Molitve k nekdanjemu šefu partije kažejo strahotno zadrego
nedelja, 6. 2. 2011Vaš predsednik Janez Janša je dejal, da to ni enostavna odločitev. SDS, pravi, ne želi biti tista, ki bi v obračunih enkrat glasove posodila enemu, drugič drugemu delu vladne koalicije.Odgovoril sem vam moralno. Morala pa je lahko, ne da bila vprašljiva, tudi drugačna. Če bi koalicija želela, da njihov minister pade predvsem z našo pomočjo, da bi si sami pri tem lahko oprali roke, bi o glasovanju seveda še premislil, saj je predlog za razrešitev prišel tako rekoč iz njihovih vrst.Ste se kaj ustrašili čedalje večje prednosti vaše stranke pred drugimi?Če bi podpora rasla proti 70 odstotkom, bi se tega gotovo ustrašil. To bi pomenilo že zaton demokracije, kar bi nam upravičeno očitali. Ostati bomo morali kar pri 51 odstotkih, več res ne bilo bi spodobno.Do volitev sta dve leti, lahko se zgodi še marsikaj. Vedno se lahko primeri marsikaj, kaj pozitivnega pa se s to vlado ne more zgoditi. Kljub vsem debaklom, škandalom in neprijetnim naukom njihovega lastnega medijskega pogona, se jih nič ne prime. Čeprav Slovenija drsi navzdol, se med seboj prepirajo, kot bi bili povsem slepi za vse okoli sebe. Kakor da je bistvo vladanja v medsebojnem pretepanju pri koritu za čim večji kos požrtije. Vidijo le še sami sebe. Vse skupaj je videti kot akvarij, v katerega so zaradi nesposobnosti akvarista notri naselili med seboj sovražne ribe, ki se bodo požrle.Torej so – preden zmanjka vseh rib nujne predčasne volitve? Slovenija nazaduje in nobenega dvoma ni več, da to ni le posledica svetovne in evropske gospodarske krize. Odgovorna je najbolj nesposobna vlada. Tako ne meni le opozicija, temveč tudi drugi bolj nepristranski opazovalci in analitiki politike. Puščati vlado, da je še kar naprej kriva in da Slovenija vedno bolj nazaduje, se zadolžuje, je odgovornost, ki jo je treba vzeti v obzir. Ali bi torej opozicija nekako le morala pripomoči k hitri zrušitvi vlade? V sicer kratki politični zgodovini nimamo tradicije predčasnih volitev. Padec vlade, ki bi ga povzročila predvsem opozicija, bi pomenil, da bi volivci od nje upravičeno zahtevali takojšnjo rešitev težkih razmer, v katerih se je znašla Slovenija: brezposelnost, pokojnine, zavožena podjetja, banke; da bi popustil kreditni krč in še bi lahko našteval. Čez noč pa ne bi bilo mogoče najti rešitve, kriza je pregloboka, nova odgovornost pa bi nenadoma bila zgolj na naših plečih. Lahko počakamo do konca mandata, vendar tudi s tem, če vlado pustimo vladati tako dolgo, ne ubežimo pred odgovornostjo. Volivci in sploh ljudje lahko razumejo, da potrebuje nova vlada – ta bo nedvomno taka, da se bo zdajšnja oblastna ekipa poslovila – izvoljena na rednih volitvah, nekaj časa in operativnih priložnosti, da se konstituira in popravi, kar je zavozila prejšnja. Skratka gre za drugačno logiko, kot pri takojšnji novi krizni vladi, ki bi urgentno nadomestila staro. Vsa ta vprašanja je treba dati na tehtnico in ugotoviti, kaj je manjše zlo.Kam se nagiba vaša tehtnica? Po razočaranju, ko bi pospešili hitri padec slabe vlade, nova pa ne bi mogla takoj uresničiti upravičenih želja državljanov, bi se volivci lahko vnovič obrnili na staro ekipo in izvolili koalicijo, ki jih je pripeljala na rob propada, razočarani in misleč, da