Mateja Pučnik: »Ministru Pikalu očitamo nezakonito sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje«
ponedeljek, 31. 3. 2014MATEJA PUČNIK: Hvala lepa za besedo. Spoštovani predsednik Državnega zbora, spoštovani minister, ministrica s sodelavci, kolegice in kolegi!V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke smo se podpisali pod interpelacijo o delu in odgovornosti ministra za izobraževanje, znanost in šport dr. Jerneja Pikala zaradi suma nepravilnosti in korupcije pri javnem razpisu »Državljanska vzgoja« Ministrstva za šolstvo iz leta 2009. Projekt je prijavila Fakulteta za družbene vede in na razpisu tudi zmagala. Nepravilnosti naj bi se dogajale pri razpisu z nazivom »Formalne oblike izobraževanja za državljanstvo v multikulturni družbi«. Zmagovalka razpisa, Fakulteta za družbene vede, je prejela 700 tisoč evrov sredstev. Dr. Jernej Pikalo naj bi pridobil večjo premoženjsko korist, poleg tega pa naj bi, po poročanju medijev, minister dobil tudi plačilo za nekaj, kar sploh ni nastalo v sklopu tega projekta, saj naj bi članek »Kozmopolitska demokracija« napisal in objavil, še preden je razpis sploh obstajal. Pri vsem tem se poraja tudi vprašanje smotrnosti oziroma nesmotrnosti porabe skoraj milijona in pol evrov javnega denarja, od tega več kot milijon samo za plače, nagrade in podjemne pogodbe sodelujočih za pretežno teoretično delo.
Veliko očitkov, sumov in vprašanj se torej poraja v zvezi s tem razpisom, v katerega je vpleten tudi bivši minister za šolstvo in predsednik Socialnih demokratov, gospod Igor Lukšič, zato je prav njegova reakcija ob vložitvi interpelacije sicer pričakovana, čeprav je verjetno do danes že spoznal, da se ni dobro prehitro hvaliti s čistostjo stranke. Gospod Lukšič je interpelacijo tako zavajajoče označil za gnilo in lažnivo in kot nedopustno in neupravičeno jo je označil tudi minister Pikalo, češ da se navezuje na čas, ko še ni bil minister. Ampak, spoštovani, človeka sodimo ravno po njegovih preteklih dejanjih in s preteklimi dejanji si človek gradi zaupanje in integriteto. Je pa vendar pomembno, kakšen človek sedi na ministrskem stolčku, ali je to človek z integriteto in ali je zaupanja vredna oseba ali ne. Tako da minister Pikalo zelo dobro ve, da je interpelacija legitimno orodje opozicije in v temu primeru, ko ovadba bremeni sedanjega ministra, pridobivanja večje finančne koristi v preteklosti je s tem povezano tudi vprašanje integritete ministra, ki vpletenost v ta domnevno sporni razpis na zaslišanju na matičnem odboru, članom odbora zamolčal. In interpelacija je upravičena tudi zaradi dejstva, da je bila razprava na matičnem Odboru za izobraževanje onemogočena. In opozicijski poslanci smo bili, kot že mnogokrat preglasovani s strani koalicije, ki se je postavila ministri nekritično v bran in si razprave o tem očitno ni želela.
V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke se zelo dobro zavedamo, da v Državnem zboru nismo tožniki ali sodniki in se strinjamo, da naj svoje delo opravijo organi pregona. Zagotovo pa je Državni zbor in tudi matični odbor Državnega zbora, Odbor za izobraževanje, prostor kjer moramo in kjer lahko razpravljamo o vsem, kar je povezanega z vzgojo in izobraževanjem ter porabo javnega denarja na temu področju. In s tem, ko že razpravo vnaprej preprečite pač naredite nič dobrega niti za tistega, ki bi odgovore lahko podal, niti za javnost, ki že tako ima občutek, da je vsa naša politika koruptivna. Minister je danes večino časa govoril o javnem šolstvu pa o koncesijah o visokem šolstvu in tudi ob vložitvi te interpelacije smo s strani Socialnih demokratov, iz vrst katerih prihaja tudi dr. Pikalo, dobili očitke, da gre za interpelacijo proti javnemu šolstvu pa čeprav o tem v interpelaciji sploh ni govora. V stranki SD torej menijo, kot je bilo mogoče prebrati v medijih, da gre za izraz namere največje opozicijske stranke, da se v izobraževalni sferi zopet odprejo vrata zasebnemu šolstvu, kjer bi podjetniška logika lahko kovala svoje profitabilne načrte.
