Medijska in politična morija Janeza Janše
torek, 8. 3. 2011Kaj bi na to porekel Pučnik? I.
Na zadnjem sestanku političnega biroja Evropske ljudske stranke so me nekateri kolegi iz politične skupine in strokovnjaki iz fundacije Konrad Adenauer spraševali o političnih razmerah v Sloveniji. Zadnja medijska ofenziva je bila opažena tudi izven Slovenije. No, vse več podobnih vprašanj postavljajo tudi doma. Zato ta razmislek.V začetku bi želel poudariti, da je v politiki potrebno ločiti med tistim, kar se vidi na prvi pogled (npr. odevanje Janše v raznorazne afere) in tistim, kar očem ni vidno, a je lahko bistveno.Seveda mi je hudo spremljati to, kar delajo z Janezom Janšo. Skoraj dvajset let od blizu nemočno spremljam to medijsko morijo. Toda, če pogledamo nekoliko globje, dragi bralci, v tej moriji Janeza Janše ne gre (samo) za Janeza Janšo, kakor ni šlo v medijski in politični moriji Jožeta Pučnika za njega samega. Šlo je in gre za ‘stvar,’ ki sta jo predstavljala.II.
Tolikšne intenzivnosti napadov na Janeza Janšo in SDS, kot zadnji mesec, še nisem zaznal. Zdi se mi, da niti v času zloglasne Depale vasi ne, za katero se je izkazalo, da je bila le ena izmed vojnih epizod.Osvežimo nekoliko spomin. Janšo so začeli politično napadati že sredi osemdesetih let, ko je možganski trust Udbe na čelu z Nikom Kavčičem spoznal, da bo ta enfant terrible nove generacije slovenskih politikov nevaren tedanjim oblastnikom. Slovenski politični vrh se ga je nato še konec osemdesetih – v sicer tipičnem ‘obredu žrtvovanja’, kot je hlapčevsko držo slovenske politike do jugoslovanske poimenoval Viktor Blažič – poskušal znebiti tudi s pomočjo jugoslovanske armade, a ga je ubranila slovenska demokratična javnost, iz katere se je kasneje porodila demokracija in samostojnost.Pred dvajsetimi leti je bilo malo ljudi, ki bi Janezu Janši ne priznavali izjemnih zaslug za demokratizacijo in osamosvajanje, zlasti za zmago v vojni za Slovenijo. Po javnomnenjski raziskavi je bil tedaj najpopularnejši Slovenec. Stara nomenklatura, ki je po padcu Demosa ponovno prevzemala vajeti v svoje roke, tega dejstva ni mogla prenašati. Janšo, ki tedaj še ni imel močne SDS za seboj, je pa imel obrambne strukture, so se odločili odstraniti. To jim je sicer uspelo, a se je ponovno dvignil, tokrat z močnim drugim zaledjem, stranko in t.i. pomladnim gibanjem. Zagotovo bi zmagal že na volitvah leta 1996 – februarja tega leta je SDS prvič prehitela takratno mega stranko LDS, ki je združila večji del tranzicijske levice – a je Kučanov klan, kakor smo tedaj imenovali socialno oziroma bolje rečeno politično omrežje old boysov, naštudiral novo učinkovito prevaro. Vedeli so, da zgolj z mobilizacijo levega pola ne bodo zmagali, kljub priljubljenemu Drnovšku. Zato so razdelili pomladni pol (takrat smo s tem terminom imenovali desno-sredino). In uspeli so. Začeli so forsirati SLS, brate Podobnik ter ostro napadati SDS in njegovega prvaka Janeza Janšo z aferami, povezanimi kajpak z – orožjem. To je učinkovalo; ob siceršnji skupni zmagi desne sredine, je