Mandat, ki je pokopal upe mladih

Za vlado je socialni dialog priročen, ko gre za predstavo za javnost, pomembne odločitve pa se sprejemajo za zaprtimi vrati in, kot kaže, tudi z zaprtimi ušesi. Leta 2008 so mnogi mladi na parlamentarnih volitvah glasovali za eno izmed strank tranzicijske levice, ker so verjeli praznim obljubam, da je Slovenijo mogoče voditi bolje. Danes je jasno, kakšnim spremembam smo priča. Iz rekordne gospodarske rasti smo sedaj rekorderji v padcu le-te, zadolžujemo se preko razumnih meja, hkrati pa ta sredstva mečemo v brezno tako imenovanih socialnih pravic, ki ne obrodijo željenih rezultatov, temveč le odlagajo in potencirajo krizo v prihodnosti.

V Sloveniji že predolgo velja zgrešen politični razmislek, da se je potrebno ob vsaki težavi zateči k spremembi zakona. To birokratsko razmišljanje ovrže prav vsaka sprememba zakona, kar jasno nakazujejo zadnji primeri, katerih žrtve smo predvsem mladi. Razprava o brezplačnem toplem obroku v srednjih šolah je potihnila zaradi drugih katastrof, ki jih dnevno producira vlada, dejstvo pa ostaja – malice niso več brezplačne za vse srednješolce. Ob pretvezi socialne pravičnosti, je velik del dijakov sedaj prikrajšan za brezplačni obrok, kar se bo poznalo tudi na njihovem zdravju in učni uspešnosti. Nihče z vladne strani do sedaj ni znal pojasniti, zakaj je ureditev, ki ukinja določene pravice, boljša od tiste, ki daje vsem enako, ne glede na socialni položaj. Je to, da je v srednjih šolah sedaj prisotna segregacija glede na finančne zmožnosti staršev, bolje kot to, da je vsak deležen enake obravnave?

Ne moremo se izogniti omembi Zakona o malem delu, ki je sprožil vihar med mladimi in mu po vsej verjetnosti sledi referendum. Zopet je prišla do izraza miselnost, da je potrebno uničiti delujoč sistem in na trhlih nogah postaviti novega. Študentsko delo preko napotnic ima svoje slabosti, ki pa so popravljive predvsem s povečanjem nadzora. V splošnem pa lahko rečemo, da je to dober način za finančno samostojnost mladih in pridobivanje različnih delovnih izkušenj. Mladi so svoje mnenje že pokazali z demonstracijami, ki so se žal sprevrgle v izgrede in so tako izgubile svoj namen, vseeno pa je jasno, da so mladi proti. Še več, omenjeni zakon ni usklajen z nobenim od socialnih partnerjev! Jasno je, da gre za popolni potop famoznega ‘socialnega dialoga’, ki je priročen predvsem takrat, ko gre za predstavo za javnost, pomembne odločitve pa se sprejemajo za zaprtimi vrati in, kot kaže, tudi z zaprtimi ušesi.  Hkrati z zgoraj omenjenim zakonom, je bil uveljavljen tudi Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Čeprav ni doživel takšne pozornosti, kot si jo zasluži, je uvedel bistvene spremembe. Sistem naj bi bil sedaj preglednejši in bolj pravičen (na isti način kot ukinitev toplega obroka?). Za lepimi besedami pa se žal skrivajo kruta dejstva, ki ponovno ne prinašajo nič dobrega ne mladim, ne njihovim staršem. V nasprotju s sedanjo prakso namreč mladoletni ne bodo več upravičeni do republiške štipendije in otroškega dodatka, temveč le do slednjega. Nasprotno pa bodo polnoletni lahko zaprosili le za republiško štipendijo, otroški dodatek je zanje preteklost. Pod pretvezo preglednejših evidenc bo realnost za mlade bolj kruta.

Jasen primer izključenosti mladih iz razprave je tudi sprejemanje pokojninske reforme. Od bombastične napovedi višanja upokojitvene starosti, ki je imela za posledico veliko večje število informativnih izračunov pokojnin in predčasnega upokojevanja, ni ostalo nič. Vlada se vrti v začaranem koalicijskem krogu pogajanj o drobtinicah, ki jih bo namenila upokojencem. Med tem pa je dejstvo, da bomo posledice reforme (ko in če ta sploh bo) čutili predvsem mladi, saj bomo svojo delovno dobo opravljali po novem zakonu. Zaradi tega bi pričakovali, da se tudi predstavnike mladih vključi v razpravo in se upošteva naše poglede na prihodnost. Osnova za pogovore, bi po našem mnenju morali biti načrti za večjo zaposlenost mladih, hitrejše dokončanje študija in spodbujanje kadrovskih štipendij. Na tej realni podlagi lahko določimo izhodišče za prihodnje pokojnine.

Mandat trenutne oblasti traja šele dve leti, zdi pa se, da je pretekla že cela večnost od Slovenije, kot smo jo poznali pred nekaj leti. Slovenije, ki je bila spoštovana, uspešna in socialna, predvsem pa smo daleč od Slovenije, ki prisluhne svojim državljanom. Vlada je v svojem času že porabila dva zasilna izhoda: zlorabila je glas ljudstva, ki je leta 2008 zaupalo v prazne obljube, polovička pa se je ravno iztekla ob dveh letih mandata. V Slovenski demokratski mladini nestrpno pričakujemo uporabo tretjega zasilnega izhoda, klica v sili, ki mora priti v obliki predčasnih volitev in tako končanja agonije tranzicijske levice in slovenskega naroda. Klement Perko
predsednik SDM