Ministrica za zdravje namerava s predlogom zakona o pacientovih pravicah paciente kaznovati

Poslanke in poslanci na današnjem nadaljevanju redne junijske seje Državnega zbora RS razpravljajo o zakonu o pacientovih pravicah, ki ga je v obravnavo predložila vlada. Stališče poslanske skupine SDS je predstavila Nada Brinovšek.

Celoten magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju.

NADA BRINOVŠEK: Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni. V mandatu te vlade smo v Državnem zboru vajeni vsega mogočega in nemogočega. Tudi takšnih zadev, ki se sprva zdijo, da so nemogoče, jih ta koalicija, seveda, s skupnimi močmi spravi skozi parlamentarno proceduro, samo da se koalicija uskladi, kar pomeni, mi dobimo to, vi dobite to, pa je zakon pod streho. Stroke se ne upošteva, to je moto te vlade in predvsem ministrice za zdravje. Zdravstvo pod vodstvom te ministrice postaja vedno bolj bolno, zdravstveni sistem se sesipa, koalicija pa za ceno lastnega obstoja ne naredi ničesar. Sam zdravstveni sistem je v veliki krizi, bolan in prepleten s korupcijo.

Če pri usklajevanju zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bo prišel v dokončen sprejem v Državni zbor v naslednjem mesecu, se je slišalo, da je bojda šlo za medsebojno koalicijsko kupčkanje, ki pa je seglo prav do zdravniškega sindikata. Dejstvo pa je, da še vedno nimamo javne zdravstvene mreže na primernem, sekundarnem in terciarnem nivoju, na katerem bi se, seveda, morala graditi vsa zdravstvena reforma.

Ampak, na ministrstvu in prav tako v koaliciji se v vseh treh letih še vedno niste uspeli dogovoriti in uskladiti v svojih izjavah, ali imamo javno zdravstveno mrežo ali je nimamo. Javne zdravstvene mreže nimamo. In ko govorimo o javni zdravstveni mreži tudi v Državnem zboru, moram reči, da ni vsem jasno, kaj je javna zdravstvena mreža, zakaj jo potrebujemo in ali jo imamo. To se je na prejšnji seji tu v Državnem zboru pri obravnavi zakona o zdravstveni dejavnosti jasno pokazalo. Eden izmed poslancev niti pojma nima o tem, kaj je to javna zdravstvena mreža, je na dolgo in široko razpravljal o tem, kdo je odgovoren za javno zdravstveno mrežo in tako dalje. Navsezadnje je v svoji razpravi prišel tudi tako daleč, da je ugotovil, da smo tudi mi poslanci v Državnem zboru odgovorni za to, da javne zdravstvene mreže še vedno ni. Kaj še?! Star pregovor pravi, dobro veste, da je včasih boljše, da si tiho, kot da govoriš o stvareh, ki jih ne poznaš.

Tudi zakonskih sprememb glede odgovornosti in pristojnosti vodstvenih kadrov ni. Zato tudi naši javni zdravstveni zavodi iz meseca v mesec ustvarjajo večje izgube pa se noben ne vpraša, ali je morda kriv direktor ali svet javnega zdravstvenega zavoda. Ne, ministrica verjame vodstvom javnega zavoda, ki trdijo, da je za vse kriv, seveda, ZZZS, ki ni dovolj povečal cen zdravstvenih storitev, ampak spoštovani kolegi, tu se zastavlja vprašanje, zakaj potem nekateri javni zdravstveni zavodi poslujejo pozitivno. Res je, da je teh zavodov zelo malo, ampak še ti menijo, da bi bilo boljše, če bi poslovali negativno, saj bi tako za prihodnje leto prejeli več finančnih sredstev, ob pozitivnem poslovanju pa so vsekakor oškodovani. Zdaj, kdo razume to logiko. Namesto, da bi ti zavodi, ki poslujejo pozitivno, bili nagrajeni, so torej oškodovani in kaznovani, kot sem že rekla, in to, dragi kolegi, je narobe svet. In mi smo del tega. Do nedavnega je vsaj ZZZS dokaj razumsko zadrževal cene zdravstvenih storitev, seveda, ob predpostavki, da je v zdravstvu dovolj denarja, da zaradi korupcije se pa ta denar, ki je namenjen bolnikom in javnim zdravstvenim zavodom, razprši v »privat« žepe. Z novim vodstvom ZZZS in predvideno novo zakonodajo, se pravi zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki je v pripravi, pa bo monopol in pokroviteljstvo nad več kot 2,4 milijarde evrov tako in tako prevzel ZZZS, njega pa bodo prevzeli politični interesi.

