Milan Čadež: »Če bi nam v občino namestili azilne domove z ilegalnimi migranti, bi se prvi uprl jaz sam.«

Milan Čadež (1966) je bil rojen v Kranju. Kot strojni inženir je bil do prevzema županske funkcije zaposlen v TCG-Unitech-LTH v Škofji Loki. Član Slovenske demokratske stranke je postal v letu 1999, dve leti kasneje pa je prevzel vodenje občinskega odbora stranke. Leta 2004 je bil slednji izbran za najuspešnejši odbor v državi. Leta 2006 je kandidiral za župana občine Gorenja vas − Poljane ter v drugem krogu premagal dolgoletnega župana Jožeta Bogataja. Leta 2008 je bil izvoljen za poslanca v državni zbor. 2010 in 2014 je bil z veliko večino znova izvoljen za župana. Kot županski kandidat stranke SDS je na lokalnih volitvah leta 2006 v drugem krogu prejel 54,39 odstotka, leta 2010 v prvem krogu 79,26 odstotka, 2014 pa 82,95 odstotka glasov. Funkcijo župana opravlja poklicno. Z družino živi na Gorenji Dobravi pri Gorenji vasi v Poljanski dolini. Doma ima manjšo delavnico, kjer se ukvarja z različnimi raziskavami in poskusi v strojništvu. Je tudi lastnik patenta št. 21133, in sicer za stiskalnico odpadne embalaže. Rad hodi v hribe, se ukvarja z gorskim tekom in kolesarjenjem. Dvanajstkrat je že pretekel Maraton štirih občin.

Na poti iz Škofje Loke do Gorenje vasi sva s fotografinjo ugotovili, da Sokolskega doma nimajo le v Škofji Loki, ampak ga imate tudi vi. Kdaj je bil zgrajen in zakaj sploh Sokolski dom v Gorenji vasi?

Temeljni kamen za Sokolski dom je bil položen leta 1921. Takratno sokolsko gibanje je bilo v teh krajih zelo močno. Tu najdemo povezavo z Ivanom Tavčarjem, ki je bil vnet zagovornik sokolstva. Kot domačin je imel verjetno precejšnjo vlogo pri tem, saj so ga ob njegovem odprtju leta 1923 poimenovali Sokolski dom Ivana Tavčarja. 

Ampak sokolsko društvo so si kasneje prisvojili komunisti. Nedavno je izšla knjiga Prevarani sokoli. Kaj je resnica o sokolih?

V to se ne bi spuščal, ampak bi raje povedal, kako je znova nastal Sokolski dom. Ta je bil od leta 1923 do povojnega leta 1945 enak. Nato so obstoječi dom dozidali in ga v petdesetih letih preimenovali v Dom Partizan. Tako se je imenoval vse do nastanka občine Gorenja vas – Poljane leta 1995, ko je se je preimenoval v Dom občine. Že prejšnji župan in nato tudi sam sem si skupaj z občani prizadeval, da bi dom polepšali. Leta 2012 smo z dvema objektoma za energetsko sanacijo uspešno kandidirali na javnih razpisih ministrstva za infrastrukturo – ta je bila pokrita iz razpisanih sredstev, statično sanacijo pa smo izvedli z lastnimi sredstvi. Dom smo po obnovi preimenovali v prvotno ime – Sokolski dom. Lahko izdam, da sem bil tisti čas, ko smo se odločali glede obnove, to je med letoma 2008 in 2011, poslanec v DZ. Vprašal sem poslanskega kolega Franceta Cukjatija, kako gleda na to. Odgovoril mi je, da so bili zanj sokoli najprej domoljubi in nato telovadci. To pa so tudi tiste vrednote, ki jih sami zagovarjamo. Na podlagi tega pogovora sem se odločil, da je vnovično poimenovanje v Sokolski dom pravilna usmeritev. Domu smo ob obnovi vrnili prvotno obliko stavbe. Nad njim so danes navdušeni vsi, sploh pa starejši občani, ki so poznali še staro zgradbo.

Obstaja tudi telovadno društvo Sokol?