zmagala LDS, druga je bila SLS, ki sicer ni ponujala takrat nobene realne alternative. Edina, ki je pripravila celovit program za volitve, to je bila Janševa SDS, pa je zasedla šele tretje mesto. Zloglasni Pucko je bil le manjša žalostna epizoda sicer velike in precej bolj kompleksne manipulacije. SDS, ki se je v tem času okrepila tudi na poslanskih mestih, je prenovila svoj program, postala še dostopnejša za širši krog ljudi. Epizoda z Bajukovo vlado je povzročila debakl na volitvah leta 2000, a rok trajanja vladavine LDS se je nezadržno krajšal. Bolj ko so se bližale volitve 2004, bolj je bilo jasno, da bo Janez Janša zmagal. Občasne afere, spet povezane s trgovino z orožjem, mu sicer niso prišle do živega. Po veliki zmagi je odlično vodil vlado, koalicijo, Slovenijo, v času predsedovanja tudi Evropsko unijo. Živeli smo zlato dobo. To je bilo za tiste, ki so še kakšno leto prej govorili, da Slovenija premore le eno vlado, hud udarec. Zato so, tik pred ponovitvijo mandata, ponovno udarili – s čim drugim kot z orožarsko afero. Takratni konstrukt je bil plod ‘ljubezni’ slovensko-finske medijsko-politične bratovščine. Nova vlada, ki je prišla na oblast s prevaro, s svojo opravilno nesposobnostjo ni zadovoljila niti starih udbovcev. A bila je dovolj njihova, da je ščitila udbovske arhive, staro interpretacijo zgodovine, privilegije v pokojninskem sistemu, divjo privatizacijo ipd. Postavljalo se je samo eno vprašanje, ali se bo Janša vrnil na predčasnih ali rednih volitvah. Morda bi stara nomenklatura še sprejela vladavino desnice, morda celo Janše, če bi se samo prepustil toku stvari. A Janša ni tak, pa tudi SDS ne! Napočil je čas, kot se je izrazil Türk, da se Janšo zaustavi!S svojimi sodelavci pripravlja Janša celovito strategijo razvoja, vključno z ustavnimi spremembami, ali kot je on to poimenoval ,projekt ‘druge republike’. Ta program, ki še dokončno niti oblikovan ni, je glavni razlog za ponovne intenzivne napade na Janeza Janšo. Afero ‘arhivi’, ki jo je z zakonodajno novelo sprožila vlada, mi pa smo reagirali, tako kot pač smo, so obrnili sebi v prid. Jedro problema ni bilo več, kaj je predsednik vedel in koga je ščitil, ampak, da smo v SDS neverodostojni. To, da je Udba izvrševala teroristične akcije v tujini, da je razpolagala z ogromno količino orožja, eksploziva in drugih sredstev za množično ubijanje, in da je politični vrh to vedel in jo po svoje ščitil, vse to je sicer res, a če te stvari obelodanijo neverodostojni akterji, potem ta resnica ne šteje dosti. Zato se nosilce teh resnic diskreditira. In ker se je diskreditacijski potencial afere Patrie izpraznil, so morali potegniti ven še stare lajne, nikdar izpete zgodbe, o katerih bi že zdavnaj morali kaj dokazati. Pa niso nikdar. Ljudje vse bolj razumejo, zakaj niso.Menim torej, da ne arhivi, ne Udba, ne Patria, ne stare orožarske afere niso pomembne. Pomembne so le kot orodja za diskreditirajo glavnega nosilca za njih nevarnega projekta, imenovan druga republika, ki bi lahko politično združil večji del Slovencev.III.
