Minister Lukšič objavil fiktivni razpis
četrtek, 23. 9. 2010Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!ZVONKO ČERNAČ: Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani minister, vsi ostali prisotni! Najprej mogoče nekaj besed o tem, o čemer pravzaprav danes govorimo, ker v poslanski skupini Slovenske demokratske stranke imamo občutek, da smo zašli. Pa nekaj besed o očitkih ministra Lukšiča glede kakovosti pripravljene interpelacije, ki ne držijo. Interpelacija je po vsebini in formalno po vseh točkah podrobno utemeljena. Tudi današnji odzivi ministra pa govorijo o tem, da je njegov odziv, tako pisni kot ustni danes tukaj slab zgled mladim, ne samo zaradi njegovih škodljivih odločitev, pač pa tudi zaradi načina, ki govori o tem, da niti z enim argumentom ni zavrnil očitkov v interpelaciji. Pri tem je popolnoma nepomembno ali je teh točk 68 ali 69, pomembno je, da je minister Lukšič vede ali ne vede tako v odgovoru za dokumentacijo, ki jo je priložil, kot danes tukaj z izjavami dodatno utemeljil razloge za to interpelacijo.
In drugič bi rad povedal, da mi danes ne govorimo o tem, ali je prav, da se največji športni objekt v državi financira tudi z evropskimi, državnimi oziroma kot slišimo, tudi s sredstvi mestnega proračuna. Verjetno se vsi strinjamo s tem, da v predpostavkah jasne transparentne finančne konstrukcije in o racionalnem projektu je tak odgovor pritrdilen. Vendar danes ne govorimo o tem. Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za šolstvo in šport dr. Igorja Lukšiča je vložena zaradi ključnega očitka, ki se nanaša na prirejanje pogojev javnega razpisa, ki se formalno glasi Javni razpis za izbor operacij za sofinanciranje investicij v športno rekreacijsko infrastrukturo – III. V nadaljevanju bom uporabljal naziv javni razpis, saj vsi vemo o katerem razpisu je govora. Interpelacija je torej vložena zaradi očitkov o prirejanju teh pogojev tega razpisa tako, da ustrezajo zgolj enemu prijavitelju in omogočajo izločitev vseh ostalih, tudi če bi se s kompleksnostjo vloge v izbor prebili, kar se je zgodilo v primeru Kopra oziroma zaradi očitkov o tem, da je javni razpis za dodelitev 9,4 milijona evrov nepovratnih sredstev iz evropskega in državnega proračuna služil samo za formalno pravno pokritje že v prej dogovorjene odločitve, ki se je zgodila v ozkem prijateljskem-političnem krogu najvišjih funkcionarjev Pahorjeve vlade in župana mestne občine Ljubljana. Očitek, ki je temeljen in ki z nobeno, z nobenim argumentom ni bil danes tukaj demantiran je, da je šlo za fiktivni razpis. Javni razpis Ministrstva za šolstvo in šport torej ni bil namenjen temu, da bi na njem enakopravno konkurirali posamezni projekti, ki so izpolnjevali pogoje, kar je po vsebini razglašal. Pač pa je bil samo formalno-pravno pokritje predhodno dogovorjene politične odločitve.
Naslednje kažejo pogoji tega fiktivnega razpisa, javno znana dejstva in potek dogodkov, ki je sledil pred njegovo objavo. Na to, da je javni razpis služil nečemu drugemu in neenakopravni obravnavi različnih prijaviteljev, je z dokumentacijo, ki jo je priložil odgovoru na interpelacijo, potrdil celo minister Lukšič sam. Poleg tega ključna očitka, ki govori v naprej znani izbiri pa se po vložitvi interpelacije izkazalo, da bi morala biti vloga, ki je bila kot edina izbrana za sofinanciranje v vrednosti 9.4 milijona evrov iz postopka izločena, ker ni izpolnjevala razpisnih pogojev, vsaj v nekaj točkah ne. V tistih, za katere smo izvedeli iz javnih obravnav, za eno pa tudi iz odgovora ministra Lukšiča.