Takšna izjava zagotovo zahteva komentar, namreč v Slovenski demokratski stranki si že od nekdaj prizadevamo za kvalitetno šolstvo pa naj bo to javno ali zasebno. Je pa očitno dejstvo, da je ta reakcija nastala zaradi novega zakona o visokem šolstvu, ki že nekaj mesecev kroži po ministrstvu in je deležen mnogih nasprotovanj. In po tej izjavi sodeč je tudi dejstvo, da se zasebnemu šolstvu s tem novim zakonom dejansko zapirajo nova vrata in s tem se že vnaprej uničuje vsaka, še kako dobrodošla konkurenca na področju vzgoje in izobraževanja in onemogoča se enakovreden regionalni razvoj. In s to izjavo se žal kaže tudi negativne odnos do podjetništva, zato tudi ni mogoče pričakovati, da bi se kljub vsem opozorilom in priporočilom gospodarstvenikom končno začelo v Sloveniji ustvarjati podjetništvu naklonjeno okolje. S takšnim negativnim pristopom zagotovo ne.
Pa da se vrnem k interpelaciji; ministru za izobraževanje, znanost in šport, dr. Jerneju Pikalu očitamo sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje. Policija naj bi namreč, zaradi suma nepravilnosti pri javnem razpisu, na katerem je zmagal projekt fakultete za družbene vede prejela ovadbo zoper tri osebe, med drugim tudi zoper ministra za izobraževanje, znanost in šport, dr. Jerneja Pikala. V ovadbi je med drugim tudi navedba, da so vsi, ki so na temu projektu delali imeli od tega projekta tudi dokazljive finančne koristi in o tem danes, spoštovani, govorimo. Ocena pregledanih stroškov namreč kaže, da so na fakulteti za družbene vede in slovenski akademiji znanost in umetnosti v okviru omejenih projektov za podjemne pogodbe, honorarje in plače razdelili več kot milijon evrov, kar je potrudil tudi minister, ko je v odgovoru na ustno poslansko vprašanje na seji državnega zbora pred kratkim navajal zneske obeh projektov. Žal pa se njemu poraba teh sredstev očitno ne zdi previsoka in očitke na to tudi zavrača.
Torej, ministru se ne zdi nič sporno, da si je peščica ljudi iz prijateljskega družinskega in strankarskega kroga, gospoda Lukšiča na fakulteti za družbene vede in Slovenski akademiji znanosti in umetnosti razdelila za projekt več kot milijon evrov. Nekateri so prejeli dvajset, trideset, mnogi tudi več kot petdeset tisoč evrov, med njimi tudi dr. Pikalo. Pa saj nismo samo mi v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke mnenja, da gre za ogromno porabo javnega denarja za plače in pretežno teoretsko delo. Ministru predlagamo, da naj gre malo med svoje ljudi, pa ne samo do kolegov na fakulteti za družbene vede pač pa tudi med ravnatelje, učitelje in vzgojitelje, pa naj njih vpraša kaj meni o uporabnosti obeh projektov in več kot milijon evrov sredstev, porabljenih za plače in nagrade. Pa vam verjetno, spoštovani minister, odgovori ne bodo všeč. Sploh ne od tistih ravnateljev, katerih šole so v izredno slabem finančnem stanju zaradi nizkega opisa, ki imajo komaj za elektriko in vodo ali za papir, sedaj pa jih minister sili, da kar same poiščejo sredstva za izplačilo tretje četrtine plačnih nesorazmerij za svoje zaposlene, čeprav je v povezavi s tem država, torej ministrstvo, izgubilo pravdo in ne vzgojno izobraževalni zavodi.
