Mag. Maja Kocjan je v Beli Krajini že dobro poznano ime. Na nedavnih državnozborskih volitvah je kandidirala za poslanko SDS, tokrat pa se je odločila, da bo kandidirala za županjo Občine Črnomelj, saj ima dovolj stagnacije svojega kraja. Kot pravi sama, je v Črnomlju opaziti, da mesto ne napreduje in je zamudilo veliko priložnosti. Objavljamo intervju, ki ga je z mag. Majo Kocjan naredilo uredništvo Demokracije.
Na volitvah 3. junija letos ste dosegli presenetljiv in daleč najboljši rezultat v volilnem okraju Črnomelj; prejeli ste 2.992 glasov oziroma 27 odstotkov vseh glasov, kar je več, kot sta dosegla prvo- in drugouvrščena kandidata skupaj. Kako komentirate doseženo?
Vsekakor sem bila tako velikega števila glasov izredno vesela. Rezultat je bil predvsem odraz tega, da sem celotno kampanjo delala resnično s srcem, z željo, da se v Beli krajini nekaj spremeni in da ta del države končno postane viden na zemljevidu Slovenije. Aktivno sem vstopila v politiko prav zaradi želje, da nekaj spremenimo. V Belo krajino sem se namreč vrnila po študiju kot absolventka in prvo, kar sem opazila, je bilo to, da se v letih, ko sem bila odsotna, ni veliko spremenilo. Takrat sem si rekla, da moram nekaj narediti, da se to spremeni, in si zadala jasen cilj. Seveda pa nič ne gre čez noč in je bilo potrebnega ogromno odrekanja, veliko trdega dela in predvsem močna volja. Kampanja je bila izredno naporna in velikokrat sem dobesedno »dihala na škrge«. Hotela sem, da ljudje začutijo, da so spremembe mogoče, le angažirati se je treba in seveda trdo delati. Obiskala sem številne domove in kraje, srečala sem se s številnimi krajani. V tej kampanji sem navezala veliko stikov in spoznala, s kakšnimi težavami se srečujejo sokrajani. Želela sem si, da bi obiskala prav vsak dom v občini, a ima dan preprosto premalo ur. Sem pa vesela, da bom lahko zamujeno nadomestila v zdajšnji kampanji za županjo.
Kljub vsemu je Bela krajina spet ostala brez poslanca. Kaj to pomeni za te kraje?
Ja, žal mi je zmanjkalo prav malo glasov, da bi Bela krajina dobila svojega poslanca. Če bi šlo nekaj družin več na volitve, bi zagotovo dobili vsaj enega poslanca ali morebiti celo dva. To bi bila velika pridobitev za Belo krajino. Zavedati se namreč moramo, da je kraj, če nekdo vztrajno ne pritiska na vzvode moči in sam center, pozabljen.
Napovedali ste kandidaturo za županjo na volitvah, ki bodo 18. novembra 2018. Zapisali ste, da je bila odločitev zelo težka, da pa morate nadaljevati, saj bi sicer to pomenilo, da ostajate na pol poti. Zakaj se je bilo težko odločiti za kandidaturo?
Kampanja za državnozborske volitve je bila izredno naporna. Med ljudmi sem bila po 12 ur dnevno, vsak dan, in obiskala več kot 2.000 domov. Resnično sem želela spoznati vse težave, ki tarejo ljudi. To je bila vsekakor veliko težja pot kot, če bi se samo pojavljala v medijih. Po izredno naporni kampanji sem potrebovala kar precej časa, da sprejmem odločitev, ali naj grem v kandidaturo za županjo ali ne. Odločitev ni bila lahka. V tem času sem se spomnila, zakaj sem pred leti sploh vstopila v politiko. Morala sem se znova zavesti, da lahko le z majhnimi spremembami narediš velike spremembe. In morala sem se spomniti, da ne smem odnehati zdaj, ko je sprememba končno mogoča. Zavedala sem se, da če odneham zdaj, potem je bilo vse dosedanje delo zaman.
