"Muji lubi Slovenci"

Točnega datuma rojstva Primoža Trubarja ni moč potrditi, ampak se predvideva, da se je rodil 8. junija 1508 v kraju Rašica pri Velikih Laščah. Na ta datum tudi od leta 2010 naprej praznujemo kot dan Primoža Trubarja. Njegov prvotni priimek je bil Malnar (mlinar) po očetu, ki se je preživljal kot mlinar. V letu 1526 se je preimenoval v Trobar po materi, dve leti kasneje se v pismih podpisuje kot Truber in ne Trubar.

Trubarjevi so bili pobožna družina in v dobrih odnosih s Turjačani. Po izročilu naj bi turjaški grof leta 1520 omogočil dvanajstletnemu Primožu odhod v šolo na Reki, da bi si pridobil izobrazbo potrebno za duhovnika. Šolal se je tudi v Salzburgu, bil v Trstu na dvoru škofa Petra Bonoma. Kot mlad je rad prebiral humanistične spise Erazma Rotterdamskega in pri pouku uporabljal slovenski jezik. Leta 1527 je postal duhovnik v župniji Loka pri Zidanem Mostu. Zaradi svojega odprtega razmišljanja je hitro sprejel reformne ideje Luthra, zaradi česar je moral leta 1540 pobegniti iz slovenskega ozemlja. Begunec Trubar se je sprva naslonil na škofa Bonoma v Trstu, se nato zatekel v Nürnberg in kasneje v Rothenburg. Mesto Rothenburg je za Slovence nadvse pomembno, saj je tam nastala prva tiskana slovenska knjiga – Katekizem, ki je bila hkrati z Abecednikom natisnjen leta 1550 v Tübingenu. Nato je Trubar izdal še nekaj knjig, kot je Cerkovna ordninga, prevedel je tudi Sveto pismo Nove zaveze. Umrl je leta 1586 v Derendingenu.

Bistvo Trubarjeve življenjske poti, lahko rečemo smoter njegovega celotnega delovanja, je bilo sledenje evangeliju in približati vero preprostemu človeku. Njegov namen, kakor lahko domnevamo tudi za Luthra in druge reformatorje, ni bil ustanovitev nove vere, temveč povratek k izvoru, saj v svojih delih uporablja izraz stara vera, stara cerkev. Ta povratek k izvoru pa se lahko doseže z branjem Svete besede in sledenju Kristusovega nauka. Toda v Trubarjevem času so bile knjige pisane v latinskem jeziku, ki ga večina ljudi ni znala brati, še manj pa razumela. Da bi Cerkev postala dostopnejša in bližje preprostemu človeku, je bilo treba začeti pisati knjige v maternem jeziku.

Kot je razvidno iz Trubarjevega pisanja v svojih spisih, se slovenski jezik pred njim ni tiskal in pisal, saj so ga imeli za surovega in barbarskega. Tako kot danes je obstajalo veliko slovenskih narečnih skupin. »Slovenski jezik se povsod glih inu v eni viži ne govori; drugači govore z enimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Stajerji inu Dolenjci ter Bezjaki, drugači Krašvci inu Istrijani, drugači Krovati,« je zapisal Trubar in kot knjižni jezik uporabil osrednjeslovensko narečje, ki bi ga po njegovem morali razumeti vsi Slovenci. Tudi črkopis je moral izbrati sam – za Katekizem in Abecednik je izbral gotico, kasneje latinico.

S Katekizmom in Abecednikom smo Slovenci dobili prve tiskane knjige v slovenskem jeziku in postavljeni so bili temelji za razvoj slovenskega knjižnega jezika, zato lahko Trubarja upravičeno imenujemo kot očeta slovenske književnosti. Povzročil je nastanek številnih knjižnih del v slovenskem jeziku, na podlagi katerih smo Slovenci kot narod začeli obstajati tudi na papirju in v literaturi. Prebudila in krepila se je narodna zavest. Že v Trubarjevih delih je razbrati veliko ljubezen do lastnega naroda in domovine. Iz vseh posvetil, nagovorov in predgovorov, v katerih Slovence nagovarja kot »lubi Slovenci«, »muji lubi Slovenci«, »lubi bratje«, »muji lubi bratje inu Slovenci« in jih označuje kot »naše ubogo, preprosto, dobrosrčno ljudstvo«.

»Lubi Slovenci« zaradi velikega vpliva globalizacije se soočamo s številnimi pozitivnimi in negativnimi vplivi na jezik, kulturo in narodno zavest. Potruditi se bomo morali ohraniti vse tisto, kar so naši predniki utemeljevali tisočletja. Z besedami Primoža Trubarja, potrebno bo »stati inu obstati.«