Medijska morija in politični teror zoper Janeza Janšo imata, razvojno gledano, kar nekaj usklajenih faz in značilnosti. V začetku so ga zasmehovali in se norčevali iz njega ali njegovih najbližjih. Kulturna raven teh napadov, če pogledamo stare številke Mladine, se nahaja nekje v nižjih predelih kanalizacij. Sporočilo teh zgodnjih medijskih gonj je, da Janša ni sposoben.Ko se je izkazal kot obrambni minister, osamosvojitelj in politik, so sicer priznali njegove kompetence, a so ga prepoznali kot politično nevarnega človeka, čigar politična filozofija in drža izhajata iz vseh možnih totalitarizmov. Skratka, naslednje sporočilo naj bi bilo, da Janševa politika ne more biti demokratična.T.i. dvorni oprode pa so potem, ko je SDS kljub strupeni kritiki vse bolj rasla, nekoliko spremenili taktiko in iste cilje hoteli doseči na drugačen način. Vse pogosteje so se poglabljali v Janševo duševno stanje, analizirali so njegovo psihično strukturo, jo mrcvarili in razčlenjali do onemoglosti. Publicisti, novinarji, sociologi, ekonomisti, filozofi, pravniki, politologi in celo teologi se nedostojno lotevajo pritlehnih psihoanalitičnih ‘podvigov’, podobno, kot so jih o motečih ljudeh nekoč za Udbo opravljali dobro izbrani psihiatri. Skratka, njihovo skupno sporočilo je, da z vidika mentalnega zdravja ni primeren za politika.Tako temeljitega screeninga ni bil deležen še noben slovenski politik. Verjetno bo potrebno narediti analizo vseh teh pisarij enkrat v prihodnosti, a že danes lahko nekaj povsem zagotovo ugotovimo, da je Janša predvsem žrtev nizke osebne kulture in profesionalne neetike dobro plačanih apologetov stare politike.IV.
Danes, v času ponovnega prevzema oblasti s strani socialistov, je na pohodu ponovna penetracija civilne družbe, plenjenje države, revanšizem in ponovna zazrtost v preteklost. Kdo bi si mislil, da po dvajsetih letih demokracije na ljubljanski univerzi ne moreš uspešno zagovarjati doktorske teze o Demosu, kot akterju demokratizacije in osamosvajanja (lahko pa uspeš s tezo o kritiki marksizma in njenem vplivu na razvoj komunističnega gibanja?!). V posmeh desettisočim pobitim otrokom, ženskam in moškim, ki še vedno ležijo nepokopani v več kot 600 grobiščih širom naše domovine, dobi slovenska prestolnica ime po morilcu št. 1, predsednik države, za katerega so ti mrtvi drugorazredna tema, pa odlikuje šefa stare Udbe. Kam plovemo? Ko danes jecljavi doktor filozofije ponižuje in žali demokratične politike, je to na vseh nacionalnih medijih ‘orgazmično’ sprejeto kot estetski višek svobode izražanja filozofskega guruja. Če bi kak predstavnik SDS govoril take nebuloze, bi ga takoj označili za norega, ali pa za nekoga, ki uporablja sovražni govor. Liberalna akademija, ki jo vodi Štrajn, grozi Študijskemu centru za narodno spravo z ukinitvijo, saj ta inštitut odkriva grozljiva dejstva iz socializma, o katerem Štrajn pravi, da je temeljil na spoštovanju človekovih pravic. Iz hribov so potegnili celo Emila Milana Pintarja, ki je oznanil, da se Evropa odreka Janezu Janši. A spet imajo težave z dejstvi: Slovenija nikoli ni in verjetno še dolgo ne bo imela politika, ki bi užival tako visok ugled v svetu kot Janez Janša.Če skrajšam, glavna tarča takih ali drugačnih ‘teroristov’ ni Janša sam kot tak, ampak njegov politični program, v zadnjem primeru koncept druge republike, ki predvideva temeljite reforme. Ta tranzicijski proces, ki ga je začel Pučnik, pa mora iti naprej. Edina garancija za to je utrditev in povezava demokatičnega loka slovenske politike. Ta seveda ne sega le v območje SDS ali na desno sredino, ampak tudi na levo. V Sloveniji zato potrebujemo novo zavezništvo iz demokratov na levi in demokratov na desni. Demokratična prihodnost Slovenije pa je odvisna od tega, ali se bo novo zavezništvo uspelo zoperstaviti anarhistični in udbomafijski spregi, ki obvladuje dobršen del družbenih podsistemov. Zato bi danes Pučnik spet stopil v bran Janši, saj s svojim angažmajem zagotavlja, da bo šel razvoj naprej. Reforme, ki bodo utrdile demokracijo, pravno državo, solidarnost in pravičnost. Ter nekaj, kar so od nekdaj odrekali tako Pučniku kot Janši, to je pravico do človeškega dostojanstva.
