Mag. Predalič: Pričakovali smo aktivnejšo vlogo urada

Predsednik Odbora za Slovence v zamejstvu in po svetu pri Strokovnem svetu SDS mag. Božo Predalič je predstavil oceno dela Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu v prvem letu mandata in stališče do novele zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja.

V nadaljevanju objavljamo celotni prispevek mag. Boža Predaliča.

Na podlagi Zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, ki ga je v letu 2006 sprejela Janševa vlada, v tem mandatu Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu vodita minister in državni sekretar. Ko smo tedaj pripravljali omenjeni zakon, smo Slovencem, ki živijo izven meja matične domovine, pa tudi mednarodni javnosti, s takšnim pristopom želeli nedvoumno pokazati, da slovenska država področje, ki se nanaša na Slovence, ki živijo izven njenih meja, obravnava resno in mu želi posvetiti kar največjo pozornost. Nedvomno je namreč, da ima položaj ministra v mednarodnih pogovorih in usklajevanjih povsem drugo težo kot položaj direktorja urada.
 
Pričakovali smo, da bo uvedba funkcije ministra in državnega sekretarja na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu pomenila tudi premik v načinu razmišljanja o položaju urada ter temu primerno prilagoditev načina dela. Ugotavljamo, da temu žal ni tako. Razen novih prostorov in novih zaposlitev (povečanje za 50%) v delu urada ni opaziti pomembnejših sprememb. Urad še vedno ostaja zgolj nekakšen koordinator bolj ali manj resnega dela posameznih ministrstev, ki v okviru svojih pristojnosti sodelujejo s Slovenci v zamejstvu in po svetu.

Pred slabim letom – natančneje 17. decembra 2008 – je urad pripravil dokument z naslovom Prioritete delovnega področja Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu v letu 2009 (dok. Št. 513/08). V tem dokumentu so bile navedene tri ključne točke in sicer:

1)    Priprava sprememb in dopolnitev Zakona o odnosih RS s Slovenci zunaj njenih meja,
2)    evalvacija Strategije odnosov RS s Slovenci zunaj njenih meja, ki jo je sprejela vlada dne 12.6.2008. Ob tej točki je zapisana tudi ugotovitev, »da je zaenkrat samo »črka na papirju«, ter da je potrebno vzpostaviti mehanizme za njeno izvajanje, še posebej na medresorski ravni ter sproti opraviti preverjanje učinkovitosti zastavljenih ukrepov«
3)    ter da se za učinkovito izvajanje strategije po programskih obdobjih oblikujejo konkretne naloge, izvajalci, pričakovani rezultati, terminski okviri in finančne potrebe za izvedbe srednjeročnih in dolgoročnih ciljev politike RS do Slovencev v sosednjih državah in po svetu. Skratka, da se prioritetno pripravi projekt dela na tem področju.

Če sedaj po slabem letu nastanka tega dokumenta poskušam komentirati izvajanje navedenih prioritet po točkah:

1)    Novela Zakona o odnosih RS s Slovenci zunaj njenih meja je bila vložena v parlamentarno proceduro in tam po končani obravnavi na Komisiji DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu ter na Odboru za notranjo politiko nesprejeta obležala v državnozborski proceduri.
2)    Evalvacija – ni podatka, da bi bila do sedaj kjerkoli javno predstavljena omenjena evalvacija.
3)    Program za učinkovito izvajanje strategije – tudi zanj ni podatka, da bi bil kot enoten dokument pripravljen in kjerkoli javno predstavljen.
Pomeni torej, da prioritete dela, ki si jih je zadal urad niso realizirane ali pa so realizirane le delno.

Če na kratko spregovorim še o noveli Zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja. Ta novela v ničemer ne spreminja načina dela urada. Glavne aktivnosti urada s tem predlogom še vedno ostajajo v največji meri namenjene predvsem koordinativni vlogi med različnimi ministrstvi, ki: »/…/v okviru svojih delovnih področij, vzpostavljajo stike in razvijajo sodelovanja z organizacijami Slovencev zunaj Republike Slovenije«. Ocenjujemo, da takšna rešitev ni dobra. Prepričani smo, da bi bilo potrebno urad reorganizirati tako, da bi se »pod eno streho« vodila celostna politika dela, sodelovanja, ter pomoči Slovencem izven matične domovine. S takšnim pristopom bi poenotili obliko sodelovanja z rojaki izven meja matične domovine, hkrati bi dosegli bistveno večjo preglednost dela in racionalizirali porabo sredstev, ob tem pa bi Slovencem po svetu posredovali tudi močno simbolno sporočilo o enotnem delovanju ter pomenu, ki ga Slovenija daje temu področju.

