Marijan Pojbič: SD si je privatizirala celoten socialni podsistem

Najglasneje se oglasi, ko državni zbor obravnava problematike socialno ogroženih. V pogovoru za tednik Demokracija je bil kritičen do odnosa levih vlad do socialnih problematik in ministrice Anje Kopač Mrak. »Pahorjeva vlada je sprejela zakonodajo, po kateri so prejemnikom socialnovarstvenih prejemkov to pomoč pogojevali s plombo na premoženje − da se bo denar socialne pomoči nato poplačal iz prejemnikove zapuščine. Mnogo upravičencev se je zato raje odpovedalo temu prejemku, da ne bi obremenili svojih dedičev oziroma jim »zapravili dediščine«. Kmetje so bili že v komunističnemu režimu šikanirani, zlasti na področjih pokojnin in socialne pomoči. Majhen premik na bolje po osamosvojitvi je nato poteptala Pahorjeva vlada.« Žal tudi predlogi SDS, ki bi pomagali odpraviti krivice, običajno naletijo na gluha ušesa: »Večina sprememb, ki jih predlaga opozicija in ki se nanašajo na pomoč socialno najbolj ogroženim, je zavrnjena že v delovnih telesih državnega zbora. Tiste, ki pa le pridejo v obravnavo v parlament, pa praktično brez izjeme povozi glasovalni valjar vladne koalicije.« Ocenjuje, da je bilo za odhajajočo koalicijo in ministrico Kopač Mrakovo vedno glavnega pomena »dobro nekaterih ozkih skupin, ki so, če lahko tako rečem, prvorazrednega pomena. Vse druge socialne skupine pa so niti ne drugorazredne, ampak tretjerazredne. Ni važno, kakšno je stanje teh »tretjerazrednih skupin«, ni važno, koliko so ogrožene, nič ni važno. Važni so samo prvorazredni, samo ti uživajo vso pozornost vlade in zanje je samo najboljše zadosti dobro.«

Ena od privilegiranih skupin je po njegovih besedah skupnost LBGT: »Več kot leto dni so se vsi, ne le vlada in ministrstvo, ampak tudi stranke in parlament, ukvarjali z družinskim zakonikom, ki je bil pisan na kožo LGBT. Potem ko je zakon padel na referendumu, še vedno niso odnehali, še vedno je bila ta skupina prioriteta za ministrstvo in jim ni bilo škoda ne časa in ne energije, ko so si izmišljali vse mogoče načine, kako bi obšli referendumsko izraženo voljo državljanov. Če že omenjava skupnost LGBT; zanjo je bil ustanovljen nov urad, ki ga nameravajo še širiti na vseh področjih − tako glede kadrov kot financ in pristojnosti. Na drugi strani pa skrb te vlade za recimo tradicionalno družino in njeno blaginjo praktično ne obstaja.«

Odhajajoča vlada po besedah poslanca Pojbiča ni imela izdelane sistemske socialne politike: »Na načelni ravni sicer sprejema lepo zveneče, javnosti všečne resolucije, ki pa v končni fazi praviloma vselej ostanejo samo črka na papirju. Resolucija sama namreč ne pomeni popolnoma nič, če ni podprta s konkretnim zakonom, instrumentom, ki bi jo obudil v dejansko življenje. A zaradi »potreb prvorazrednih« tej vladi za vse druge vedno znova zmanjka časa. Prvorazredni tako dobivajo več kot preveč pozornosti, na drugi strani pa morajo socialno ogroženi životariti naprej, kot vedo in znajo.«

Del intervjuja, ki je bil v tedniku Demokracija objavljen marca 2018, objavljamo v nadaljevanju. Pogovarjal se je Bogdan Sajovic.