Ne. Lahko pa povem, da smo imeli ob odprtju Sokolskega doma prireditev, ki se je odvijala na isti način, kot je bila na binkoštno nedeljo leta 1923. Tri mesece po Tavčarjevi smrti so se ljudje šli poklonit na njegov grob na Visoko, potem so si ogledali njegovo pisarno, ki je bila že preurejena v muzej, se nato ustavili pri šoli, hramu učenosti, kot so jo imenovali takrat, potem pa prireditev sklenili z odprtjem Sokolskega doma v Gorenji vasi. Tudi mi smo leta 2016 naredili prireditev po istem scenariju na binkoštno nedeljo, 15. maja, celotno zgodbo pa poimenovali »Od vasi do vasi Tavčarjeva pot drži«. V tem letu sta sestri Metka in Ruda Zorc, ki sta sorodnici po Tavčarjevi sestri, v celoti financirali obnovo grobnice Ivana Tavčarja in njegove rodbine. Takrat smo odnesli na grob cvetje in si ogledali na novo postavljeno razstavo o Ivanu Tavčarju v Dvorcu. Nato smo peš odšli proti Poljanam, kjer smo odprli urejeno cesto in pešpot od Poljan do osnovne šole. Zaključili pa smo z vnovičnim odprtjem Sokolskega doma v Gorenji vasi, kamor smo povabili tudi sokole iz Ljubljane. Ti so že precej v letih, a so nam pokazali kar nekaj lepih elementov. To je bila čudovita zgodba in ljudje so bili navdušeni. Pri blagoslovu doma sta bila navzoča tudi župnika iz Poljan in Gorenje vasi. Ta povezava je bila nekaj lepega, izredni dogodek.

Zakaj je lepo biti župan občine Gorenja vas − Poljane?

(Smeh.) Kje pa piše, da je lepo biti župan? Že od nekdaj rad delam z ljudmi. Sem politik, ki se zavzemam za slovenske vrednote. Ko se odločiš, da boš županoval, ne veš, kaj vse te čaka, ampak glede na to, da imam rad ljudi in z njimi rad delam, da jih znam poslušati, mi kar uspeva. Cenim sodelovanje in timsko delo. Moj moto je, da »Ukop morma držat« (da moramo držati skupaj, op. p.). Tako se potem da narediti marsikaj, saj nam skupni projekti dobro uspevajo. Rezultati te seveda spodbujajo k novemu delu in ustvarjanju. S takimi ljudmi v naši občini, ki so pridni, delovni in marljivi, je čudovito delati. Lahko se pohvalim, da imamo zadnji dve leti soglasno sprejet proračun, pa so zraven vse politične stranke.

Potem je bilo moje vprašanje pravo.

(Smeh).

Na katere projekte ste poleg Sokolskega doma, ki ste ga že omenili, najbolj ponosni?

Rad izpostavim zgodbo, ki je tudi plod mojega poslanskega mandata v DZ, to je gorenjevaška obvoznica. Precej sem pripomogel tudi k zgraditvi loške obvoznice, ki je ključna za vstop v Poljansko dolino. To je infrastrukturna zgodba. Projekt, na katerega sem zelo ponosen, pa je tudi protokol Poroka na Visokem. V tem protokolu je glavna osebnost Ivan Tavčar, ki smo ga po dolgih letih pozabe znova obudili v življenje. Tavčar pove svoje zgodbe iz lastnega ustvarjanja, primerne za mladoporočence. 

Nevesta na koncu ne umre kot njegova Meta?

(Smeh). Ne, to ni Cvetje v jeseni. Večina zgodb je iz Visoške kronike. So pa tudi nekateri odlomki iz Cvetja v jeseni. To možnost poročnega obreda imamo na voljo od leta 2013. Vsako leto imamo v čudovitem okolju Poljanske doline med 18 in 20 porok. Po dolgih desetletjih smo se tako oživili Tavčarjev dvorec.

Moram reči, da je porok kar veliko. Je tudi nataliteta tako visoka?

Ja, najvišja v državi. V naši občini se rodi največ otrok na tisoč prebivalcev v Sloveniji. 

Koliko prebivalcev pa je v občini?

7625. V dvajsetih letih smo zrasli za tisoč prebivalcev.  

Pa se ljudje priseljujejo?

Ne, to so lastne korenine. Zelo majhen delež je priseljencev. Tudi odseljujejo se ne. Na potrebe po novih površinah za gradnjo se odzivamo s pogostim sprejemanjem prostorskih načrtov, in takoj ko tak načrt sprejmemo, že začnemo z zbiranjem pobud za novega. Smo razvojno naravnani.

Je visoka nataliteta posledica tega, da je dobro poskrbljeno za kvaliteto življenja?

