Množičnost namesto kakovosti
ponedeljek, 15. 11. 2010Spremembe so potrebne, a ne v smeri, kot si jih zamišlja sedanja oblast. Stanje na področju visokega šolstva vzbuja skrb. Bolonjska reforma in zmanjševanje generacij sta bili premalo izkoriščeni za prehod od množičnega k resnično kakovostnemu in individualiziranemu študiju. Reforma je bila premalo prilagojena potrebam študentov in njihovih kasnejših delodajalcev ter premalo usmerjena k odprtosti v mednarodni prostor.Slovenskim diplomantom pogosto manjka praktičnih znanj in ustrezne pripravljenosti za gladek vstop v delovno okolje. Visokošolskim institucijam manjkajo sistematične informacije s strani delodajalcev – ne le o zaposljivosti njihovih diplomantov, temveč tudi o njihovih dejanskih rezultatih na delovnem mestu.Opozarjamo tudi na odločno prenizko stopnjo internacionalizacije slovenskega visokošolskega prostora. Vključevanje mednarodno uveljavljenih tujih profesorjev v pedagoški in raziskovalni proces je na veliki večini slovenskih visokošolskih institucij bolj izjema kot pravilo, celo na doktorski ravni študija.Več si lahko ogledate v naslednjem video prispevku predsednika Odbora za visokošolstvo in znanost dr. Mateja Makaroviča. Za prevlado množičnosti nad kakovostjo je po eni strani kriva politika razdeljevanja sredstev na podlagi glavarine, ki namesto kakovosti nagrajuje množičnost študija, po drugi strani pa pomanjkanje učinkovitih in objektivnih postopkov zunanje evalvacije.
Potem ko se je Svet za visoko šolstvo ravno uspel utrditi kot neodvisen regulatorni organ, je sedanja oblast prenesla njegove pristojnosti na tako imenovano Nacionalno agencijo za kakovost visokega šolstva. Glavna posledica je, da je sistem akreditacij in evalvacij praktično ohromljen. Razvoj visokega šolstva in s tem njegova sposobnost, da se prilagaja novim izzivom sta tako blokirana. Predlagani novi študijski programi že tudi po več kot leto čakajo na akreditacijo, zaradi česar narašča upravičena nejevolja na visokošolskih institucijah.Golobičevo ministrstvo je brez zakonskih podlag spremenilo pogoje za sofinanciranje doktorskega študija, tako da očitno diskriminira doktorski študij izven univerz, saj ga v celoti izloča iz nove sheme sofinanciranja.Še bolj kot obstoječi problemi pa nas skrbijo ministrovi načrti, ki pomenijo doslej najhujši napad na visoko šolstvo v samostojni Sloveniji. Z načelom binarnosti hoče minister uvesti segregacijo med študenti, diplomanti, visokošolskimi učitelji in institucijami. Univerzitetna sfera bi se tako še dodatno oddaljila od potreb gospodarstva. Fakultete, ki povezujejo vrhunsko znanstveno raziskovanje s praktično uporabnostjo, bi se morale temu po novem odreči ali pa bi jih minister preprosto odpravil.Vlaganje javnih sredstev v znanost je nezadostno, saj se slovenski zaostanek za razvitimi članicam EU v zadnjih letih ne zmanjšuje. Prenos znanja v gospodarstvo je zelo šibek, motivacija raziskovalcev na univerzah in inštitutih za sodelovanje s podjetji je nizka, podjetja pa so zadržana glede povezovanje z javnimi raziskovalnimi organizacijami. Druga težava je pretirana centralizacija. Središča kot so Koper, Nova Gorica, Novo mesto, Celje ali Kranj, kljub gospodarski moči nimajo dostopa do znatnejše količine sredstev. Tretja sistemska težava je pomanjkanje meritokracije pri razdeljevanju javnih sredstev za znanstveno raziskovalno delo, saj dodeljena sredstva niso ustrezno pogojena z objektivno merljivimi znanstveno-raziskovalnimi dosežki.
Potem ko se je Svet za visoko šolstvo ravno uspel utrditi kot neodvisen regulatorni organ, je sedanja oblast prenesla njegove pristojnosti na tako imenovano Nacionalno agencijo za kakovost visokega šolstva. Glavna posledica je, da je sistem akreditacij in evalvacij praktično ohromljen. Razvoj visokega šolstva in s tem njegova sposobnost, da se prilagaja novim izzivom sta tako blokirana. Predlagani novi študijski programi že tudi po več kot leto čakajo na akreditacijo, zaradi česar narašča upravičena nejevolja na visokošolskih institucijah.Golobičevo ministrstvo je brez zakonskih podlag spremenilo pogoje za sofinanciranje doktorskega študija, tako da očitno diskriminira doktorski študij izven univerz, saj ga v celoti izloča iz nove sheme sofinanciranja.Še bolj kot obstoječi problemi pa nas skrbijo ministrovi načrti, ki pomenijo doslej najhujši napad na visoko šolstvo v samostojni Sloveniji. Z načelom binarnosti hoče minister uvesti segregacijo med študenti, diplomanti, visokošolskimi učitelji in institucijami. Univerzitetna sfera bi se tako še dodatno oddaljila od potreb gospodarstva. Fakultete, ki povezujejo vrhunsko znanstveno raziskovanje s praktično uporabnostjo, bi se morale temu po novem odreči ali pa bi jih minister preprosto odpravil.Vlaganje javnih sredstev v znanost je nezadostno, saj se slovenski zaostanek za razvitimi članicam EU v zadnjih letih ne zmanjšuje. Prenos znanja v gospodarstvo je zelo šibek, motivacija raziskovalcev na univerzah in inštitutih za sodelovanje s podjetji je nizka, podjetja pa so zadržana glede povezovanje z javnimi raziskovalnimi organizacijami. Druga težava je pretirana centralizacija. Središča kot so Koper, Nova Gorica, Novo mesto, Celje ali Kranj, kljub gospodarski moči nimajo dostopa do znatnejše količine sredstev. Tretja sistemska težava je pomanjkanje meritokracije pri razdeljevanju javnih sredstev za znanstveno raziskovalno delo, saj dodeljena sredstva niso ustrezno pogojena z objektivno merljivimi znanstveno-raziskovalnimi dosežki.
Spremembe so zato potrebne, a nikakor ne v smeri, kot si jih zamišlja sedanja oblast.