Moja materinščina je slovenščina

Ob svetovnem dnevu materinščine objavljamo razmišljanje jezikoslovke mag. Lejle Irgl. Kot jezikoslovka gledam na jezike kot na nekaj živega, nenehno se spreminjajočega, razvijajočega, pa vendar sem do slovenščine nekako bolj »stroga«, težko sprejemam spremembe, npr. novinarske »novotarije«, ki se prehitro »primejo« in se nato začnejo uporabljati vse povprek. Seveda, slovenščina je moj materni jezik. In kot varujemo bolj nekaj, kar je naša last, je tudi z jezikom tako. Jezik je naše osnovno orodje, saj smo socialna bitja, ki brez komuniciranja enostavno ne moremo eksistirati. Ko otrok začenja govoriti, usvaja materni jezik, t. j. prvi jezik, jezik okolice, nekoga, ki se z njim pogovarja, »ukvarja«, ga vzgaja. Navadno je to mati, zato materni jezik. Kakšen bo prvi stik z jezikom, je pogojeno prav z okoljem, v katerem otrok odrašča. Najprej so tu starši/vzgojitelji, kasneje vrtec, šola. In prav tu lahko otrok dobi pozitiven oz. negativen odnos do materinščine. Strogo vzeto je materinščina narečje, ki ga govorijo otrokovi starši in okolica, ampak nato že v vrtcu in pozneje v šoli začne spoznavati in »pobirati« knjižno izreko.

Ne vem, ali je tak samo moj občutek, toda vse bolj se mi zdi, kot da jih vse več pojmuje materinščino kot neki zastareli konstrukt, pa vendar jo hočeš-nočeš uporablja, ker je to edini jezik, ki ga popolnoma obvlada, v njem razmišlja, »deluje«. V vedno bolj globaliziranem svetu, ki ga jezikovno povezuje angleščina kot lingua franca, je še toliko pomembneje , da ohranimo svoj jezik, saj krepi našo samobitnost in zavest o pripadnosti Slovenstvu. Od nas samih je odvisno, kakšna bo usoda našega jezika. Na materni jezik smo navezani, kot na svoje starše, otroke, bližnje, … Z njim se tudi identificiramo, smo prepoznavni, v njem izražamo svoja čustva in pripadnost. Po drugi strani pa se do njega prav nič »dostojno« ne vedemo. Kot da je nekaj samoumevnega. Pa ni! Moramo ga negovati in uporabljati spoštljivo, saj kot pravi blaženi Anton Martin Slomšek, »kdor svojo domovino v resnici ljubi, se ne sramuje svojega rodu in ne jezika materinega. Brez jezika in naroda bi bila še tako rajska dežela žalostna puščava.«

Izmed množice jezikov, ki se govorijo po svetu in je vsak posebej nekomu materinščina, pa jih je relativno malo izbranih za uradni jezik države, v kateri govorci tega jezika živijo. Torej, ni vedno in povsod samoumevno, da je  materni jezik nujno tudi uradni in uradovalni. Tudi slovenščina je bila dolgo zatirana in zaničevana, vendar jo lahko sedaj, ko imamo lastno državo, z veseljem in ponosom predstavljamo in smo jezikovno enakovredni z drugimi.

Stvari, za katere ne skrbimo dovolj, počasi propadejo, izginejo, zato skrbimo za svoj jezik in ga negujmo, da se mu ne zgodi kaj podobnega.