Prav starejši so desetletja delali in soustvarjali blaginjo naše države, zato je naša dolžnost, da jim omogočimo dostojno jesen življenja.
Poslanke in poslanci na današnji izredni seji državnega zbora razpravljajo o predlogu priporočila v zvezi z mnenjem Računskega sodišča, da vlada oziroma pristojni ministrstvi niso bili uspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva in da so za projekte, ki naj bi zgolj pokazali, ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, namenili nesorazmerno veliko sredstev, ki smo ga pripravili v poslanski skupini SDS. Stališče poslank in poslancev SDS je predstavil Marijan Pojbič.
Celotno stališče objavljamo v nadaljevan.ju
MARIJAN POJBIČ: V poslanski skupini SDS smo se odločili za sklic izredne seje DZ zaradi nevzdržnih razmer na področju dolgotrajne oskrbe. Slovenija postaja starajoča se družba, podatki kažejo, da je v Sloveniji 19,7 odstotkov oseb starejših od 65 let, projekcije pa napovedujejo, da bo leta 2050 ta delež narasel na 30 odstotkov. Torej, čez le 30 let bo vsak tretji prebivalec Slovenije starejši od 65 let. Zato je vprašanje dolgotrajne oskrbe in človeku dostojne starosti vitalnega pomena za našo državo. Zavedati se namreč moramo, da so prav ti starejši desetletja delali in soustvarjali blaginjo naše države, zato je naša dolžnost, da jim omogočimo dostojno jesen življenja.
Dolgotrajna oskrba je eno izmed področji, ki v okviru socialnih politik gospodarsko razvitih držav v zadnjih letih zavzema vse pomembnejše mesto. Kako pa kaže v Sloveniji? Dejstvo je, da se v zadnjih letih na tem področju ni naredilo nič bistvenega, kljub temu da je stanje izjemno problematično, celo kaotično. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministrstvo za zdravje ob tem poudarjata, da je prioriteta na tem področju priprava sistemskih rešitev, ki pa vključujejo tudi pripravo dolgo pričakovanega zakona o dolgotrajni oskrbi. V Slovenski demokratski stranki dobivamo občutek, da kadarkoli vlada nima ustreznih rešitev, ali ne želi podpreti dobronamernih predlogov opozicije, zaigra na karto sistemskosti. Toda večinoma ostane pri napovedih, do sistemske ureditve pa ne pride.
Računsko sodišče RS je 16. septembra 2019 izvedlo revizijo, da bi preverilo ali so bili Vlada RS, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvo za zdravje v obdobju od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2018 uspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva. Računsko sodišče je izreklo mnenje, da država svojega dela ni opravila in da zagotavljanje pomoči vsem, ki pomoč potrebujejo, ni bilo zadovoljivo.
V poslanski skupini SDS že dlje časa opozarjamo na nujnost sprejetja zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bi omogočil temeljne pogoje za delovanje tega področja. Na podlagi mnenja Računskega sodišča lahko ugotovimo, da imamo še kako prav. Neverjetno žalostno je in seveda tudi nedopustno, da ministrstvi, ki bi morali imeti jasno strategijo in opredeljene cilje rešitev na področju dolgotrajne oskrbe, nimata niti osnovnih informacij, koliko upravičencev potrebuje pomoč drugih in koliko jih je v obdobju, na katerega se nanaša revizija, ostalo brez nje. Neverjetno.
Računsko sodišče je prav tako ugotovilo, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in invalide ni zagotovilo enake in primerljive obravnave upravičencev glede dostopnosti do storitev, in sicer ne glede na to ali bi se ti odločili za institucionalno ali skupnostno obliko storitve socialnega varstva. Računsko sodišče med drugim navaja, da je v letu 2016 pomoč v obliki različnih storitev socialnega varstva prejemalo le 8,9 odstotkov od vseh skoraj 400.000 upravičencev.
Nedopustno in neodgovorno je, da je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti s pravno ureditvijo omejilo vrsto in obseg pomoči na domu – to pomeni, da lahko upravičenci prejmejo le 80 ur točno določene vrste pomoči, ne pa nujno toliko pomoči in tiste vrste obravnave oziroma opravil, ki bi jih dejansko potrebovali. Enaka ali primerljiva obravnava ni bila zagotovljena niti uporabnikom oskrbe v domovih za starejše, saj ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ni natančno določilo kriterijev in meril za sprejem v zavode, ni natančno določilo standardov oskrbe v domovih za starejše, ni določilo vseh potrebnih kadrovskih normativov za socialno oskrbo v domovih za starejše in ni določilo natančnih meril ter kriterijev za uvrščanje uporabnikov institucionalnega varstva v posamezne kategorije oskrbe.
Predlagatelji zahteve še poudarjamo, da je neodgovorno, da ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ni zagotovilo enake ali primerljive obravnave upravičencev pri zagotavljanju cenovne dosegljivosti storitev socialnega varstva.
