Mag. Zvonko Zinrajh: »Begunci ali migranti – kakor vam drago. Ljudje so«!
nedelja, 11. 10. 2015Objavljamo razmislek predsednika Kluba seniork in seniorjev mag. Zvonka Zinrajha o begunski problematiki. Prispevek je bil objavljen v tiskani izdaji tednika Demokracija.
Varnostdržav ter ohranjanje mednarodnega miru in varnosti, kar je prvi cilj Ustanovnelistine Združenih narodov, je mogoče uresničiti samo tam, kjer so ljudjeosvobojeni strahu pred preganjanjem, zatiranjem, zlorabo. Globalizacija in njen vpliv Svetovneprobleme, ki terjajo globalno akcijo, bi bilo mogoče razvrstiti na podlagirazličnih kriterijev. Med mogočimi in najbolj smiselnimi je gotovo kriterijohranitve in izboljšanja možnosti preživetja, v katerega uvrščamo vojno,siromaštvo, rasno diskriminacijo in kolonializem, slabšanje človekovega okolja inproblem odtujevanja. Iz teh problemov izvedeni globalni cilji so usmerjeni včim večje zmanjševanje nasilja na eni strani, na drugi pa v povečanjegospodarske in socialne blaginje, politične pravičnosti, okoljskega ravnotežjain participacije v procesu odločanja. Izjemne težnje po ekonomskem, političnem in vsesplošnemvplivu na območju Afganistana, Iraka, Sirije … se kažejo iz povsem konkretnihzunanjepolitičnih aktivnosti tako ZDA kot tudi Rusije in zadnja leta tudiKitajske. Povsem drugačen odnos je do lokalnih vojnih razmer na primer vSomaliji. Klasični begunci prihajajo namreč od tam, kjer je vojna. Ob tem nizanemarljivo dodati, da Putinova administracija učinkovito zavira uresničevanjein razvoj človekovih pravic celo na svojem ozemlju. Edennajpomembnejših dosežkov na področju varovanja človekovih pravic v Evropi jeEvropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprotokoli (ESČP). Kot prva mednarodna pogodba na področju človekovih pravic vokviru Sveta Evrope, ki so jo takratne članice podpisale 4. novembra 1950 vRimu in je začela veljati leta 1953, zagotavlja minimum varstva človekovihpravic z vgrajenimi mehanizmi za njihovo spoštovanje. Določa tudi neodtujljivepravice in svoboščine vsakega posameznika in zavezuje države podpisnice, da tepravice zagotovijo vsakomur, ki je pod njihovo oblastjo. Konvencija izhaja izpredpostavk, da bo vladavina prava učinkovito preprečevala vse totalitarnezlorabe državne oblasti. Ko je aktualno vprašanje migracij, se EU vedeselektivno. Nekoga torej sprejemamo, nekoga pač ne. O takem načelu v ESČP ni neduha ne sluha. In takšno selektivnost ter nezmožnost človekoljubja za vse ševedno moji EU močno zamerim. Američani svojo navzočnost kot skrb za varstvočlovekovih pravic in svetovnega miru upravičujejo tudi z definicijo onacionalni varnosti, ki poudarja predvsem zunanjo ogroženost ZDA. S tem se vbistvu opravičuje njena navzočnost na območjih daleč od matičnega ozemlja.Robert McNamara je opozoril, da pri nacionalni varnosti ne gre za semantičnoigro, saj se »izgubljamo v semantični džungli, v kateri enačimo varnostizključno z vojaškim fenomenom«. Večina ameriških strategov s področja varnostiin obrambe ter svetovnega miru trdi, da je nujno treba spoznati vire ogrožanjavarnosti in da mora ustrezno varovanje zajeti vse potrebne vrednote, takomaterialne kot nematerialne. Ob tem pa se pogosto pozablja na sorazmernost medvarovanjem človekovih pravic in zavarovanjem varnosti. Kar se v kontekstubegunstva tiče, imajo ZDA do tega vprašanja že davno izdelano strategijo, ki sojo postavili po valu beguncev z območja Kube, držav Latinske Amerike in Mehike.Rigoroznost na državni meji območja