Mag. Zvone Zinrajh: Policija tudi zame ali še vedno le za oblastnike?

Svoboda je varnost,  a varnost še ne pomeni tudi svobode

Svoboda, varnost in pravo so namenjeni slehernemu posamezniku, torej vsem  in ne konkretnemu posamezniku ali posamezni skupini v državi. Gre za sistem pravne enakosti in varovanja položaja slehernega subjekta, kar se mora demonstrirati v načinu vodenja in delovanja države.

Skrb za varnost ljudi pa se seveda razteza čez državne meje. Za naše razumevanje je pomembno zavedanje, da je varnost ljudi v enem delu sveta pogoj za varnost ljudi drugje. Varnost držav ter ohranjanje mednarodnega miru in varnosti, kar je pomemben cilj zapisan v Ustanovni listini OZN, je mogoče uresničiti samo tam, kjer so ljudje osvobojeni strahu pred nevarnostmi terorizma, preganjanja in zlorab. Varnost nima nobene moralne legitimitete, če je vzpostavljena na račun in kot omejevanje človekove svobode.

Sleherna policija je s svojo možnostjo rabe »zakonitega nasilja in prisile« pomemben dejavnik katerekoli družbene ureditve in je ključna sestavina  njenega varnostnega sistema. Njena vloga pri odkrivanju negativnih pojavov in procesov, omejeni preventivi/represiji, vzdrževanju reda in notranji varnosti ji omogoča spoznavati, kdo in na kak način ogroža varnost in kako se varovati pred motečimi ekscesi ter  njihovimi izvrševalci.

Varnost je zagotovo treba jemati kot vrednoto in v tem kontekstu ima policija privilegij in dolžnost pozitivne skrbi za notranjo varnost. Policija je odvisna od pravnega reda, kateremu služi kot sredstvo za uresničevanje in uveljavljanje državnih norm, kadar te pozitivno urejajo življenje ljudi in delovanje družbe. Policija pa je tudi od države in oblasti odvisna družbena komponenta, ki se srečuje s civilno družbo kot avtonomnim subjektom.

Policija in javnost eno, ali morda nasprotje?

Politika odprtih vrat ni bila značilnost polpretekle zgodovine slovenske policije. Prej bi lahko rekli ravno obratno. Policija, zaprta v svoj strokovni in siceršnji prostor s potencirano policijsko subkulturo, zagotovo ni bila zmožna potrebne odprtosti in zadovoljive profesionalnosti. Servilna totalitarnemu političnemu sistemu, čeprav tranzicijska levica to iz znanih razlogov seveda zanika, je tranzitirala uspešnejše kot država sama, saj slednja iz sociokomunistične kontinuitete še vedno ne najde  izhoda. Jasno je, da je tedanja policija oz. milica bila ob UDBi oz. Državni varnosti branilka tedanjega političnega sistema, čeprav taka vloga policiji praviloma ne pritiče. Trdim, da je bila zmanipulirana in zlorabljena. Najmanj do osamosvojitve.

Tako policija kot tudi pravo se nenehno uporabljata za vzdrževanje in ohranjanje političnega sistema, čeprav je vse močneje prisoten trend po odpiranju policije k javnosti. Danes oblast v demokratičnih sistemih praviloma le načelno oziroma okvirno ureja politiko policijskega delovanja, pri tem pa teži k njeni večji proaktivnosti. Če policijo razumemo kot državni mehanizem, potem mora delovati  predvsem po pravilu stroke in to naj bo vodilo policijske politike in njene strategije. Kako se oblast odziva na okostenelost policije in vojske, je seveda znana neproduktivna mantra tudi nekaterih medijev, ki opozarjajo na deficit in upad kvalitet varnostno obrambnega sistema Slovenije. 

