Mladi se bodo morali prilagoditi trgu
ponedeljek, 1. 10. 2012Kje najbolj škriplje in zakaj?”Na finančno-bančnem področju. Banke ne dajejo dovolj posojil, tudi za takšne programe ne, za katere bi podjetja vedno in povsod dobila posojilo. Večja podjetja se tako že zatekajo k bankam v tujini, srednja in manjša so prepuščena domačim bankam in posojil ne dobijo. Razlogov za tako obnašanje bank je več. Skrbi jih predvsem kapitalska ustreznost, izredno so zaostrile tudi posojilne pogoje. V eni od bank celo tako zelo, da v Sloveniji podjetja, ki bi mu kredit sploh lahko dali, pravzaprav ni.”
Ljudje vse pogosteje trdijo, da z delom pri nas nikamor ne prideš? Kaj pravite vi? “Tudi s kapitalom pri nas ne prideš zelo daleč. Mislim, da z delom, predvsem pa z znanjem, podjetnostjo in iznajdljivostjo v Sloveniji vsekakor še vedno kam prideš. Vsak posameznik ima možnost, da na relativno lahek način postane podjetnik in začne sodelovati na trgu. Ali bo njegovo idejo trg sprejel ali ne, se hitro pokaže. Je pa res, da se dohodki zaposlenim nižajo, pokojnine tudi in da je veliko več nezaposlenih kot pred štirimi leti zaradi domačih kot tudi mednarodnih okoliščin. Toda strokovno delo, delo, ki temelji na znanju, je tudi v Sloveniji še vedno cenjeno.”
Kakšna je Umarjeva jesenska napoved? Realistična, pesimistična, morda celo optimistična? “Napoved o letošnjem dvoodstotnem padcu gospodarske rasti je realna. Upošteva okoliščine, v kate rih smo, dejansko stanje gospodarstva, zasebne in državne investicije ter dejstvo, da v bližnji prihodnosti večjih investicij ni pričakovati.”
Kaj najbolj zavira gospodarsko rast?”Če izhajam iz tega, da zagotavljajo rast podjetni ljudje, jih ovirata preveč birokratski aparat, ki daje dovoljenja za gradnje, in finančni sektor, ki ne opravlja svoje naloge. Rast zavirata tudi nekonkurenčnost in relativno zaprto gospodarstvo. Ko pride tuji investitor, pač vedno branimo nacionalni interes, prav ta je danes cokla razvoja.”
Kako bi lahko zaustavili nekajletno upadanje naložb? “Predvsem z drugačnim odnosom do investicij, tudi do tujih. Veliko podjetij, tudi na Štajerskem, bi se lahko prodalo tujcem, ki bi jamčili za delovna mesta in razvoj, pa tega ne storijo, tudi iz čiste privoščljivosti. Dokler bomo imeli takšen odnos do kapitala, investicij ne bo. In dokler bodo tudi mediji tako branili nacionalni interes’, kakor so ga zadnjih 15, 20 let, razvoja pač ne bo. To razmišljanje je treba preseči, kdo so očetje’ nacionalnega interesa, pa vemo.”
Kaj pa bi zaustavilo nizko domače trošenje? Zakaj smo Slovenci v evropski družini med najbolj varčnimi? So razlog napovedi, tudi Umarjeva? Kaj nas še prepričuje v tako varčevanje? “Razlog za varčnost je v slovenski dediščini in kulturi. Poleg tega je mnogo ljudi ugotovilo, da jih čezmerno trošenje in zagovarjanje materialističnega načina življenja, ko se trosi samo zato, da se trosi, ne zadovoljuje. To je spoznalo veliko ljudi in sam ne vidim v tem nič slabega. Tudi privarčevani denar se slej ko prej potroši, vprašanje je le, ali ga bo potrošila ta generacija ali dediči, torej prihodnja generacija.”
Kaj pa teza, da zaslužimo še zmeraj precej več, kot potrebujemo, pa zato lahko varčujemo? “Ne poznam je, vsekakor pa bomo morali trositi le toliko, kolikor ustvarimo. Čezmerno trošenje, ki si ga omogočamo s posojili, vsekakor ni zdravo niti za posameznika, niti za družino, niti za podjetje, niti za države. O tem pričajo dogodki zadnjih štirih let v svetu in doma.”