Prav neverjetno je, kakšne pravne akrobacije so se bili prisiljeni iti uradniki na Ministrstvu za šolstvo in šport, da so lahko utemeljili v naprej določeno politično izbiro. O tem več v nadaljevanju.
Sredstva, ki so bila dodeljena, so do višine 85% evropska sredstva, iz kohezijske politike. V primeru revizije nepravilnosti pred tujimi revizorji ne bo mogoče prikriti. Sredstva bo potrebno vrniti v Evropski proračun, verjetno tudi plačati kazen. Danes govorimo o ministrovi politični odgovornosti, kaj pa takrat? Bo takrat minister odškodninsko odgovarjal, bo ta sredstva vrnil iz svojega žepa, kdo in kako bo saniral nastalo škodo, ki bo takrat nastala? Ravnanja ministra v tem primeru kažejo, da je šlo za naklepno ravnanje. Iz dokumentacije, ki jo je priložil odgovoru na interpelacijo in iz ostalih dokumentov izhaja, da se je minister Lukšič zavedal, da objavlja fiktivni razpis. Minister je v aprilu z dopisom dne 23. aprila 2010 pisno predlagal ministru za finance naj 20 milijonov evrov iz proračunske rezerve prerazporedi za projekt Stožice. Minister za finance tega ni storil.
Ko ministru Lukšiču na ta način ni uspelo pridobiti sredstev za Jankovićev megalomanski in predimenzioniran projekt, je našel rešitev v fiktivnem javnem razpisu, čeprav je samo nekaj dni pred pričetkom postopka tega razpisa njegovo ministrstvo vse občine v Sloveniji pisno obvestilo, da razpisa za sofinanciranje športne infrastrukture v letu 2010 ne bo, ker ni denarja in da ga župani lahko pričakujejo v prvem trimesečju prihodnjega leta. Ta dopis nosi datum 9. 6., minister pa je s fiktivnim razpisom za Stožice začel nekaj dni kasneje, točneje 15. junija, 6 dni kasneje, 15. junija 2010.
Ne drži današnja njegova trditev, da ne gre za ista sredstva, ne drži, gre za popolnoma enaka sredstva in za ta sredstva bi lahko kandidirale številne občine z številnimi projekti in še premalo bi bilo teh sredstev, v kolikor bi bil razpis podprt za vse. Kakor tudi ne drži, ne vem ali to izhaja iz nevedenja ali nepoznavanja ministra, kar je slabo. Če pa izhaja iz zavajanja je škandalozno, da je treba ta sredstva uporabiti v letošnjem letu. Torej, ministrova ravnanja pred objavo razpisa, med razpisom, predvsem pa odobritev projekta, ki razpisnih pogojev, zaradi številnih formalnih pomanjkljivosti, ki pa so jih morali uradniki z ustreznimi tolmačenji pokriti, ne izpolnjuje, govori o njegovi politični odgovornosti, še več, govorijo o utemeljenem sumu zlorabe uradnega položaja oziroma zlorabe uradnih pravic. S svojimi ravnanji ne le na primeru, zaradi katerega je danes minister interpeliran, minister ustvarja tudi neenakost pred zakonom.
Ne glede na vnaprej znan izid glasovanja v tem Državnem zboru pa je potrebno ponovno ponoviti očitke interpelacije in argumente, ki potrjujejo njihovo utemeljenost. Pri tem moram povedati, da je bil predlagatelj interpelacije v veliko pomoč odgovor ministra in dokumentacija, ki jo je odgovoru priložil, tudi njegove današnje izjave. Kajti, vse to ga ne razbremenjuje odgovornosti in očitkov, nasprotno. Priloženi dokumenti, odgovor na interpelacijo pa tudi njegove, današnje izjave dokazujejo, da je šlo za fiktivni javni razpis, za formalno pokritje pri tem politično dogovorjene očitke, kar je pa glavni očitek interpelacije. Projekt, ki mu je bilo odobrenih 9.4 milijona evrov nepovratnih, evropskih in državnih sredstev za odobritev ni izpolnjeval niti vsebinskih niti formalnih pogojev. Postopki, ki so se dogajali pred objavo razpisa pa govori o tem, da je šlo za fiktivni razpis, ki naj bi pokril v naprej znano in ../Nerazumljivo./.. političnem krogu dogovorjeno odločitev. Zato, poglejmo na kratko, kako so si sledili dogodki oziroma postopki pred objavo tega razpisa.