Drznem si trditi, da je podoba policije v očeh javnosti odvisna predvsem od nje same in zgodovinsko gledano, po simpatijah iz osamosvojitvenega obdobja, gre njena priljubljenost  v glavnem navzdol. Kako pridobiti javno naklonjenost je večna dilema in izziv vseh policij. Na izbiro je seveda veliko možnosti, ki pa ne smejo vzbujati vtisov, da gre policiji samo za penetracijo in druge podobne procese s  povsem določenim namenom, ki seveda ostajajo skriti v ozadju.

Odnosi z javnostjo se morajo razvijati obojestransko korektno in v konfliktnih položajih zadovoljivo za obe strani. V mnogih policijah sodobnih držav je tudi ta segment odvisen od koncepta nacionalne varnosti oziroma tistega dela, ki zadeva policijo. Vključevanje policije v mednacionalne integracije je zagotovo eden ključnih izhodišč na področju zagotavljanja nacionalne in posredno tudi svetovne varnosti.

Sodobna policija v demokratični družbi načeloma ne skriva svojih problemov pred seboj in ne pred javnostjo. Moderna policija proučuje, koliko kaj stane v njeni dejavnosti in kakšen je cost/benefit posameznih opravil, ki ni izražen samo v denarju, temveč predvsem v vsebini odnosov med policijsko represijo in civilno družbo. Slednje seveda še zdaleč ni tako enostavno kot se na prvi pogled nekomu morda zdi. Gre za večdimenzionalen odnos med  pravzaprav vsemi državno-civilnimi subjekti.

Zaprtost policije  je korak nazaj v obdobje, ko je bila sluga totalitarizmu

Policije demokratičnih držav se soočajo z implementacijo ukrepanja zoper kršilce lokalne zakonodaje na področju, za katerega so pristojne. Gre za čimbolj standardiziran in usklajen pristop reševanja konfliktnih oziroma deviantnih situacij, ne glede na drugačen koncept pojmovanja prisile oziroma uporabe pooblastil. Empirika nas uči, da je lahko neka konkretna  negativnost drugje morda celo vrednota. Prav zaradi politike oz. principa enakih meril je nujno, da se določbe mednarodnih konvencij, predvsem na področju človekovih pravic in svoboščin, s strani policije  dosledno upoštevajo in temeljijo na enakih osnovah in mednarodnih standardih. Toda pri nas je vse preveč upravičenega dvoma, da ima slovenska policija s tožilstvom in pravosodjem vred  pri obravnavi zadev dirigirane prioritete.

Praviloma vse konvencije, ki zadevajo policijsko posredovanje v deviantnih situacijah, vsebujejo določbe o spoštovanju zakonitosti države članice, pravico do izvajanja pooblastil glede na mandat, varstveno-nadzorne ukrepe oz.organe za preprečevanje zlorabe pooblastil represivnih organov in nediskriminatorno obravnavanje kršilcev v  postopkih s policijo. Ko policijo manipulira stanovski sindikat oz. njeni predstavniki, je treba zastriči z ušesi. Vsa družba, ne samo tisti, ki so žrtve takega početja.    

Spoštovanje človekove dostojanstvenosti, humanosti postopkov, dosledno upoštevanje zakonitosti in določil konvencij o človekovih pravicah so obligacije v policijskih postopkih. Evropska konvencija o človekovih pravicah priznava potrebe po varnosti in v okviru izvrševanja policijskih ukrepov državnim organom dovoljuje, da izvajajo določena pooblastila, potrebna za zaščito zakonov in reda v družbi. V konvenciji se namreč prepletajo določbe o zakonitem izvajanju policijskih ukrepov potrebnih za varnost države ter načinu izvajanja v primerih, ko je to nujno potrebno zaradi izrednih situacij ali celo izrednih razmer, ki ogrožajo obstoj naroda. Ko gre za slednje, slovenska policija ne sme imeti zadržkov do drugih domačih varnostno obveščevalnih subjektov oz. struktur. In tudi ne slediti za vsako ceno tistim, s katerimi delimo globalno oziroma skupno varnostno in obrambno politiko. Tako je tudi izredno škodljivo ljubosumno vrtičkanje ali še huje zlonamerno diskreditiranje organa s plasiranjem in razgaljanjem insajderskih oziroma skonstruiranih obremenjujočih podatkov ter notranjih odnosov. 

