Minister Keber skuša preslepiti volivce

Dr. Andrej Bručan in dr. France Cukjati sta danes ocenila odgovor vlade na interpelacijo s področja zdravstva. Dr. Andrej Bručan in dr. France Cukjati sta danes ocenila odgovor vlade na interpelacijo s področja zdravstva. Dr. Andrej Bručan, predsednik Odbora za zdravstvo pri Strokovnem svetu SDS je v začetku dejal, da je bil odgovor vlade na interpelacijo napisan zelo na hitro in površno, “predvsem pa ne odgovarja na očitke iz interpelacije, saj v večini točk odgovarja zelo pavšalno, za nekatere odgovore pa sploh ni jasno na kaj se nanašajo, ker vprašanj v tej smeri v interpelaciji sploh ni omenjenih. Tekst je pripravljen tako, da bi v principu prepričeval volilce o izrednih rezultatih sedanje vlade, vendar je to le kulisa, za katero je mogoče v tekstu ugotoviti številne pomanjkljivosti. V odgovoru vlade je za področje zdravstva uporabljenih mnogo zastarelih podatkov in praktično večina napačnih izhodišč. Očitno se je minister odločil za zadnji poizkus preslepitve volilcev, saj je celotno diskusijo z opozicijo osredotočil na temo, ki jo lahko ocenimo tudi kot ideološko. Gre za očitke opoziciji, da želi privatizirati zdravstvo. Pri tem popolnoma izgublja osnovno smer svoje siceršnje diskusije, predvsem pa ne loči javnega zdravstva od privatnega, saj ves čas za javno zdravstvo smatra le državno zdravstvo, medtem ko koncesionarje meče v koš privatnikov, kot da ne bi bili tudi ti del javnega zdravstva. Na to je bil minister že večkrat tudi javno opozorjen. Po 4 letih bi lahko ta opozorila tudi registriral in ne bi ponavljal napak, ki jih sedaj dela namenoma, ker mu to služi za ev. zadnjo možnost preslepitve volilcev. V interpelaciji na delo vlade in v našem programu za prihodnje obdobje smo jasno začrtali pot urejevanja odnosov na področju javnega zdravstva in predvsem na odnosu dela državnih in zasebnih nosilcev koncesij. Prav na tem področju želi minister vse težave s področja zdravstva pripeljati na nivo ideološkega boja. To potrjuje izjava, da gre za “usoden spopad dveh povsem različnih pogledov na urejanje zdravstvenega varstva”. Gre za ideološko politično klasifikacijo, ki nima nobene osnove z realnostjo, saj mi želimo uvesti le urejen in primerno voden zdravstveni sistem. Drug tak manever je predstavitev podatkov o nižji umrljivosti dojenčkov, samomorov in prometnih nesreč v Sloveniji, za kar si prav tako minister tudi pripisuje zasluge. Glede umrljivosti novorojenčkov ga je mogoče spomniti na njegov poizkus ukinitve pediatrov na primarni ravni, ki je bil po številnih protestih ustavljen, njegova realizacija pa bi pomenila hud problem za zdravje otrok. Pri vsem tem govori o impresivnih rezultatih na teh področjih, čeprav so podobni rezultati z izboljšanjem življenjskega standarda prisotni v vseh razvitejših državah v svetu. Razen tega svoje “impresivne” rezultate gradi na izhodiščih iz leta 1995, kar je grobo zavajanje javnosti. Odgovor glede zdravstva se začne z lastno hvalo o pričeti zdravstveni reformi, ki pa je očitno propadla že na svojem startu. Lahko rečemo, da je nesramno zavajanje javnosti o prevladujoči podpori najširše javnosti tej zdravstveni reformi, saj je znano, da je 70 % anketiranih bilo proti taki reformi. Proti njej ni bila samo ekonomska in finančna stroka, ampak predvsem medicinska stroka. Na koncu celo sam spodbija začetno hvalo, ko govori o tem, da reforma ni bila izpeljana. Pri skrajševanju čakalnih dob še vedno ugotavljamo, da ješlo v glavnem za administrativno zmanjšanje na nekaterih pomembnih področjih, programi so se res povečevali, pri čem pa se je večina programov širila brez potrebnega finančnega kritja, po drugi strani pa so se enormno povečale čakalne dobe na nekaterih drugih