Ko se znova približuje praznik svetega Miklavža, se v naših srcih prebudi nekaj prastarega, nekaj, kar presega samo obdarovanje in otroško pričakovanje. Miklavž ni le lik iz ljudskega izročila, ne le dobri mož, ki obiskuje otroke – je resnična osebnost zgodovine, svetnik, škof, mož globoke vere in človek, ki je svoje življenje posvetil Bogu ter najšibkejšim med nami.
Rodil se je v 3. stoletju v mestu Patara, v bogati, a pobožni družini. Njegovo srce je bilo že od mladih let nagnjeno k sočutju. Legenda pripoveduje, kako je še kot mladenič, potem ko je podedoval družinsko premoženje, skoraj vse razdal ubogim. A to niso bile geste za navidezno dobroto, bile so odgovori na resnično stisko. Najbolj znana je zgodba o treh hčerah siromašnega očeta, ki jim je sredi noči skrivaj vrgel mošnjo zlata, da so se rešile iz obupa. Takšna dejanja niso bila naključna; postala so način njegovega življenja.
Ko je postal škof v Miri (današnja Turčija), se njegova dobrota ni zmanjšala, ampak povečala. Bil je človek trdne vere, ki je branil Cerkev pred krivoverstvom, skrbel za red in pravico, se zavzemal za nedolžne ter pomagal tistim, ki so bili izrinjeni na rob. V času preganjanja kristjanov je bil zaprt in mučen, a je ostal zvest Kristusu. Ko so ga ljudje kasneje klicali »oče sirot in zavetnik potrebnih«, to ni bila pretirana hvala, to je bilo dejstvo.
In prav ta Miklavž nas nagovarja danes. Ne le kot simbol dobrodelnosti, temveč kot opomin, da svetost raste iz dejanj, ne iz besed. Iz konkretne ljubezni do človeka. Iz pripravljenosti, da stopimo iz udobja in naredimo korak več.
Miklavž je deloval tiho. Ni se razglašal, ni iskal priznanja. Dajal je, ne da bi bil opažen. In ravno njegovo delovanje je kot seme, ki je padlo v zemljo naše kulture. Zato ga še danes častimo. Zato njegove zgodbe še danes govorijo. Zato njegovo ime še vedno zveni kot sinonim za dobrotljivost.
Toda v njegovem življenju je nekaj, kar nas posebej nagovarja: povezava med vero in dejanji. Njegova dobrota ni bila humanitarnost brez korenin. Rasla je iz molitve, iz evangelija, iz zavedanja, da je vsak človek ustvarjen po Božji podobi. In da se Kristus sklanja k nam prav preko tistih, ki so v stiski.
Ko danes praznujemo Miklavža, praznujemo prav to: zmagoslavje dobrote, ki ne potrebuje hrupa; moč vere, ki se pokaže v dejanjih; svetlobo, ki prežene temo, četudi je majhna. V času, ko živimo v hitrem in pogosto razdeljenem svetu, je Miklavžev zgled skoraj preroški. Vabi nas, da ostanemo trdni v tem, kar je dobro, in da ne pozabimo, da je vsaka plemenita gesta del zgodbe odrešenja.
Adventni čas ni le priprava na praznik, temveč čas notranjega zbujanja. In svetnik, kakršen je Miklavž, nam lahko pri tem močno pomaga. Uči nas, da Bog deluje v tišini. Da je treba najprej odpreti svoje srce, da lahko resnično odpremo roke.
Naj nas Miklavževa toplina, njegova pogumnost, njegova ponižnost in njegova srčna dobrota spremljajo v teh dneh. Naj okrepi naše družine, poveže naše skupnosti in napolni naše domove z mirno svetlobo, ki prihaja od Boga.
Blagoslovljen praznik svetega Miklavža ter bogat, pogumen in svetlobe poln adventni čas vsem!
Krščanski forum SDS