V obrazložitvi k tej točki, se pravi, k zakonu o pacientovih pravicah sta v prikazu ureditve v drugih pravnih sistemih znotraj EU navedena tudi Združeno kraljestvo in Norveška. Zdaj, ne vem, zakaj se ministrstvo ne zgleduje po teh dveh državah, kjer so čakalne dobe tudi minimalne. Če pa izvajalec zdravstvene storitve v teh državah ne more zagotoviti v razumem roku ali pa v času, se lahko pacient obrne na zdravstveno zavarovalnico, ki mu je, seveda, dolžna zagotoviti drugo možnost in drugega izvajalca. Pri nas pa bi zavarovalnice ukinjali, oziroma gre težnja te vlade samo po eni državni zavarovalnici, to je ZZZS, ki bo imel monopol nad zdravstvenimi storitvami, to pa vemo tudi, kam nas bo to pripeljalo, se pravi, pripeljalo nas bo v tiste stare čase. Le pacienti, seveda, tisti drugorazredni, bodo to občutili. To bodo občutili v dolgih čakalnih vrstah, pri zmanjševanju pravic, do katerih bodo oziroma ne bodo upravičeni, in noben zakon o pacientovih pravicah, ki določa največji dopustni čas čakanja v čakalnici, ali to, da se bo pacient lahko pritožil, ne bo pomagal. To je le pesek v oči.

Ministrstvo bi kot sistemsko spremembo moralo najprej pripraviti, seveda, brez vmešavanja politike, zakon o zdravstvenem zavarovanju, nato zakon o zdravstveni dejavnosti, potem zakon o vodenju in poslovanju javnih zdravstvenih zavodov. In to zakonodajo bi ministrica morala pripraviti skupaj s stroko, ne pa pod vplivom politike. Tako pa ministrica danes tukaj kot prvo sistemsko spremembo predstavlja zakon o pacientovih pravicah. To je naravnost smešno. Prvo, kar bi morala ministrica narediti še pred sistemskimi spremembami, je tudi to, da bi moralo ministrstvo pripraviti javno zdravstveno mrežo za »primarec«, »sekundarec« in »terciarc«. Le tako bi ministrstvo imelo podatek, koliko zdravnikov in pa javni zdravstvenih zavodov potrebujemo glede na število državljanov in glede na število pacientov.

V nadaljevanju bi ministrica morala pripraviti, seveda, kot je že rečeno, zakon o zdravstvenem varstvu, da bi dobila podatek, koliko finančnih sredstev bo imela zavarovalnica na razpolago, kako se bodo financirale zdravstvene storitve in katere zdravstvene storitve se bodo sploh financirale. Spremeniti bi bilo potrebno tudi zakonodajo glede vodenja in odgovornosti zaposlovanja javnih zdravstvenih zavodov in dalje, vedeti bi morali, kje bomo dobili denar za izgradnjo javnih zdravstvenih zavodov, opremo, kakšna bo finančna organizacijska in kadrovska struktura posameznih javnih zdravstvenih zavodov, seveda, da pacienti ne bodo predolgo čakali, da bodo zadovoljni tisti, ki delajo v javnih zdravstvenih zavodih in tudi tisti, ki te storitve koristijo, ne pa, da bodo odhajali tako naši zdravniki kot tudi naši bolniki na zdravljenje v tujino.