Se v podjetjih in v državi odločajo za zniževanje plač prav zaradi slovenske varčevalne mrzlice? “Ne, za to se odločajo, ker ni denarja za takšne plače, kot smo si jih izplačevali pred nekaj leti.”
Pa bi večje domače trošenje sploh lahko bistveno prispevalo k oživitvi slovenskega gospodarstva? “Ustvarjanje umetnega povpraševanja, ki ga nekateri mediji zelo podpirajo, četudi tako trošenje počiva na nezdravih osnovah, ne prinaša nič dobrega. Gospodarsko rastje seveda treba spodbujati, a z na realnih osnovah temelječimi novimi investicijami, ki prinašajo nova delovna mesta z večjo dodano vrednostjo in z ustvarjanjem konkurenčnih pogojev gospodarjenja. Govorim o produktivnih investicijah, ne o trošenju. Če bodo ljudje pri trgovcih trosili še enkrat več, ne bo šlo državi zaradi tega nič boljše. Samo ljudje bodo bolj zakreditirani. Nekateri ekonomisti, ki zagovarjajo ustvarjanje umetnega trošenja in so proti zlatemu pravilu, pa bi se še kar naprej zadolževali ali pa je to celo neka politična opcija.”
Na koga naj stavimo, da bo potegnil voz naprej? Na izvoznike, državno varčevanje, tuje investicije, tujo finančno pomoč, na manj plačane Slovence, upokojence z nižjimi pokojninami?”Pričakujete, da bom med naštetimi izbiral, ali jih povezoval, pa ne bom. Nove investicije v nova produktivna delovna mesta pomenijo, da bo država povečala gospodarsko rast, zaposlenost, dodano vrednost in konkurenčnost. Samo to. Ne stavimo na določen segment ljudi, ampak na najbolj propulzivne ljudi. Na tiste, ki imajo največ znanja, so podjetni, ki so upajo vstopiti na trg in zastaviti tudi lastno premoženje za to, da bodo na trgu uspeli.”
Kateri letos sprejeti ali napovedani vladni ekonomski ukrep se vam zdi najpomembnejši in zakaj? Kaj je spremenil na boljše, kaj na slabše? “Za državo bo najpomembnejši zakon, s katerim bomo sanirali banke, vsaj paradržavne ali državne banke, ki so v največjih težavah. To ne pomeni, da bomo dobili še eno slabo banko, saj si je nihče ne želi. Še eno banko bomo imeli predvsem zaradi tega, ker imamo že omenjene tri banke z več kot 50-odstotnim tržnim deležem v Sloveniji v izredno slabi kondiciji, in kot sem že rekel, ker zdaj ne opravljajo svojega dela. Zato bomo slabe terjatve prenesli na novo ustanovo, ki jih bo upravljala. Sicer pa, za te terjatve bi lahko te banke poskrbele že same. Pa niso, zato mislim, da mora to narediti nekdo drug. Skratka, ti ukrepi niso nič novega, tudi v Evropi ne. Navsezadnje imajo take ustanove tudi Avstrija, Nemčija, Irska, različni so le načini, kako se te ustanove problema lotevajo. Nekateri pri nas se slabe banke bojijo, ker bodo krediti transparentni, tudi tisti, ki so se dajali za projekte tako imenovanega nacionalnega pomena’, od katerih danes nimamo nič. Prepričan sem, da je največji nacionalni interes, da ima država zdrave banke. Izredno pomemben je letos tudi zakon o trgu dela, ker bo ob relativno visoki varnosti zagotovil tudi večjo fleksibilnost delavcev.”