Da je nezadovoljstvo res veliko smo lahko prebrali tudi v javnem pismu enega izmed slovenskih ravnateljev, ki je bil objavljen v Delu, januarja tega leta, kjer ravnatelj brez dlake na jeziku spregovori od kod anonimna ovadba in o oškodovanju države. Med drugim v članku piše takole, citiram: »V bistvu je javni zapis za 700 tisoč evrov, po nekaterih podatkih celo za milijon in 400 tisoč, za prenovo predmeta totalna in ne samo sistemska korupcija.« V nadaljevanju ravnatelj piše, da je dejstvo, da je Ministrstvo za šolstvo, pod vodstvom dr. Lukšiča, objavilo razpis z namenom oškodovati državo in posameznikom omogočiti pridobitev ogromne vsote denarja in da so ti ta denar razdelili gospe in gospodje, zaposleni na Fakulteti za družbene vede in na Centru za kritično politologijo. Ravnatelj zaključuje s pozivom naj računsko sodišče in Ministrstvo za javno upravo nemudoma izdata sklep o odvzemu tega denarja, vsem, ki so ga prejeli. Zunanje finančna revizija pa naj pregleda delovanje in plačo zaposlenih, saj bodo mogoče odkrili kaj kritičnega. To je sicer mnenje enega od slovenskih ravnateljev, vendar smo prepričani, da to mnenje ni osamljeno.
V omenjenem projektu na Fakulteti za družbene vede so strokovno mrežo sestavljali strokovnjaki iz različnih področij, pomemben del pa naj bi sestavljali tudi učitelji in učiteljice Državljanske vzgoje na vseh stopnjah izobraževalnega procesa ter ostali nosilci družboslovnih predmetov v slovenskih šolah. Ker pa na spletni strani, ki je nastala, ni objavljenih nobenih konkretnih imen niti ustanov niti zavodov ali posameznikov, se poraja tudi vprašanje koliko od teh je sploh sodelovalo v tako imenovani strokovni mreži. In ker je bilo v projektu porabljenih veliko finančnih sredstev, se poraja tudi vprašanje kdo je bil strokovni recenzent.
Odgovorov na ta vprašanja ni moč dobiti. Podal jih ni niti minister v svojem pisnem odgovoru na interpelacijo, zato jih morda pričakujemo danes. Eden izmed očitkov v ovadbi je tudi ta, da naj bi šlo v nekaterih primerih za podvajanje plačil, tudi v primeru ministra Pikala, ki naj bi članek Kozmopolitska demokracija, napisal in objavil predno je razpis sploh obstajal. In dejstvo, da je bil članek prvič objavljen v teoriji in praksi iz leta 2009, v številki 5, zagotovo poraja tudi sum o podvajanju objave in plačila. Minister sicer to zanika, vendar pa potek nadaljnjih dogodkov kaže, da je nekdanji minister, dr. Igor Lukšič, sedanjemu ministru omogočil nadaljevanje in financiranje dejavnosti, tako da je dr. Pikalo, tudi kot zunanji sodelavec Slovenske akademije znanosti in umetnosti ob svoji plači prejel tudi avtorski honorar s strani omenjene ustanove. Torej sprašujemo se za katero delo torej pa je prejel minister plačilo, če ne že za omenjeni in objavljeni članke.
