Mag. Zinrajh: Slavnostno ali manj slavnostno praznovanje ali samo obujanje mednarodnega praznika starejših

1. oktober – Dan starejših – že zdavnaj prezrti mednarodni praznik

Kaj bi naj slavil tega dne jaz, upokojenec? Kaj?

Da je bil izraz dostojanstvo nekaj, kar je plemenitilo humanizem, ni nobenega dvoma in da izvira iz krščanstva verjetno za večino tudi ne. Ni vrednote, ki bi mu jo lahko človek že od globoke davnine zadovoljivo približal. Občasno se kakšna razvpita najde, a potem utone ali pa dobi negativno konotacijo. Pri nas, na sončni strani Alp, še posebej pogosto. Nobena tradicija ni postavila tako širokega pojma, ki bi pomenil v svojem bistvu temelj drugim vrednotam. Dnevno govorimo o človekovih pravicah, toda njih smisel je v bistvu braniti navidezno dostojanstvo človeka. Tudi novi humanizem ne prinaša univerzalnosti, saj je tudi ne more.

Zakaj tak uvod ob Dnevu starejših, ki se mora pisati z veliko začetnico tudi zaradi svoje vsebine? Predvsem zaradi opozorila, da naj ostane človeku vsaj dostojanstvo, če mu po 40 in več letih dela država odmeri tako skopo pokojnino, da z njo ne more pošteno živeti in ne spokojno umreti!

Slovenija se, tako kot druge Evropske države, sooča z intenzivnim staranjem prebivalstva a tega pravzaprav skoraj nikogar ne briga. Države se ne tiče. Če bi se je, bi to nekoga pač nekaj stalo. Preveč, da bi imelo smisla reševati nekaj, kar gre itak proti koncu tuzemnega življenja. In tukaj humanizem seveda pogrne v svoji zasnovi. Ker ni univerzalen.

Razvoj politike socialne varnosti bo tako v prihodnosti za Slovenijo velik in pomemben izziv, pri katerem bo v ospredju vprašanje, kako se sistemsko prilagoditi demografskim spremembam ob omejenih finančnih virih in ohranjanju oziroma izboljševanju dosežene ravni socialne varnosti. Vprašanja, ki se nam v tem kontekstu zastavljajo so predvsem naslednja: kako zagotoviti učinkovitejšo socialno državo, do kod bo pri tem segla solidarnost in kje se bo začela odgovornost posameznika za njegov socialni položaj, kako razviti potrebne kakovostne, dostopne in raznolike storitve sistemov socialne zaščite ter kakšen bi bil najboljši vzdržen model njihovega financiranja.

Številne socialne problematike, s katerimi se srečuje prebivalstvo, postajajo vse bolj kompleksne in večplastne, zato so na različnih področjih potrebni novi, bolj celoviti programi, s katerimi se bodo lahko zadovoljile potrebe ranljivih skupin. Vanje spada tudi precejšnje število upokojencev. Ključna konstantna prioritetna na področju socialnega varstva bi morala biti takšna medgeneracijska sinergija, ki bi samoumevno narekovala nove oblike pomoči starejši generaciji s pripravo programov in možnostmi, ki jim bodo to omogočale. 

S kom po svetu se naj primerja povprečni slovenski upokojenec?

Za slovenske upokojence že dolgo velja staro reklo, da nikdar nimajo časa. Bi rekel, da to velja tudi danes, čeprav je starejši generaciji pravzaprav brezupno iskati dodatno zaposlitev. Bolj velja ta pregovor v smislu, da si vsakdo v poznih jesenskih letih življenja najde kaj, za kar poprej ni imel časa. Ali pa mu ni bilo dano. In tako zapolni ves dan, če ga ne tare kaka bolezen.

V časovni stiski, ki si jo seveda sam postavlja, uspe videti, da imamo zelo lepo deželo. Lepšo, kot smo si leta poprej premnogi sploh zamišljali.  In še lepšo, ko nas nanjo opozorijo neki drugi seniorji, tisti tujega videza. K nam prihajajo od daleč, preko oceanov. Če se jim kaj zdi nemarno drago, ne tarnajo preveč. Morda imajo spodobne pokojnine, morda so lahko privarčevali za pozna leta, morda jim je kdo potovanje podaril.

Tudi naši seniorji potujejo. Poredko čez lužo, bolj ali manj k sosedom ali pa kar v naše kraje, ki jih še ne poznajo. In tarnajo. Nad cenami, draginjo, ki jih omejuje. Tiste z nekaj sto evri pokojnine, ki zbirajo cente leta in leta, da gredo potem trudno telo spočiti v najbližje toplice, slišimo na vsakem koraku. V tej ali oni trgovini nakupijo nekaj več tistega dne, saj vendarle gredo na kratek oddih. Kajpada ne gre iti brez kakšnega priboljška. Tistim, ki pa uspe veliki met in si lahko privoščijo vse glasnejše oglaševalsko dopustovanje tipa »all inclusive« pač ostali po vseslovensko seveda zavidajo.

Takšno primerjavo sem morda za katerega bralca preveč klišejsko opisal. Se pa najde tudi kdo, ki mi bo pritrdil. Zagotovo tisti, ki ga peče v prsih ob mislih, da se ni udinjal dolga desetletja za to, kar danes milostno prejema vsakega zadnjega v mesecu; da ni to tista država, ki jo je pomagal graditi; da ni to več tisti prijazni  »najboljši sosed« kateremu je dnevno nosil svoj zaslužek. 

Ni treba veliko zavisti našemu seniorju, ko se primerja s komerkoli. Tudi ti so šli namreč po podobni poti, mnogi tudi skozi totalitarni težim in več kot eno tranzicijo in se ubadali z migranti, ki so imeli pri sebi tudi manj kot nič. Da lahko občudujejo našo deželo danes so dočakali ali pa ohranili svojo deželo takšno, ki jim daje to, kar so si zaslužili in prislužili. In spet je lahko naš povprečni slovenski upokojenec nevoščljiv. Čeprav tudi kriv, vsaj objektivno, saj je vse kar se mu danes dogaja, vendarle posledica dogajanj njegove preteklosti. Njegove, ne teh mladostnikov, ki se dnevno udinjajo v tujini, ki dnevno brezupno prebirajo male oglase o zaposlitvah in ki nimajo strica, ki bi se zanje šel vsaj  malo nepotizma.

A se res lahko povsem neprizadeto sprašuje, kam smo zavozili socialni čut in komu smo prepustili domovino?  Težko, težko!  Morda kompenzira jutri ali nekega dne, ko bo treba neki politiki dokončno reči ne. Ja, tudi seniorstvo je politika. 

Do takrat pa si zaželimo vse dobro in nekaj dostojanstva. Če ne sicer, pa vsaj ob Dnevu starejših. Čeprav bo itak bo prezrt od mnogih.