sile.

Velesile so s pomočjo posebnih komisij določile, na katerih področjih se bo zastavilo plebiscitno vprašanje in kako se bo plebiscit izvršil. Po pregledu, ki je na slovensko žalost potekal pozimi, so določili, da bo plebiscit potekal v dveh conah, in sicer v coni A ter coni B. Komisije so določile, da v kolikor bi se ljudje v coni A odločili za Jugoslavijo, bi se nato glasovalo še v coni B, v nasprotnem primeru pa glasovanje v coni B sploh ne bi bilo opravljeno. »Nevtralna« plebiscitna komisija je vidno služila avstrijsko-italijanskim koristim in pripomogla k temu, da se je zgodila nacionalna tragedija, zaradi katere v coni B sploh ni prišlo do glasovanja. Namreč kar 59,04 % udeležencev plebiscita se je v coni A odločilo za Avstrijo in ne takratno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zavedni Slovenci so bili iskreno potrti. Na mestnem trgu v Ljubljani se je kasneje zbralo okrog 20.000 domoljubov, ki so protestirali proti italijansko-nemškim sleparijam in zahtevali od Kraljevine SHS, da z vojsko zasede izgubljeno ozemlje. Časnik Slovenec je ob tem zapisal: »Koroški plebiscit je potvora resnice in ljudske volje!«

Krivce, da se je na Koroškem dogodilo to, kar se je, je treba iskati ne le v antantnih silah, temveč tudi v takratni domači politiki, ki ni prepoznala teže plebiscita in ki se je bolj kot z lastnim narodom ukvarjala s svojimi interesi in jugoslovanskimi veleidejami. Prav tako se je dogajalo, da se je denar, namenjen za propagando plebiscita in prepričevanja ljudi, da se odločijo za Kraljevino SHS, poneveril za nekatere osebne in strankarske interese. 

Če pogledamo nazaj – zakaj so takratni politiki bolj cenili unitarne interese kot pa življenjske interese sestavnih delov takratne države in jim je bilo pravzaprav tudi vseeno, če se Koroška in koroški živelj izgubi?Koroška je bila v 19. stoletju središče slovenskega prebujanja. Narodna zavednost, ki je tlela v tamkajšnjih ljudeh in zaradi katere so tudi po plebiscitu razočarani dvajset-tisoči protestirali v Ljubljani je bila povsem v nasprotju z idejo velike Jugoslavije, ki so jo forsirali nekateri takratni politiki. Močna domoljubna zavest pač ni bila v prid takratnim oblastnikom.

A kljub odvzemu velikega dela Koroškega območja, se domovinske zavesti ne da zatreti, niti ubiti. Domovinska zavest traja stoletja, medtem ko je spomin na takratne oblastnike in politične veljake obdan z grenkobo izgube ozemlja in ljudi.