Če v zdravstveni blagajni ni dovolj denarja, bi ministrstvo in ta koalicija morali razmisliti o koncesijah in o zasebnih ambulantah. V teh primerih koncesionarji in zasebniki sami vlagajo v zgradbe in opremo, državo tako ne stane ne investicija in tudi ne oprema, pa tudi vzdrževanje ne. Šele potem pa pride na vrsto razmišljanje in uvedba tako imenovanih eNapotnic pacientovih pravic …

Zdaj, lep primer, da ministrica ne ve, kako in kaj dela, je dejstvo, da je padla na organizacijskem, kadrovskem in finančnem izpitu glede urgentnih centrov. Urgentni centri so v veliki meri bili zgrajeni pred nastopom te ministrice. Vse, kar bi morala narediti, je to, da bi morala zagotoviti kader, finance in organizacijo urgentnih centrov, pa nič od tega ni bilo v treh letih narejenega. To pa zato, ker se ministrica vsega, kar že naredi, loti na napačni strani, tako kot je primer pri tem zakonu o pacientovih pravicah.

Ministrica se je torej lotila sistemskih sprememb na področju zdravstva tako, kot bi nekdo, ki namerava graditi hišo, najprej kupil vrata. Zdaj, tudi vhodna vrata so zelo pomembna, tako kot tudi pacientove pravice, to drži, ampak vsak dober gospodar bo najprej pogledal, koliko denarja ima, koliko ga bo lahko spravil skupaj in od finančne zmožnosti bo, seveda, odvisno, kje bo kupil parcelo, kako bo ta parcela velika, šele potem bo nabavil gradbeni material, oziroma se bo odločil, kakšna vrata bo imel. Pri napovedniku v medijih smo včeraj slišali, seveda v zvezi s tem zakonom o pacientovih pravicah, da bomo tukaj v Državnem zboru obravnavali zakon o pacientovih pravicah oziroma zakon o skrajševanju čakalnih dob. To pa jaz mislim, da vsakdo, ki si je ta zakon pozorno prebral, ve, da to ni res.

Zdaj, ministrstvo v svoji obrazložitvi navaja, da je osnovno načelo zakona o pacientovih pravicah zagotavljanje primerne obravnave, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, pravočasnega dostopa in pa zagotavljanje transparentnosti pri vodenju čakalnih seznamov ter zavarovanje pred kršitvami pacientovih pravic. Zdaj, kateri zakon govori o tem, kaj je primerna obravnava, kakšna je kakovostna in varna zdravstvena storitev? Jaz žal tega v tem zakonu ne najdem. Med poglavitne rešitve v tem zakonu je ministrstvo zapisalo, da sodi nadzor in prekrškovne določbe glede čakalnih seznamov in te predlagane rešitve naj bi sledile tudi cilju »izboljšanje materialno-pravne opredelitve pravic«. Zdaj, jaz bi rekla temu, dajte, no. Upam, da bo ministrica vsaj v svoji obrazložitvi bolj natančno razložila, kaj je pripravljavec zakona mislil s to navedbo v svoji obrazložitvi. In ministrstvo je v obrazložitvi tudi navedlo, da zakon ne bo imel posledic na področju poslovanja javne uprave in pravosodnih organov. Kaj pa izvajalci zdravstvenih storitev? Ti bodo čutili še kako velike spremembe, ki se jim pravi birokracija ali pa mogoče celo odvečna birokracija.

Zakon o pacientovih pravicah ali kaznovanje pacientov

Zdaj, če pa grem na sam predlog sprememb tega zakona. Zakon med drugim določa tudi spoštovanje pacientovega časa. Najkrajši možni čakalni čas ne sme presegati 30 minut. Zdaj vas pa vprašam, kaj pa potem? Bo pacient čakal 30 minut, bo čakal eno uro. Kaj bo pa naredil potem? Ali bo šel domov? Ali se bo pritožil? Sigurno ne. Čakal bo uro, dve, da bo prišel na vrsto in še vesel bo, da bo prišel na vrsto.