Najprej je seveda potrebno vedeti, da se projekt Stožice gradi na podlagi javno-zasebnega partnerstva, to je mislim, da ključni podatek v tem primeru. Akt, o tem, ki se imenuje Akt o javno zasebnem partnerstvu, izgradnja večnamenskega nogometnega stadiona ter spremljajočega objekta s pripadajočo infrastrukturo je jeseni 2007 sprejel Mestni svet Mestne Občine Ljubljana. V 3. členu tega akta v javno-zasebnem partnerstvu je zapisano, citiram, da je predmet javno-zasebnega partnerstva izgradnja večnamenskega nogometnega stadiona ter spremljajočega objekta s pripadajočo infrastrukturo v Stožicah. V okviru javno-zasebnega partnerstva bo zasebni partner izdelal projektno dokumentacijo in zgradil večnamenski nogometni stadion ter spremljajoč objekt s pripadajočo infrastrukturo, skladno s projektnimi smernicami javnega partnerja in po terminskem planu, ki bo dogovorjen v postopku izbira zasebnega partnerja. Za realizacijo projekta bo javni partner namenil zazidljivo zemljišče v Stožicah, namenjeno izgradnji večnamenskega nogometnega stadiona ter spremljajočega objekta s pripadajočo infrastrukturo. In zadnji stavek, ki je ključen. Zasebni partner bo moral v celoti zagotoviti financiranje projekta. Zasebni partner bo moral v celoti zagotoviti financiranje projekta. Tako piše v aktu, ki ga je sprejel mestni svet Mestne občine Ljubljana. Seveda na račun zemljišča, ki ga je ta zasebni partner dobil za izgradnjo trgovskih in ostalih poslovnih površin, ki jih seveda trži dalje.
Takrat, se spomnite, je župan Jankovič tudi dejal, da ne bo šel niti evro javnega denarja v Stožice in treba je povedati, da je ta model, v kolikor bi bil tako uresničen, dober model. Še več, je odličen model, seveda ob racionalnem projektu. Žal se je zgodilo projektiranje, ki je daleč od racionalnosti in potreb Ljubljane in te države. Zaradi tega se je verjetno tudi zgodila podražitev iz 81 na nekaj manj kot 140 milijonov evrov in zaradi tega se je zgodila ta zagata, kje dobiti manjkajoča sredstva. Kot slišimo, bo v kratkem mestni svet Mestne občine Ljubljana odločal o tem, da bo namenil skoraj 40 milijonov javnega denarja Ljubljančank in Ljubljančanov za ta projekt, država pa je namenila 9,4 milijona evrov sredstev. Za ta denar, torej za nekaj manj kot 50 milijonov evrov, spoštovane gospe in gospodje, bi dobila Ljubljana prenovljen biser sredi Ljubljane, Plečnikov stadion, ki v celoti zadosti potrebam mesta in te države. In kaj se dogaja danes tam? Danes tam plevel prerašča našo zgodovinsko in kulturno dediščino, na drugi strani so netransparentno vodenje investicije Stožice, kršitve temeljnih človekovih pravic, nespoštovanje pravil pravne države, med katerimi izpostavljam neplačevanje podizvajalcem, delavcem in ostale številne kršitve zakonodaje na tem projektu s svojimi izjavami in žal, tudi dejanji, pokrili najvišji predstavniki te države. Od predsednika države, predsednika vlade, do posameznih ministrov, danes najbolj izpostavljeni seveda interpelirani minister Lukšič, ne samo z izjavami, ampak tudi z dejanji.
