Materni jezik je življenje

Ne začne se vse v šoli ali vrtcu ali na akademski razpravi o pomenu maternega jezika. Zven vesolja, besede, ki jih govori in poje mati, posluša dete že v njenem trebuhu. Mati je cel otrokov svet še dolgo potem, ko zapusti varno zavetje njenega telesa. Toda z njim še celo življenje ostane zibka maternega jezika, pritajena a močna zavest o varnosti, toplini, radosti in ljubezni. Materni jezik ni kar tako. Ni kot drugi jeziki, ni kot druga glasba. Je glasba človekovega življenja. Zato mora biti materni jezik predmet globokega spoštovanja.

Kako Slovenci spoštujemo svoj jezik? Je dovolj, da izdatno subvencioniramo slovenske knjige? Javna agencija za knjigo je bila utemeljena z Zakonom o javni agenciji za knjigo leta 2007. Opravlja številne koristne dejavnosti, med drugim tudi sofinanciranje knjig in revij, zagotavlja knjižnično nadomestilo, večjo dostopnost do knjige in spodbuja elektronsko založništvo, podpira izide del slovenskih avtorjev pri tujih založbah. Zakon je bil sprejet leta 2007, za kar gre vsa zahvala takratnemu ministru za kulturo dr. Vasku Simonitiju.

V mandatu vlade Janeza Janše je Ministrstvo za kulturo s sodelovanjem Ministrstva za šolstvo in šport oblikovalo koncept za večjo bralno pismenost in kulturo branja; vsakemu sedmošolcu, ki je obiskal knjižnico, je država poklonila knjigo. Ministrstvo za kulturo je na pobudo Ministrstva za šolstvo oblikovalo spletni portal kulturne ponudbe za šolske dneve dejavnosti in druge oblike pouka.

Zavod za šolstvo RS je v tem času pričel tudi z dejavnostmi okrepitve bralne pismenosti. Uspehi se končno kažejo, potem ko smo bili priča prvim, ne ravno razveseljujočim podatkom mednarodnih raziskav o tej najpomembnejši kompetenci. Povsem jasna je korelacija med bralno pismenostjo in učnim uspehom ter nadaljnjo kariero. Učenci in dijaki, ki so prišli v Slovenijo s tuje jezičnih območij, so praviloma imeli hude težave, preden so se enakopravno vključili v pouk. Brez dvoma bi morali tujcem zagotoviti možnost izbire prostega leta, ko bi hodili v šolo in se učili slovenskega jezika, ne da bi bili ocenjeni in napredovali.

Vsi ti ukrepi so dobri, toda bistveno je, kako radi beremo in poslušamo materinščino in še bolj pomembno je, kako jo govorimo in pišemo. Mislim, da bi pouk maternega jezika v šoli moral temeljiti na branju, branju in še enkrat branju ter govornem in pisnem sporočanju, razpravi o književnih delih, ki so jih učenci in dijaki prebrali ter malo manj na slovničnih pravilih. Ta se utrnejo vsakemu bralcu sama po sebi, če le prebere dovolj knjig.

Ko se je lani razvnela debata o tem, ali bi lahko na slovenskih univerzah poučevali tudi v tujem jeziku, je bilo čutiti strah zaradi nevarnosti izginotja slovenskega znanstvenega jezika. Toda, če bi ljubili in častili svoj jezik že od malega, ga spoštovali v medijih in drugi javni rabi, če bi bilo moderno med mladimi, da govore lepo slovenščino, bi bil ta strah manjši. Slovenščine ne smemo nikoli več spraviti v položaj, ko bi se bali za njen obstoj, pa naj gre za univerzitetni jezik ali okupacijo, beri: poskus jugoslovanskih skupnih jeder.

Zato mora skrb za slovenščino dobiti celostni okvir. Začeti se mora že z vzgojo nosečnice in njenega soproga – zakaj bi bilo dovolj le osnovno znanje o negi otroka? Mislim, da je branje in pripovedovanje pravljic umetnost, ki jo morajo čutiti kot vrednoto vsi starši. Družinsko branje, ki je bila nekdaj obveznost za starše prvošolcev, bi se moralo ponovno uveljaviti. Domače in šolsko branje bi moralo biti prva vrednota šole. Maturant se mora izražati odlično v slovenskem jeziku. Na žalost tudi med diplomanti najdete slabe pisce slovenščine. To bi moralo skrbeti predvsem branitelje slovenskega jezika.

Predvsem pa je uspešnost in konkurenčnost našega gospodarstva ter skrb za trajnostni razvoj tisto, kar bo pritegnilo tujce, da bi živeli in ustvarjali v naši državi, se učili naše ljube slovenščine in s tem večali telo slovenstva. Žal je danes prav obratno. Telo slovenstva se manjša z vsakim mladim, ki za vedno odide v tujino. Zato moramo ustaviti beg možganov in v dobrih gospodarskih pogojih zagotoviti službe za mlade, tudi zato, da si bodo ustvarili družine. Brez Slovencev slovenščine pač ne bo. Kljub vsem dobrim željam, subvencijam in nagradam. Naj ne postanemo taki, kot svari Prešeren: 

Kar ni tuje, zaničuješ,

                                               starih šeg se zgublja sled,

pevcov svojih ne spoštuješ,

                                               za dežele čast si led!

Mojca Škrinjar