Mons. Franci Petrič: Ne dopustimo, da bi si kdo to našo domovino prilastil in nam jo vzel

Dragi kristjani, spoštovani domoljubi!

Bilo je pred 25 leti, ko smo vsi pošteni in domoljubni Slovenci in ljudje dobre volje trepetali za krhko svobodo in molili in delali za dober potek prizadevanja za samostojno in mednarodno priznano državo. Tisti dnevi, ki se jih danes spominjamo, nam ostajajo svetal zgled. Zdaj, ko takratno dogajanje postaja del zgodovine in rastejo generacije, rojene že v samostojni državi, hočemo najprej obuditi hvaležen spomin. Bogu, božji Materi Mariji in drugim nebeškim zavetnikom se hočemo zahvaliti za to, da smo dočakali svobodo, demokracijo in lastno državo. Vsem, ki so zaslužni za to, kar smo in imamo v državi Sloveniji, pa izkazati primerno priznanje in zahvalo. Obenem pa hočemo razmišljati tudi o pomenu in vlogi domovine, za katero se zdi, da je nekateri pri nas ne znajo ceniti ali pa celo ob aktualnih dogajanjih občutimo, kot da si jo je v teh letih nekdo prisvojil (pomislimo na razne t. i. Forume) in z njo dela, kakor da je le njegova last.

Da je osamosvojitev najpomembnejši dogodek v slovenski nacionalni zgodovini, se strinjajo domala vsi resni zgodovinski analitiki. Vendar je med ljudmi premalo jasna zavest, da je prišlo najprej do demokratizacije, do oblikovanja prve demokratično izvoljene vlade (1990) in da je šele ta ustvarila razmere za udejanjanje osamosvojitve (1991). Nosilci starega režima so na idejo o samostojnosti pristali šele potem, ko so uvideli, da se jim oblast odmika in da jo lahko vsaj deloma ohranijo, če začnejo trobiti v nove politične rogove. Poudariti moramo, da kristjani za razliko od nekaterih ljudi v takratni družbi nismo držali fig v žepu, ampak smo se odločili in v prvih vrstah podprli slovensko samostojnost in državnost! Ko z današnjega zornega kota gledamo na prehojeno pot, žal ne moremo mimo ugotovitve, ki jo je zapisal v zadnji Družini (št. 26-27/2016)  slovenski kardinal, ki pravi, da gre pri osamosvojitvi za »neuresničen sen, zamujeno zgodovinsko priložnost«. »Res, po eni strani smo vključeni v svetovno pluralnost narodov kot prepoznavni subjekt. Slovenija je članica Organizacije združenih narodov, Zveze Nato in Evropske unije. Toda doma se položaj ni bistveno spremenil, kot narod nismo zaživeli svobodno in sproščeno, v resnični enakopravnosti na temelju prava in pravičnosti. Samostojnost je bila pravno dosežena, a znotraj se proces osvobajanja ni zgodil. /…/ Zakaj? Ker oblast – politična, gospodarska, medijska, upravna, sodna in kulturna – ni bila demokratično in pošteno razdeljena. Isti, ki so vladali pred samostojnostjo, vladajo danes« (Slovenski čas, 74, str. 2).  Kritično tudi ugotavlja, da se tisti, ki se tako oklepajo oblasti od 1941 naprej, trudijo na vso moč, da bi zmanjšali zgodovinski pomen slovenske samostojnosti, ki so jo po sili razmer sprejeli. In da njihov mit o NOB ne bi zbledel, skušajo kar se da diskreditirati junake osamosvojitve Janša, Krkoviča, Bavčarja in druge. »Namesto da bi jim postavili spomenike, jih pošiljajo v zapor« (F. Rode).

Dragi verni bratje in sestre!

Kot kristjani smo zbrani na tem svetem kraju. V evangeliju smo pravkar slišali besede, ki so za ljudi v stiski, kakor jo je doživljala naša domovina pred 25 leti, zelo pomirjujoče: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo … Ne bojte se ljudi! … Vam so celo vsi lasje na glavi prešteti …  Ne bojte se torej. Vredni ste več, kakor veliko vrabcev …« (Mt 10, 28-33). To Jezusovo sporočilo je jasno: ne sme nas biti strah, še več, zaupati moramo v božjo ljubezen. Ta se briga za vsakega človeka, kot da bi bil edini na svetu. Božja ljubezen je bolj resnična, kot je resnična skrb najboljšega zemeljskega očeta za ljubljenega otroka. Iz Jezusovih besed začutimo: Bog je v resnici neskončnost, toda prav zato, ker je neskončnost, skrbi tudi za najmanjše podrobnosti našega življenja, tako neznatne, kakor je las na glavi ali vrabec na drevesu. Tudi tako velikemu umu, kot je bil filozof Kierkegaard, so bile Jezusove besede o vrabcih na strehi tako všeč, da je lepo zapisal: »Dobesedno verujem, da se Bog zanima in skrbi za vsakega vrabčka.« Jezus je hotel povedati: Bog skrbi celo za vrabca, ki se ne more več držati na strehi, temveč pade z nje. Človek pa je v božjih očeh neizmerno več vreden, saj ga je določil za neskončno srečo pri sebi.