Občina Črnomelj ne slovi kot razvita občina. Tudi če ne pogledamo statističnih podatkov, že iz obiska središča mesta vidimo, da gre za precej pozabljeno mesto. Se strinjate?
Črnomelj ima ta čas preveč neizkoriščenih potencialov, a kljub temu vem, da imajo ljudje, ki so vsakodnevno vpeti v utrip mesta, veliko zelo dobrih idej. Od napovedi kandidature sem prejela v pregled precej dodelanih idejnih projektov tako od podjetnikov kot kmetov in drugih občanov. Težava pa je v tem, da tem projektom, čeprav so nekateri izredno dobro zamišljeni, ne želi nihče prisluhniti. Zato je treba to spremeniti, kar nameravam kot županja tudi narediti. Velikokrat je namreč tako, da najbolj preproste ideje prinesejo najboljše rešitve. Službeno sem veliko po Sloveniji in lahko iz lastnih izkušenj povem, da je ob prihodu v Črnomelj, predvsem v njegovo središče, opaziti, da mesto ne napreduje.
Kaj je razlog za to?
Ena izmed temeljnih pomanjkljivosti je dejstvo, da občina nima specializirane ekipe za pridobivanje evropskih sredstev. Veliko dobrih možnosti na tem področju je bilo zato v preteklosti zamujenih. Veliko občin je z evropskimi sredstvi zgradilo nove vrtce, šole, kulturne domove ipd., črnomaljska občina žal ne. Uspešna je bila le pri belokranjskem vodovodu, na drugih področjih pa precej manj. V zdajšnji evropski perspektivi razpisov za graditev novih šol, vrtcev in drugih pomembnih objektov žal ni več, saj so zdaj pri pridobivanju evropskih sredstev bolj v ospredju razpisi za t. i. mehke vsebine, ki zajemajo predvsem projekte na področju mobilnosti, aktivnega staranja, znanja ipd. Tako bo morala občina sama financirati celotne gradnje ali obnove. Bo pa še vedno na voljo precej sredstev za infrastrukturo in okoljske projekte, kar pa je treba izkoristiti.
Brezposelnost v občini je za tretjino višja od povprečja v državi, okoli polovica vseh delovno aktivnih se dnevno vozi na delo drugam. Tudi plače v občini so pod slovenskim povprečjem. Kako to komentirate?
Vsekakor drži, da se naše prebivalstvo stara, ker se mladi in izobraženi po koncu srednje šole ali študiju ne vrnejo domov. Vse več nas je, ki se dnevno vozimo v službo v Novo mesto ali celo Ljubljano. Pa vendar je življenje v Beli krajini lepo. Predvsem kakovost bivanja za mlade družine bi lahko bila na visoki ravni, a moramo za to urediti še precej stvari. Precej pozornosti bi bilo treba nameniti samemu mestnemu jedru, saj je to prvo ogledalo, ko se mesto predstavlja navzven. Obnoviti je treba vrtce in šole, za katere smo pred meseci tudi v širši slovenski javnosti slišali, da so zastareli in da gre obnova po polžje. Da bi zgradili nov vrtec, ki je nujno potreben, se občina na primer v preteklih letih ni dovolj potrudila. Zdaj pa je videti, da bo nov vrtec gradila velenjska zasebna družba Ecotech, ki je v lasti družine Škoberne. Graditev bo potekala v javno-zasebnem partnerstvu in bo kot takšna bistveno dražja, kot če bi jo izvajala občina, in precej več, kot za podobno velike vrtce porabijo druge občine. Izkoristili bi lahko tudi evropska sredstva, a jih nismo. V zadnjih dneh smo lahko brali, da bo Hrvaška s pomočjo skladov EU zgradila kar 57 vrtcev. Žal opozicijski svetniki nismo imeli dovolj vpliva, da bi za občino škodljive odločitve lahko preprečili. In takšnih projektov je bilo v občini Črnomelj precej. Naj omenim samo obnovo Župančičeve hiše, za katero je bilo porabljenih okoli 800.000 evrov.