Ko govorimo o spremembi Zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja in simbolnih sporočilih, je potrebno opozoriti tudi na to, da je vlada v noveli predlagala, da se s seznama organizacij, ki lahko dajejo predloge in mnenja glede repatriacije brišejo slovenske rimokatoliške misije in misije drugih verskih skupnosti ter namesto njih zapiše nepridobitne osebe zasebnega prava oziroma njihove pravne osebe v tujini! V obrazložitvi tega predloga so napisali le: »S predlagano spremembo se je 78. člen uskladil s 7. členom Ustave Republike Slovenije«. Takšna navedba je smešna in zavajajoča ter kaže predvsem na odnos pripravljalca zakona do organizacije, ki je in ki še vedno opravlja pomembno poslanstvo med slovenskimi rojaki po svetu. Kaže pa tudi na sprenevedanje ali pa na nepoznavanje ustavnih določil. Ustava RS ne »zahteva« nikakršne uskladitve zakona temveč prej nasprotno. V komentarju Ustave RS pri 7. členu na katerega se predlagatelj novele sklicuje med drugim namreč piše: »Ker se velik del religioznih dejavnosti odvija v verskih skupnostih, te pa na temelju svojega prepričanja opravljajo še druge – posvetne – naloge, jih država pri vzpodbujanju in pospeševanju različnih dejavnosti v družbi ne sme prezreti ali celo izločiti. Ločitev in nevtralnost državi ne preprečuje, da ne bi imela s cerkvami in tistimi verskimi skupnostmi, ki jim tudi US priznava vlogo obče koristnih ustanov (glej npr. OdlUS V, 174, tč. 28), enakih pozitivnih razmerij in oblik sodelovanja in skupnih prizadevanj, kot jih ima v tem pogledu z drugimi civilnodružbenimi organizacijami«. (Šturm in drugi, Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana 2002, s.130, op. 23). Poslanska skupina SDS je na tak predlog novele zakona vložila amandma, s katerim je želela ohraniti stari tekst. Amandma je bil na Komisiji DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu soglasno potrjen. Minister je celo povedal, da je bilo brisanje rimskokatoliških misij vneseno nekako brez njegovega vedenja!? Zapletlo pa se je kasneje na Odboru za notranjo politiko, kjer je koalicija s svojim glasovalnim strojem izglasovala, da se beseda »rimskokatoliške« briše, v nadaljevanju pa predloga zakona kot celote ni potrdila. To dejstvo preprosto pomeni, da se je z neizglasovanjem predloga zakona na matičnem delovnem telesu procedura sprejemanja zaključila, kar bi moral ugotoviti še državni zbor, vendar tega vse do danes še ni storil.  

Na področju dela urada namenjenega Slovencem, ki živijo v zamejstvu pogrešamo odločnejši nastop ministra v razmerju do svojih kolegov v sosednjih državah. Odločnejši nastop smo pogrešali predvsem v primeru zmanjševanja sredstev namenjenih financiranju Slovencev v Italiji, ob problematiki Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, v primeru dvojezičnih napisov na Avstrijskem, ob skromni pomoči slovenski manjšini na Madžarskem, ob neustreznem statusu slovenske manjšine na Hrvaškem… V vseh navedenih primerih bi lahko minister od svojih kolegov zahteval dosledno spoštovanje že sprejetih mednarodnih obveznosti in dvostranskih sporazumov. Glede na dejstvo, da ima Republika Slovenija izredno visoke standarde zaščite avtohtonih narodnih manjšin na svojem teritoriju (zagotovljeno mesto predstavnika avtohtone narodne manjšine v parlamentu, možnost veta na zakone, ki se neposredno nanašajo na narodno manjšino, dvojna volilna pravica, dvojezičnost in dvojezično šolstvo, zagotovljena sredstva za delovanje …), ima tudi vso moralno pravico pričakovati od sosednjih držav, da po načelu recipročnosti ustrezno dvigujejo standarde obravnave slovenske manjšine na teritoriju njihovih držav. Tudi spodbujanje, k takšnemu ravnanju v sosednjih državah je po našem prepričanju naloga ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu. Vsekakor pa bi od urada in ministra pričakovali, da v vlogi mediatorja posreduje v primeru sporov in trenj znotraj in med slovenskimi zamejskimi organizacijami v tujini.

Ob obravnavi položaja in politike urada do Slovencev po svetu pa je verjetno dovolj zgovorno že samo dejstvo, da je ravno sedaj v teku javni razpis Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu v katerem je za letu 2010 za finančno podporo Slovencem po svetu namenjeno zgolj 900.000 EUR. Presenečajo in žalostijo tudi informacije, da je ustavljen projekt Centra za slovenske študije v Clevelandu, da je bila razpuščena projektna skupina za pripravo izhodišč za morebitno odprtje dvojezične gimnazije v Buenos Airesu, da je zamrlo prizadevanje za širšo nadgradnjo in razvoj enotnega spletnega portala namenjenega Slovencem po svetu. Verjetno bi bilo moč ta nesrečni seznam še dopolniti. Človek nekako dobi občutek, da tudi v primeru pomoči Slovencem po svetu s strani urada drži stari ljudski rek, ki pravi »daleč od oči, daleč od srca«.

Če strnemo ugotovitve:
–    po nastopu funkcije ministra se razen novih prostorov in cca. 50 odstotnega povečanja števila zaposlenih v samem načinu dela urada ni spremenilo prav veliko. Urad še vedno ostaja predvsem koordinacijski organ med ministrstvi namesto, da bi prevzel aktivno krovno vlogo načrtovanja, vodenja in izvrševanja politike na svojem področju.
–    prioritete dela urada, ki si jih je sam zadal za leto 2009 niso realizirane oziroma so realizirane le delno.
–    Na področju zamejstva pogrešamo aktivnejšo vlogo ministra predvsem na področju zagotavljanja spoštovanja sprejetih mednarodnih obveznosti drugih držav do Slovenske manjšine ter na področju prispevka k enotnemu delovanju slovenskih organizacij v zamejstvu.
–    Smatramo tudi, da urad namenja premalo pozornosti in pomoči Slovencem po svetu, kar je nenazadnje razvidno tudi iz relativno skromnih sredstev namenjenih temu področju ter opuščanju nekaterih pomembnih v tekstu naštetih aktivnosti.