področjih npr. pri obojenjih ščitnice. Način reševanja skrajševanja čakalnih dob za operacije s področja kardiovaskularne kirurgije je v celoti zgrešen in bi moral temeljiti na programu, ki je bil pripravljen leta 2000 z izrazito podporo nadaljnjemu razvoju teh centrov v Ljubljani in Mariboru. Teh nekaj letos opravljenih operacij v Izoli ni prav nič bistveno skrajšalo čakalne dobe. Ministrstvo tudi zanika očitke opozicije na področju čakalnih dob in pri tem navaja, da se operacije danes pretežno opravljajo brez hospitalizacije, kar je izrazito pavšalna opredelitev, razen tega pri tem ministrstvo nima nobenih zaslug. Zanimiva je tudi ugotovitev o neuspehu predloga ministrstva glede krčenja nekaterih socialnih pravic, ki se plačujejo z zdravstvenim denarjem. Ta poskus je bil opravljen tako nespretno, da v nobenem primeru ni mogel prinesti rezultatov, čeprav so nekatere prerazporeditve na tem področju potrebne. Pri odgovoru o učinkovitosti govori o novem načinu plačevanja dela bolnišnic na podlagi skupine primerljivih primerov, pri čemer navaja, da so bila v prejšnjem načinu plačevanja sredstva deljena med izvajalce po njihovih potrebah, kar seveda ni res. Sam novi sistem plačevanja (na podlagi SPP) je izredno slabo pripravljen in vodi k popolnemu kaosu. Tudi ni res, da bi se ta sistem v celoti že realiziral, predvsem zaradi hudih problemov na področju računalniškega vodenja projekta. Tudi pri skrajševanju ležalne dobe ima ministrstvo minimalen vpliv. Ne vem tudi od kje so podatki, ki jih navaja ministrstvo v odgovoru glede manjšega priliva bolnikov s primarne na sekundarno raven. Kot vir je naveden Inštitut za varovanje zdravja. Praksa kaže popolnoma drugačno sliko. Projekt razvoja upravljanja sistema zdravstvenega varstva in informacijske infrastrukture je v celoti propadel, ni nobenih rezultatov, pri tem pa je bilo zapravljenega ogromno denarja davkoplačevalcev za plačevanje neefektnih in nepotrebnih storitev. Funkcijo vodenja zdravstvenih zavodov je ministrstvo res razdelilo na poslovno in strokovno vodenje, vendar se je to dogodilo šele takrat, ko je bilo potrebno zamenjati direktorje in vodstva, ki niso bila politično na njihovi strani oz. celo takrat, ko so bila nevtralna. Tak način pa sodi v celoten sistem kadrovske politike vladajoče koalcije. Pravo sprenevadanje je ugotovitev, da je bilo v preteklosti (torej pred mandatom ministra Kebra) nenadzorovano podeljevanje koncesij za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Res je, da ministrstvo v sedanjem mandatu praktično ni podelilo nobenih koncesij oz. dalo soglasje za njih. Zatiska si oči pred dejstvom, da je osnovni vzrok vseh težav neizvajanje z zakonom določenih zadolžitev koncesionarjev in zdravstvenih domov, da je to delovanje neučinkovito prav zaradi dvojnega načina dela. Tak način je prisoten sedaj samo še pri nas, vse druge države so na osnovni ravni uvedle delo na nivoju zasebnih koncesionarjev, če izvzamemo nekatere države Skandinavije. Res je ministrstvo realiziralo centralizacijo nabave na ministrstvu. Posledica tega je nabava ogromne količine neuporabljivih sterilnih rokavic za enkratno uporabo. Tak način nabavljanja se spogleduje s sovjetskim sistemom, namesto da bi z zakonodajo uredili primerno konkurenco na tem področju in tako tudi onemogočili možnosti manipulacij in korupcije. V odgovoru na interpelacijo vlada tudi odgovarja o prihrankih pri nabavi zdravil. Tu se strinjamo in tudi v oceni stanja na področju zdravstva SDS je to omenjeno kot pozitivno. Torej tega v odgovoru ni potrebno posebej omenjati. Nobenega odgovora ni na naš očitek, da ministrstvo ni prav nič naredilo, da bi približno 10 milijard tolarjev na letni ravni na račun DDV ponovno bilo uporabljeno za potrebe