Moč policije je v njenih pooblastilih?

Slovenska policija šteje danes več kot tisoč pripadnikov operative manj, ko jih je štela ob vstopu v Šengen. Oborožena in opremljena pa je slabše, kot takrat, torej pred približno  desetimi leti. Narobe je razmišljati samo v smeri možne učinkovitosti in ali je sodobno opremljena, saj manjka več komponent. Med osnovnimi sta zagotovo njena ustrezna številčnost in usposobljenost. Oboje seveda v kontekstu izzivov aktualnega časa, recimo temu kar mednarodnih groženj v smislu terorizma in nezakonitih migracij. Tako kot se sedanja Cerarjeva vlada loteva reševanja problematike, je policistov morda še preveč; saj za spremstvo ilegalcev čez državno mejo ne potrebujemo dobro opremljenih in usposobljenih policistov. To nalogo lahko opravijo policisti kar tako, z levo roko, oziroma v prostem času ali pa se dodeli koncesija kakšni agenciji, ki jo zato vladniki ustanovijo. Toda če se želimo iti Šengen kot nam je bil pred leti zaupan, se je zadeve treba lotiti povsem drugače! Sleherniku bi namreč moralo biti jasno, da je prioriteta čuvanje in ohranjanje miru v lastnem domu, lastni državi, če želi preživeti.

Ob tem je treba odpreti večno dilemo, kako je z razmerjem med varnostjo in osebno svobodo ter se v tem kontekstu vprašati, kako je z uresničevanjem človekovih pravic in svoboščin. Pustimo za trenutek ustavne določbe s tega področja ob strani in se vprašajmo ali več varnosti pomeni tudi zmanjšanje osebne svobode. Mnogi teoretiki pišejo, da gre tukaj za obratno sorazmernost, torej premosorazmernost naj ne bi bila mogoča. Če povečujemo varnost z različnimi varnostnimi ukrepi, torej nujno omejujemo osebno svobodo. Težko bi se absolutno strinjal, da so zadeve tako enostavne oziroma belo-črne.  Predvsem pa me moti dejstvo, da se te teorije tako z lahkoto oklepajo tisti, ki o globalni varnosti neposredno pa tudi posredno (lokalno) odločajo. Treba je iskati sorazmerje med obema dobrinama in našla se bo ustrezna rešitev.

Vrla slovenska notranja ministrica ob podpori nekaterih »strokovnjakov« in še večji podpori raznih lobistov ugotovila, da stari pihalniki Beretta cal.9 mm, ki jih ima  večina policistk in policistov, postajajo zastareli, neuporabni. Da ne plunejo krogle tja, kamor je pač treba. Da ne zadenejo cilja, bi rekel. Hvala Bogu, večina policistov ob upokojitvi pri nas še vedno ugotavlja, da svojega pihalnika kot prisilno sredstvo ni uporabila vso svojo kariero!  Toda ministrica bo posodobila policijo (najprej njen del) z novimi pihalniki Glock 19, če se ne motim in jih bo v prvi fazi nabavila kakšnih 250, dodatno še približno 150 avtomatskih pušk različnega kalibra (!) in morda sicer resnično potrebne 4 nesevajoče detektorje eksplozivov. Kdo bo novo oborožitev vredno skoraj pol milijona Eur dobil in kaj bo s staro, se seveda še ne ve. Zagotovo pa tega ne bodo deležni manjkajoči policisti, saj se kadrovalo menda ne bo.