Vlada bi temu sicer oporekala, kajti trdijo, da so po vseh trendih gospodarsko zelo uspešni. Kako je torej s tem? Gospodarski kazalniki sicer kažejo gospodarsko rast v tem obdobju, to je res, vendar velikemu delu državljanov zaradi te rasti življenje ni nič lažje ali boljše. Ne glede na gospodarske kazalnike in hvalisanje vlade, kako je uspešna, se delež revnih v naši državi povečuje. Po zadnjih statističnih podatkih živi na meji revščine oziroma pod to mejo, ki jo definira mesečni prihodek 620 evrov, med 250 tisoč in 280 tisoč prebivalcev Slovenije.

To je visok odstotek ogroženih. Kam gre torej blaginja te gospodarske rasti? Prav k tistim skupinam, ki jih ima zdajšnja vladajoča koalicija za pomembnejše od drugih in jim zato posveča vso svojo skrb. Vlada torej ustvarja prvorazredne in drugorazredne državljane: prvi živijo v obilju, drugi pa se utapljajo v vse večji bedi. Razkorak med obema skupinama se nezadržno povečuje, vlada pa se dela slepo, kot da se nič ne dogaja, da je vse normalno.

Bi se strinjali, da lep delež te blaginje pogoltne tudi javna uprava, čeprav se njeni sindikati stalno pritožujejo? Seveda, javna uprava je velika postavka v državnem proračunu. In ko sva že pri tem, Cerarjeva vlada je od začetka svojega vladanja do danes dodala k že obstoječi javni upravi še okoli 8.600 novih zaposlenih (kar je več kot je celotno številčno stanje Slovenske vojske, ki sicer pod to vlado pospešeno razpada. op. p.).

Bi se strinjali z mnenjem državljanov, da je vsa ta birokracija videti precej kaotična? Ves ta birokratski aparat javne uprave ni videti kaotičen samo za državljane, ki ga gledajo od zunaj. Vse bolj kaotičen je tudi za same zaposlene v javni upravi. A to ni samo moja ocena, takšne informacije dobivamo od zaposlenih v javni upravi. Zaliva jih, in to vsak dan, poplava novih pravilnikov, uredb in navodil, tako da se še sami ne znajdejo več, v skladu s katero naj sploh delujejo, še posebno če so si nasprotujoče. Tako ne vedo, kako reagirati v dani situaciji, bojijo se, da ga bodo polomili in si nakopali ukor nadrejenih

… Ali pa se jim zdi brez pomena začeti z delom, ki bo že jutri razveljavljeno? Tudi to. Dejstvo je, da v javni upravi vlada popolna zmeda, za katero je kriva seveda vlada, ki ne zna/ noče/ si ne upa narediti reda, čeprav je to njeno delo. Glavne žrtve tega kaosa v javni upravi pa so seveda državljani.

Zdi se mi, da je vlada napovedovala določen izboljšave z reorganizacijo centrov za socialno delo. Kako je s tem? Gre za enega redkih ukrepov, ki se jih je ta vlada tudi dejansko lotila. Na žalost pa se ga je kot večine svojih dejanj lotila popolnoma napačno. Tega ne trdim zaradi političnega rivalstva med vladajočo koalicijo in opozicijo, ampak zato, ker dobivamo takšne informacije od ljudi in tudi od samih zaposlenih v teh centrih. Na grobo povedano, s to vladno reorganizacijo se velik del pristojnosti centrov za socialno delo prenaša na velike regionalne centre. Zaradi tega se je povečala poplava papirologije, od posameznih centrov v regionalne centre in spet nazaj. In seveda je tu še dodatna obdelava in klasifikacija podatkov. Seveda je bilo ob že obstoječi birokraciji dodano še nekaj nove. Zaposleni tako opozarjajo, da se bodo zaradi novega sistema morali še veliko več ukvarjati z birokratskimi postopki in jim bo ostalo še manj časa, da bi se posvečali delu z ljudmi.

