Masleša na seji Vrhovnega sodišča priznal verifikacijo umorov na meji

Objavljamo pismo slovenske sodnice, ki z dokazi razgalja sprenevedanje Branka Masleše. Ne morem skriti svojega začudenja nad pisanjem novinarke Majde Vukelić v današnjem Delu, ko pravi, da Branko Masleša v svoji sodniški karieri nima madeža. Če pustim ob strani izrek smrtne kazni, vodenje obravnav v srbščini (v letih 1981 – 1984) in še kaj, se mi zdi tako razmišljanje povsem sprevrženo. Kako je mogoče, da je dejstvo, da sodnik nima madeža v svoji sodniški karieri, lahko referenca, ne za kandidaturo za okrožnega sodnika, ampak za predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije . Izhaja iz predpostavke, da ima večina vrhovnih sodnikov madeže na svoji sodniški karieri in da je tisti, ki je brez madeža na sodniški karieri taka redkost, da mora postati predsednik. Morda pa ima glede na izid glasovanja o podpori aktualnemu kandidatu in glede na glasen aplavz, ki je sledil razglasitvi volilnega izida, novinarka celo prav.  

Po tem, ko na prejšnji kandidacijski občni seji edini prijavljeni kandidat za predsednika Vrhovnega sodišča Marko Šorli, ki je po moji oceni v vseh pogledih ustrezal tej funkciji in ki bi kot dolgoletni in uspešni podpredsednik moral biti logična in naravna izbira, ni dobil podpore, sem se začela spraševati: 1) kje so razlogi, da mu je bila podpora odrečena, 2) kakšne lastnosti mora imeti sodnik, ki se poteguje za predsednika vrhovnega sodišča in 3) ali smo vrhovni sodniki res tisti, ki samostojno in notranje avtonomno izberemo svojega predsednika ali pa le potrdimo izbiro, ki jo je namesto nas že opravil nekdo drug. O zadnjem sem začela razmišljati predvsem po objavi člankov Vanesse Čokl v dnevniku Večer. Zmotila me je zlasti oznaka „Prosti strelec“, ki jo je uporabila za kandidata dr. Miodraga Đorđevića in Marka Šorlija. Dotedaj sem namreč mislila in bila v to tudi še kasneje prepričana, da se za predsednika vrhovnega sodišča lahko prijavi vsak vrhovni sodnik, ki čuti, da zmore opravljati to, tudi simbolno zelo pomembno funkcijo. Na to, da je za pridobitev podpore občne seje vrhovnih sodnikov (se pravi večine vrhovnih sodnikov) odločilna podpora nekih skritih in tihih ozadij, navzven poznanim samo nekaterim dobro obveščenim (posvečenim) novinarjem, in ne tudi nam sodnikom, nisem niti pomislila. Vendar me je tek nadaljnjih dogodkov demantiral. Novinarka Vanessa Čokl je vedela, kaj se govori po hodnikih vrhovnega sodišča (čeprav ne vem, kdaj je po hodnikih hodila – sama je nisem nikoli srečala), in sicer da kandidat Marko Šorli ne bo dobil podpore vrhovnih sodnikov, kar se je kasneje res zgodilo. V članku z dne 22.7.2010 v istem dnevniku pa je poročala o prijavi Branka Masleše ter svoje poročilo pospremila s komentarjem, da je ta kandidat „tihi favorit“ in to „najmanj od Šorlijevega padca“. Sprašujem se, čigav favorit naj bi bil in kdo je tisti, ki kandidatu podeljuje oznako „prostega strelca“ in „tihega favorita“. Sama sem vrhovna sodnica in o tem ne vem nič čeprav dnevno hodim po hodnikih. Še sedaj ne vem, zakaj Marko Šorli ni dobil podpore. Zanimivo je, da o teh razlogih ni vedela nič tudi novinarka Vanessa Čokl, čeprav je bila o vsem zelo dobro poučena. Edini pomislek zoper Marka Šorlija, ki sem ga slišala od enega od kolegov vrhovnih sodnikov je bil, da je kandidat Marko Šorli nekoliko preveč filozof pa še to nisem razumela kot razlog za odklonitev tega kandidata. Po slovarju tujk je filozof mislec, modrec, modrijan. Za funkcijo za katero se je potegoval, bi morala biti po mojem takšna lastnost kvečjemu referenca ne pa slabost. Mislila sem, da so časi udarništva na tej funkciji že davno za nami. Tako še sedaj ne vem, zakaj je bil Marko Šorli zavrnjen in ne vem, zakaj je Branko Masleša tihi favorit. Morda je bil Marko Šorli zavrnjen zato, da se je sploh lahko prijavil „tihi favorit“ saj ob sočasni kandidaturi „tihi favorit“ ne bi imel možnosti oziroma bi bila razlika med obema kandidatoma preveč očitna. Zato sem se odločila, da bom napravila primerjavo med njima torej prostim strelcem Markom Šorlijem in tihim favoritom Brankom Maslešo. Odločila sem se za primerjavo samo med aktualnim kandidatom in kolegom Šorlijem, ker ju oba kot kazenska sodnika, torej kot sodnika na oddelku, na katerem dela sama že osem let, zelo dobro poznam. Primerjala sem ju po merilih in pogojih, ki bi jih po moji oceni moral izpolnjevati kandidat za predsednika vrhovnega sodišča. Ti so: strokovnost, moralni ugled, reprezentabilnost znotraj države ter drugod po Evropi in svetu, odnos do demokracije, vladavine prava in človekovih pravic, moralni ugled, državljanska zavest ter že izkazane vodstvene sposobnosti.