Nenazadnje bi, če je bila že taka odločitev, da Plečnikov stadion ni ustrezen, sredstva za Stožice Mestna občina Ljubljana lahko pridobila, če njen sedanji župan ne bi ravnal predvsem v svojem interesu in interesu najožjih in bi izkoristil kot župan prednostno pravico pri kupoprodajnih poslih s kmetijskimi zemljišči, ki so v okviru sprejemanja planskih aktov spremenila namembnost, razlika v vrednosti v spremembi te namembnosti pa bi pristala v mestnem proračunu namesto v žepih posvečenih.
Torej. Športni park Stožice gradi zasebni investitor. Ta je tudi dobil gradbeno dovoljenje, občina mu je podelila stavbno pravico. Kako je torej MOL, Mestna občina Ljubljana sploh lahko kandidirala na tem fiktivnem javnem razpisu? Saj ni izpolnjevala že elementarnih pogojev zato, da bi kandidirala. Videli bomo kakšno mnenje, pravno mnenje sodelavca iz svojega kabineta je priloženo odgovoru na interpelacijo. Poleg tega morajo biti dela, za katera prijavitelj kandidira, oddana z javnim naročilom. To v primeru Stožic ni bilo in ne more biti več za nazaj storjeno. Mestna občina Ljubljana torej že v osnovi ni izpolnjevala pogojev za prijavo na ta sporni fiktivni javni razpis in vsak minister bi moral v takem primeru tako vlogo zavreči in, če se je namenil na vsak način denar namenit, najti drugo legitimno pot, nikakor pa ne kršiti veljavnih pravil igre.
Zakaj je pravzaprav do tega fiktivnega razpisa prišlo? Poglejmo malo nazaj. Aprila je ljubljanski župan dejal, da bi morala stadion v Stožicah sofinancirati tudi država. Vlada naj bi po tem predlogu financirala dodatne stroške, ki bodo presegli v tem javno-zasebnem partnerstvu določenih 81 milijonov evrov. No, sedaj že vemo, da jih bo skoraj 140 milijonov. Pričakoval je polovico te razlike. In poglejte, samo nekaj dni kasneje se je že odzval minister Lukšič in predlagal vladi, da bi v projekt stadiona vložili 20 milijonov evrov proračunskega denarja, kasneje pa je glede tega tudi poslal dopis, ki ga imamo tudi v odgovoru na interpelacijo priloženega z njegove strani, na Ministrstvo za finance z dne 23. april. V njem minister Lukšič predlaga dodelitev 20 milijonov evrov sredstev na podlagi zakona o glavnem mestu s prerazporeditvijo teh sredstev iz tekoče proračunske rezerve na Ministrstvo za šolstvo in šport. V dopisu je navedeno, da bo po podatkih MOL vrednost za stadion in dvorano presegla predvidenih 81 milijonov za skoraj 40 milijonov. In minister v tem dopisu, ki ga piše svojemu kolegu na Ministrstvo za finance zapiše še, da bo Mestna občina Ljubljana v okviru Stožic zagotovila poslovne prostore za izvajanje dejavnosti Muzeja športa in Zavoda za šport Republike Slovenije Planica. Jaz se ne spuščam v razloge, kako je mogoče, da minister v Pahorjevi vladi ne ve, zakaj se lahko porabijo sredstva proračunske rezerve. Dejstvo je, da bi to moral vedeti. In seveda mu minister za finance, ki je spoštoval veljavno zakonodajo, ni mogel odgovoriti drugače, kot da je ta predlog zavrnil. Sredstva proračunske rezerve, ki jih je približno 27 milijonov evrov v letošnjem proračunu se lahko porabijo za naravne nesreče. Nesrečna ironija, da se bodo očitno letos v večini porabila za sanacijo razmer po poplavah ravno v Ljubljani.