Veliko vlagamo v objekte, za katere smo najbolj odgovorni, to so šolski in predšolski objekti. Tako smo v zadnjem desetletju odprli kar tri nove enote vrtca tudi v naših lokalnih središčih, da bi varstvo še dodatno približali občanom. Imamo namreč dve osnovni šoli, tri podružnične šole, kjer je poskrbljeno tudi za predšolsko varstvo. Slednje je pomembno, ker lahko otroke v vrtec pripeljejo in odpeljejo tudi stari starši, tako da ni treba staršem zgodaj vstajati in jih pred službo peljati v vrtec. Prav tako veliko pozornosti namenjamo zdravstvenim ustanovam in širitvi zdravstvenih programov v zdravstvenem domu. Smo ena redkih občin, ki je pred leti izpeljala investicijo zdravnikov zasebnikov, da so zgradili svoj lastni dom. Veseli me, da so prepoznali poslovno priložnost prav v naši občini. Seveda imajo od tega največ občani, ker imajo kvalitetne zdravstvene storitve zelo blizu. 

Katere zdravnike imate tu?

Imamo tri splošne zdravnike, pediatra, zobozdravnike za otroke in odrasle, fizioterapevte …
Potegujemo se še za razširitev koncesije za pediatrijo in ginekologijo ter zobozdravstvo za otroke in odrasle. Stalno si prizadevamo za kar najboljšo kvaliteto. 

(Med pogovorom županu zazvoni telefon z melodijo narodnozabavne viže Poljanska dolina.) Kateri ansambel izvaja to skladbo?

(Smeh.) Hotaveljski kvintet. Originalni izvajalci te pesmi so bili Oglarji.

Ste kakšen projekt pustili za naslednji mandat? Saj boste kandidiral za župana?

Seveda bom. Prva stvar, ki jo moramo začeti prihodnje leto, je graditev vrtca v Poljanah, saj se potrebe po vpisu v vrtec stalno povečujejo. Potem bo treba v podružnici Javorje zgraditi nov objekt za potrebe predšolske vzgoje, ker imamo prav v tem delu občine zelo visoko nataliteto. Zgradba je stara več kot sto let in ni več primerna za to dejavnost. Čaka nas še energetska obnova dveh objektov. Čaka nas tudi obnova državne in občinske cestne infrastrukture. To so ključni projekti za prihodnji mandat. 

Vaši kraji so zelo turistično usmerjeni. Prebrala sem, da je župan turistični vodnik po Rupnikovi liniji.

Drži. Vodim predvsem nemško govoreče skupine turistov po tej poti in celotnem sistemu podzemnih utrdb, na Golem vrhu pa je posebej urejen tudi podzemni muzej.

Ste tudi gorski kolesar. Imate urejene poti za to?

Gorsko kolesarjenje in gorski tek sta moja hobija. Naša občina ima Kolesarski krog občine Gorenja vas – Poljane, Pohodno pot občine Gorenja vas – Poljane, tako da je vsako leto mogoče zbrati žige obeh krogov in pridobiti motivacijsko nagrado. To je tudi naš prispevek k zdravemu načinu življenja. Kolesarska pot teče že šest let, pohodna pot tretje leto. To se je med ljudmi ‘prijelo’ in s tem želimo prispevati k turističnem razvoju in pokazati lepote Poljanske doline. Vzpostavljajo se tudi kolesarske poti od Medvod prek Škofje Loke, Gorenje vasi do Žirov, zato nameravamo postaviti polnilnice za električna kolesa. To je naša prihodnost in priložnost. Naša občina je namreč zelo primerna za kolesarjenje.

Zasledila sem podatek, da ste občina z najnižjo brezposelnostjo. Drži?

Tudi to je res. 

Je visoka nataliteta posledica nizke brezposelnosti?

V Poljanski dolini je bilo vedno veliko otrok. Narava izoblikuje človeka in pri nas vemo, da je le s pametnim delom mogoče kaj zaslužiti in napredovati. Storitve naših podjetnikov in obrtnikov so zelo iskane, ker ljudje vedo, da so ti pošteni, marljivi, delavni in da tisto, kar jim ljudje plačajo, tudi dobijo. Torej so odgovorni. 

Koliko imate podjetnikov?

Več kot 600. To daje gospodarski tempo. V občini gremo obrtnikom tudi naproti, in sicer z znižanjem komunalnega prispevka pri novogradnjah pod pogoji, ki jih razpišemo. Takšen akt je sprejel občinski svet. Na podlagi posebnega pravilnika in razpisa podeljujemo tudi subvencije za zaposlovanje pri malih podjetnikih in za samozaposlitve ter promocijske aktivnosti naših podjetij.  

Zakaj sta v grbu vaše občine pero in čopič?