·   Strokovnost:

Kot izhaja iz baze podatkov COBISS (in življenjepisov obeh kandidatov) je pri Marku Šorliju 29 zadetkov, pri Branku Masleši pa le 5. Glede na to, da je pri Marku Šorliju število zadetkov, kar pomeni število objavljenih del skoraj 6 x večje kot pri Branku Masleši, sem preverila še referenčno raven publikacij pri enem in pri drugem kandidatu in udeležbo na konferencah, seminarjih in strokovnih srečanjih, na katerih sta kandidata sodelovala in na katerih sta predstavila vsebino objavljenih del, če je morda razlika tu. Razlika je, vendar tudi glede tega podatki govorijo izrazito v prid Marku Šorliju. Njegovi članki so objavljeni v različnih uglednih publikacijah: Podjetje in delo, Zborniku Inštituta za javno upravo, Pravni praksi, Pravniku, Zborniku prekrškovnega prava, Komentarju Ustave, Pravosodnem biltenu, v strokovni Monografiji Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti 2007, v publikaciji Fakultete za varstvene vede 2008, 2009, medtem ko pri Branku Masleši le v Pravosodnem biltenu (4 prispevki za Kazenskopravno šolo, kar je tako rekoč delovna obveznost vsakaega od vrhovnih sodnikov, tudi nekaterih višjih sodnikov) in en prispevek v Zborniku prekrškovnega prava. Za aktualnega kandidata je še slabša primerjava citiranih del. Medtem ko je Marko Šorli kot avtor strokovnih publikacij citiran v Komentarju KZ (posebni del), v Komentarju ZKP (literatura stran 1155), v knjigi Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, avtorjev dr. Zlatka Dežmana in Anžeta Erbežnika itd., medtem ko Branko Masleša kot avtor strokovnih publikacij v teh delih ni naveden.

Če nadalje opravimo še primerjavo z bivšimi predsedniki Vrhovnih sodišč (dr. Strohsack, dr. Deisinger, Testen) ugotovimo, da so bili vsi ugledni pisci knjig, komentarjev, člankov, referatov ipd. Ne vidim razlogov, zakaj bi morali od tega standarda, ki bi moral biti pogoj za tako visoko in ugledno funkcijo, pri kandidatu Branku Masleši odstopati.

Iz teh podatkov je jasno razvidno, da strokovnost ni tisti kriterij, zaradi katerega bi bil Branko Masleša favorit – tih ali transparenten. Te slike tudi ne spremeni vtis, ki ga o posameznem kandidatu dobimo ob pregledu Zbirke sodnih odločb kazenskega oddelka za obdobje od leta 1999 do leta 2007. Največ objavljenih odločb ima prav Marko Šorli (čeprav je bil v tem obdobju vodja oddelka, podpredsednik Vrhovnega sodišča in eno leto tudi predsednik Sodnega sveta). Branku Masleši pripada samo ena odločba (pa še v tej so razlogi prepisani iz ene od določb, katerih avtor je Marko Šorli). Za razliko od aktualnega kandidata je Marko Šorli tudi avtor Pravnih mnenj, ki so bila sprejeta na občni seji (zadnje tako mnenje se nanaša na uporabo določb KZ-1 v zadevah zoper mladoletnike).