so vsi enaki. To pa bi potem zares pomenilo potop države. In o taki odgovornosti nove, hitre, krizne vlade je tudi treba premisliti. Kaj bi lahko ustavilo SDS? Obtožni predlog zoper vašega predsednika? Obtožnica je skrajno neumna. Kot državljana me je zaradi nje sram. Če se s takimi sodnimi političnimi procesi, ki spominjajo na povojne montirane procese, ne bo končalo, se bodo morale s tem ukvarjati tudi druge ustanove zunaj države. Saj smo del širše države – Evropske unije. Sprašujete, kaj bi nas lahko ustavilo. Nekaj nas bo gotovo. Nihče nam o tem v tem trenutku ne pomaga bolj, kot ta vlada sama. Sebi ne moremo narediti nič boljšega kot to, da nam vlada, tako kot ve in zna, še naprej vlada. Ni videti, da bi lahko postala boljša. Če bi, bi morala biti tako dobra kot mi. To pa ni mogoče. Ustavili pa se bomo, ko bomo na cilju: ko bomo prišli na oblast, bomo morali urejati državo, bomo morali vladati in takrat bomo delali.Bi bilo treba širiti ponudbo na političnem trgu med Janšo in Pahorjem? Tako meni kar nekaj razumnikov. Imen, ki jih ponujajo, je kar precej. Nobeno ni zares odrešilno. Skrajno nenavadno je, da so iz ideološkega jurskega parka, iz globine zgodovine, predlagali nekoga, ki naj bi rešil državo oziroma bolje rečeno njihovo oblast. Molitve k nekdanjemu šefu partije kažejo na njihovo strahotno zadrego. Ali pa naj bi iz Bruslja potegnili komisarja Janeza Potočnika. A on je predvsem evropski birokrat. Saj sploh ne vemo, kakšen bi bil kot človek izvršne oblasti. Kaj sploh pomeni za Slovenijo, da tam dela kot visoki funkcionar, razen to, da ga sploh imamo? Še prav nič konkretnega nisem opazil. Zoran Jankovič? On vendar pravi, da je podjetnik, ne politik. Najbrž nisem edini, ki bi ga k tako velikemu podjetju, kot je država z nepreglednimi resursi, težko pripustil. Ostane le še malo imen. In tako bo treba računati kar na Janeza Janšo, pa če se zdi partiji to še tako blasfemično.Kaj pa denimo Rado Pezdir s svojim društvom za pravno državo? On je odlični človek civilne družbe. Za vodenje vlade pa moraš biti, to so vedno očitali Janši, nekoliko vojaški.Nadaljujva. Matej Lahovnik? Koliko vojaške drže premore? Nekaj več kot Pezdir, a ne dovolj. Pustil bi ga, da kot svobodomislec na svojih profesorski ali upravnih položajih, pa seveda tudi formalnopolitičnih, vendar z dovolj svobode, prispeva državi še marsikaj zanimivega.SDS je v zadnjem času začela graditi umirjeno, konstruktivno držo. Išče zaveznike. Vaš predsednik je podobno strategijo ubral leta 2004, in to ga je pripeljalo na oblast. Imam prav? Ko je država v tako globoki krizi, ki ji ni videti dna, mora vsakdo, če želi ravnati odgovorno, iskati široka zavezništva. S komerkoli. Glede na to, da smo leta 2004 vsem dali ponudbo za sodelovanje v vladi, je zdaj to še toliko bolj relevantno. Ne moremo gledati več samo ideološko strankarsko monogamno, pa čeprav imamo tako visok rating na javnomnenjskih lestvicah.Ste se o kontroverznosti zavezništva (v pomladnem bloku in širše) podrobneje pogovarjali na nedavnem dvodnevnem posvetu? Tudi o vsem tem se pogovarjamo, a znotraj stranke. Naj o tem širši javnosti poročajo tisti, ki so za to postavljeni.Poglejva na drugo stran. Levi trojček ni več formula za zmago, saj je iztrošen, kot pravi Vlado Miheljak. Premier Pahor