zvezne države Teksas z Mehiko je splošnoznana. Ameriška opravičila za interese do tujih ozemelj se ob gospodarskihrazlogih ujemajo tudi z vprašanjem globalne varnosti. Ključni razlog zaposredovanje v tujih državah, posredno ali neposredno, je veljavna doktrinanacionalne varnosti ZDA. Njihova navzočnost v Srednji Aziji in Zakavkazju jeevidentna, in čeprav javno posredne narave, dokazuje, da gre za njihovointeresno sfero. Toda na tem koncu sveta se njena interesna sfera prepleta z rusko,ki želi restavrirati dobršen del nekdanje Sovjetske zveze pod svoje okrilje.Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan so očitno podlegli Putinovim interesom,Kirgizija je neuspešno poskušala z oranžno revolucijo z zasukom proti Zahodu.Ostaja torej z nafto poln Kazahstan, ki se bo kmalu naslonil na enega alidrugega »velikega brata«. Kot razumem strategijo ZDA glede navedenega območja,gre za onemogočanje tesnejših ekonomsko-vojaških povezav med Rusijo in Kitajskooziroma neke vrste dominantne evro-azijske povezave in prizadevanja zademokratizacijo tega območja.Lahko ugotovimo, da v srednjeazijskih in zakavkaškihdržavah po osamosvojitvi in razpadu SZ val beguncev ni pljusnil naokrog. Tudi včasu sicer netipične tranzicije, ki mimogrede rečeno prav tako ne uspeva, kotje to primer v Sloveniji. Kontinuiteta starih sovjetskih veljakov se je v primerubegunstva pokazala relativno učinkovita. Torej je nesmiselno vreči s prestoladiktaturo, če zadaj ni uspešne demokratično izvoljene in dejanske narodneoblasti. Ta ugotovitev bi lahko veljala tudi za nekatere afriške države in bilasprejemljiva kot rešitev, če bi bila politično-ekonomska situacija vzdržna alipod učinkovitim prehodnim vplivom mednarodne skupnosti. Tudi zaradi slednjegaje nujno, da se spoštujejo načela o mednarodnih intervencijah na podlagi soglasnihodločitev Varnostnega sveta OZN. Putinova strategija odnosov do mednarodneskupnosti je evidentno ozemeljsko posesivna in teži k restavriranju območja, kije bilo nekoč pod pristojnostjo SZ. Temu je podrejeno gospodarsko (ne)sodelovanjez EU predvsem na področju energentov, odnos do Ukrajine in njene ozemeljskeintegritete. Posredno povabljeni v begunsko krizoIn kje je strategija Slovenije?Kdorse taki nestrokovnosti čudi, mora močno zajeti sapo ob stališčih, ki jihposkuša avtoritarno lansirati v javnost nekdanji predsednik Republike Slovenijedr. Danilo Türk, ki ob molku drugih veljakov tranzicijske levice ostaja edinanjihova begunska parketna avtoriteta. Seveda kot preliminarni kandidat šeneveljavne kandidature za šefa OZN. Türkova stališča so torej edina in ena samaaktualne slovenske nomenklature v tem pogledu, ki jih lahko strnemo v kontekstusplošne begunske krize kot:a)favoriziranje Putinovega režima v kontekstu trasiranja poti neokomunizmu vlastni državi sredi demokratične Evrope (beri: EU);b)posmehljivo-zaničljiv de facto in de iure nepoznavalski odnos do sistematike EUin ZDA glede begunske krize;c)zamolčanje Irana, Sirije in Savdske Arabije kot kriznih soakterjev;d)izpustitev vloge afganistanskih in pakistanskih ekstremno islamsko ortodoksnihtalibanov v tem novem begunstvu;PoTürku svet razume stališče Slovenije, da tako EU kot tudi ZDA ne reagirata nabegunsko problematiko globalnega pomena, saj sta ksenofobni. Slovenija ne sme razmišljatitako, saj je to kapitalni nesmisel, ki nima niti zgodovinskosti niti ne temeljina argumentaciji aktualnega časa. EU je že pred leti reagirala v mnogih primerih,čeprav je res, da je schengenski sistem s Frontexom vred potreben temeljiteprevetritve. Slovenski prispevek ocenjujem kot minimalnega in glasnega kotkaplja v morju (beri: ladja Triglav, ki je v času reševalnih akcij itak vremontu). Schengenski sistem varovanja meja ta čas ne deluje učinkovito, ker sose posamezne države do tega sistema ogradile (veliko bremena pade na Slovenjokot »braniteljico« zunanje južne schengenske meje); enako velja za nikoli vceloti upoštevan dublinski sporazum. Z libijsko mednarodno konferenco omigracijah je EU prisluhnila begunski problematiki, soočena s tedanjo Gadafijevoblokado kakih treh milijonov podsaharskih migrantov. Podobno je bil tedaj svetzačasno pomirjen v nekem varnostno nesistemskem obdobju glede na Irak inAfganistan. S Somalijo so se ukvarjale predvsem NVO.Dilemao diktaturah samodržcev in pokolu tisočev nedolžnih režimskih žrtev nasprotidanašnje begunske krize: vsi smo vedeli, da so begunci na pragu Evrope žeskoraj deset let. Res da nekaj tisoč kilometrov stran, a vendar so bili tam.Čakajoč. Žal se je ob tem pokazala predvsem in izključno ruska dvoličnost, kise jih migracije ne tičejo, orožarski in ozemeljski apetiti pač. Ksenofobnismo torej državljani EU in ne ruska Putinova oligarhija ali kaj že, kot razumemnajnovejše stališče nekdanjega predsednika Republike Slovenije, ki polariziraproblematiko begunstva, jo usmerja kot predmet, ki zadeva predvsem in samo EU(Evropo). Ne Kitajske, ki veselo hara po gospodarstvu afriških podhranjenihdržav, niti ekspanzionistične Putinove Rusije. Očitno ne dojema problemaglobalizacije ter razsežnosti migracij in begunstva, ki so PRVORAZREDNA tema demokratičnesvetovne populacije. Osebno pa želim ksenofobnost seveda pripisati tistim, ki vzpostavljajovzhodni neokomunizem in poskušajo z njegovo implementacijo tudi v zahodniEvropi. In najdejo vesele somišljenike tudi v kakšni slovenski parlamentarnistranki. Kako rešiti nastalo krizo?Dolgoročno je trebadogovorno postaviti temelje demokracije skozi prizmo gospodarske pomoči svetu,ki sta ga nekoč blokovski velesili imenovali »tretji«. Naivno je pričakovati,da bo šlo po sistemu vsi za vse; ni šans. Vedno bodo interesne sfere pogojevalesistem razvoja v neki regiji, državi. In interesne sfere gravitirajo k zalogamnafte, zemeljskega plina in pitne vode. Kratkoročno je stvar na EU.Žogica ji je vržena s pomočjo predvsem Rusije, vračati jo bi bil neproduktivennesmisel in izguba časa. EU mora najti strategijo fondiranja begunske problematikeskozi skupna zbirna mesta (centre) s človeku dostojno oskrbo in deliti migranteproporcionalno na vse države članice po vnaprej določeni strategiji. Torejtisoče migrantov v sedaj zanje nezanimivih državah oskrbeti po enotnem sistemuin jih spustiti tja, kamor želijo. Z muslimanizacijo ali islamizacijo Evrope (karse pač komu bolje sliši) in s ksenofobijo se bo čas ukvarjati potem. Drugače negre. Begunci so tukaj in to je dejstvo, ki ga nobena sila ne more spremeniti.Da so na evropskih tleh doma predvsem krščanske korenine, je treba dati vedetina dostojen in spoštljiv način do drugače verujočih in ateistov. Naša dežela je v tej krizitranzitnega značaja. Tudi ob drugih svetovnih krizah bo tako. Povsem drugače pabo, če se nam spet kaj zalomi na Balkanu. Z nemirno in politično dokajnestabilno Bosno in Hercegovino; Makedonijo, za katero ne vem več, kako naj jo poimenujem,da ne bo zapletov; ne nazadnje težnje Beriše in somišljenikov, da je čas zauresničitev idej Prizrenskih lig po Veliki Albaniji. Tradicija gostiteljice izčasov rajnke Jugoslavije se lahko naši državi ponovi. In takrat bo to tudi zaTürka morda vendarle prvorazredna tema.
Varnostdržav ter ohranjanje mednarodnega miru in varnosti, kar je prvi cilj Ustanovnelistine Združenih narodov, je mogoče uresničiti samo tam, kjer so ljudjeosvobojeni strahu pred preganjanjem, zatiranjem, zlorabo. Globalizacija in njen vpliv Svetovneprobleme, ki terjajo globalno akcijo, bi bilo mogoče razvrstiti na podlagirazličnih kriterijev. Med mogočimi in najbolj smiselnimi je gotovo kriterijohranitve in izboljšanja možnosti preživetja, v katerega uvrščamo vojno,siromaštvo, rasno diskriminacijo in kolonializem, slabšanje človekovega okolja inproblem odtujevanja. Iz teh problemov izvedeni globalni cilji so usmerjeni včim večje zmanjševanje nasilja na eni strani, na drugi pa v povečanjegospodarske in socialne blaginje, politične pravičnosti, okoljskega ravnotežjain participacije v procesu odločanja. Izjemne težnje po ekonomskem, političnem in vsesplošnemvplivu na območju Afganistana, Iraka, Sirije … se kažejo iz povsem konkretnihzunanjepolitičnih aktivnosti tako ZDA kot tudi Rusije in zadnja leta tudiKitajske. Povsem drugačen odnos je do lokalnih vojnih razmer na primer vSomaliji. Klasični begunci prihajajo namreč od tam, kjer je vojna. Ob tem nizanemarljivo dodati, da Putinova administracija učinkovito zavira uresničevanjein razvoj človekovih pravic celo na svojem ozemlju. Edennajpomembnejših dosežkov na področju varovanja človekovih pravic v Evropi jeEvropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprotokoli (ESČP). Kot prva mednarodna pogodba na področju človekovih pravic vokviru Sveta Evrope, ki so jo takratne članice podpisale 4. novembra 1950 vRimu in je začela veljati leta 1953, zagotavlja minimum varstva človekovihpravic z vgrajenimi mehanizmi za njihovo spoštovanje. Določa tudi neodtujljivepravice in svoboščine vsakega posameznika in zavezuje države podpisnice, da tepravice zagotovijo vsakomur, ki je pod njihovo oblastjo. Konvencija izhaja izpredpostavk, da bo vladavina prava učinkovito preprečevala vse totalitarnezlorabe državne oblasti. Ko je aktualno vprašanje migracij, se EU vedeselektivno. Nekoga torej sprejemamo, nekoga pač ne. O takem načelu v ESČP ni neduha ne sluha. In takšno selektivnost ter nezmožnost človekoljubja za vse ševedno moji EU močno zamerim. Američani svojo navzočnost kot skrb za varstvočlovekovih pravic in svetovnega miru upravičujejo tudi z definicijo onacionalni varnosti, ki poudarja predvsem zunanjo ogroženost ZDA. S tem se vbistvu opravičuje njena navzočnost na območjih daleč od matičnega ozemlja.Robert McNamara je opozoril, da pri nacionalni varnosti ne gre za semantičnoigro, saj se »izgubljamo v semantični džungli, v kateri enačimo varnostizključno z vojaškim fenomenom«. Večina ameriških strategov s področja varnostiin obrambe ter svetovnega miru trdi, da je nujno treba spoznati vire ogrožanjavarnosti in da mora ustrezno varovanje zajeti vse potrebne vrednote, takomaterialne kot nematerialne. Ob tem pa se pogosto pozablja na sorazmernost medvarovanjem človekovih pravic in zavarovanjem varnosti. Kar se v kontekstubegunstva tiče, imajo ZDA do tega vprašanja že davno izdelano strategijo, ki sojo postavili po valu beguncev z območja Kube, držav Latinske Amerike in Mehike.Rigoroznost na državni meji območja zvezne države Teksas z Mehiko je splošnoznana. Ameriška opravičila za interese do tujih ozemelj se ob gospodarskihrazlogih ujemajo tudi z vprašanjem globalne varnosti. Ključni razlog zaposredovanje v tujih državah, posredno ali neposredno, je veljavna doktrinanacionalne varnosti ZDA. Njihova navzočnost v Srednji Aziji in Zakavkazju jeevidentna, in čeprav javno posredne narave, dokazuje, da gre za njihovointeresno sfero. Toda na tem koncu sveta se njena interesna sfera prepleta z rusko,ki želi restavrirati dobršen del nekdanje Sovjetske zveze pod svoje okrilje.Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan so očitno podlegli Putinovim interesom,Kirgizija je neuspešno poskušala z oranžno revolucijo z zasukom proti Zahodu.Ostaja torej z nafto poln Kazahstan, ki se bo kmalu naslonil na enega alidrugega »velikega brata«. Kot razumem strategijo ZDA glede navedenega območja,gre za onemogočanje tesnejših ekonomsko-vojaških povezav med Rusijo in Kitajskooziroma neke vrste dominantne evro-azijske povezave in prizadevanja zademokratizacijo tega območja.Lahko ugotovimo, da v srednjeazijskih in zakavkaškihdržavah po osamosvojitvi in razpadu SZ val beguncev ni pljusnil naokrog. Tudi včasu sicer netipične tranzicije, ki mimogrede rečeno prav tako ne uspeva, kotje to primer v Sloveniji. Kontinuiteta starih sovjetskih veljakov se je v primerubegunstva pokazala relativno učinkovita. Torej je nesmiselno vreči s prestoladiktaturo, če zadaj ni uspešne demokratično izvoljene in dejanske narodneoblasti. Ta ugotovitev bi lahko veljala tudi za nekatere afriške države in bilasprejemljiva kot rešitev, če bi bila politično-ekonomska situacija vzdržna alipod učinkovitim prehodnim vplivom mednarodne skupnosti. Tudi zaradi slednjegaje nujno, da se spoštujejo načela o mednarodnih intervencijah na podlagi soglasnihodločitev Varnostnega sveta OZN. Putinova strategija odnosov do mednarodneskupnosti je evidentno ozemeljsko posesivna in teži k restavriranju območja, kije bilo nekoč pod pristojnostjo SZ. Temu je podrejeno gospodarsko (ne)sodelovanjez EU predvsem na področju energentov, odnos do Ukrajine in njene ozemeljskeintegritete. Posredno povabljeni v begunsko krizoIn kje je strategija Slovenije?Kdorse taki nestrokovnosti čudi, mora močno zajeti sapo ob stališčih, ki jihposkuša avtoritarno lansirati v javnost nekdanji predsednik Republike Slovenijedr. Danilo Türk, ki ob molku drugih veljakov tranzicijske levice ostaja edinanjihova begunska parketna avtoriteta. Seveda kot preliminarni kandidat šeneveljavne kandidature za šefa OZN. Türkova stališča so torej edina in ena samaaktualne slovenske nomenklature v tem pogledu, ki jih lahko strnemo v kontekstusplošne begunske krize kot:a)favoriziranje Putinovega režima v kontekstu trasiranja poti neokomunizmu vlastni državi sredi demokratične Evrope (beri: EU);b)posmehljivo-zaničljiv de facto in de iure nepoznavalski odnos do sistematike EUin ZDA glede begunske krize;c)zamolčanje Irana, Sirije in Savdske Arabije kot kriznih soakterjev;d)izpustitev vloge afganistanskih in pakistanskih ekstremno islamsko ortodoksnihtalibanov v tem novem begunstvu;PoTürku svet razume stališče Slovenije, da tako EU kot tudi ZDA ne reagirata nabegunsko problematiko globalnega pomena, saj sta ksenofobni. Slovenija ne sme razmišljatitako, saj je to kapitalni nesmisel, ki nima niti zgodovinskosti niti ne temeljina argumentaciji aktualnega časa. EU je že pred leti reagirala v mnogih primerih,čeprav je res, da je schengenski sistem s Frontexom vred potreben temeljiteprevetritve. Slovenski prispevek ocenjujem kot minimalnega in glasnega kotkaplja v