Povezano je z našimi umetniki, pisatelji, najbolj znan je Ivan Tavčar, in slikarji, kot so Šubici in Anton Ažbe. Nekoč so umetniki sem prihajali po navdih. Tega se je zavedal tudi Tavčar, ko je kupil dvorec na Visokem. Veliko obiskov je imel tudi na račun mirnega okolja, kjer je veliko pozitivne energije. Značilnost naših ljudi je, da vedno razmišljamo, kako bomo nekaj storili, in ne, kako ne bomo. To je naša prednost, da smo razvojno usmerjeni. Ko začnemo delati, vemo, da je treba skupaj držati.

In barve v grbu?

Naravne barve poudarjajo naravo: modro je nebo, zelena ponazarja zelenje, bela pa je svetloba, kar predstavlja Poljansko dolino.

Ali bi se vaši prebivalci uprli, če bi vam v občino namestili azilne domove z ilegalnimi migranti?

Prvi se bi uprl jaz sam. Za večino prebivalcev pa sem prepričan, da bi se tudi oni uprli. Smo sicer socialno čuteči, razumemo težave, a imamo enotno izoblikovano mnenje: pomoč vsakemu, ki ne more delati, in ne tistemu, ki noče delati. 

Vlada nas prepričuje, da so ilegalni migranti dodana vrednost družbi …

Zame niso. Prihajajo namreč iz okolja, kjer je ekonomija bistveno močnejša, saj prihajajo iz dežel, kjer je vojaška industrija zelo močna.

Kakšno je po vašem mnenju varnostno stanje v Sloveniji? Se sploh zavedamo posledic uvažanja ilegalnih migrantov?

Ni težava samo Slovenija, ampak celotna Evropa. Težava je naša kultura, naša vera, ki je drugačna. Levičarska politika je zadnja leta presegla samo sebe. To za našo prihodnost ni dobro, a sem prepričan, da se bodo stvari obrnile. Mi smo pripravljen pomagati takoj, lahko tudi z denarjem, če je treba, ampak tam, kjer je nastal problem. Problem je treba vedno reševati tam, kjer nastaja, in ne gasiti posledic …

Treba je torej vrniti ilegalce nazaj in jim tam pomagati?

Ja. Da se v njihovih državah vzpostavijo razmere za normalno življenje. Tudi v gospodarstvu, ko sem bil še zaposlen, je bilo tako, da smo reševali probleme tam, kjer so nastajali. Vse drugo je blebetanje in prazne besede, vse to pa nas veliko stane.

Če so nedavno oglobili Kubance, zakaj ne oglobijo ilegalcev iz Pakistana, Afganistana, Maroka, Iraka …

Tega ne bi komentiral. Imam le svoje mnenje, da smo veliko bolj pod nadzorom pošteni in delavni slovenski državljani kot tisti, ki pridejo nezakonito v našo državo. In če imajo večje pristojnosti, kompetence, varnost vsi tisti, ki nasilno vdrejo v našo državo, kot pošteni in delavni Slovenci, potem vemo, da v vrhu naše države nekaj ni prav.

Kakšna so vaša pričakovanja glede nove levičarske vlade? Zakaj taka ihta, da je opozicijska levica v koaliciji in hkrati v opoziciji?

Če sem iskren, posebnih pričakovanj glede njih nimam, predvsem v razvojnem preboju slovenske države ne. Uspešno gospodarstvo je usmerjeno na severozahod, kjer se odvijajo največji posli, kjer so naša podjetja uspešna. Žal pa je naša politika usmerjena na jugovzhod, kar je narobe. Politika bi morala iti v korak z uspešnim gospodarstvom. Tu je pravi recept za novo vlado. Prepričan pa sem, da tega ne bodo upoštevali.

Če je pa izvoz ahilova peta gospodarstvu, kot je še pred volitvami pametoval levičarski vodja.

Bom povzel Lahovnikove besede, da Levica misli, da denar raste v bankomatih. 

Kakšna pričakovanja pa imate glede odnosa nastajajoče vlade do občinske, regijske politike? Se je sploh kaj o tem govorilo?

Ker sam zasedam ta področja v stranki SDS, sem iskal v dokumentih nastajajoče koalicije, kakšno vlogo bodo imele lokalne skupnosti. To pogrešam. Vsako leto se bomo morali župani pogajati za glavarino. Vsako leto je bila tu posebna vojna med župani oziroma občinami in ministrstvom, kakšna bo glavarina za tekoče leto. To mi ni všeč, ker na občinah konec koncev speljemo največ projektov, generiramo največ evropskih in razvojnih projektov. Posebna pozornost bi morala biti zato namenjena občinam, a nimajo za to posluha.