S katerim ukrepom po vašem mnenju zamujamo? “Sam ne bi govoril o ukrepih, saj gre za zakone, ki pomenijo drugačno ravnanje in obnašanje predvsem poslovnih subjektov in vplivajo tudi na življenje ljudi. Kaj še manjka? V prihodnje bomo morali posvetiti več pozornosti mladim, tako učinkovitosti njihovega študija kot temu, kaj bodo študirali. Sam nisem za to, da bi jih togo usmerjali v določene poklice. Da imamo v Sloveniji preveč svetovalcev za mednarodne odnose, pravnikov, tudi ekonomistov, poslovnih sekretarjev in premalo inženirjev, računalničarjev, medicinskih sester, pa tudi vemo. Temu se bo moralo šolstvo prilagoditi in pri tem upoštevati, da so minili časi, ko so lahko ljudje celo svoje življenje opravljali en sam poklic.”
Katera je bila najbolj pozitivna ekonomska in socialna posledica zakona o uravnoteženju javnih financ, katera najbolj negativna?
“Pozitivno je, da smo s tem zakonom prilagodili javne finance tistemu, kar ustvarimo. Ker je ta zakon zmanjševal prejemke samo tistim, ki so imeli več kot 622 evrov pokojnine, tudi ni bistveno posegel v socialni položaj ljudi z najnižjimi prejemki. Kaj je bilo mogoče negativno? Ker je bil zakon pripravljen na hitro, je bil pri posameznih vprašanjih premalo skomuniciran z javnostjo. V tako kratkem času vsega ni bilo mogoče pojasniti, zato so bile lahko kdaj tudi napačne interpretacije posameznih določb, vključno s tistimi, da je šlo za kakršnokoli ideološkost.”
Dobre in slabe plati bodoče pokojninske reforme?”Pozitivno je, da bodo pokojnine veliko bolj vezane na vplačane prispevke, hkrati pa se ne bo zmanjšala solidarnost. Prejemki, ki ne izhajajo iz vplačanih prispevkov, bodo ostali, vendar bodo transparentno ločeni od pokojnin, za katere dejansko plačujemo prispevke. Če bomo dobili individualni račun, na katerem bo lahko vsakdo videl, koliko je dejansko plačal, bodo z zanimanjem v pokojninsko blagajno tudi mladi več vplačevali in ne bodo več iskali možnosti za najmanjše možno vplačilo. Pokojninska reforma skratka prinaša dolgoročno stabilnost pokojnin.”
Kaj pa posledice reforme trga dela? “Sistem na trgu dela je danes za veliko ljudi, predvsem mladih, nepravičen. Na eni strani imamo ljudi, ki imajo delo za nedoločen čas, na drugi pa tiste, ki nikakor ne morejo vstopiti na trg dela. Večina, ki ima delo za nedoločen čas, je dobila delo v popolnoma drugih okoliščinah, kot so zdajšnje. Zaradi tega je treba mladim omogočiti, da bodo hitreje vstopili na trg in do določene mere zaščititi tiste, ki danes že delajo. Podoben sistem imajo v Avstriji že dolgo, deluje dobro, nezaposlenost je tam veliko nižja. Mislim, da danes ni več teh zgodb, ko bi nekdo doštudiral ekonomijo, postal knjigovodja v podjetju, ki je čim bližje njegovemu domu, in čez 40 let končal delovni vek kot finančni direktor tega istega podjetja. Razvoj gre v drugo smer. Mladi se bodo morali prilagoditi dejanskim razmeram na trgu in v življenju imeti oziroma se priučiti za več poklicev. Tudi v Sloveniji z enim samim poklicem ne bo mogoče več shajati ali pa si bodo lahko z njim zagotavljali zaslužek le izjemno redki. Večina se bo morala prilagoditi trgu, torej temu, kakšna znanja bo trg od njih pričakoval oziroma kje bodo možnosti za razvoj in za pridobivanje dohodka. Sicer pa je opravljanje več poklicev zanimivo in pomeni za človeka izziv. Človeka tega ne sme biti strah. Tudi sam sem bil učitelj, vodja marketinga, direktor, davčni in finančni svetovalec, državni sekretar, zdaj sem poslanec. Zaradi razvitosti cestnih povezav pa je danes v Sloveniji tudi veliko lažje kot nekoč priti v službo, ki je denimo 50 ali celo več kilometrov oddaljena od domačega kraja.”