Evangelij nam torej sporoča: Bog nas ljubi in nas iz vsakega položaja vodi v svoje kraljestvo, v svojo srečo. Zaradi evangelija vemo, da se nam kljub strašnim stvarem, ki nas utegnejo zadeti v življenju, ni treba bati. Bog je z nami z vso svojo skrbjo. Ne vidimo sicer tistega, ki nas bo prestregel in ujel, toda on je z nami, nas varuje veliko bolj, kot varuje najbolj izkušen plezalec začetnika, ki je z njim v steni. Mnogo dogodkov je, ki bi ob njih človek obupal in jih dejansko tudi nekaj obupa: huda neozdravljiva bolezen, smrt ljubljenega bitja, razočaranje nad ljudmi, v ljubezni, življenjski neuspehi … Le Jezus da v vseh teh preizkušnjah človeku dovolj moči, da vztraja in gre z zaupanjem naprej. To smo čutili tudi ob prizadevanju za obvarovanje naše mlade države.

Dragi domoljubi!

Pred 25 leti je bila na preizkušnji zvestobe domovini ena od naših generacij. Danes pa se moramo za »vero, dom in rod«, za vrednote, odločiti mi. V drugačnih časih in okoliščinah se je treba odločati na novo. Tudi za vas velja: Bog spoštuje človekovo svobodo. Ker smo svobodni, moremo biti dobri ali hudobni. Postavljeni smo na križpotje življenja, kjer Bog hoče, da izbiramo. Naj nas na to opomnijo tudi besede apostola Pavla, ki pravi: »Za svobodo nas je Kristus osvobodil. Zato stojte trdno  in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti« (Gal 5,1). Tako svobodni bomo veseli hodili za Kristusom.

Razmere danes niso nič lažje kot v preteklosti, saj se zdi, da dediči revolucionarne ideologije hočejo zopet streti majhnega človeka, ki je vseskozi držal pokonci naš narod in kulturo. Zato moramo podpreti vsa prizadevanja za pravično Slovenijo. Slovenijo, ki bo domovina vseh, Slovenija, ki bo ostala v evropskem (ne balkanskem kotlu) civilizacijsko-kulturnem vrednostnem prostoru, v katerem se je slovenski narod več kot tisoč let oblikoval. Zavračamo tudi obujanje zlaganih predstav domnevne prijaznosti nekdanje totalitarne države, ki je storila toliko krivic. Tisti, ki danes paradirajo s simboli komunizma (celo na včerajšnji državni proslavi so bili) in prepevajo himne totalitarizma, delajo to našo državo ujetnico preživetih zablodelih iluzij, ki so se izkazale za protičloveške in protislovenske. Naša skrb in odgovornost je, da  bo Slovenija domovina vseh Slovencev doma in po svetu in vseh ljudi dobre volje, ki nas spoštujejo in sprejemajo naše vrednote, brez razlike. Ne dopustimo, da bi si kdo to našo domovino prilastil in nam jo vzel. Nasilje, s katerim so med drugo svetovno vojno zavladali v naši domovini in ga danes nekateri želijo obnoviti, zavračamo in ga obsojamo. Kaj takega se ne sme več ponoviti. Narediti moramo vse, da pride do vrednostnih sprememb na vseh področjih: v gospodarstvu, šolstvu, pravosodju, medijih. V tem je naša odločitev za svobodo, v tem je zavračanje jarma sužnosti, kakor nam govori sv. Pavel.

Dragi bratje in sestre, domoljubi!

V Svetem pismu je na različne načine kar 366-krat zapisano: Ne bojte se!  Sv. papeža Janeza Pavla II. so zato prav te besede vodile pri vsem njegovem delu in oznanjevanju, zato je že ob nastopu svoje službe zaklical svetu »Ne bojte se!«. V Stožicah pa je pred 20 leti (leta 1996) prav nam Slovencem dejal: »Ne bojte se Kristusa, verujte vanj in v njegovo ljubezen! Odprite na  stežaj vrata Odrešeniku! Prestopite tudi vi prag upanja! Naše upanje je Kristus. Kristus, ki je vstal od mrtvih!«

Naj bo torej naše današnje srečanje, ko se Bogu zahvaljujemo za varstvo in pomoč v usodnih trenutkih slovenskega osamosvajanja, spodbuda, da premagamo strahove v sebi in okoli nas ter da bomo znali ceniti eno največjih dobrin, našo domovino, in je ne bomo prepustili nevestnim in zapravljivim upravljavcem, ampak se bomo odgovorno vključili v odločanje o njeni prihodnosti. Kristjani se moramo preko različnih pobud in gibanj (tudi strank) dejavno in brez strahu vključiti v politično življenje. Kdor pravi, da mu ni mar za politiko in zato ne gre na volitve, dela greh. Saj je politika vse, kar delamo, in prav od tega je odvisna naša prihodnost. Kdor trdi, da so vsi politiki enaki, dela odlično uslugo slabim politikom. Dovolj je bilo verig, ki so to domovino držale v ideološkem ujetništvu, odločimo se za drugačno, bolj pravično in pošteno Slovenijo, domovino vseh dobromislečih državljanov. Bog nas v tem podpira. Amen.

Foto: Gašper Stopar