Še vedno je mogoče pridobiti precej sredstev pri Eko skladu …
Tako je in še vedno očitno tudi iz Bruslja, kar kaže primer vrtca Bršljin v Novem mestu, ki so ga zgradili v zadnjem letu in so za to pridobili evropski denar.
Cene gredo v nebo, kaj pa izvajalci, kako je z izbiro teh?
Cene pri takšnih projektih gredo res v nebo. Težava pa je tudi v tem, da se ne izkoristi dovolj domačega potenciala. V preteklosti so mi številni podjetniki predlagali, naj se več podjetnikov skupaj prijavi na določen javni razpis za graditev oz. obnovo javnih zavodov, a so žal ti razpisi vedno pripravljeni tako, da se lahko v Sloveniji prijavijo le eno ali dve podjetji iz Ljubljane. Ta podjetja nato izberejo belokranjske podizvajalce, ki dejansko na koncu celoten projekt izpeljejo, a velika večina dobička gre v roke ljubljanskih podjetnikov. Tako gre tudi ves davek od dobička drugim občinam. Če bi namreč imeli domači podjetniki možnost skupne prijave na projekt, bi imeli v občini več delovnih mest, davek bi prišel v domačo občino. Domači podjetniki bi tudi bistveno bolj pazili na kakovost izvedbe del, saj bi se v nasprotnem primeru lahko domačini pritožili neposredno njim ob vsakodnevnih srečanjih. Vsekakor bi bila s takšnim pristopom dela opravljena bolje, imeli pa bi tudi več drugih prednosti. Kraj bi se uspešneje razvijal.
Podobno je z osnovno šolo v Loki. Po junijskem neurju in toči so stari del šole kar zaprli. Nove šole ne gradijo. Tudi tu bi verjetno lahko uporabili evropska sredstva.
Lahko bi. Lahko bi tudi izkoristili priložnost, da nam vlada odobri sredstva, ki so namenjena za izredne primere. A to bo mogoče, če bomo na vlado nenehno pritiskali. Moj starejši sin obiskuje OŠ Loka in lahko povem, da je stari del omenjene šole v izredno slabem stanju, tako da je starše precej strah, ali bo objekt vzdržal zimo. Potem ko smo starši o tem swpraševali vodstvo šole, so sicer izvedli strokovni pregled. Dobili naj bi zagotovilo, da nevarnosti ni, a to ne pomeni, da se lahko graditev šole kakor koli odmakne. Zato je treba močno pritiskati, da šola začne čim prej graditi.
Kako je bilo s črpanjem drugih evropskih sredstev doslej?
Uspešni smo bili le pri belokranjskem vodovodu, preostalo črpanje pa je bilo precej slabo. To ni dobro, saj gre pri tem za nepovraten denar iz bruseljske blagajne. Nekatere občine so ustanovile posebne službe, ki se ukvarjajo samo z razpisi in pripravami vlog. Ko sem postavila svetniško vprašanje, kako je to urejeno v Črnomlju, sem prejela odgovor, da ni mogoče oblikovati skupine, ki bi se posvečala samo temu. Tako pripravljajo dokumentacijo za vsak projekt drugi ljudje. To nikakor ni praksa občin, ki so uspešne pri pridobivanju evropskih sredstev. Dobro črpanje evropskih sredstev je namreč to ključnega pomena za boljšo prihodnost občine.
V začetku mandata občinske svetnice ste predlagali pripravo zakona o razvojni podpori Beli krajini. Županja je menila, da ta ni potreben. Če boste izvoljeni, boste vztrajali pri tem?