se tudi v očeh »njegovih« ni izkazal. A nima zamenjave … Res je nima, navrgel sem že nekaj imen, a se z vami ne strinjam povsem. Pahor je za končno fazo tranzicije, ki poteka pred nami – ko je očitno, da je denarja še kar precej, kar dokazuje pretep koalicijskih strank pri koritu – idealen predsednik.Mar res?! Pod njegovim piarovskim dežnikom, kjer nam sadi rožice in seje optimizem, da se moraš vprašati, v kateri deželi sploh živi, je dovolj svobodnega prostora, da si lahko vsak izpuli še nekaj preostalega bogastva, saj svojih koalicijskih partnerjev ne nadzira. Primeren je tako za stare strukture, da si dokončno razdelijo bogastvo, kot tudi za lačne nove naslednike.Takoj po volitvah, bili ste še v pisarni na Gregorčičevi ulici, sva govorila o portretu Pahorja v European Voiceu. Primerjal ga je z vašim šefom in zapisal, da so ga pogosto kritizirali zaradi vojaškega odnosa do vladanja, prihodnji mandatar pa da je njegovo pravo nasprotje, z občutkom za kompromis in izogibanje konfrontacijam. Takrat ste dejali, da bo za primerjavo med njim in Janšo treba nekoliko počakati. Kaj zdaj kaže vaša primerjava? Takrat je bilo res še prezgodaj. V začetku tega mandata je bil Pahorjev stil videti kot nekakšna široka pahljača, ki zna vsem tenkočutno prisluhniti; dovoli in ne skriva verbalnih nesporazumov, vodi vlado manj vojaško, a kljub temu učinkovito. Te razkošne pahljače ni več. Izginil je videz demokrata, ki blagohotno dovoli, da se razžive vse barve hkrati, četudi se lahko malo stepejo med seboj. Kamorkoli pogleda, na katerokoli plast ljudstva ali kar na vso državo ali vse volivce, povsod vidi samo svoje zrcalo in v njem le svojo podobo. V to podobo kar naprej zre. Živi kot kraljica v pravljici: Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera je lepša v deželi tej.Če okoli sebi vide le še sebe v zrcalu nič čudnega, da je zadovoljen s pogledom. In tako optimističen. Omenili ste primerjavo med njim in Janšo. Več kot je nujno za primerjavo, ne bi rad govoril o svojem predsedniku, saj je to v moji službi neprimerno, a reči moram, da si je Janez Janša, ko je postal predsednik vlade, zadal nalogo vladno voditi državo; poskrbeti za to, da je država opravilno sposobna. Pahor ravna temu nasprotno. Česarkoli se loti, nikoli ne pozabi misliti na to, da vlada pravzaprav on in da je to bistveno. Če nekoliko pogledamo v zgodovino slovenskega političnega ega, lahko opazimo zanimive vzpone in padce. Prvi predsednik vlade Lojze Peterle ni nikoli ali pa zelo redko govoril v prvi osebi ednine. Tudi predsednik republike Milan Kučan ljudi ni nagovarjal v prvi osebi. Prvo osebo ednine je začel dosledno uporabljati Janez Drnovšek. In to je bil nenavaden prestop v ego vladanja. On je ponavljal: jaz sem to uredil!, jaz sem to rešil!, jaz sem to dosegel s pogajanji! Preberite njegovo knjigo. To je bil prvi brezsramni politični jaz, ki ga po-Sebi ne moremo narediti nič boljšega kot to, da nam ta vlada vlada tako, kot ve in zna, ker ne zna. znamo. Partijski voditelji ga niso imeli, ker ga niso smeli imeti. Jaz je z Janšo spet izginil. On je vladal z dejanji.A zdaj smo dobili človeka, ki spretno suče besede …Vsak drugi stavek začenja z jaz: jaz kot predsednik vlade sem sklenil!, jaz kot predsednik vlade sprejemam polno odgovornost!, jaz kot