Bližnjica, ki jo je minister Lukšič želel ubrati, ni uspela. In kaj se je dogajalo potem? Potem se je zgodil nek obisk 4. junija, ko si je premier Pahor v spremstvu ljubljanskega župana ogledal Stožice. In pet dni kasneje dopis Ministrstva za šolstvo in šport, ki sem ga prej že omenil, s katerim je ministrstvo vse župane občin v Republiki Sloveniji obvestilo, da v letu 2010 ne bo razpisa za sofinanciranje športne infrastrukture, ker ni sredstev in naj tak razpis pričakujejo prihodnje leto. In šest dni kasneje, 15. junija je minister Lukšič podpisal sklep o pričetku postopka tega fiktivnega javnega razpisa za sofinanciranje investicij športne infrastrukture. Se pravi, na neki strani pasivizacija vseh, ki bi bili eventualno pripravljeni, kratek razpisni rok, ki bi bil še vedno dovolj dolg, če bi bil odprt za vse, ne pa samo za tiste med 5 in 45 milijonov evrov in diskriminatorni razpisni pogoji, ki v primeru, da nekomu vseeno uspe, da se prebije do vrha, tako kot je uspelo Kopru, le-tega v tem primeru z regionalnim kriterijem izloči. Se pravi, vnaprej se je vedelo, da nihče drug, razen Ljubljana, ne more uspeti na tem razpisu, vnaprej se je to vedelo. Ne da se je vedelo, minister Lukšič je to zavestno storil, ker mu ni uspelo dobiti sredstev iz državnega proračuna na podlagi neposrednega kontakta s pristojnim ministrom, to je z ministrom za finance. In tega, poglejte, ne morete negirati, tega ne morete zanikati. To je tako jasno in tako transparentno dokumentirano, da so vse besede, ki jih lahko tukaj govorimo, odveč.
V odgovoru ministra smo danes poslušali, da je bilo treba denar porabiti. 9. junija je pisal vsem občinam, da denarja ni, 15. junija pa je ugotovil, da je treba 9,4 milijona porabiti, tega istega denarja za iste projekte, in da bo denar zapadel, če ne bo letos porabljen. Ne drži. Vemo, do kdaj traja kohezija. In da je iz prejšnjih razpisov ostalo od teh 9,4, ker nekateri, ki so bili prijavljeni niso uspeli teh projektov izkoristiti, mislim, da je bilo rečeno, da od 12 jih je 7 odstopilo. Drži, ampak to se je vedelo že dolgo časa. In v kolikor bi to držalo, potem bi razpis za vse občine bil letos objavljen že zdavnaj, ne pa da so vse občine 9. junija dobile dopis, da razpisa ne bo, šest dni kasneje pa je bil razpis za tistega, za katerega je bilo vnaprej politično dogovorjeno, tudi objavljeno. Tisto, kar najbolj zaskrbljuje je pa to, kako na to interpelacijo gleda minister Lukšič.
Gleda kot na nekaj nepotrebnega, kar se dogaja tukaj v Državnem zboru, pravite, pustite nam vendar delati. Zaradi tega, kar vi tukaj počnete in jaz danes ne morem biti na vladi, se zavedajte, da bo še manj denarja za šport in da drugo leto mogoče še tega razpisa, ki je bil napovedan, ne bo. Res. Ali lahko ministra s tega mesta spomnim, kako se je lani novembra in decembra porabljalo 3 milijone evrov sredstev z ministrstva za šport? Na hitro, za nepotrebno opremo, za neke fotoaparate in neke laptope – po šolah so jih vsi dobili, ker je ostalo na neki postavki 3 milijone evrov. Ker uradniki, ki za to skrbijo, niso bili dovolj ažurni, je bilo potrebno hitro tisto postavko izčrpati, ker vemo, kakšna je birokratska miselnost. Še vedno, tudi v teh kriznih časih, če ne bo izčrpana, bom imel prihodnje leto manjšo izhodiščno osnovo.