In stopnja nujnosti uvrščanja na čakalni seznam. Ministrstvo je med stopnjo nujnosti dodalo zelo hitro, kaj pomeni, da bi pacient moral biti obravnavan v roku 14 dni. To je preprosto »blef«, bi temu rekla. S tem ne bomo rešili dolgih čakalnih vrst. Vrste bodo prav tako dolge in le napotitvena napotnica se bo rekla malo drugače, s tem pa, še enkrat poudarjam, dolgih čakalnih vrst ne bomo odpravili.

Najbolj neverjetna pa je določba, ki govori o posledicah neupravičene odsotnosti od termina, ki je bil pacientu določen. Če bo pacient pozabil pa odsotnosti ne bo upravičil, bo kaznovan tako, da se bo na seznam čakajočih uvrstil šele čez tri mesece. Pa vas sprašujem vse tu navzoče, ali je že kdaj kdo pozabil na kakšen termin. Jaz sem prepričana, da smo že vsi pozabili in marsikdaj smo zato čutili tudi posledice, ampak pri tem zakonu gre za naše zdravje, to ne pozabiti.

V zvezi z naročanjem na zdravstveno storitev pa mislim, da ministrstvo ne ve, kaj je zapisalo. Ministrstvo je zapisalo, da izvajalec zdravstvene dejavnosti v mreži, mimogrede, te mreže nimamo, zagotavlja celostno skrb za pacienta tako, da se pacientu ne nalagajo dodatne obremenitve, če te obremenitve hitreje opravi izvajalec zdravstvene storitve. To pa pomeni, da zdravnik opravi za pacienta vse, se pravi ga naroči na vse morebitne preglede, za katere mu je predhodno izdal napotnico. Torej, pacientu ne bo potrebno skrbeti za tako imenovano slavno eNapotnico in se mu ne bo treba obremenjevati s tem, kako se bo naročal. No, saj to je dobro, saj nam je vsem znano, kako projekt eNaročanja deluje oziroma ne deluje. Ob dejstvu, da se bodo vsi pacienti, seveda, raje posluževali pomoči zdravnika, mislim, da ministrstvo ne ve, še enkrat bom rekla, kaj je zapisano v zakon, oziroma se o tem predhodno nikakor ni posvetovalo s stroko. Dejstvo je, da bo ta določba še kako povečala birokracijo že v tako kadrovsko šibkem zdravstvu, predvsem na primarcu.

Zakon na novo določa tudi, da se zagotavljanje kakovostne in varne zdravstvene obravnave lahko izvaja ukrep telesnega oviranja s pasovi. Tu me zanima, zakaj ministrstvo pri pripravi tega zakona ni vključilo tudi zdravljenje v psihiatričnih bolnišnicah? Kaj pa bolniki v teh ustanovah? Tudi ti bolniki so ljudje, tudi ti bolniki še kako potrebujejo zdravniško pomoč, ne pa samo vezanje s pasovi.

V zakonu je omenjena tudi pravica do drugega mnenja v mreži javne zdravstvene službe. Ampak to pravico določa zakon, ki ga pa še ni. To je zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in kaj če se zgodi, da bo zakon o pacientovih pravicah sprejet, zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pa ne bo ugledal nič od tega sveta, vsaj v tem mandatu. Kaj bo potem s to pravico? Bo to samo pravica na papirju, samo da bo lahko ministrstvo naredilo kljukico pri zakonu o pacientovih pravicah, da ga je spravilo skozi proceduro.

In še glede čakalnih seznamov. Jaz ne vem, v čem je tu umetnost. Naj ministrstvo končno pripravi nek program, računalniški program za vse izvajalce, ga poveže, potem pa zahteva od izvajalcev, da ga spoštujejo. Ampak s tem ne mislim programa, kot je Koprivnikarjev oblak, ki po vseh teh treh letih še vedno ne deluje oziroma pušča, da iz njega lije, ne pa dežuje.

Torej, ministrstvo naj najprej pripravi javno zdravstveno mrežo, ustrezne zakonske podlage, zagotovi kadre, organizacijo in način financiranja, potem pa naj kaznuje izvajalce in paciente. Vsem državljanom pa naj zagotovi prijazno zdravstvo, takega kot si zaslužimo. Hvala lepa.