predsednik vlade si ne morem privoščiti!, meni kot predsedniku vlade je pripadla čast! … Predstavljajte si te narcisistične stavke iz ust kanclerke Merklove? Jaz kot kanclerka to, jaz kot kanclerka ono. Saj bi jo to v vsesplošnem smehu pokopalo. Je Pahorja kdo kdaj vprašal, kaj si o nečem misli kot nepredsednik vlade? Pa saj to nikogar ne zanima. Jaz je prišel tako daleč, da predsednik vlade vidi povsod le še sebe. Slovenija je izginila. Jaz kot predsednik vlade sem v tej in tej tovarni, jaz kot predsednik vlade sem na seji nacionalnega sveta za kulturo . . . A nič razen verbalnega jaza se potem tudi ne zgodi. Ne v tovarni in ne v kulturi. Razlika z Janšo ni le očitna – je fatalna in nam škodi, saj je država v vladnem jazu izginila iz predmeta vladanja, služenja in spoštovanja.Problem naše države in skupnosti je potemtakem psihološki. Se strinjam glede na to, da je »jaz« postal predsednik vlade in je kriza države postala predmet drugega.Omenili ste obisk predsednika vlade na seji nacionalnega sveta za kulturo (NSK). Vas je presenetil? Prav je, da je sedel v krog tako pomembne ustanove. Ker pa je bilo teh obiskov že zelo veliko, iz njih pa ni sledilo prav nič, lahko napovem, da se ne bo zgodilo prav nič.Člane NSK je prosil, naj povedo svoje želje. Tako dobivamo še nekakšen kulturniški sveženj ukrepov. Bo morda vendarle kaj od tega? Pa saj to je počel v Muri, na Slovenskih železnicah, v Darsu, lskratelu, prestopil je celo prag zapora na Dobu … Vsi so mu povedali svoje želje. Glede svežnja kulturniških ukrepov bi dejal, da bi jih moralo pripraviti ministrstvo za kulturo in ne NSK na koncu svojega mandata. Da ne bo pomote, s predsednikom Miranom Zupaničem je NSK postal strokovno zelo relevanten organ. Ko v parlamentu poslušamo njihova poročila in priporočila ob načenjanju katere od žgočih kulturniških zadreg, imamo v njem zelo dobrega sogovornika.Mitja Čander, član sveta in programski direktor Javnega zavoda Maribor 2012, je predlagal ustanovitev posebnega proračunskega sklada iz pobranega davka na knjigo, denar pa naj se porabi za podporo dejavnostim na področju knjige v javnem interesu. Kaj kot nekdanji založnik pravite na to? Zelo dobra ideja!Ampak?Da, ampak. Nekdo bo za zbrani denar moral skrbeti. Ali bo to morebiti kakšna nova agencija? Bo pri ministrstvu za kulturo? Ministrici smo postavili kar precej poslanskih vprašanj glede, zelo milo rečeno, čudaške delitve denarja za medije in še za kaj drugega. Pri tej vladi ne vidim organa, ki bi mu lahko zaupal denar za slovensko svetinjo, knjige. Že vnaprej dvomim, da bi se res vračal v dobrobit knjigi. S tem kupčkom denarja bi morali biti hudo previdni!Je ta ekipa na ministrstvu sposobna izpeljati projekt Maribor 2012 – evropska prestolnice kulture? Projekt evropske prestolnice je treba speljati! Da bi Slovenija, ki jo je doletela tako velika čast, kolapsirala, si nikakor ne morem predstavljati. Prestolnica kulture je res nacionalni interes. Smo mar sposobni izpeljati le pohorsko lisico? To bi ne bil le škandal, krepko bi tudi načel ugled Slovenije. Nesoglasje, ker ne najdejo direktorja, je značilno za tisti del slovenski narodne duše, ki je posebno kulturniško do konca prepirljiv. Očitno ne najdejo človeka, ki bi imel dovolj globoko politično zaledje in ki bi mu