Spoštovani minister, red je potrebno narediti na ministrstvu in odgovorno gospodariti. Kajti ob tem, ko je realizacija v letošnjem proračunu glede na lansko prvo polovico leta bistveno slabša, bistveno slabša. 120 milijonov evrov je manj prihodkov v prvih šestih mesecih letošnjega leta in 200 milijonov evrov več odhodkov, primanjkljaj je bil lani v prvi polovici milijardo evrov, letos je že milijardo 320 milijonov evrov, je še toliko bolj pomembno, da se gospodari dobro in da se sredstva, ki so na razpolago učinkovito uporabijo. Ne pa, da se na eni strani straši javnost in govori o tem, če boste kritični ne bo denarja za te projekte, ker se nimam časa ukvarjati s projekti, ampak se moram ukvarjati z očitki, na drugi strani pa se ne stori tistega, kar se od ministra pričakuje. Če bi izvrševali svojo funkcijo, tako kot ste prisegli in kot je zapisano v Ustavi in zakonih, bodite prepričani, da se vam ne bi bilo potrebno ukvarjati z nobeno interpelacijo.
V postopku tega razpisa je minister za šolstvo in šport kršil določila številnih zakonov. Kršil je določila zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije, določila Zakona o javnih financah, Uredbe Sveta Evrope št. 1083/2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj Evropskem socialnem skladu in kohezijskem skladu in določbe uredbe o izvajanjih postopkov pri porabi sredstev Evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2007-2013, določbe pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije in načela iz zakona o javnem naročanju, ki jih je potrebno po drugem odstavku 53. člena Zakona o javnih financah pri določitvi pogojev pri dodeljevanju sredstev za državne pomoči smiselno upoštevati. Ob tem velja poudariti, da so bila kršena tudi določila uredbe 1083/2006, ki določa pravila, ki urejajo Evropski sklad za regionalni razvoj, Evropski socialni sklad in kohezijski sklad, ter opredeljuje cilje, h katerim naj prispevajo strukturni sklad in kohezijski sklad, merila o upravičenosti držav članic in regij do pomoči v okviru teh skladov, razpoložljiva finančna sredstva in merila za njihovo dodeljevanje. Posredno so bila kršena tudi določila zakona o javnem naročanju. V interpelaciji očitamo kršitve evropske in slovenske zakonodaje, ki ureja izvajanje postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike, opravljena dela, ki se bodo sofinancirala iz sredstev razpisa niso bila oddana na podlagi določb javnega naročanja, kot to velja v primerih vseh ostalih razpisov za dodelitev kohezijskih sredstev v Republiki Sloveniji.
Minister Lukšič očitno ne razume teh naših očitkov, ker govori o tem, da ne more biti ta javni razpis objavljen na podlagi zakona o javnih naročilih, seveda ne, ker ne gre za blago, saj tega ne očitamo. Očitamo pa, da postopki, ki bodo sledili po tistem, ko bodo ta sredstva koriščena, bodo predstavljali kršitev določb zakona o javnem naročanju, kjer je izrecno določeno, da je potrebno sredstva, ki se dodelijo na podlagi takega razpisa porabiti v skladu s temi določbami. Kršena je bila tudi uredba o izvajanju postopkov pri porabi sredstev Evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007-2013, ki v 16. členu sicer dopušča izjemo glede začetka izvedbe postopkov oddaje javnih naročil in izvajanje projekta pred sprejetjem odločitve o dodelitvi sredstev, če je tak projekt v NRP-jih. Kako je lahko projekt, ki je v javno zasebnem partnerstvu v NRP-jih? Kje je ta projekt v NRP-jih?
