Metodu Humarju v slovo

Dr. Anton Jeglič: Odšel je gornik, alpinist in Slovenec. Njegova zvezda nad vrhovi je ugasnila, a v naših srcih, ki smo ga poznali, bo še svetlo gorela, da se bodo njegova upanja uresničila.  V nelahkem obdobju po vojni smo se srečevali v Kamniških Alpah, ko smo se po poteh znanih alpinistov preizkušali in mladi uživali v stenah Štruce, Skute, Rinke, Kogla, Planjave, Ojstrice in drugih vrhov. S Tonetom Škarjo sta bila nepogrešljiva naveza. Kmalu sta začela osvajati vrhove tudi po svojih prvenstvenih smereh. Pridobila sta si naše spoštovanje in z Alešem Kunaverjem sva že takrat slutila da bosta Metod in Tone pisala tudi zgodovino slovenskega alpinizma. In res sta jo pisala. Metod se je otroško veselil svojega podviga v Himalaji, ko sta s Tonetom Sazonovom postavljala svoj višinski rekord na Kang Bačenu. Kako je znal z iskrami v očeh opisovati te težke in lepe trenutke, ko nad tabo ni ničesar več, le temna modrina vesolja. Takrat je bil ponosen, da je Slovenec izpod daljnega Triglava. Bili smo veseli vsakega srečanja z Metodom. Bil je vedno vesel in kar kipel je od energije, vedno je znal dvigniti razpoloženje. Njegove zgodbe so bile tako neverjetno slikovite in zanimive, da nam jih nikdar ni bilo dovolj. Pa naj je šlo za opis gorniških srečanj in doživljajev, za šale na svoj račun, na račun svoje zobozdravnice ali za tiste najbolj vsakdanje zgodbe.Metod je bil vedno vesel in iskren. Ni trpel laži, hinavstva in potvarjanja slovenske zgodovine in to je upal tudi vedno povedati. V tem je bil podoben Joži Čopu. Bil je domoljub in zato je bil tako navdušen nad ustanovitvijo Slovenske države in razočaran, ko je ugotovil, da se komunizma s tem še zdaleč nismo rešili.Metod, po poklicu kamnosek, je bil pošten in veren človek. Je tudi med ustanovitelji Slovenskega Gorniškega kluba Skala, potem ko je komunistična oblast po vojni prepovedala Turistovski Klub Skala. Bil je med najbolj požrtvovalnimi pri ponovnem postavljanju šest metrov visokega križa na Škrlatici, ki so ga komunisti v onemoglem sovraštvu leta 1953 podrli in vrgli preko stene Škrlatice. Bil je tudi stalno prisoten na taborih Gorniškega kluba in stranke SDS v Lepeni. Učil in varno je vodil gornike po naših vrhovih in stenah. Stranko SDS je izbral za svojo in vanjo polagal upanje za svobodno in uspešno Slovenijo. Prejel je zlati znak stranke SDS. Njegova zvezda nad vrhovi je ugasnila, a v naših srcih, ki smo ga poznali, bo še svetlo gorela, da se bodo njegova upanja uresničila. Dr. Anton Jeglič Vir slike