zdravstva. Sama ugotovitev, da je tako, je že dolgo znana. Prav smešna je trditev, da je ZZZS do leta 2000 še pokrival primanjkljaj iz nekega splošnega sklada. Takih skladov ZZZS sploh ni imel, pač pa je primanjkljaj v letu 2000 v znesku 1,3 milijarde tolarjev pokril iz tekočih sredstev. Kasnejše širitve programov brez finančnega kritja so poleg DDV pripeljale zdravstvo na rob finančnega propada. Zanimivo je tudi na kakšen način prikazuje neizterjane prispevke pravnih oseb. Namesto, da bi govoril o milijardah (približno 10 milijard na dan 31.12.2003) govori o tisočih milijonih tolarjev, kar na prvi pogled izgleda bistveno manj. Tudi odgovor glede uporabljenega denarja ob povečanju trošarin na alkohol in tobak gre za sprenevedanje, saj za program borbe proti alkoholizmu in kajenju iz tega denarja ni bilo dodeljenega praktično ničesar. Prav neverjetno je hvaljenje z vplivom ministrstva na podaljševanje življenjske dobe, manjšo smrtnost dojenčkov, zmanjšanje števila smrti zaradi uživanja alkohola pri prometnih nesrečah ipd. Pri tem uporablja za izhodišče leto 1990, 1993 ali 1995. V samem odgovoru nato sledi cela vrsta ugotovitev in navajanj, ki sodijo bolj na področje beletristike kot pa v odgovor na interpelacijo. Verjetno so z naštevanjem podatkov kot je “ureditev pogojev za uvoz zemeljskih oreškov, lešnikov, pistacij in fig iz Brazilije” hoteli opozoriti tudi na sodelovanje z različnimi državami po svetu, na vsak način se je bistveno povečal obseg odgovora. Še bolj trhla je razlaga na področju investicij, kjer navaja odgovor številne uspehe, na katere to ministrstvo ni imelo praktično nobenega vpliva, nekatere pa so se začele realizirati šele tik pred iztekom mandata npr. gradnja pediatrične klinike in še to verjetno samo v demonstrativne namene pred volitvami. V odgovoru ne zasledimo dosežka na področju prodaje in gradnje trnovske bolnišnice, za katero si je minister zaslužil interpelacijo. Govori pa o Psihiatrični bolnišnici Begunje, Vojnik in podobno, ki so bile že praktično končane ob nastopu mandata sedanjega ministrstva. Omenja tudi možnost gradnje urgentnega bloka KC do leta 2006, česar bomo seveda zelo veseli, v kolikor bo do te realizacije prišlo, vendar je dvom glede na dosedanjo realizacijo obljub upravičen. Naš očitek, da je oprema iztrošena in deloma tudi neizkoriščena ni prav nič v nasprotju sam s seboj. V nekaterih bolnišnicah kot je Klinični center je oprema katastrofalna, v nekaterih drugih bolnišnicah pa je oprema komaj izkoriščena. Prav na tem področju je vloga ministrstva popolnoma odpovedala. Prav nesramno se je hvaliti o rezultatih pogajanja s sindikati, ki so dosegli nek sporazum tik pred iztekom mandata, ki pa bo seveda zavezoval naslednjo vlado in ministra. V vseh 4 letih mandata je sedanji minister take dogovore arogantno zavračal. Na isti nivo sodi tudi prenos javnih pooblastil na druge zbornice, ki je bil prav tako urejen s spremembo zakona v zadnjih nekaj dneh pred volitvami. Strinjamo se s prenosom nekaterih funkcij s področja zdravstva na pokrajine, vendar na tem področju tako vlada kot ministrstvo nista napravila v 4 letih prav ničesar. Učinkovitejša mreža dežurne službe in preglednejša mreža javne zdravstvene službe sta po 4 letih dela ostali nepripravljeni in ne samo nerealizirani, čeprav so bili podatki, predvsem za mrežo zdravstvene službe na področju osnovnega zdravstva v celoti pripravljeni leta 2000. Hud ukor je ministrstvo doživelo tudi s strani Evropske unije glede poklicnih klasifikacij v zdravstvu in prav neverjetno je, da se v odgovoru na našo interpelacijo hvali z urejanjem tega problema.” Dr. France Cukjati je v nadaljevanju podal pregled neizpolnjenih obljub in odgovorov vlade, zakaj niso bile izpolnjene: