Minister brez odgovornosti
četrtek, 17. 12. 2009Po mirovni stabilizaciji Kosova je bil glavna ovira za razglasitev samostojnosti zamaknjen vpliv Miloševićeve nacionalistične politike do tega vprašanja in stopnja radikalnosti posamezne srbske vlade po Miloševiću. Evropski in ameriški politiki so iskali primeren čas za to, da bi Kosovo lahko razglasilo neodvisnost. Predsedovanje Slovenije Evropski uniji se je kazalokot primeren čas predvsem zaradi splošnega prepričanja članic EU, da bi Slovenija kot dobra poznavalka Balkana to najbolje izpeljala. Še pred začetkom predsedovanja so nam članice EU dale vedeti, da bo to ena od naših ključnih nalog pri predsedovanju. Evropa je bila v svoji neposredni bližini sita nestabilnosti in prelivanja krvi. Moralno in finančno si ni želela vzpostaviti novega kriznega žarišča, temveč nadaljevanja gospodarske rasti in širitve.
Časopis Dnevnik je 25. januarja 2009 objavil članek z naslovom Fried: Slovenija naj prva prizna Kosovo, in sicer z vsebino diplomatske depeše glede pogovorov med diplomati Slovenije in ZDA, javnosti znane kot washingtonska depeša. V depeši so bila tudi stališča obeh držav do priznanja neodvisnosti Kosova. V diplomatskem jeziku je bila vsebina nekaj običajnega. Novinarska in politična opozicijska javnost si je članek takoj razlagala kot dokaz za podrejenost slovenske politike v razmerju do ZDA. Termin objave je bil tempiran na največjo odmevnost, ki bi jo dosegli z objavo ob obisku generalnega sekretarja OZN Ban Ki Moona v Sloveniji. Kasneje se je izkazalo, da je članek v Dnevniku na spletni strani vnaprej napovedalo srbsko ministrstvo za Kosovo in Metohijo. Vsebino depeše je torej imela vlada Srbije, še preden smo v Ljubljani vedeli, da bo objavljena v medijih.
Srbska vlada in mediji so vsebino izkoristili na dva načina. Najprej za mobilizacijo ljudstva pred napovedano razglasitvijo kosovske samostojnosti in hkrati še kot opravičilo pred lastno javnostjo, prikazano kot nemoč srbske vlade, ker je razglasitev samostojnosti povezana z ZDA kot svetovno velesilo in s Slovenijo kot predstavnico EU. Srbski javnosti je bila vloga ZDA povsem jasna. Na Kosovu ob vsaki kosovski zastavi visi poleg še ameriška, Slovenija pa je bila z depešo postavljena v prvo vrsto sovražnikov Srbov. Glavna neznanka osamosvojitve Kosova je bilo ukrepanje srbske vlade, bodisi z uradnimi gospodarskimi ali policijsko-vojaškimi vzvodi ali pa z neformalnimi možnostmi vojaškega obračunavanja, s katerimi ima Srbija velike izkušnje z bojišč po Bosni in Hrvaški. Neformalno je šlo tudi za podpihovanje množic v Srbiji in med srbsko manjšino na Kosovu, kjer je bila zelo prisotna s svojimi obveščevalnimi službami. Srbska vlada je stopnjevala kritično množino frustracij med državljani, in v takih razmerah so dogodki nepredvidljivi.
Z objavo vsebine depeše v Politiki in na spletni strani ministrstva za Kosovo in Metohijo je bilo vnaprej določljivih nekaj posledic. Glavnino sovraštva in čustvenosti Srbov bo morala poleg ZDA nositi tudi Slovenija.
Veleposlanik Slovenije v ZDA v času nastanka depeše je bil zdajšnji minister za zunanje zadeve g. Samuel Žbogar. Intervju za Mladino glede njegove vloge pri depeši je potekal takole:
Novinar: Ste bili kot veleposlanik odgovorni za dodatne oznake? (opomba – označbe tajnosti)
Žbogar: Več ljudi ima to pravico.
Novinar: Tudi vi ste imeli to pravico.
Žbogar: Tudi jaz.
Minister Žbogar se je pri teh odgovorih zelo sprenevedal. Označevanje tajnosti na dokumentih je dolžnost in odgovornost, ne pravica. Po določbah zakona se določi za tajni podatek, ki je tako pomemben, da bi z njegovim razkritjem nepoklicani osebi nastale, ali bi očitno lahko nastale, škodljive posledice za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi. V tem primeru se je Samuel Žbogar pokazal za nezrelega opravljanja svojega poklica. Če bi se le malo zavedal teže in možnih posledic razkritja teh podatkov nestrokovni javnosti, bi moral ravnati drugače in washingtonsko depešo označiti s primerno stopnjo tajnosti. Pomislek na delček zgodovine Kosova ali vloge Srbije v vojnah na Balkanu bi pri njem moral sprožiti samozaščitne mehanizme. Božično ozračje v decembru 2007 je bilo zanj pomembnejše od resnega diplomatskega dela. Tako ravnanje bi pričakovali kvečjemu pri nižjem administratorju ambasade, ne pa pri prvi odgovorni osebi. Dobro se je zavedal, da dokument brez označene stopnje tajnosti prispe na veliko več elektronskih naslovov kot označeni.
Storilec se praviloma vedno prepriča o dovolj veliki razpršenosti možne odgovornosti, preden neki dokument odtuji in preda nepooblaščenim osebam. Poleg soodgovornega Samuela Žbogarja za posledice objave washingtonske depeše odgovornost nosita še dva diplomata z ministrstva za zunanje zadeve. Soavtorica članka v Dnevniku Meta Roglič se je ob priložnosti pohvalila, da ima na ministrstvu za zunanje zadeve tako imenovanih »sedem palčkov«, kar v prenesenem pomenu pomeni sedem ljudi, od katerih lahko pridobi informacije. Dva od teh sta novinarjema Dnevnika potrdila vsebino depeše. Če bi se ta dva »palčka« odgovorno zavedala posledic javne objave vsebine in bi svoje delo opravljala profesionalno, vsebine depeše novinarjema ne bi bila potrdila.
Čakajoč posledice
Po objavi vsebine depeše je na Prešernov dan leta 2008 pred trgovskim centrom Mercatorja v Beogradu razneslo ročno bombo, na srečo brez ranjenih ali mrtvih, v Čačku je bila samo bombna grožnja. Nekoliko kasneje je srbska radikalna skupina Obrazi v zvezi z bombnim napadom sporočila, naj se slovenski analitiki zamislijo. S tem je jasno nakazala na politični motiv tega dejanja. Dr. Dimitrij Rupel v svoji knjigi piše, da ga je v zvezi s tem klical predsednik uprave Mercatorja Žiga Debeljak in mu v nesramnem pogovoru očital, zakaj se Kosovo ne prizna po koncu slovenskega predsedovanja EU. Debeljak je sklepal, da je za bombni napad kriva objavljena depeša v Dnevniku. Debeljak pa verjetno še danes ne ve, da je bil Mercatorjev center v Beogradu nekaj dni kasneje v še hujši nevarnosti. Sedemnajstega februarja 2008 je Kosovo razglasilo samostojnost, in vse srbske frustracije so dosegle vrhunec. Svetovalci predsednika vlade smo imeli med predsedovanjem tedenska dežurstva.
Kritične termine ob osamosvojitvi Kosova in po njej sem rezerviral zase. V Beogradu so se začele zbirati množice. Časopisa Dnevnik in Politika ter ministrstvo za Kosovo in Metohijo so odgovorni, da je bila prva žrtev demonstracij naša ambasada. Osebje ambasade je pametno ocenilo, da se nima smisla izpostavljati. S fizično prisotnostjo v njej med demonstracijami bi ogrožali svoje zdravje in življenje. Ambasado je pripravilo na izgrede, oni pa so se umaknili na varno. Podivjani skupini demonstrantov je uspelo vdreti in uničiti ambasado. V drugem valu množičnih demonstracij nekaj dni kasneje so demonstranti vdrli v veleposlaništvo ZDA ter podtaknili požar. Pri tem je življenje izgubil 20-letni fant. Državna sekretarka ZDA Condoleezza Rice je odgovornost za napad na ameriško veleposlaništvo v Beogradu pripisala srbski vladi. Drug visoki predstavnik ZDA je za najbolj radikalna politika v Srbiji označil ministra za Kosovo in Metohijo Slobodana Samarđića in premierja Vojislava Koštunico.
Logično je, da je vsebino depeše objavilo prav Samarđićevo ministrstvo in ne ministrstvo za zunanje zadeve Srbije. Druge ambasade so proteste preživele z manj škode. Slovenska vlada je demonstracije spremljala na kraju samem. V kabinetu predsednika vlade in na drugih pristojnih institucijah smo bili v stalni zvezi z ljudmi iz veleposlaništva in našimi ljudmi med demonstranti. Samo našim državljanom na kraju demonstracij se lahko zahvalimo, da je bila pravočasno opažena večja radikalna skupina demonstrantov, ki se je usmerila proti trgovskemu centru Mercator v Beogradu. Slovenske pristojne inštitucije so nemudoma pritisnile na srbsko vlado, da je pravočasno s policijskimi kordoni zavarovala Mercatorjev center. Odločale so minute. Nesramnost Žige Debeljaka bi se lahko spremenila v kakšno drugo emocijo. Srbska Liberalno demokratska stranka je kasneje v parlamentu policijo obtoževala in dokazovala, da so vedeli za namere demonstrantov, vendar namerno niso preprečili najhujšega.
Gašenje vžigalne vrvice
Dogajanje v Srbiji je bilo predvidljivo, posamezne posledice pa ne. Večji problem je bilo Kosovo samo. Srbski vladi je uspelo vdreti v diplomatski sistem Slovenije. Koliko sta imela pri tem slovensko-srbski novinarski par Mekina-Vasović, niti ni bilo pomembno. Mekina je vedno rad pisal prosrbske članke. Največji paradoks je bil v tem, da je srbski vladi uspelo pridobiti ključni dokument dveh najbolj odgovornih držav za mirno osamosvojitev Kosova, Slovenije in ZDA. Skrb zbuja to, da se je novinar Igor Mekina pohvalil, da ima teh dokumentov veliko, torej je bil diplomatski sistem precej luknjast. Washingtonska depeša je bila uporabljena za potrebe javnosti, drugi dokumenti slovenske diplomacije morda samo za interno obveščanje srbske vlade. Tedanja opozicija, sedanja koalicija, je vladi skakala v hrbet in jo obtoževala podrejenosti ZDA. Nacionalna politična folklora ne pozna posledic izven meja Slovenije. Za domače politične potrebe je dobra tudi destabilizacije celotne regije. Novinarja Igor Mekina in Miran Lesjak sta ob objavi depeše poudarila: »Dnevnik je zavezan javnosti, Slovenija pa mora evropske interese postaviti pred ameriške!« Teh besed naj se spomnita sedaj, ko vlada javno priznava, da je arbitražni sporazum s Hrvaško nastal tudi pod pritiskom ZDA, posledice pa bo nosila Slovenija, ne Kosovo.
Vlada je dobivala udarce v hrbet že pred objavo depeše, potem se je samo še slabšalo. Poleg diplomatskih naporov je bilo vprašanje, kaj kot predsedujoča država še lahko storimo za zmanjševanje napetosti. Predsedniku vlade sem predlagal obisk svojega sogovornika na enakem nivoju na Kosovu še pred razglasitvijo samostojnosti. Obisk 22. januarja 2008 pri svetovalcu predsednika vlade Thacija Lirimu Greicevciju je trajal dobre tri ure. Kot nediplomat sem si lahko privoščil nekoliko bolj neposreden besednjak. Rdeča nit pogovora so bile njihove vojaške, policijske, paravojaške in kriminalne združbe, ki imajo v rokah oborožitev.