·   Sposobnost predstavljanja Vrhovnega sodišča in celotnega slovenskega sodstva, ne samo znotraj naše države, temveč tudi drugod po Evropi in svetu ter s tem povezano znanje vsaj enega od svetovnih jezikov:

Mednarodni stiki so pomemben in celo zelo pomemben del predsednikove aktivnosti. Preko njega si namreč tuji kolegi ustvarjajo mnenje o nas, o našem sodstvu, o tako rekoč vsakem od nas sodnikov. Za razliko od prejšnjega kandidata aktualni kandidat na mednarodnih konferencah ni sodeloval. Ne samo to, tudi ne obvlada nobenega od svetovnih jezikov – vsaj ne tako, da bi lahko aktivno sodeloval v strokovnih debatah in dostojno predstavljal slovensko sodstvo. Kot je napisal, se namerava v znanju angleškega jezika šele usposobiti, oziroma to znanje osvežiti.

·   Vodstvene sposobnosti:

Kakšne so vodstvene izkušnje Branka Masleše izhaja iz njegovega življenjepisa. V primerjavi z vodstvenimi izkušnjami prejšnjega kandidata jih lahko ocenim kot borne, saj predsedovanje disciplinskemu sodišču in sodelovanje v personalnem svetu niso vodstvene funkcije, tako kot ni vodstvena funkcija biti predsednik senata – sicer pa je Marko Šorli še sedaj predsednik disciplinskega sodišča druge stopnje za sodnike in tožilce.

·   Odnos do demokracije, vladavine prava in človekovih pravic ter s tem v zvezi državljanski pogum v času prejšnje ureditve:

Kandidat za predsednika Vrhovnega sodišča je izrekel smrtno kazen in s tem prišel v pravno zgodovino, saj je bila to zadnja izrečena smrtna obsodba v Sloveniji, za nameček še človeku, za katerega je bilo že v času sojenja ugotovljeno, da je bil bistveno zmanjšano prišteven, za kasneje pa se je celo izkazalo, da je bil ob storitvi dejanja zaradi duševne bolezni neprišteven. Sprašujem se, kako lahko vrhovni sodniki potem še varujejo človekove pravice in tudi kakšen smisel ima varovanje človekovih pravic (včasih tudi z lekarniško natančnim tehtanjem), če je predsednik Vrhovnega sodišča, nekdo, ki ima tak odnos do življenja in, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, do človečnosti sploh. In kaj bi si o nas in o slovenskem sodstvu nasploh mislili stanovski kolegi v drugih državah Evropske unije, saj bi slej kot prej izvedeli za to žalostno dejstvo. In končno, kaj bi si o nas in o naši justici mislila demokratična javnost – kakšne učinke bi imelo to na zaupanje javnosti v sodstvu.

Kandidat za predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je tudi deloval v posebni ad hoc komisiji, ki je verificirala umore nedolžnih beguncev na slovensko – italijanski meji. To sodelovanje je na občni seji Vrhovnega sodišča celo sam priznal ter se pri tem skliceval, da je to delal kot preiskovalni sodnik, čeprav v tej vlogi ni mogel biti, saj je bilo takrat za vojake storilce kaznivih dejanj pristojno vojaško sodišče. Ob tem se je zapletel tudi v protislovje, saj se je izgovarjal, da je samo podpisal zapisnik – kajti če bi v vlogi preiskovalnega sodnika (pa to kot sodnik sodišča splošne pristojnosti ni mogel biti), bi moral zapisnik tudi sestaviti – naloga preiskovalnega sodnika je namreč predvsem sestava zapisnika o ogledu. In še nekaj. Rekel je, da je žrtev umora ležala na italijanskem ozemlju. Kako je mogoče, da je ob dejstvu, da so pripadniki JLA umorili človeka v sosednji državi, o tem “samo podpisal zapisnik”. Če bi bil na prizorišču umorov res samo v vlogi preiskovalnega sodnika, bi moral o tem obstajati na Temeljnem sodišču v Kopru (sedaj Okrožnem sodišču v Kopru) spis o taki kazenski zadevi. Pa takega spisa seveda ni. Kandidat za predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je svojim kolegom vrhovnim sodnikom na občni seji 17. 9. 2010 očitno govoril neresnico. Iz pojasnil, dobljenih na Inštitutu za novejšo zgodovino, izhaja, da je morala vsako tako smrt verificirati posebna ad hoc komisija, v kateri je bil sodnik (KOS), zdravnik in še en predstavnik oblasti (SDV).

Kandidat za predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni samo aktivno nasprotoval osamosvojitvi Slovenije, ampak je v času osamosvojitvene vojne izkazoval izrazito privrženost agresorju, grozil z represijo zoper vse, ki se upirajo JLA in po njenem porazu javno izražal upanje, da se bo neusmiljeno maščevala ter da bi bilo najbolje, če bi našo, takrat že samostojno državo zravnala z zemljo (slednje lahko potrdijo njegovi takratni sodelavci, sodniki Višjega sodišča v Kopru).

(ime in priimek zaradi zaščite izpostavljene osebe izpuščamo)