Pozitivne in negativne plati slovenskega državnega holdinga? “Z državnim premoženjem se zdaj ukvarja pet samostojnih ustanov, ki ne delujejo povezano in celo na skupščinah zagovarjajo različna stališča o upravljanju tega istega premoženja. To ne povzroča le zmede, ampak onemogoča učinkovito upravljanje, zato je nujno, da upravljanje državnega premoženja centraliziramo in začnemo voditi enotno strategijo in politiko njegovega upravljanja. S takim holdingom bi dejansko presegli določene klientelistične povezave. To nekaterim ni všeč, zato je do te rešitve precej odporov, kroži tudi povsem napačno mnenje, da se bomo zaradi holdinga zdaj razprodali ali pa vsaj pod ceno prodali vse državno premoženje, da gre za krajo premoženja in podobno. Povedati moram, da se s sprejetjem tega zakona ne bo zgodilo še čisto nič, saj je treba najprej sprejeti strategijo upravljanja premoženja, se je pa zdaj, ko mogoče to ni bilo urejeno na takšen način, verjetno tudi že kaj prodalo. Ne bom rekel razprodalo, saj ima ta izraz predvsem psihološki pomen, ne tudi strokovnega.”
Posledice sprejetih in bodočih davčnih sprememb?”Dvig 20-odstotne splošne stopnje DDV je zadnji možni ukrep. Pred tem je treba narediti veliko drugega, predvsem pri zmanjšanju odhodkov. Prepričan sem, da sam dvig DDV brez drugih ukrepov srednjeročno ne prinese ničesar, le nekaj več denarja v prvih mesecih, ki pa ga bomo brez ukrepanja pri odhodkih potrošili, zato od dviga ne bo ostalo nič. Poleg tega ima dvig DDV precej negativnih učinkov. Vpliva na likvidnost podjetij, saj ga plačujejo v prvi fazi, povzroča nekonkurenčnost, predvsem v povezavi z maloobmejnimi nakupi v Avstriji, Italiji in na Madžarskem, kar bi še zmanjšalo potrošnjo, doma bi pobrali še manj davka. Dvig DDV je tudi nesocialen ukrep, saj ga bodo glede na razpoložljive dohodke plačevali več tisti z nižjimi dohodki kot višjimi.”
Kaj pa sprememba obdavčitve časopisov in revij z 8,5 odstotka DDV na 20 odstotkov, ki visi v zraku? “V teoriji in stroki velja, da je pri DDV najboljša ena stopnja obdavčitve že od vsega začetka, saj se tako ne vpliva na selekcijo izdelkov in storitev. Sam bi si od slovenskih medijev želel predvsem strokovnost, nevtralnost in kakovost. Takšne bodo ljudje kupovali z 8,5ali pa 20-odstotno stopnjo DDV. Sicer pa zaradi spremenjene stopnje DDV še ni treba dvigniti cene časopisa. Leta 1990 smo se odločili in živimo v tržnem gospodarstvu in določeno blago se lahko na trgu prodaja, če so ljudje zanj pripravljeni plačati določeno ceno. Če je niso pripravljeni plačati, potem pač to blago na trgu ne more obstati. Potrošnika, ki plača ceno 100, pač ne bo pretirano zanimalo, ali plača v tej ceni 8,5 odstotka ali 20 odstotkov DDV. Gre torej za psihološki moment, da je treba ob spremembi DDV ceno povečati. Pa je ne morete, če trg tega ne dovoli. Kakovostni in predvsem objektivni časopisi pa bodo verjetno preživeli s takšno ali drugačno stopnjo DDV.”
Kakšna bo zaradi reform Slovenija čez tri, pet, deset, dvajset let? Bolj ali manj uspešna, socialno varna, razslojena, pravna, zaželena, odvisna, ponižna … “Sam si želim pri ljudeh in v medijih veliko več optimizma in poudarjanje tistega, kar je dejansko dobro. Tako bomo še bolj samozavestni in se bomo zavedali, kaj pomeni, da imamo svojo državo. Želim si, da bo uspešna, socialno varna in pravna ter prijetna za bivanje za vse prebivalke in prebivalce.” Kaj bi radi še sami povedali bralcem Večera? “Želim jim predvsem veliko optimizma, sreče in zadovoljstva v življenju.”