Matevž Tomšič: Zavožena tranzicija

»Zahtevati od obtožencev, da morajo dokazovati svojo nedolžnost zoper fantomske obtožbe državnih organov, je nekaj, kar je skladno z orwellovsko logiko nezmotljivosti oblasti,« je zapisal. »Obsodilna razsodba v zadevi Partia, ki jo je izreklo višje sodišče, za poznavalce razmer v slovenskem sodstvu ne more biti kakšno večje presenečenje. To pa nikakor ne pomeni, da je po svoji vsebini kaj manj absurdna ob tiste, ki jo je sproduciralo sodišče na prvi stopnji,« je v svoji današnji kolumni za Planet Siol.net zapisal dr. Tomšič. Kot pojasnjuje, »še vedno ni nikjer zapisano, kdaj, kje in kako naj bi Janša prejel famozno obljubo podkupnine. Gre za sklepanje v stilu: Zagožen se je pogovarjal s predstavniki Patrie, hkrati pa je komuniciral z Janšo, ergo – Janša je usmerjal Zagožna. Ne da bi bilo sploh karkoli znanega o tem, kakšna je bila konkretna vsebina njune komunikacije. Tako da takšna razsodba ni nič drugega kot konstrukt.«

Ob tem avtor pouarja: »Še posebej problematično je, da ob takšnih ohlapnih formulacijah kaznivih dejanj in tako ohlapnih “dokazih” obtožencem sploh ni bila omogočena poštena obramba. In ob tem višje sodišče na nekem mestu v svoji razsodbi obtoženi strani očita, da ni predložila ustreznih dokazov. Kot da ne bi obstajala domneva nedolžnosti, ki je v civiliziranem svetu eden od temeljev pravne ureditve. Zahtevati od obtožencev, da morajo dokazovati svojo nedolžnost zoper fantomske obtožbe državnih organov, je nekaj, kar je skladno z orwellovsko logiko nezmotljivosti oblasti. Tej so sledili totalitarni režimi, ne glede na svojo politično barvo.«

Dr. Tomšič opozarja, da pri tem ne gre zgolj za usodo Janeza Janše: »Gre za to, da je ob takšnih dokaznih standardih vsak državljan lahko žrtev represivnih posegov države. Če je lahko vodja največje opozicijske stranke obsojen na tak način, je lov na nasprotnike centrov moči, ki obvladujejo pravosodje, odprt. Konec koncev Janša ni edini, ki je predmet kazenskega pregona. To velja za vrsto nekdanjih politikov, intelektualcev, novinarjev, ki pripadajo “napačni” politični opciji ali pa so zgolj kritični do tistih, ki menijo, da so abonirani na oblast.«

Po njegovih besedah, se je ponovno pokazalo, »da je sodstvo ena najšibkejših, če ne najšibkejša točka slovenske tranzicije. Očitna je njegova politična instrumentaliziranost.« Kot pravi, je problematično kontinuirano prakticiranje dvojnih standardov: »Medtem ko nekatere obsojajo brez trdnih dokazov, pa ni bil do zdaj še nihče obsojen za množične kršitve človekovih pravic v času komunističnega režima. Kot tudi ne denimo za uničenje arhivskega gradiva ob njegovem koncu. Ali za slabljenje obrambne moči novonastajajoče države (spomnimo se oddaje orožja slovenske teritorialne obrambe poznejšemu agresorju). O teh dejanjih obstaja bistveno več gradiva kot pa zgolj posamezni “indici”.«

Dr. Tomšič opozarja na obstoj deformirane demokracije v Sloveniji: »Kaj pomagajo volitve in večstrankarski sistem, če lahko določena politična grupacija z nadzorom nad mediji manipulira z javnim mnenjem, z nadzorom nad gospodarstvom in financami podkupuje svojo klientelo ali celo z nadzorom nad pravosodjem izloča politične tekmece.«

Celotna kolumna je na voljo na portalu Planet Siol.net.