Na zadnjem sestanku političnega biroja Evropske ljudske stranke so me nekateri kolegi iz politične skupine in strokovnjaki iz fundacije Konrad Adenauer spraševali o političnih razmerah v Sloveniji. Zadnja medijska ofenziva je bila opažena tudi izven Slovenije. No, vse več podobnih vprašanj postavljajo tudi doma. Zato ta razmislek.V začetku bi želel poudariti, da je v politiki potrebno ločiti med tistim, kar se vidi na prvi pogled (npr. odevanje Janše v raznorazne afere) in tistim, kar očem ni vidno, a je lahko bistveno.Seveda mi je hudo spremljati to, kar delajo z Janezom Janšo. Skoraj dvajset let od blizu nemočno spremljam to medijsko morijo. Toda, če pogledamo nekoliko globje, dragi bralci, v tej moriji Janeza Janše ne gre (samo) za Janeza Janšo, kakor ni šlo v medijski in politični moriji Jožeta Pučnika za njega samega. Šlo je in gre za ‘stvar,’ ki sta jo predstavljala.II.
Tolikšne intenzivnosti napadov na Janeza Janšo in SDS, kot zadnji mesec, še nisem zaznal. Zdi se mi, da niti v času zloglasne Depale vasi ne, za katero se je izkazalo, da je bila le ena izmed vojnih epizod.Osvežimo nekoliko spomin. Janšo so začeli politično napadati že sredi osemdesetih let, ko je možganski trust Udbe na čelu z Nikom Kavčičem spoznal, da bo ta enfant terrible nove generacije slovenskih politikov nevaren tedanjim oblastnikom. Slovenski politični vrh se ga je nato še konec osemdesetih – v sicer tipičnem ‘obredu žrtvovanja’, kot je hlapčevsko držo slovenske politike do jugoslovanske poimenoval Viktor Blažič – poskušal znebiti tudi s pomočjo jugoslovanske armade, a ga je ubranila slovenska demokratična javnost, iz katere se je kasneje porodila demokracija in samostojnost.Pred dvajsetimi leti je bilo malo ljudi, ki bi Janezu Janši ne priznavali izjemnih zaslug za demokratizacijo in osamosvajanje, zlasti za zmago v vojni za Slovenijo. Po javnomnenjski raziskavi je bil tedaj najpopularnejši Slovenec. Stara nomenklatura, ki je po padcu Demosa ponovno prevzemala vajeti v svoje roke, tega dejstva ni mogla prenašati. Janšo, ki tedaj še ni imel močne SDS za seboj, je pa imel obrambne strukture, so se odločili odstraniti. To jim je sicer uspelo, a se je ponovno dvignil, tokrat z močnim drugim zaledjem, stranko in t.i. pomladnim gibanjem. Zagotovo bi zmagal že na volitvah leta 1996 – februarja tega leta je SDS prvič prehitela takratno mega stranko LDS, ki je združila večji del tranzicijske levice – a je Kučanov klan, kakor smo tedaj imenovali socialno oziroma bolje rečeno politično omrežje old boysov, naštudiral novo učinkovito prevaro. Vedeli so, da zgolj z mobilizacijo levega pola ne bodo zmagali, kljub priljubljenemu Drnovšku. Zato so razdelili pomladni pol (takrat smo s tem terminom imenovali desno-sredino). In uspeli so. Začeli so forsirati SLS, brate Podobnik ter ostro napadati SDS in njegovega prvaka Janeza Janšo z aferami, povezanimi kajpak z – orožjem. To je učinkovalo; ob siceršnji skupni zmagi desne sredine, je zmagala LDS, druga je bila SLS, ki sicer