Mojca Škrinjar: Naj postane upor proti totalitarizmu pravo sporočilo mature 2017 Sloveniji

Naslov eseja, ki so ga pisali slovenski dijaki na letošnji maturi, Samomor kot izhod iz kolesja sistema, je povzročil v slovenski strokovni in laični javnosti precejšnje razburjenje. To je razumljivo, saj bi po trditvah ene stroke tako močno v naslovu zastavljena ideja že lahko obrodila možnost, da mladostniku naenkrat ni več tako oddaljena ideja o samomoru. Po trditvah druge stroke pa romanopisje prav tako obravnava enako hude stvari, krute umore, pa ga v šolah obravnavajo in dijaki o njih pišejo. Toda položiti roko nase je vendarle lažje in hitreje kot ugasniti tuje življenje, zato je ta tema še posebej občutljiva. In če v luči tega prisluhnimo drugi stroki, ki pravi, da je literatura živa stvar, nas lahko resno skrbi vpliv te na razpoloženje občutljivega mladega človeka.

Ne vemo, kaj je želela maturitetna komisija doseči, ki je oblikovala problematični naslov. Morda je želela poudariti pomembnost zavedanja, da sobivamo na svetu s totalitarističnimi sistemi, ki segajo s samomorilnimi terorističnimi dejanji v našo kulturo in jo utegnejo tudi zamajati. Če je temu tako, je potrebno komisijo pohvaliti, da je pripisala zrelosti, ki jo prinaša matura, tudi zmožnost resne presoje o nenadzorovanemu mešanju kultur. Dijaki, ki bodo prav kmalu odločilno vplivali na dogajanje v naši družbi, morajo sprejeti odgovornost za oblikovanje lastnih stališč, ki bodo tvorila prepričanja naše družbe v prihodnosti.

Ni mogoče mimo dejstva, da smo Slovenci pri vrhu držav po številu samomorov, kar nekaj pove o naši naravi in družbenih okoliščinah, kjer se čutimo tako nemočni. Še zlasti zato so mladi, ki uspešno dokončajo izobraževanje, pa nato ne najdejo službe ali pa v službi ne dobijo primernega priznanja, ne v moralnem niti v materialnem smislu, ter nemočni zaradi materialnih okoliščin si oblikovati dom in družino, lahko ranljiva skupina.

O samomoru kot družbenemu fenomenu v Sloveniji je zato potrebno dosti govoriti, vendar na vseh ravneh družbe in na vse sprejemljive načine, to pa zato, da se soočimo s fenomenom in tudi najdemo pot iz te travme. Najbrž pa ni ravno etično, da tako na široko debate začnemo v šolskih klopeh- šole bi morale biti poprej že precej strokovno opremljene. Če pa že, to ne bi smelo pasti na ramena učiteljev slovenščine in literature, temveč bi morale šole v medpredmetnem povezovanju in svetovalnem delu izpeljati celosten projekt ozaveščanja, predvsem pa o tem, da je življenje prva in temeljna vrednota, k temu pa sodi vrednota svobode.

Ali kakor reče Huxley v predgovoru k izdaji Krasnega novega sveta leta 1946: Zares učinkovita totalitaristična država bi bila tista, v kateri bi vsemogočni politični šefi in njihova vojska upravnikov nadzorovali populacijo sužnjev, ki pa jih k delu ne bi bilo treba siliti, saj bi uživali v služenju. Življenje v totalitarističnih sistemih ali življenje v družbi, ki ne zavrača totalitarizma, zagotovo prispeva k bledenju smisla življenja, od tu pa je odprta pot k temnim mislim.

Ne pozabimo, naš parlament še vedno ni sprejel Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu! In kot pove Huxley o prakticiranju totalitarizma: Resnica je sicer čudovita, zamolčana resnica pa je s praktičnega stališča še veliko učinkovitejša. Toda kot ni mogoče izbrisati zgodovinskega spomina, tudi ni mogoče živeti na tleh, posejanih z nepokopanimi trupli, žrtvami totalitarizma.

Če so naši mladi skupaj z njihovimi učitelji vsaj malo razmišljali tudi o tem, potem je potrebno stopiti še korak naprej ter preoblikovati ne le pouk v naših šolah z obravnavo resnice in ne na podlagi zamolčanih resnic pa tudi celovito skrbeti za mlade, njihovo znanje in njihovo dobro počutje.

Mojca Škrinjar, predsednica Odbora za izobraževanje, znanost in šport pri Strokovnem svetu SDS