tudi dovolili, da je res lahko direktor z vsemi pristojnostmi.Malo nenavadno je, da imajo programski svet, njegovega vodjo, komisije … nimajo pa direktorja. Res je, program in komisije so sicer pomembne, a zamisli je treba finančno doreči in speljati.Pa sva spet pri dejanjih. Nekateri razmišljajo, da bi v političnem pat položaju izrabili javnomnenjsko priljubljenost predsednika Danila Türka. Bi lahko nastopil kot pobudnik ustavnih sprememb? Bojim se, da bi po njegovi volji s spremembami ustave dobili še predsedniški sistem. Ne verjamem, da bi predsednik Türk glede na izkazano naklonjenost nazorskemu in ideološkemu postsocialitičnemu delu slovenskega volilnega telesa z rehabilitacijo udbovskih zaslug vred, pri ustavnih vprašanjih vzel v obzir res vse, kar je upoštevanja vredno in smiselno. Ne dvomim pa, da bi se povečale njegove predsedniške pristojnosti. Sliši se morda šaljivo, a pri ustavnih spremembah je res potreben širok konsenz, o katerem ne dvomimo.Pri tem ste se nekako ujeli z Zares. Kako to, da ste dobili takšno pomoč? Stranka Zares predvsem vztrajno tone. Da se je oprijela nekaj dobrih idej opozicije, ji pri dviganju, kot opažam, nekoliko pomaga.Že nekaj časa so, predvsem pa njihov predsednik, govorili o blokadi političnega razreda. Mi pa že na kongresu maja 2009 o ustavnih spremembah. Super, če so se kot rešilne bilke oprijeli predlogov, ki so jih takrat satanizirali.Je padec zakona o RTV na referendumu vplival na koalicijsko politično krizo? Nikakor. Koalicija je postala imuna za svoje poraze. Toliko ima opraviti sama s sabo, toliko je zaposlena s svojim spori, da realnosti ne opazi več. Glede na zunanji svet je klinično mrtva. Obudili so celo nekakšno posthumno vojno, kdo je zmagovalec referenduma. V državnem zboru sem že navrgel nekaj zgovornih številk: referenduma se je udeležilo 250.000 ljudi, kar je zelo veliko tistih, ki se želijo izrekati o neki kulturni instituciji, in kar je še enkrat več, kot je vseh glasov na volitvah dobila stranka Zares. Proti zakonu ministrice Majde Širce iz Zares je glasovalo 180.000 volivcev, kar je 110-krat več, kot je ministrica dobila glasov na volitvah prejela jih je 1700. Če ji tudi to ni dalo misliti ter zdaj še vedno dvomi o zmagovalcu in pravi, da je proti njej glasovalo premalo volivcev, potem ona in koalicija ne vesta, kje živita. Če sploh še živita za take malenkosti, kot je referendum.Spremljate zadnja kadrovska in programska dogajanja na RTV? Prihajajo stare oddaje, bomo videli, kako se bodo obnesle. Da prihaja staro, to preprosto ni nič novega. Predsednik vlade naj bi bil nekdo, ki je bil na oblasti pred štiridesetimi leti in je bil nato spet na oblasti pred dvajsetimi leti. Pojdimo nazaj k starim televizijskim oddajam. K socializmu? Je to sploh lahko koncept?Bo direktor TV kar v. d. Janez Lombergar ali pa Ljerka Bizilj, morda kar Miša Molk?Pri imenovanjih so večinoma segli po preverjenih kadrih iz starih časov. Niso pripeljali novih, kar je res škoda. Kdor toliko časa govori, da bo televizijo spremenil na bolje, bi lahko in moral povabiti nekaj novih ljudi s svežimi zamislimi. Pa o starih kadrih ne želim reči ni slabega, nekateri, ne vsi, so prav dobri. Ne bi rad, da se moje besede razume osebno. Moti me koncept, ki obljublja nekaj novega, potem pa pripeljejo