ni ponujala takrat nobene realne alternative. Edina, ki je pripravila celovit program za volitve, to je bila Janševa SDS, pa je zasedla šele tretje mesto. Zloglasni Pucko je bil le manjša žalostna epizoda sicer velike in precej bolj kompleksne manipulacije. SDS, ki se je v tem času okrepila tudi na poslanskih mestih, je prenovila svoj program, postala še dostopnejša za širši krog ljudi. Epizoda z Bajukovo vlado je povzročila debakl na volitvah leta 2000, a rok trajanja vladavine LDS se je nezadržno krajšal. Bolj ko so se bližale volitve 2004, bolj je bilo jasno, da bo Janez Janša zmagal. Občasne afere, spet povezane s trgovino z orožjem, mu sicer niso prišle do živega. Po veliki zmagi je odlično vodil vlado, koalicijo, Slovenijo, v času predsedovanja tudi Evropsko unijo. Živeli smo zlato dobo. To je bilo za tiste, ki so še kakšno leto prej govorili, da Slovenija premore le eno vlado, hud udarec. Zato so, tik pred ponovitvijo mandata, ponovno udarili – s čim drugim kot z orožarsko afero. Takratni konstrukt je bil plod ‘ljubezni’ slovensko-finske medijsko-politične bratovščine. Nova vlada, ki je prišla na oblast s prevaro, s svojo opravilno nesposobnostjo ni zadovoljila niti starih udbovcev. A bila je dovolj njihova, da je ščitila udbovske arhive, staro interpretacijo zgodovine, privilegije v pokojninskem sistemu, divjo privatizacijo ipd. Postavljalo se je samo eno vprašanje, ali se bo Janša vrnil na predčasnih ali rednih volitvah. Morda bi stara nomenklatura še sprejela vladavino desnice, morda celo Janše, če bi se samo prepustil toku stvari. A Janša ni tak, pa tudi SDS ne! Napočil je čas, kot se je izrazil Türk, da se Janšo zaustavi!S svojimi sodelavci pripravlja Janša celovito strategijo razvoja, vključno z ustavnimi spremembami, ali kot je on to poimenoval ,projekt ‘druge republike’. Ta program, ki še dokončno niti oblikovan ni, je glavni razlog za ponovne intenzivne napade na Janeza Janšo. Afero ‘arhivi’, ki jo je z zakonodajno novelo sprožila vlada, mi pa smo reagirali, tako kot pač smo, so obrnili sebi v prid. Jedro problema ni bilo več, kaj je predsednik vedel in koga je ščitil, ampak, da smo v SDS neverodostojni. To, da je Udba izvrševala teroristične akcije v tujini, da je razpolagala z ogromno količino orožja, eksploziva in drugih sredstev za množično ubijanje, in da je politični vrh to vedel in jo po svoje ščitil, vse to je sicer res, a če te stvari obelodanijo neverodostojni akterji, potem ta resnica ne šteje dosti. Zato se nosilce teh resnic diskreditira. In ker se je diskreditacijski potencial afere Patrie izpraznil, so morali potegniti ven še stare lajne, nikdar izpete zgodbe, o katerih bi že zdavnaj morali kaj dokazati. Pa niso nikdar. Ljudje vse bolj razumejo, zakaj niso.Menim torej, da ne arhivi, ne Udba, ne Patria, ne stare orožarske afere niso pomembne. Pomembne so le kot orodja za diskreditirajo glavnega nosilca za njih nevarnega projekta, imenovan druga republika, ki bi lahko politično združil večji del Slovencev.III.