Poleg tega je pogovor tekel o pripravah na osamosvojitev, energetski odvisnosti in možni ekonomski blokadi s strani Srbije. Gospodarska blokada na srečo ni prišla v poštev, ker bi Srbija imela več škode kot Kosovo. Stalni poudarek večurnega pogovora pa je bil, naj v nobenem primeru oborožene formacije ne odgovarjajo na provokacije, tudi za ceno morebitnih žrtev, težave morajo reševati mirovne sile. Odpovedo naj se celo streljanju v zrak med proslavljanjem. V podkrepitev tega, da mednarodna skupnost pozna razmere na Kosovu, sem mu omenil samo eno ime iz pomembnejše radikalne skupine. Po vidnem odzivu sogovornika sem vedel, da je bilo sporočilo razumljeno. Precej resno je vzel opozorilo, da bi večji incident, povzročen z njihove strani, pomenil bistveno manjše možnosti za pridobitev priznanj samostojnosti pri večjem številu držav.
Center srbskega nacionalizma na Kosovu je bila Srbska pravoslavna cerkev, zato sem mu podal predlog, da premier Thaci obišče enega od njihovih samostanov na Kosovu in tam da politična zagotovila glede njihove varnosti. Predlog je bil prejet in kasneje tudi realiziran. S tem je premier Thaci Srbski pravoslavni cerkvi odvzel glavno ostrino, predvsem pa omilil strahove Srbov na Kosovu. Obisk se je izkazal za zelo koristnega tudi zato, ker je bil opravljen še pred objavo washingtonske depeše, sicer bi sogovornik obisk lahko razumel kot saniranje situacije po objavi in priporočil ne bi bil tako dobro sprejel.
Pristojne službe so nekaj dni kasneje poročale, da je premier Thaci dejansko imenoval osebo z natančno tako nalogo: političnim strankam Kosova in oboroženim skupinam vseh oblik organiziranosti pojasniti,kakšno naj bo obnašanje ob razglasitvi samostojnosti in po njej. Vsak konflikt med Srbi in Kosovarji bi lahko sprožil intervencijo Srbije, povečal zahteve po odcepitvi dela Kosova ali povzročil oborožene konflikte med etničnima skupinama na Kosovu. Srbi so potem še nekaj mesecev sproščali svojo energijo. Odvrženih je bilo manjše število ročnih bomb predvsem na objekte mednarodnih sil, razdejanih in požganih je bilo nekaj mejnih prehodov, vendar hujših incidentov ni bilo. Glavnino napadov je prejel Unmik kot slabše varovan predstavnik mednarodne skupnosti, KFOR ni bil lociran v mestnih središčih. Na provokacije Srbov ni bilo resnih odgovorov. Vsi pomembnejši akterji v mednarodni diplomaciji so Sloveniji čestitali za uspešno rešitev kosovskega vprašanja, nazadnje je to storila angleška kraljica ob svojem obisku Slovenije.
Za Slovenijo je danes pomembno drugo vprašanje. Je bil december 2007 za ministra Žbogarja trenutek slabosti ali pa je nezmožnost predvidevanja posledic njegova značajska lastnost? Ogrožanje premoženja, varnosti ljudi in ekonomskih interesov v tujini, slabšanje varnostno političnega položaja na Kosovu in v Srbiji so bile resne posledice objavljene depeše. Zna realno oceniti in predvideti možne posledice arbitražnega sporazuma s Hrvaško? V politiki velja, da nobenemu ni ponujeno ministrsko mesto brez političnih zaslug v preteklosti. In upamo lahko, da njegova vloga pri washingtonski depeši ni bila priporočilo za njegovo imenovanje na mesto zunanjega ministra.