Kako potreben je ta zakon, je videti že ob obisku pomurske regije, ki je imela prva takšen zakon. Tam se zdaj razvoj lepo vidi tudi v najmanjših občinah: ceste so obnovljene, zgrajeni so bili novi vrtci in šole. Poseben zakon bi bil v primeru Bele krajine še bolj upravičen, saj je bila Bela krajina že pred leti v veliko slabšem položaju kot pomurske občine. Tam namreč velik del prebivalcev dela v bližnji Avstriji, kjer so plače precej višje, medtem ko naši občani te možnosti nimajo. Vsekakor bom vztrajala, da tak zakon dobimo.
Poznate tudi gospodarstvo v občini. Kaj gospodarstvenike najbolj pesti?
Občina ima veliko samostojnih podjetnikov, ki sodijo med mikro ali majhna podjetja. Ravno razvoj teh podjetij je treba spodbujati. Da bo razvoj mogoč, pa najprej potrebujemo potrebno infrastrukturo. Prioriteta pri tem je tretja razvojna os oziroma hitra cesta od Črnomlja oziroma od Vinice do Novega mesta, na kar se je v preteklosti, po mojem mnenju veliko premalo opozarjalo. Potem so tukaj še daljnovod, ki ga potrebuje vsako proizvodno podjetje, optika in druga infrastruktura. Podjetniki so stopili z mano v stik že v času državnozborskih volitev in predlagali veliko rešitev, ki ne zahtevajo veliko finančnih sredstev in so precej enostavna za izvedbo. Vsekakor jim nameravam tudi v prihodnje prisluhniti in smiselne predloge tudi upoštevati.
Čemu boste še namenili pozornost, kaj bo vaša prioriteta?
Moja prioriteta bo predvsem to, da razvoj občine Črnomelj dvignemo na raven drugih regij v Sloveniji, saj smo zdaj precej v zaostanku. Prav tako bo prioriteta graditev novih vrtcev in šol, da bodo imeli naši otroci in mladina čim boljše možnosti za svoj razvoj in se bodo po študiju tudi vračali. Vsekakor se bom zavzela za to, da se pospeši graditev hitre ceste od Novega mesta do Vinice. Kot županja bom pritisnila na odgovorne v Ljubljani, da se sprejme poseben razvojni zakon za Belo krajino. Podjetnikom bomo z različnimi ukrepi omogočili lažji zagon novih podjetij in programov, saj to prinaša nova delovna mesta, ki jih, kot vemo, Bela krajina še kako potrebuje. Spodbuditi je treba obnovo mestnega jedra, enakomeren razvoj občine, mladim omogočiti, da ostajajo doma in še bi lahko naštevala.
Dejavni ste v civilni iniciativi, pri tem ste med redkimi, ki so se pripravljeni za to tudi javno izpostaviti. Kaj vas vodi pri tem?
Najbolj me motivira želja, da moja otroka odraščata v mirnem okolju. Vse, kar sem si kdaj želela za njiju, je to, da imata normalno otroštvo, in to sem imela v mislih, tudi ko smo ustanavljali civilno iniciativo. Sprva se sicer nisem želela izpostavljati, predvsem ker sem bila politično že opredeljena, in nisem želela, da to vpliva na delo civilne iniciative, a se drugi niso želeli ali mogli izpostaviti, zato mi ni preostalo drugega, kot da to vlogo prevzamem jaz. Skupaj smo naredili veliko in verjetno preprečili, da odgovorni v Ljubljani (vsaj za zdaj) ne razmišljajo o tem, da bi v Črnomlju postavili migrantski center. Vendar je treba biti vseskozi pozoren. Število ilegalnih prehodov se namreč ne zmanjšuje.