V sklopu projekta je nastala tudi spletna stran, Državljanska vzgoja, ki jo je danes omenil že minister in v podzavihku gradiva za učitelje bi pričakovali najširši možni izbor gradiv za konkretno rabo od vrtcev pa do univerze. Pričakovali bi posebne sklope posebej za vrtce, posebej za osnovne šole, srednje in tako naprej. Na tej strani sicer najdemo štiri tematske liste z gradivi za učitelje, žal pa teh gradiv ni veliko. Ne moremo pa spregledati tudi dejstva, da je bila prva novica s te spletne strani objavljena 3. maja 2010 in prinaša tudi informacijo, da naj bi ta način se oblikovala prva mreža za Državljansko vzgojo, vendar pa je spletna stran leta 2011, torej takoj po koncu projekta, praktično zamrla in prav zaradi tega se nikakor ne moremo znebiti občutka, da je bil projekt Državljanska vzgoja v bistvu bolj sam sebi namen. In že v poslanskem vprašanju smo ministra spraševali o tem ali je nastalo kaj konkretnih vsebinskih in didaktičnih modelov za poučevanje Državljanske vzgoje, kot je zapisano to v izhodiščih in ciljih projekta? Ali so nastali konkretni pripomočki in didaktični modeli za poučevanje? Ali so nastali na primer avdio in video gradiva, delovni listi, predlogi med predmetnih povezav ali pa pričakovani predlogi prenove učnih načrtov. Odgovorov na poslansko vprašanje, zaradi časovne omejitve nismo dobili, in zato pričakujemo danes.
Da so glede državljanske vzgoje pripravili konkretne rešitve, smo lahko v medijih in tudi danes razbrali v sklopu kazanja s prstom na bivšega ministra prejšnje vlade, ki naj ne bi izpeljal posodobitve predmeta, vendar pa je treba tukaj poudariti, da je učne načrte za državljansko vzgojo Zavod Republike Slovenije za šolstvo posodobil že leta 2008, se ja pa minister Lukšič kasneje delal, da se to ni zgodilo. In projekt, ki ga je razpisal, je bil v bistvu razpisan še za stari predmet državljanska vzgoja, čeprav je že prejšnja vlada predmet dopolnila z domovinsko komponento. In res je prišlo leta 2011 do manjših sprememb učnih načrtov, vendar še zdaleč ni mogoče govoriti o prenovi predmeta ali prenovi učnih načrtov, kar so sodelujoči zapisali v izhodiščih in ciljih projekta. Sicer pa se je projekt zaključil poleti 2011, in minister Lukšič bi lahko, če je verjel, da so bili rezultati uporabni, takoj sprožil kurikularno prenovo predmeta, pa je žal ni. In najbolj v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke sodelujočim v teh projektih zamerimo ravno to, da je domovinska vzgoja oziroma vzgoja za domoljubje zanemarjena in vloga Slovenije in slovenskega jezika pogostokrat prikazana celo kot manjvredno v primerjavi z državami nekdanje Jugoslavije. S takšnim odnosom do svoje domovine in države mlad posameznik pač ne more relativno presojati mednarodnega okolja in ne more uspešno gojiti medkulturnega dialoga.
Da je vzgoja za domoljubje zapostavljena, dokazuje tudi dejstvo, da je edini izplen tega 700 tisoč evrov vrednega projekta samo ponovna sprememba naziva predmeta, ki se zdaj imenuje Domovinska in državljanska kultura in etika, in ne več vzgoja, kar bi bilo edino smiselno in potrebno. Zato se tudi sprašujemo na kakšen način pa bo vlada oziroma ministrstvo uresničevalo zaveze iz nove koalicijske pogodbe, ki govori o celostnem reševanju vprašanja elementa vzgoje v izobraževalnem procesu. Glede na preimenovanje predmetov upamo, da ne tako, da bi vzgojo preprosto izrinili iz izobraževalnega procesa.
Spoštovani, minister je ob imenovanju prisegel, da bo upošteval ustavni red in da bo ravnal po svoji vesti in vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije. Številna pretekla ravnanja ministra, ki sem jih v stališču že omenila, pa žal mečejo slabo luč na delo ministra in so zagotovo zmanjšala njegov ugled in integriteto. Mečejo tudi sum in nezaupanje na vsak razpis in na vsak projekt, ki ga danes, kot minister podpisuje. In ta primer ni nič drugačen od primera bivših ministrov ali od primera nekaterih poslancev tega mandata, ki so jih ali pa jih še vedno bremenijo pretekla, sedanja ali pretekla sporna ravnanja. In minister je izgubil tudi zaupanje javnosti, in zato po našem mnenju ne more več odgovorno opravljati funkcije, na katero je bil imenovan. Zato bomo v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke interpelacijo tudi podprli. Hvala lepa.