Že veste, s kom se boste v naslednjem mandatu pogovarjali?

Ne vem. Želel bi si, da vlada končno začne delati. Če bodo kaj naredili, bom zadovoljen. V občini imamo odprtih nekaj projektov, povezanih z državo, ki sedaj čakajo na nadaljevanje: čaka projekt poplavna varnost Poljan, sanacija po poplavah … Te stvari so še vedno v teku in želimo, da se čim prej izvedejo.

Kako bo s črpanjem evropskih sredstev? Kaj pričakujete?

Nimam pričakovanj. Če nimaš sogovorca, če ne veš, kaj bo prioriteta vlade, potem je težko kaj pričakovati. Ko veš, kdo je sogovorec, potem naravnaš pričakovanja.

Rekli ste, da se politika povezuje z jugovzhodom in ne več z severozahodom. Ameriški predsednik je nedavno celo dejal, da bo Črna gora povzročila tretjo svetovno vojno.

Tega nisem zasledil in ne morem komentirati. Sicer spremljam mednarodno politiko, a me bolj zanima domača.

Ste član SDS?

Ja. Že 19 let. Sem podpredsednik lokalnega odbora SDS. Že drugi mandat sem izvoljen v IO SDS, kjer sem aktiven.

Pripravljate kakšno občinsko prireditev, kamor lahko bralce Demokracije povabite?

Ja, na projekt Cvetje v jeseni. Lani je bilo namreč 100. obletnica izida Tavčarjevega Cvetja v jeseni. Za vikend smo imeli pripravljen muzikal Cvetje v jeseni in tematsko Pot Cvetje v jeseni, ki vodi s Poljan na Blegoš – to je pot, ki sta jo prehodila Meta in Kosmov Janez, pa je zaradi slabega vremena prestavljena. Lani smo začeli tudi s projektom Tenis v belem in naredili teniško igrišče. Te zgodbe bomo poskušali čez kakšna dva tedna ponoviti (pogovarjali smo se v petek, 24. 8. 2018). 

Kaj pa tako imenovana zelena energija v občini?

Prej sem omenil polnilnice za električna kolesa. Sicer pa v naši občini gledamo, da energente v javnih objektih zamenjamo z naravnimi viri ogrevanja. Ali z biomaso v večjih objektih ali s toplotnimi črpalkami v manjših. 

Lahko turist pri vas tudi prespi?

V občini imamo več kot 250 turističnih postelj. Sicer pa je naša občina znana po turističnih kmetijah, največ v okolici smučišča Stari vrh, ki smo ga letos občine lastnice in podjetja iz širšega loškega okolja uspešno sanirali. Gorenja vas s Sirnico Pustotnik in Sirarstvo Bogataj je središče pridelave in predelave mlečnih izdelkov. Sicer pa največji potencial vidimo v turistični zgodbi oziroma Tematski poti po Rupnikovi liniji. S tem projektom predstavimo zgodovino med obema vojnama, ki je za Slovence zelo pomembna in se je nismo učili v šoli. Ravno ta zgodba se je začela z vzpostavitvijo rapalske meje leta 1920. To leto je bilo po mojem mnenju najbolj pogubno za Slovence: izgubili smo Primorsko, požgan je bil Narodni dom v Trstu, s koroškim plebiscitom pa smo izgubili še del Koroške. 

Tu je potekala znana obrambna linija generala Leona Rupnika.

Tako je. On je bil vodja teh del. Zahodno obrambno linijo oziroma Rupnikovo linijo je Kraljevina Jugoslavija začela graditi leta 1937 kot odgovor na Alpski zid, ki ga je Kraljevina Italija gradila tik ob rapalski meji, kot jo je določil mirovni sporazum leta 1920. Linija je potekala od Jalovca čez Blegoš, Žirovski vrh, Logatec in naprej do Reke. Začetek druge svetovne vojne je dela na liniji v trenutku prekinil in utrdbe so ostale nedokončane. Leta 1941 je celotno linijo gradilo 60.000 vojakov in civilistov. Skozi poljanske kraje je bila linija najbolj dograjena in je tudi dobro ohranjena. Zgodba pa je zanimiva tudi zato, ker so tedaj tukajšnji ljudje zelo dobro živeli, saj so bila ta dela dobro plačana. Zgodovino predstavimo z daljšo in krajšo tematsko potjo. 

Intervju je bil v Demokraciji objavljen 30. avgusta letos.

Novinarka: Petra Janša

Fotografija: Veronika Savnik