morju (beri: ladja Triglav, ki je v času reševalnih akcij itak vremontu). Schengenski sistem varovanja meja ta čas ne deluje učinkovito, ker sose posamezne države do tega sistema ogradile (veliko bremena pade na Slovenjokot »braniteljico« zunanje južne schengenske meje); enako velja za nikoli vceloti upoštevan dublinski sporazum. Z libijsko mednarodno konferenco omigracijah je EU prisluhnila begunski problematiki, soočena s tedanjo Gadafijevoblokado kakih treh milijonov podsaharskih migrantov. Podobno je bil tedaj svetzačasno pomirjen v nekem varnostno nesistemskem obdobju glede na Irak inAfganistan. S Somalijo so se ukvarjale predvsem NVO.Dilemao diktaturah samodržcev in pokolu tisočev nedolžnih režimskih žrtev nasprotidanašnje begunske krize: vsi smo vedeli, da so begunci na pragu Evrope žeskoraj deset let. Res da nekaj tisoč kilometrov stran, a vendar so bili tam.Čakajoč. Žal se je ob tem pokazala predvsem in izključno ruska dvoličnost, kise jih migracije ne tičejo, orožarski in ozemeljski apetiti pač. Ksenofobnismo torej državljani EU in ne ruska Putinova oligarhija ali kaj že, kot razumemnajnovejše stališče nekdanjega predsednika Republike Slovenije, ki polariziraproblematiko begunstva, jo usmerja kot predmet, ki zadeva predvsem in samo EU(Evropo). Ne Kitajske, ki veselo hara po gospodarstvu afriških podhranjenihdržav, niti ekspanzionistične Putinove Rusije. Očitno ne dojema problemaglobalizacije ter razsežnosti migracij in begunstva, ki so PRVORAZREDNA tema demokratičnesvetovne populacije. Osebno pa želim ksenofobnost seveda pripisati tistim, ki vzpostavljajovzhodni neokomunizem in poskušajo z njegovo implementacijo tudi v zahodniEvropi. In najdejo vesele somišljenike tudi v kakšni slovenski parlamentarnistranki. Kako rešiti nastalo krizo?Dolgoročno je trebadogovorno postaviti temelje demokracije skozi prizmo gospodarske pomoči svetu,ki sta ga nekoč blokovski velesili imenovali »tretji«. Naivno je pričakovati,da bo šlo po sistemu vsi za vse; ni šans. Vedno bodo interesne sfere pogojevalesistem razvoja v neki regiji, državi. In interesne sfere gravitirajo k zalogamnafte, zemeljskega plina in pitne vode. Kratkoročno je stvar na EU.Žogica ji je vržena s pomočjo predvsem Rusije, vračati jo bi bil neproduktivennesmisel in izguba časa. EU mora najti strategijo fondiranja begunske problematikeskozi skupna zbirna mesta (centre) s človeku dostojno oskrbo in deliti migranteproporcionalno na vse države članice po vnaprej določeni strategiji. Torejtisoče migrantov v sedaj zanje nezanimivih državah oskrbeti po enotnem sistemuin jih spustiti tja, kamor želijo. Z muslimanizacijo ali islamizacijo Evrope (karse pač komu bolje sliši) in s ksenofobijo se bo čas ukvarjati potem. Drugače negre. Begunci so tukaj in to je dejstvo, ki ga nobena sila ne more spremeniti.Da so na evropskih tleh doma predvsem krščanske korenine, je treba dati vedetina dostojen in spoštljiv način do drugače verujočih in ateistov. Naša dežela je v tej krizitranzitnega značaja. Tudi ob drugih svetovnih krizah bo tako. Povsem drugače pabo, če se nam spet kaj zalomi na Balkanu. Z nemirno in politično dokajnestabilno Bosno in Hercegovino; Makedonijo, za katero ne vem več, kako naj jo poimenujem,da ne bo zapletov; ne nazadnje težnje Beriše in somišljenikov, da je čas zauresničitev idej Prizrenskih lig po Veliki Albaniji. Tradicija gostiteljice izčasov rajnke Jugoslavije se lahko naši državi ponovi. In takrat bo to tudi zaTürka morda vendarle prvorazredna tema.