stare kadre.V Delu berem, da ste v času, ko ste vladali, kopali grob oblasti neposlušnim medijem. To bi vam, če bi držalo, ne bilo v čast. Očitno smo precej slabo kopali. Nič se nam ni posrečilo, ali pa je ta pokopališka mentaliteta fanatična medijska fikcija za trdoglave kriptosocialiste. Ko je nekaterim vodilnim na RTV potekel mandat, so prišli novi ljudje na mesta generalnega direktorja ter direktorja televizije in radia. To je vse, česar se spominjam. Z njimi je RTV zlezla iz rdečih številk in pridobila nove gledalce. To pa je tudi vse. Spomnite pa se lahko tragične usode odpuščenega odgovornega urednika na Slovenski tiskovni agenciji, ki je potem umrl, v času, ko je predsednik vlade Borut Pahor cvetličil o novi kulturi menjave kadrov. Zgovoren simbol vsega, kar se je medijskega zgodilo in se še godi v času Pahorjeve vlade.V preiskovalni komisiji za brezplačnike ne sodelujete. Jo pa kar pogosto komentirate. Samo dvakrat sem si to dovolil.A očitno zelo odmevno. Res, zaradi moje izjave so povsem podivjali. Na vse skupaj najraje gledam s svojimi gledališkimi izkušnjami. V teatru bi Millerjevo igro Salemske čarovnice postavil tako, kot so vladni poslanci zasnovali delo preiskovalno komisije. Na marginalnih dokazih. Skrajno pomembna zasliševalska vprašanja preiskovalne komisije so: Kdo je komu posodil nekaj denarja? Ali mu ga je smel posoditi, ker je njegov prijatelj? Je pomislil na to, kako ga bo dobil vrnjenega? Enkrat je menda denar prišel iz Patrie, drugič iz Petrola oziroma Geoplina. Enkrat od državnih podjetij, spet drugič od prijateljev. Pa saj to je popolna komedija zmešnjav! Ne ravno posrečeni brezplačniki, izhajali so le nekaj mesecev, so našli tržno nišo. Do takrat se ni zgodilo, da bi se rumeni tisk – vsaj za mene so bili žolti tisk – upal lotiti zaščitenih starih struktur in njihovi dedičev. Očitno so predvidevali, da se bo pri bralcih in oglaševalcih taka nova vsebina zlahka prijela. Pa se ni. Napadli pa so nedotakljive. Ve se, kaj se zgodi s tistimi, ki si to upajo. Tudi Mag so uničili. Sledi maščevanje in maščevanje je zdaj tukaj. Zadeva pa predvsem novinarje in založnike.Vi za te brezplačnike niste pisali?
Ne. Naj pojasnim, zakaj v komisiji nisem želel sodelovati. Na drugi seji sem odstopil, ker preiskovanja niso hoteli razširiti vsaj še na brezplačnik Dobro jutro. Pojasnil sem, da imamo pri nas več sto brezplačnikov. Kar precej je strankarskih, denimo Info Občan iz Velenja, v katerem se razkazujeta gospoda Bojan Kontič in Srečko Meh. Ljudje v tem volilnem okraju vedo povedati, da so pred volitvami to strankarsko glasilo dostavili ne le članom stranke SD, ampak so ga tlačili v nabiralnik številnih gospodinjstev. Vprašal sem komisijo, ali bi raziskali, če je SD stroške tega strankarskega brezplačnika vključila v finančno poročilo o kampanji, a sem bil zavrnjen. Tudi izvor denarja za izdajanje brezplačnika Dobro jutro, ki ga dobiva vsako drugo gospodinjstvo v državi, je zelo nenavaden. Izdajatelj ima v Sloveniji nenavaden lastniški zastopniški naslov, na katerega telefon se nihče ne oglaša. Za njegovo »vzdrževanje« v vseh teh letih je bilo potrebnih mnogo milijonov evrov, saj oglasi niti približno ne sledijo stroškom. Nič ni pomagalo, večino v komisiji je zanimalo le osem številk brezplačnikov, ki