Pred dnevi nas je pretresla žalostna vest, da se je nekaj tednov pred svojim 83. rojstnim dnevom za vedno poslovil naš prijatelj in sopotnik, dolgoletni član Slovenske demokratske stranke, Ive A. Stanič.
Ive A. Stanič se je rodil 8. februarja 1939 v Rajndolu pri Kočevju. V času svoje aktivne dobe je bil uspešen glasbeni in šahovski pedagog, po upokojitvi se je uveljavil kot novinar in publicist. Napisal je več knjig z zgodovinsko tematiko, ki jih je izdajal v samozaložbi. Predvsem ga je zanimala zamolčana slovenska zgodovina. Kot »Kočevar« se je veliko ukvarjal s starejšo in polpreteklo zgodovino Kočevske. Po osamosvojitvi Slovenije je bil član občinske komisije za raziskavo povojnih pobojev.
Trdno je verjel, da v imenu prihodnosti ne smemo pozabiti preteklosti in mnogih domoljubnih Slovencev, ki so trpeli v montiranih procesih, niti ne smemo pozabiti na vrsto še vedno neodkritih in nepreštetih grobov. Nikoli več si ne smemo dovoliti, je vztrajal, da nekdo nekomu vzame življenje samo zato, ker drugače razmišlja oziroma da nekdo samo na podlagi »domneve« izgubi življenje. S preteklostjo se moramo soočiti in ustrezno ukrepati.
Bil je velik zagovornik svobode in pluralizma medijev, zavzemal se za svobodno besedo, za resnico in pravico za vsakogar. Javno se je izpostavljal na strani tistih, ki niso imeli moči ali oblasti. Ker je bil znan kot človek brez dlake na jeziku, ki se je vztrajno upiral vladajočim interpretacijam in manipulacijam, je bil mnogim trn v peti. Nasprotniki so ga skušali utišati z različnimi grožnjami, ki pa niso dosegle svojega namena; ravno nasprotno, še bolj zavzeto jim je nastavljal ogledalo.
Ive je bil med najbolj znanimi pisci pisem bralcev v slovenskem časopisju, v katerih se je loteval ostankov postkomunistične družbe. V življenju je počel in doživel marsikaj, kar ga je prekalilo, da se je bil do zadnjega pripravljen bojevati za humano v človeku in človeški družbi.