Oktobra 2016 ste bili med organizatorji protesta proti migrantskemu centru v Črnomlju. Zdaj ste sodelovali na protestu v Metliki. Ta čas vlada zatišje, vendar je to lahko zelo varljivo …
Vsekakor menim, da mora vlada preprečiti množične zlorabe azilnega postopka, ki smo jim ta čas priča s strani migrantov. Ne mednarodno in ne evropsko pravo migrantom namreč ne dovoljujeta pravice izbirati državo, v kateri bodo zaprosili za mednarodno zaščito, temveč določata, da je treba prošnjo vložiti v prvi varni oziroma prvi državi vstopa v EU (v primeru migrantov, ki dnevno nezakonito prečkajo slovensko mejo, sta to Turčija ali Grčija). Moramo se zavedati, da je sistem mednarodne zaščite namenjen beguncem, ki dejansko potrebujejo pomoč, ker so v svoji državi preganjani, in ne ekonomskim migracijam. S tem ko ekonomski migranti izkoriščajo azilni postopek, namenjen beguncem, slednjim onemogočajo pravico, da pridobijo mednarodno zaščito, saj s svojimi neupravičenimi prošnjami upočasnjujejo celoten sistem. Poleg tega grobo izkoriščajo pripravljenost zahodnih držav, da pomagajo beguncem. V zadnjem času se je v javnosti pojavilo tudi več dokazov, da migrantom pri zlorabah azilnega postopka pomagajo tudi slovenske nevladne organizacije, ki kar same kličejo na policijo in ji sporočajo, kje so nezakoniti migranti. Takšno ravnanje je obžalovanja vredno, poleg tega pa bi lahko pomenilo nezakonito pomoč pri ilegalnih prehodih meje, kar je kaznivo dejanje. Menim, da na področju nezakonitih prehodov meje tudi občina naredi premalo, saj bi lahko bolj pritisnila na odgovorne, naj naredijo kaj več, da bi preprečili ilegalne migracije. Poleg tega pogrešam, da bi se občina jasno izrekla o tem, da ne bo dovolila postavitve kakršnega koli migrantskega centra v Črnomlju. Če bom izvoljena − in verjamem, da bom −, bo to moj prvi korak. Jasno bomo povedali, da nasprotujemo postavitvi kakršnega koli migrantskega centra pri nas.
Eden od vodilnih predstavnikov SD je po kongresu te stranke pred dnevi dejal, da je treba ograje na meji s Kolpo odstraniti. Kaj menite vi?
Strinjam se, da je treba odstraniti žice, ki so nevarne za gozdne živali. Nikakor pa se ne strinjam s tem, da je treba odstraniti panelne ograje, saj bi s tem dali znak, da so naše meje odprte. Dati jim moramo jasen signal, da so naše meje zaprte, po potrebi pa na pomoč poklicati tudi vojsko.
Biografija
Mag. Maja Kocjan se je rodila 16. aprila 1980 v Novem mestu, odraščala je v Beli krajini v občini Črnomelj. Leta 2008 je z odliko diplomirala na Fakulteti za management v Kopru. Po vrnitvi v Belo krajino se je odločila za delo na podjetniškem področju in hkrati nadaljevala s podiplomskim študijem, ki ga je leta 2016 uspešno končala. V domačem kraju se je aktivno vključila v delovanje v lokalnem okolju. V letu 2009 je postala predsednica SDM v Črnomlju, kjer se je takrat mlada ekipa osredotočila predvsem na opozarjanje o pomanjkanju delovnih mest in s tem povezano težavo pri zaposlovanju mladih v Beli krajini pa tudi na prepočasen razvoj celotne Bele krajine. V letu 2014 je bila izvoljena za občinsko svetnico in v občinskem svetu nenehno opozarjala na žgoča lokalna vprašanja. V letu 2016 je bila tudi ena od pobudnic civilne iniciative proti migrantskemu centru v Beli krajini, ki je v teh krajih prvič po osamosvojitvi izvedla tudi protest ter tako uspešno preprečila postavitev migrantskega centra v Črnomlju. Zaposlena je v Državnem zboru RS in je hkrati namestnica generalnega sekretarja Slovenske demokratske stranke. Kot pravi sama, ji poleg vseh obveznosti in vzgoje dveh sinov ostane malo prostega časa, tega pa nameni družini.