Niti Vlada RS niti Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti niti Ministrstvo za zdravje pa niso ustrezno načrtovali novega sistema dolgotrajne oskrbe. Vlada tudi ni natančno določila in razmejila nalog, za katere naj bi bilo pristojno vsako od obeh ministrstev. Pri pripravi predloga zakona o dolgotrajni oskrbi niso bile natančno ugotovljene slabosti obstoječega sistema socialnega varstva in niso bila natančno izračunana potrebna sredstva ter določeni viri financiranja storitev v okviru nove ureditve ob upoštevanju dejanskih potreb upravičencev in trenda staranja prebivalstva.
Nenormalno in absurdno je tudi, da je vlada za projekte, ki naj bi zgolj pokazali ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, namenila kar 74,5 milijona evrov. Računsko sodišče ugotavlja, da je to nesorazmeren strošek v primerjavi s potrebnimi sredstvi za zagotovitev manjkajočih kapacitet. Za ta denar bi lahko po nekaterih ocenah zgradili tudi 10 domov za starejše občane, kar bi bilo glede na obstoječe stanje, ko je prošenj za v dom več kot 24.000, dobrih 10.000 starostnikov pa bi mesto v domu potrebovalo takoj, nujno.
Glede na navedeno pa žal ni mogoče pričakovati, da bo država z načrtovanimi projekti in ukrepi ter predvidenim zakonom, ki bo urejal dolgotrajno oskrbo in ki naj bi bil glede na predvidene aktivnosti ministrstva za zdravje v javni razpravi že avgusta 2019 ter poslan v medresorsko usklajevanje v mesecu oktobru 2019, vzpostavila sistem, ki bo zagotavljal oskrbo vsem upravičencem, ki potrebujejo pomoč, ne glede na regijo, kjer bivajo, ter ne glede na njihove finančne zmožnosti.
Ob tem naj še spomnimo, da kljub opozorilom strokovnjakov in institucij, kot je Evropska komisija, da mora Slovenija zaradi hitrega staranja prebivalstva nemudoma urediti področje dolgotrajne oskrbe, pristojni že več let prelagajo uvedbo sistema skrbi za starejše, ki bi vsem starostnikom, ne glede na njihove finančne zmožnosti, zagotovil storitve, ki jih potrebujejo. Nesprejemljivo je tudi dejstvo, da so v povsem nedopustnem položaju danes predvsem starostniki z večjimi negovalnimi potrebami, kjer oskrba v domačem okolju ne pride v poštev, hkrati pa domovi za starejše zaradi neustreznih normativov vse pogosteje ne morejo prevzeti odgovornosti za zagotavljanje kakovostne in varne strokovne oskrbe.
Tudi Varuh človekovih pravic opozarja na kritičnost razmer na področju dolgotrajne oskrbe. Kljub temu da obstaja splošni konsenz, da je potrebno dolgotrajno oskrbo celovito urediti, pa nam to še vedno ni uspelo. Po mnenju Varuha je treba preseči prelaganje odgovornosti za sprejem sistemska zakona o dolgotrajni oskrbi z enega resorja na drugega, saj sta zdravstvena nega in socialna oskrba neločljivo povezani. Država mora vzpostaviti dostopen, učinkovit in finančno vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo temeljil na socialni pravičnosti in medgeneracijski solidarnosti. Prav tako pa ne smemo ignorirati opozoril, da se bomo na tem področju kmalu soočili s pomanjkanjem človeških virov, torej tistih, ki bodo izvajali dolgotrajno oskrbo.
Če se vrnem na načrtovano porabo 74,5 milijona evrov za projekte, ki naj bi pokazali ustreznost rešitev za dolgotrajno oskrbo, je zelo sporočilna tudi javnomnenjska raziskava podjetja Parsifal. Ta je namreč pokazala, da velika večina anketirancev (kar 62,7 odstotka) meni, da gre v tem primeru za sum resne zlorabe, ki zahteva ugotavljanje vseh okoliščin in odgovornosti. s tem se vsekakor strinjamo tudi v poslanski skupini SDS. Ker menimo, da gre za nerazumno načrtovanje trošenja proračunskega denarja in neuspešnost vlade oziroma pristojnih ministrstev pri zagotavljanju dostopnosti socialnega varstva, smo podali zahtevo za sklic nujne seje. Ne moremo namreč pristati na dejstvo, da za stotisoče ostarelih država ne ve niti tega, ali in kakšno socialno varstvo bi potrebovali, da tisoči ostarelih mesece in leta čakajo na prostor v domu za ostarele, kjer zaposleni za nizke plače pregorevajo od preobilice dela, da starejši, ki bi želeli svojo jesen življenja preživeti v zavetju svojega doma, nimajo možnosti dnevnega varstva in pomoči na domu. Nikoli ne bomo pristali na mišljenje, da so starejši breme za družbo in državni proračun. Oni so tisti, ki so celo svojo aktivno dobo ustvarjali blaginjo, ki jo danes živimo, so neusahljiv vir modrosti in izkušenj, zgolj prisluhniti jim moramo znati in hoteti. In ko pride trenutek, ko ne morejo več poskrbeti sami zase, jim moramo kot država omogočiti dostojanstvo!