Se pravi še večji pomen birokraciji in še manjši ukrepanju v pomoč tistim, ki dejansko pomoč potrebujejo? Točno tako. Še več nepotrebnega izgubljanja časa, energije, sredstev, ki bi jih lahko centri za socialno delo uporabili za izvajanje dela, zaradi katerega so bili sploh ustanovljeni − skrbi za socialno ogrožene državljane. Nedvomno pa novi regionalni centri za socialno delo potrebujejo še dodatno osebje, ki se bo ukvarjalo z vso to birokratsko poplavo? O tem seveda ni nobenega dvoma. Javna uprava bo s tem dobila lepo število novih članov. Seveda je to tudi eden od načinov, s katerim bo vladna koalicija poskrbela za svoje zveste privržence, si zagotovila zvesto volilno bazo oziroma si bo to zagotovila predvsem stranka Socialnih demokratov.

Socialne službe so njihov, da tako rečem, fevd, kajne? Socialni demokrati so v času Cerarjeve pa tudi že prejšnjih vlad v popolnosti privatizirali celoten socialni podsistem. To pa pomeni, da lahko ta stranka v tem podsistemu vedri in oblači, kakor se ji zahoče. Odločajo o socialni politiki, odločajo, katere socialne skupine bodo imele prioriteto in katere ne. Odločajo tudi, kateri zunanji izvajalci bodo najeti, jasno, da bodo izbrani tisti, ki so stranki Socialnih demokratov blizu. In seveda odločajo tudi glede zaposlovanja novih kadrov. Za tiste, ki ne spadajo k tej stranki, je zaposlitev v tem podsistemu skorajda misija nemogoče. Biti moraš član stranke ali viden simpatizer ali prijateljsko oziroma sorodstveno povezan s SD. Sicer obstaja tu in tam kakšen zaposlen v socialnem podsistemu, ki se je po kakšnem čudežu izmuznil skozi mrežo, ki so jo po njem spletli Socialni demokrati, vendar so le ti zelo redki. In te redke izjeme zagotovo niso na nobenem ključnem položaju, na katerem bi imeli kakršenkoli vpliv na delovanje podsistema.

Ministrica Anja Kopač Mrak izhaja prav iz tega podsistema. Kot sem prej dejal, ona je postala državna sekretarka pod ministrom Svetlikom v Pahorjevi vladi v letih 2008−2011. Očitno je takrat oblikovala ali sooblikovala krog somišljenikov, ki danes vodi to ministrstvo. Ob nastopu vlade Alenke Bratušek je postala ministrica in ta položaj je obdržala tudi v Cerarjevi vladi. Ona in njeni državni sekretarji tvorijo močno homogeno ekipo, ki se je dobro zakoreninila na vrhu ministrstva in je tako rekoč nepremakljiva, saj obvladuje celoten socialni sektor.

To pa pomeni kup volivcev in članov stranke, ki so lojalni njej? Iz tega tudi črpa svojo politično moč. Poleg vseh teh lojalnih kadrov ima podporo različnih lobijev in interesnih skupin, ki morda niso tako zelo številne, so pa vplivne in glasne. Zaradi tega je znotraj stranke tako vplivna in močna, da ji je njena stranka hočeš nočeš pripravljena skočiti v bran.

Recimo ob interpelaciji? Prav ob interpelaciji se je to najlepše videlo. Ne glede na vse upravičene očitke in napake ministrici Kopač Mrakovi jo je njena stranka brez zadržkov branila. To je pravzaprav kar ultimativno zahtevala tudi od obeh drugih koalicijskih partneric. V nasprotnem primeru je SD grozila z odhodom iz koalicije in posledično s padcem Cerarjeve vlade. Nekateri od koalicijskih poslancev so imeli med postopkom interpelacije v državnem zboru tudi sami pripombe na ministričino delo, vendar so na koncu ob glasovanju disciplinirano v skladu s koalicijskimi navodili podprli zaupnico ministrici.

Če vam ni uspelo ob interpelacijah v tem sklicu državnega zbora, ki se izteka, boste lahko uresničili svoje načrte v prihodnjem? V Strokovnem svetu SDS, ki je v bistvu naša vlada v senci, imamo skupino za socialne zadeve in družino, v kateri delujem in ga vodi Romana Tomc. Sestavili smo obsežen program, s katerim nameravamo izvesti obsežne reforme tudi na področju, ki zadeva socialne zadeve in družine.