Mag. Zvonko Zinrajh: Tranzicije na pol poti ali neuspele tranzicije

“Tranzicija v Sloveniji in še kje, ni mogla rezultirati dokončno pozitivno in se uspešno zaključiti, saj eden temeljnih pogojev, politično ravnovesje, ni bil v celoti izpolnjen,” piše mag. Zinrajh. V nadaljevanju objavljamo prispevek mag. Zvonka Zinrajha, ki je bil objavljen v Demokraciji 8. januarja 2015.Tranzicija kot prehodno obdobje med dvema družbenima konceptomaUvod v splošne evroazijske tranzicije so zaznamovali nekateri politični dogodki, ki so v letu 1989 spotaknili komunistične režime kot je bil kolaps berlinskega navidezno »režimsko trdnega« berlinskega zidu, prve demokratične pokomunistične ali porežimske volitve na Poljskem in v istem obdobju na povsem drugem koncu sveta pokol študentov v Pekingu na Trgu nebeškega miru.

Tranzicijo dojemam kot nujno gibalo razvoja sopotnikov v kontekstu parafraziranja  Galileja in njegove Eppur si muove. Zato časovno opredeljujem obdobje tranzicije v smislu zakaj in kam tranzicijski sistem gre. Sistemsko je tranzicijo seveda lažje opredeliti, saj drži že laična trditev, da gre za prehod iz socialističnega (realsocialističnega) centralno-planskega gospodarstva v svobodno tržno gospodarstvo in hkrati predvsem za prehod iz enostrankarskega (ali kolektivnega enoumja) v strankarski pluralizem ali večstrankarski politični sistem. Kot trdi tudi Ellman, spada v okvir institucionalnih sprememb tudi ponovna opredelitev vloge države. Napačno je namreč teoretizirati, da tranzicija ne zahteva zmanjšane vloge države. Še več, država (kot »institucija«) se mora kvalitativno re-opredeliti, čeprav je interes po aktivni intervencionistični vlogi države v procesih institucionalnih sprememb vseeno živ. Slovenija je šla že z Demosovo vlado na pot preoblikovanja državne ustrojenosti po »short cut« sistemu, ki je seveda demokratične in osamosvojitvene težnje in vrednote počasi a sistematično odločno zamrznil. Zakaj je Demosova vlada kamen spotike ob tej trditvi? Zato, ker ni bila popolnoma artikulirana v času, temveč le v prostoru. Sprožitev lustracijskih procesov zahodnonemškega tipa (ob miroljubnem in voljnem aneksiranju Vzhodne Nemčije), bi z zmerno pravno regulativo očistila ostanke režimskega sistema v zelo kratkem času. In bi nas danes, zaradi stopnje zaupanja ali nezaupanja v sodstvo, glava bistveno manj bolela. Izkušnje in pozitivni učinek lustracijskega sistema Nemčije bi pravzaprav moral v letih 1991 – 1992 zadovoljivo učinkovati tudi  v Sloveniji. Od države, z bistveno starejšo demokracijo od naše, se torej  o pozitivnih učinkih nismo pustili podučiti. 

Tranzicija v Sloveniji in še kje, ni mogla rezultirati dokončno pozitivno in se uspešno zaključiti, saj eden temeljnih pogojev, politično ravnovesje, ni bil v celoti izpolnjen. Politični pluralizem z aktualno volilno zakonodajo kot ustavno kategorijo ni omogočal evolutivne zakonitosti progresivnih institucionalnih sprememb, saj ga je pri razvoju omejevala dediščina starih institucij. Slednje so sproducirale vedno nove in nove satelitske politične stranke levega pola, predvsem pa uspešno zapirale krog lastninjenja državnega premoženja in hkrati odpirale možnost tajkunizaciji.

Nekatere tipične značilnosti tranzicijskega obdobja Tranzicija v večini držav evroazijskega območja je omogočila, predvsem v svoji zgodnji fazi, da je bivše podružbeno in podržavljeno premoženje postalo privlačen cilj za tuj kapital (pri nas tudi za povzpetniško in tajkunsko »jaro gospodo«). Posledice in izkušnje s tranzicijo so glede na posamezne države zelo različne, na splošno pa lahko trdimo, da so boljše rezultate dosegale bolj ekonomsko in socialno razvite države in tiste z ugodno geografsko lego, slabše pa države z nizko ravnijo razvoja, manj ugodno geografsko pozicijo ter manj ugodnimi političnimi in administrativnimi okoliščinami. V prvi sklop držav sodi, oziroma jo lahko umestimo, tudi Slovenija. Vendar zanjo ne velja, da se uspešno približuje uspešnemu tranzicijskemu zaključku. Predvsem zaradi nerazumevanja logike vračanja ekonomske rasti na staro raven in pospešen razvoj tržnih institucij ter na drugi strani prav tako zaradi nujne zakonitosti razvoja odgovornih političnih akterjev znotraj nestabilnega socialno-političnega sistema.

Tranzicija prinaša s seboj zmagovalce in poražence. Med slednje lahko štejemo predvsem starejše, bivše zaposlene, v nekaterih panogah predelovalne industrije, premogovništvu in državnem sektorju, na novo brezposelne, mladino in družine, manj izobražene ter prebivalce ruralnih predelov. Velik del populacije iz tranzicijskih držav doživlja proces tranzicije kot velik socialni šok s pomembnimi negativnimi elementi. Posledica sprememb je tudi naraščajoča neenakost – znotraj držav in med državami ter velik padec življenjskega standarda. Kljub nepopolnim in ne čisto zanesljivim statističnim podatkom padec rodnosti in porast smrtnosti kaže na velik socialni šok. V zgodnji fazi tranzicije je padec povprečnega dohodka skupaj z naraščajočo neenakostjo med zmagovalci in poraženci pripeljal do masovnega povečanja revščine v nekaterih tranzicijskih državah. Kako smo Slovenci tedaj reagirali je znano. Žal država ni uspela ozavestiti prebivalstvo, da brezglavo zadolževanje v neprofitarnih ekonomsko nelogičnih in nevzdržnih segmentih ni produktivno in na dolgi rok slabi kupno moč posameznika. In tukaj smo danes!

Tudi volilni čas je v državah v tranziciji v bistvu obdobje, ko vladajoča struktura nastopa izredno agresivno zoper tiste, ki mislijo drugače. Po volilni zmagi se kot po pravilu dogajajo v vseh državah podobni procesi: nagrajevanje in privilegiranje pristašev ter kaznovanje  nasprotnikov. Slovenija je posebni unikum tudi v tem. V nobeni tranzicijski državi niso nezakonito preganjali lustrirance. Mi se lustracije po nevednosti, neumnosti in iz revanšističnega strahu nismo šli. Smo dopustili, da se izvaja pogrom nad desnosredinskim opozicijskimi liderji in vodilnimi možmi slovenske osamosvojitve. Ob seveda evidentnih kršitvah človekovih temeljnih pravic in svoboščin, ki bodi nujno dobile epilog na ESČP najmanj zaradi kršitve določil 6. člena EKČP.  In tranzicijski začetek je prinesel to slednje tudi državljanom bivše skupne države, ki niso hoteli ali pravočasno uspeli urediti svojega tujskega, državljanskega ali domicilnega statusa. Hvala Bogu, da v Evropi obstaja in učinkuje z obveznimi judikati tipa precedenčnega prava institucija, ki je članice ne morejo zaobiti: Evropsko sodišče za človekove pravice ali na kratko ESČP.

Široko uporabljeni kriterij za ocenjevanje uspeha tranzicije je seveda ekonomska rast. Vendar pa bi bilo vrednotenje tranzicije po kriteriju samo ekonomske rasti preveč površno in enostransko ter bi odvrnilo tako pozornost kakor nujo izgradnje institucij ob socialnopolitični evoluciji. Iin seveda ne zanemarilo tudi vidik človekovih pravic. Tranzicija je torej proces, v katerem morata dominirati kakovost institucionalnih sprememb ter strukturne spremembe. Samo to lahko vzpodbudi, celo povzroči,  nastanek nujnega sorazmerja ravnovesja moči med vplivnimi skupinami javnih in zasebnih institucij ter njihove medsebojne konkurence. Seveda ob predpostavki spoštovanja pravil pravnega reda, upoštevanja vrednot, moralne in etične drže, v delovanju institucij na način uveljavljanja transparentnosti in javnosti delovanja ter nenazadnje  z učinkovitim nadzorom javnosti nad sodnim sistemom.

Iz zatrjevane argumentacije torej logično sledi ugotovitev, da tranzicija še ni končana. V kolikor trdimo nasprotno, pa bi bila nujna ugotovitev, da tranzicija ni uspela. V Sloveniji so bili politični in siceršnji institucionalni zdrsi prepogosti in prehudi, zato trdim, da pri nas tranzicija žal ni uspela.
Človekove pravice v obdobju tranzicije

Pričakovano tranzicija na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin prinaša velike spremembe. Varstvo in zagotavljanje človekovih pravic sta namreč dva ključna ustavnopravna pojma v demokratičnem sistemu, ki ga tranzicijske države skušajo zgraditi in razviti po vzoru zahodnoevropskih držav. Porodnim težavam se  seveda nobena od tranzicijskih držav na tem področju ni mogla ogniti, kar se manifestira kot razkorak med formalnim in dejanskim varstvom človekovih pravic. Lahko ugotovimo, da so se spremembe na področju človekovih pravic v državah realnega socializma pospešile s sprejemom Helsinške sklepne listine leta 1975, ki je pomenila formalno sprejetje evropskih norm o človekovih pravicah, zavezujočih za vse evropske države. Večine dogodkov po letu 1989 (pri nas seveda šele po osamosvojitvi leta 1991) seveda ni mogoče omejiti na en sam vzrok, vendar pa je nesporno dejstvo, da so mednarodne norme človekovih pravic, transnacionalne skupine aktivistov za človekove pravice in opozicija prispevali k začetku sprememb in strmoglavljenju komunistične vladavine. Trajna vzpostavitev norm človekovih pravic zahteva politični sistem z vladavino prava; spremembe na področju človekovih pravic pa terjajo politično preobrazbo, so del procesa liberalizacije in sovpadajo z notranjimi strukturnimi spremembami, ki so neločljiv del tranzicije.

Izjemen tranzicijski dosežek na področju uresničevanja človekovih pravic sta dva instrumenta in sicer ustavna pritožba ter neposreden dostop posameznika do varstva človekovih pravic. Oboje je ustavna kategorija, ki žal v Sloveniji še vedno občasno delujeta kot le deklaratorna zapisane določbe. 

Demokratična tranzicija kot nasprotje konsolidaciji kontinuitete oblasti

V zaključnih besedah pričujoče razprave lahko predvsem z ozirom na empiriko postavimo trditev, da so demokratični sistemi, ki so sledili social-komunizmu, še vedno na dokaj trhlih nogah. V nekaterih državah Srednje Azije (Tadžikistan, Turkmenistan, Uzbekistan) in delno v Zakavkazju se ti sistemi še niso uspeli povsem razviti. Namesto realno pričakovanega soočanja z »zaključkom dela zgodovine« se ob Sloveniji, tudi nekatere druge tranzicijske države, še vedno dušijo v »hiperproizvodnji restavrirane preteklosti«, čeprav jim vsaj deklaratornosti na ustavnem področju, vzpostavitvijo večstrankarskega sistema in načelne delitve oblasti, ni za očitati. Toda podrobnejši pogled razkrije, da so demokratične strukture vzpostavljene, vendar sama praksa oziroma konkretno delovanje teh ne dosega.

Nekateri moderni raziskovalci postkomunističnih demokratičnih tranzicij ponujajo različne kriterije za razlikovanje dosežene stopnje demokratizacije med posameznimi državami. Večina tipizacij opredeljuje kriterije na temelju primerjave s skupino približno šestih vodilnih držav z dolgo tradicijo demokracije; zelo podobno se tega lotevajo tudi vodilne mednarodne nevladne organizacije (Freedom House, National Democratic Institute itd). Njihove statistično in vsebinsko opredeljene ocene so velikokrat merilo presoje tudi v državah, na katere se ocene nanašajo. Tudi v Sloveniji, kjer se do izsledkov o demokratizaciji države opredeljujeta tako vlada  kakor tudi pristojni odbor v Državnem zboru. Veliko pohval o napredku v zadnjih letih žal ni moč prebrati.

Kot bivši sokreator ocen ameriške NVO Freedom House pa ugotavljam, da se navedene institucije ne opredeljujejo do predvidevanj, kakšne naj bi bile ciljne točke poročil. Ocenjujem, da so navedene ocene sicer dobrodošle, a žal premalo dorečene, zato lahko služijo populističnim političnim namenom in manipulacijam.V kolikor nas bo v prihodnjem letu doma držala parlamentarna pozornosti, bomo morda doživeli kaj podobnega spet tudi v našem parlamentu. In bodo pristavili, da gre za nekompetentne ocene, če bodo negativne in da imamo podporo v mednarodni skupnosti, če bodo vsaj malo simpatizirale naše napore k demokratizaciji ter približevanju uspešnemu zaključku tranzicijskega obdobja.