so kritično pisali o zdajšnji koaliciji. Odstopil sem, kaj pa mi je preostalo drugega. Nikoli nisem bil na nobeni uredniški ali upravni seji teh brezplačnikov, kjer bi pripravljali njuno izdajanje, napisal nisem nobenega članka niti pod psevdonimom, ne poznam nikogar, ki ga je za ta dva brezplačnika pisal, razen intervjuvancev. To sem povedal pred komisijo, ker je v njenem statutu zapisano, da član komisije ne sme biti v konfliktu interesov. V Delu seje nekaj dni pozneje znašla kratka notica, da sem odstopil zaradi navzkrižja interesov. To pa ni več šala . . …. ali novinarska raca. Na to Delovo raco sem spisal sočen odgovor. Če bi namreč lagal preiskovalni komisiji, bi bil to zadosten razlog za sodni pregon. Na Delu so rekli, da je moj odgovor predolg, zato smo šteli vse besede, vejice in prazne prostore. Pomanjšan odgovor so nato vendarle objavili, a se je v njem nerazumljivo znašla od nas neodposlana tiskovna napaka, ki je odgovor postavila v zelo dvoumno luč. Po mesecu usklajevanja med našim piarjem in Delom jim je le uspelo popraviti še svoj dostavek. Če tega ne bi hoteli storiti, bi prišel k njim kar s Kučanovim odvetnikom, ki je zelo dober, in jim dokazal nekaj o namerni politični manipulaciji in žalitvi, saj si ne pustim reči, da sem pred komisijo kaznivo lagal. To namreč ni isto, kot če mi kolega poslanec Anderlič na svoji tiskovni konferenci prisodi, da se kot kulturnik obnašam nespodobno. To je pač raven kakšne gospodinje, ki ve, kaj je za kulturnika spodobno in kako se sadijo rožice političnih fraz. Z raziskovalno novinarko, ki me je obtožila konflikta interesov in si to osladila s tiskovnimi napakami, sploh pa vsak teden napiše roman o brezplačnikih, imam zato poravnane račune. Čeprav je včeraj v Delu zapisala, da bi se ji moral opravičiti, ji sporočam, da se ji meni ni treba več opravičiti, ker je lagala, da sem sodelavec brezplačnikov, ker je to storilo že Delo. Kar pa je najbolje, ne morem skrivati, da me te spletke sprevržene novinarske svobode močno veselijo in se z njimi zelo zabavam.Ste kdaj pisali za brezplačnike? Bi moral tudi na ta pogovor z vami priti z odvetnikom? Morda za kaj, kar ste napisali, niste bili plačani? Marsikdo je dandanes brezplačnik?
Vi se šalite. A kot sem dejal, tukaj ni šale. Sicer pa obžalujem, da je dandanes toliko brezplačnikov, ker bodo očitno za vedno ostali brez nadzora.Zdaj so v vladi priljubljene prioritete. Kaj je na vrhu vašega seznama prioritet?O zasebnih »prioritetah« v javnosti nisem in ne mislim govoriti. Kot poslanec kanim vzdržati večplastne radosti svoje službe, na koncu pa bom pretehtal, ali mi slovenska politika lahko še kaj pomeni.Čedalje manj ljudem politika še kaj pomeni. Se strinjam, politične stranke v dolgoletnih demokracijah vedno hodijo po robu. V t. i. novih demokracijah imamo namreč načeloma dvoje vrst strank: izvorno demokratične, ki so spremembe prinesle, in zavojevalske, to so tiste, ki so zaslutile, da gre v veliki družbeni preobrazbi predvsem za vojni plen. Z desetletji, ki prihajajo, se ta razlika izgublja, saj je plen med plenilci že razdeljen. Stranke si razen v programih postajajo podobne. Tekmujejo s programi in z verodostojnostjo ljudi, ki so za njimi. Ampak to je pri naš še neznansko daleč. ?Avtor: Ivan Puc
Foto: Primož Lavre