Z zanimanjem bomo spremljali razvoj uvedbe električnih paralizatorjev v redno uporabo slovenske policije.  Sam takšno prisilno sredstvo zagovarjam; je humanejša in v večini primerov manj škodljiva ter celo učinkovitejša kot strelno orožje. Oborožiti človeka s pooblastili in orožjem pomeni, da lahko ubija. Pa če nam je ta trditev všeč ali ne. Pod določenimi zakonskimi pogoji lahko policist uporabi tudi strelno orožje in taka uporaba lahko pomeni tudi smrt osebe, zoper katero je uporabljeno. Na kratko tako pooblastilo slikovito oriše Ian Fleming, avtor Bonda, z besedami »Licence to kill«. A je morda pri nas tako pooblastilo lahko na splošno kako drugače pojmovano? Naj zaključim moj del razmišljanja o polemiki glede paralizatorjev (verjetno bo šlo za Taser X 26) z razmislekom, kam za vraga se ga bo namestilo, saj so policisti že sedaj okoli pasu vse preveč okrancljani.

Torej opisani majhen kontingent orožja migrante, ki so zagotovo spet na poti v Evropo, seveda ne bo ustavil. Da bi se nekoliko lažje zoperstavili kakšni teroristični skupini ali delovali preventivno oz.proaktivno – morda. Ja, pa saj se bo kupil novi vodni top za kak milijon in četrt evrčkov. Malo pozno, a iz srca, bi rekel nekoliko s sarkazmom. Starega so namreč kupili, ko sem se še sam skorajda golobrad vesil po njem v tedanjem trenažnem centru na Jasnici. Da bodo policisti v sedanjem številčnem sestavu uspeli varovati državno mejo, sploh pa ono z ograjo, pa je več kot nestrokovno razmišljanje sedanje vlade. Ograja sama po sebi je pravzaprav le majhna ovira, nevšečnost, na poti v Evropo. Razen, če na notranji strani stojijo usposobljeni, opremljeni in ustrezno oboroženi policisti. Tudi vojaki, če je za to pravna podlaga.

Spoštovani bralec, kaj želim v tem podnaslovu povedati je to, da se Cerarjeva vlada s servilno  notranjo ministrico in kimajočim šefom policije zadeve loteva nesistemsko, nesistematično in nestrokovno. Brez strategije, ki bi pomenila vsaj srednjeročnost. 

Slovenski policisti zgubljeni v globalizaciji?

Globalizacija zajema tudi varnostno komponento in več kot evidentno je, da slovenska policija izgublja ugled tudi  v tujini. Nekoč so bili »šengenski« policisti in svetovalci, pripadniki mirovnih misij slovenskih kontingentov ter mreža policijskih atašejev njen »paradni konj«. Sedaj pa se brez dolgoročne strategije kar stihijsko pošilja pripadnike v nepotrebne mirovne misije in bivši šef policije kot ataše »štiriletno dopustuje« kar v BiH. Kot da je tam prioriteta v kontekstu vsega balkanskega zla in kot, da se tam rojevajo, tranzitirajo in distribuirajo zločinski produkti organiziranega kriminala. Kot, da evidence ne kažejo na to, da kriminalno »kolo vodi« srbsko-črnogorska naveza. In kot, da je taka naša navzočnost zastonj. Ob tem se je  nujno vprašati kdo določa policiji njene prioritete in  kdo je odgovoren za pripravo in kdo za njeno izvajanje. Vprašanja na mestu, bi rekel tudi laik. Ne vem, če se bi s tem strinjali tisti, ki današnjo slovensko policijo vodijo. Odgovor pa je seveda nesmiselno iskati naokrog; štrli namreč iz pozitivnopravne zakonodaje. Le pobrati ga je treba.

Slovenska policija svojo moč v domačem prostoru ne more črpati le skozi prizmo oboroženosti. Policisti počno pač to kar se jim ukaže, kar je zakonito in včasih tudi kar ni povsem pravno pokrito. Za slednje pravijo, da gre za diskrecijsko pravico.  Spoštovane Slovenke in Slovenci. Manj ali nič diskrecije Policiji, a polno mero konkretnih in nedvoumnih zakonitih pooblastil. Bo za vse lažje; za policiste in za navadne smrtnike.