Zakaj je bila ta izjema, da je tudi tukaj dopuščena? Kako je mogoče, da se je kršila naslednja določba, ki govori o tem, da se postopki lahko začnejo pred odločitvijo o izbiri, ne sme pa se tudi začeti izvajanje del, kar pa je bilo v primeru Stožic? Minister je štel za zelo pomembno eno navedbo v interpelaciji, in sicer predlagatelji smo navajali, da je bila v razpisni komisiji tudi ena oseba, ki je zaposlena v njegovem kabinetu, in da ta očitek ne drži. To sicer ni tako pomembno, ni pa povedal, vsaj javno ne, bolj pomembnega podatka – kdo je bil predsednik te razpisne komisije. Kdo je bil predsednik te razpisne komisije? Predsednik te razpisne komisije je bil gospod Aljuš Pertinač, znani predstavnik Socialnih demokratov, mislim, da je leta 2005 kandidiral za podpredsednika ali celo predsednika stranke, diplomiral pa je pri gospodu Igorju Lukšiču.
Torej, če še enkrat zaključim. Niso bili izpolnjeni niti vsebinski, niti formalni pogoji za odobritev projekta kateremu je bilo odobrenih 9,4 milijona evrov sredstev in pri tem se bomo mi samo na tri bistvene očitke, za katere smo izvedeli iz medijev oziroma odgovora na interpelacijo. Prvi je ta, ki sem ga že omenil. Projekt se gradi v okviru javno-zasebnega partnerstva, torej ne izpolnjuje osnovnega pogoja za to, da bi kandidiral na tem razpisu, glede na določbe 3. člena akta, s katerim je bilo to javno-zasebno partnerstvo utemeljeno, kjer je izrecno zapisano, da bo zasebni partner v celoti in na svoje stroške zgradil celoten projekt – v celoti in na svoje stroške.
Drugič. V dokumentaciji so se očitno potvarjali in prikrajali podatki za katere je minister vedel, nekateri so tudi pricurljali v javnost. Recimo, tisti o 18 tisočih evrih najemnine. V takšnem primeru bi moralo ministrstvo v skladu z veljavno zakonodajo takoj odstopiti od podpisa pogodbe in razveljaviti odločitev o izbiri, namesto tega sta pred kamere stopila minister Lukšič in ljubljanski župan Janković s pomirjujočo izjavo: Vse je O.K. Povedala sta da podatki niso prikrojeni, res da v prijavi med drugim pišem, da bo najemnina stadiona za eno tekmo stala 18 tisoč evrov, vendar je tekma za katero je Nogometni kljub Olimpija plačal 950 evrov najemnine pomenila, da so najeli samo sanitarije in garderobe. Prihodnjič bodo očitno najeli samo travo, ne pa površine pod njo. Smešno?! Žalostno!
In tretji očitek za enega od teh podatkov, ki so bistveni, po naši oceni je poskrbel minister sam, priložil ga je odgovoru na interpelacijo. Za kaj gre? Gre za izjavo, ki jo je moral prijavitelj priložiti o tem, da gre za bremen prosto lastništvo nepremičnine na katerih se bodo izvajala dela, ki so bila predmet razpisa oziroma izjavo o pravici za graditev na zemljiščih. MOL je to izjavo v prijavi podala, kljub temu – kljub temu – da je na zemljišču podeljena stavbna pravica zasebnemu investitorju v skladu s prej omenjenim aktom o podelitvi oziroma ustanovitvi javno-zasebnega partnerstva in kljub temu, da je vpisanih oziroma je 10 aktivnih plomb za različne hipoteke. Zadeva je le bila prehuda, zaradi tega si je minister pridobil strokovno mnenje, ki ga imate v odgovoru na interpelacijo, spisal ga je kar uslužbenec v njegovem kabinetu oziroma sekretariatu Ministrstva za šolstvo in šport. To mnenje je datirano 29. 7. 2010 in v njem ta strokovnjak, torej najožji sodelavec ministra, ki je seveda povsem neodvisen in strokoven, ugotavlja, da ustanovitev stavbne pravice – poslušajte dobro: ne spremeni lastninske pravice in da takšna stavbna pravica pomeni le manjši poseg v lastnikovo upravičenje rabe te nepremičnine.