Medijska morija in politični teror zoper Janeza Janšo imata, razvojno gledano, kar nekaj usklajenih faz in značilnosti. V začetku so ga zasmehovali in se norčevali iz njega ali njegovih najbližjih. Kulturna raven teh napadov, če pogledamo stare številke Mladine, se nahaja nekje v nižjih predelih kanalizacij. Sporočilo teh zgodnjih medijskih gonj je, da Janša ni sposoben.Ko se je izkazal kot obrambni minister, osamosvojitelj in politik, so sicer priznali njegove kompetence, a so ga prepoznali kot politično nevarnega človeka, čigar politična filozofija in drža izhajata iz vseh možnih totalitarizmov. Skratka, naslednje sporočilo naj bi bilo, da Janševa politika ne more biti demokratična.T.i. dvorni oprode pa so potem, ko je SDS kljub strupeni kritiki vse bolj rasla, nekoliko spremenili taktiko in iste cilje hoteli doseči na drugačen način. Vse pogosteje so se poglabljali v Janševo duševno stanje, analizirali so njegovo psihično strukturo, jo mrcvarili in razčlenjali do onemoglosti. Publicisti, novinarji, sociologi, ekonomisti, filozofi, pravniki, politologi in celo teologi se nedostojno lotevajo pritlehnih psihoanalitičnih ‘podvigov’, podobno, kot so jih o motečih ljudeh nekoč za Udbo opravljali dobro izbrani psihiatri. Skratka, njihovo skupno sporočilo je, da z vidika mentalnega zdravja ni primeren za politika.Tako temeljitega screeninga ni bil deležen še noben slovenski politik. Verjetno bo potrebno narediti analizo vseh teh pisarij enkrat v prihodnosti, a že danes lahko nekaj povsem zagotovo ugotovimo, da je Janša predvsem žrtev nizke osebne kulture in profesionalne neetike dobro plačanih apologetov stare politike.IV.
Danes, v času ponovnega prevzema oblasti s strani socialistov, je na pohodu ponovna penetracija civilne družbe, plenjenje države, revanšizem in ponovna zazrtost v preteklost. Kdo bi si mislil, da po dvajsetih letih demokracije na ljubljanski univerzi ne moreš uspešno zagovarjati doktorske teze o Demosu, kot akterju demokratizacije in osamosvajanja (lahko pa uspeš s tezo o kritiki marksizma in njenem vplivu na razvoj komunističnega gibanja?!). V posmeh desettisočim pobitim otrokom, ženskam in moškim, ki še vedno ležijo nepokopani v več kot 600 grobiščih širom naše domovine, dobi slovenska prestolnica ime po morilcu št. 1, predsednik države, za katerega so ti mrtvi drugorazredna tema, pa odlikuje šefa stare Udbe. Kam plovemo? Ko danes jecljavi doktor filozofije ponižuje in žali demokratične politike, je to na vseh nacionalnih medijih ‘orgazmično’ sprejeto kot estetski višek svobode izražanja filozofskega guruja. Če bi kak predstavnik SDS govoril take nebuloze, bi ga takoj označili za norega, ali pa za nekoga, ki uporablja sovražni govor. Liberalna akademija, ki jo vodi Štrajn, grozi Študijskemu centru za narodno spravo z ukinitvijo, saj ta inštitut odkriva grozljiva dejstva iz socializma, o katerem Štrajn pravi, da je temeljil na spoštovanju človekovih pravic. Iz hribov so potegnili celo Emila Milana Pintarja, ki je oznanil, da se Evropa odreka Janezu Janši. A spet imajo težave z dejstvi: Slovenija nikoli ni in verjetno še dolgo ne bo imela politika, ki bi užival tako visok ugled v svetu kot Janez Janša.Če skrajšam, glavna tarča takih ali drugačnih ‘teroristov’ ni Janša sam kot tak, ampak njegov politični program, v zadnjem primeru koncept druge republike, ki predvideva temeljite reforme. Ta tranzicijski proces, ki ga je začel Pučnik, pa mora iti naprej. Edina garancija za to je utrditev in povezava demokatičnega loka slovenske politike. Ta seveda ne sega le v območje SDS ali na desno sredino, ampak tudi na levo. V Sloveniji zato potrebujemo novo zavezništvo iz demokratov na levi in demokratov na desni. Demokratična prihodnost Slovenije pa je odvisna od tega, ali se bo novo zavezništvo uspelo zoperstaviti anarhistični in udbomafijski spregi, ki obvladuje dobršen del družbenih podsistemov. Zato bi danes Pučnik spet stopil v bran Janši, saj s svojim angažmajem zagotavlja, da bo šel razvoj naprej. Reforme, ki bodo utrdile demokracijo, pravno državo, solidarnost in pravičnost. Ter nekaj, kar so od nekdaj odrekali tako Pučniku kot Janši, to je pravico do človeškega dostojanstva.
Dr. Milan Zver