Da bomo laično razumeli za kaj gre, predstavljajte si, da so to Stožice, to je zemljišče in to so objekti na njem. Stavbna pravica, ki je podeljena na tem zemljišču pomeni samo manjši poseg v lastninsko pravico, po tej logiki, kot je zapisana v tem mnenju, pomeni da lahko jutri Mestna občina Ljubljana dobi gradbeno dovoljenje za zgraditi nekaj drugega na tem zemljišču. Ali ga lahko dobi? Ga ne more, ne, ker je zemljišče obremenjeno s stavbno pravico, formalno za obdobje, za katero je ta stavbna pravica podeljena, dejansko pa za obdobje dokler ti objekti na tem zemljišču stojijo. In to pomeni bistveno obremenitev te nepremičnine, in takšno zemljišče ni čisto zemljišče. In hipoteke, ki so na teh objektih, kajti to je stavbna pravica, ki so na teh objektih, so neločljivo povezane tudi s temeljem na katerem ti objekti stojijo.
Tako, da če ne bi bilo nič drugega, potem je ta ugotovitev zadosten razlog zaradi katerega Jankovičevi vlogi minister ne bi smel ugoditi, ker je ta izjava o tem, da je to zemljišče čisto, lažna. Tudi v tem strokovnem mnenju piše, da se za vpis v zemljiško knjigo šteje datum kot dejansko referent, tu piše v zemljiški knjigi, vsi vemo, da temu ni tako, da se šteje trenutek, ko se vlogo na zemljiško knjigo poda, takrat je zadeva zaplombirana in deset takšnih plomb je na tem zemljišču. Torej, več kot očitno je, da ministru Lukšiču ni šlo za to, da bi na nek transparenten način zagotovo, da bi se ta razpis iztekel, pač pa je bilo v tem postopku ves čas jasno, da je samo iskal način za odpravo motečih ovir na poti do dodelitve o naprej dodeljenih sredstev za ta Jankovičev megalomanski in predimenzioniran projekt.
Zaradi tega minister Lukšič ne samo, da je odgovoren, on je ob asistenci ljubljanskega župana scenarist tega postopka, zato je njegova odgovornost toliko večja in žal presega politično odgovornost. Ne glede na očitke, ki so navedeni v interpelaciji, pa je potrebno poudariti, da si je minister Lukšič tudi z ravnanji, ki so sledila po vložitvi interpelacije, zaslužil razrešitev še vrste drugih razlogov. Najpomembnejši med njim je gotovo odločitev glede šolskih počitnic, ki jih je brez analiz iz računov, združil v en teden. Odločitev je škodljiva za slovensko gospodarstvo, za državni proračun, za otroke, učitelje, starše, skratka za vse, pomeni pa šolski primer avtokratskega in oblastniškega ravnanja enega najvišjih državnih funkcionarjev, ministra za šolstvo in šport. Odzivi tudi kažejo, da minister ne razume, da je on kot javni funkcionar v službi ljudi in da niso ljudje tisti, ni ljudstvo tisto, ki je v njegovi službi, sicer ne bi poslušali izjavo o tem, da se bo moralo gospodarstvo, turistično gospodarstvo v tem primeru prilagoditi neumnim in škodljivim dekretom.
V normalno delujoči pravni državi bi minister odstopil sam. V pomanjkljivo delujoči pravni državi bi njegovo razrešitev zahteval premier. V Sloveniji terja odgovornost in razrešitev takšnega ministra del opozicije, predlagatelji iz poslanskih skupin Slovenske demokratske stranke in Slovenske nacionalne stranke. Končna odločitev je torej znana vnaprej. Izkušnje iz preteklih interpelacij kažejo, da je vladajoča koalicija z glasovalnim strojem in ob izraziti premierjevi podpori pripravljena ubraniti vsakega ministra ali ministrico, tudi če se jih najde z obema rokama v vreči ali pa v marmeladi. Hvala lepa.