Mag. Peter Prodanovič: "Šlo je za nepošteno sojenje senata Komisije, saj ta ni ravnal v duhu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin«

Nekdanji sodnik med drugim poziva predsednika vlade, da naj ne odstopi. Če bi odstopil, bi po njegovem začela veljati domneva, da so trditve Komisije resnične, v kar pa ne verjame in je prepričan, da gre za konstrukt. V nadaljevanju objavljamo pravno analizo nekdanjega sodnika mag. Prodanoviča.”Naj vam prvo zaupam, da nisem član nobene stranke, čeprav sem se vedno nagibal bolj v levo kot v desno, vendar me sedanja situacija zoper vas kot predsednika stranke SDS in predsednika Vlade Republike Slovenije skrbi in sem odločen tudi s tem pisanjem javno spregovoriti.

Moje pisanje je spodbudila izjava predsednika Vrhovnega sodišča RS gospoda Masleše dne 12.01.2013 ob 22. uri na TV, ko je povedal med drugim v vaši zadevi, da zoper poročilo protikorupcijske komisije ni dopustno nobeno pravno sredstvo ter da je njihova odločitev dokončna.

Kot teoretik in praktik civilnega, gospodarskega in kazenskega prava se ne morem strinjati z izjavo predsednika Vrhovnega sodišča RS, saj je v krepki zmoti. Strinjam pa se z izjavo prof. dr. Lovra Šturma, ki jo je tudi pred dnevi podal po TV in vam je gotovo poznana, da je dopusten ugovor.

Ker ne prenesem laičnih pravniških razlag in ker mislim, da bi vam moja nadaljnja razlaga lahko prišla prav, še predvsem, ker podpiram stališče Zofije Mazej Kukovič, da gre za politični konstrukt, ki je v duhu časa dobrodošel vašim političnim nasprotnikom, naj pojasnim naslednje.

Po mojem mnenju ob dobrem poznavanju nacionalnega in evropskega prava, o katerem slovenski vidni pravniki niti niso spregovorili, ko so razglabljali o vašem primeru, je ravnanje slovenske nacionalne zakonodaje in protikorupcijske komisije (nadalje Komisije) v nasprotju z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope (EKČP) sprejete dne 4.11.1950 in ki je pričela veljati dne 3.9.1953 dalje ter ji je Republika Slovenija ratificira 26.6.1994 ter od tega dne dalje zavezuje tudi Republiko Slovenijo.

Republika Slovenija je bila dolžna uskladiti domačo ali nacionalno zakonodajo s to konvencijo ter jo uporabljati takoj, ko je konvencija na območju Republike Slovenije pričela veljati, veljati pa je pričela 26.6.1994.

Zaradi tega je Republika Slovenija morala prilagoditi svojo notranjo zakonodajo in tudi prakso določilom konvencije, da bi izpolnila svojo obveznost. To pomeni, da bi morala odpraviti kakršnokoli kršitev pravic in svoboščin, ki so varovane s Konvencijo EKČP.

Čeprav država sama določi obseg svoje jurisdikcije, mora upoštevati omejitve mednarodnega prava, ki ga EKČP tudi predstavlja, saj je EKČP dejansko nad nacionalnim pravom, kakor tudi Uredbe, priporočila in drugi oblastni akti EU.

Kolikor mi je znano je EU že zdavnaj opozorila, da naj RS uredi kazensko zakonodajo tako, da bo možno pravno sredstvo tudi zoper obtožni predlog, saj je Evropsko sodišče (nadalje Sodišče) v zadevi ECKLE proti Nemčiji že leta 1982 ugotovilo, da ker ni pravnega sredstva, da gre za hudo kršitev načela enakosti orožij, kar je najpomembnejše načelo iz čl. 6 EKČP, saj to načelo zahteva, da mora imeti vsaka stranka v postopku enake možnosti za predstavitev svojega primera, kar pomeni, da nobena stranka ne more imeti kakšne bistvene prednosti v primerjavi s svojim nasprotnikom, kar je kričeči primer “obtožnega predloga” po nacionalni procesni slovenski kazenski zakonodaji. Na to sem že zdavnaj opozoril neposredno ministrstvo za pravosodje ter tudi v strokovnem članku v reviji Pravna praksa, vendar je opozorilo ostalo neodmevno.

Slovenska kazenska zakonodaja do sedaj ni ničesar postorila za uskladitev z EKČP ter je od leta 1994 dalje še vedno neusklajena z EKČP, kar je pravno nevzdržno in na škodo varstva človekovih pravic. Tak je tudi vaš primer v zadevi Patria. Kazensko sodišče bi moralo pravilo prekiniti kazenski postopek in zahtevati ustavno presojo tega določila.

In če se je povrniti na poročilo Komisije, pripominjam, da bi se tisti člen Komisije, s katerim ste zašli predhodno v spor v izogib ugovora nepristranskosti morali ex officio izločili, zato nedvomno gre za bistveno kršitev postopka dela Komisije, zato tudi Komisija ne more iti mimo ekskluzivnega načela in dubio pro reo, to je v dvomu odločati v korist obdolženca. Prof. dr. Lovro Šturm je pravilno opozoril, da zoper takšno odločitev obstaja pravno sredstvo. Če ga je zakonodajalec odpravil, je storil v nasprotju z 6. čl. EKČP. Zaradi tega je šlo za nepošteno sojenje “senata” Komisije, saj ni ravnal v duhu te konvencije, kar je najpomembnejša kategorija varstva človekovih pravic, zato države članice ne morejo omejevati sodnega varstva teh pravic ter izključiti sodne kontrole takšnega postopka.

V duhu 13.čl. Konvencije ima vsakdo, če so kršene njegove pravice in svoboščine, ki so zajamčene s to konvencijo, pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačim sodiščem, ki sprejme šele dokončno zavezujočo se odločitev. Zaradi tega z vso odgovornostjo trdim, da je takšno dano pooblastilo Komisiji v nasprotju z načelom vladavine prava, saj ji daje neomejeno oblast, zato bi moral zakon materialno določiti obseg in izvrševanje ter pri tem upoštevati legitimnost cilja, da bo posamezniku zagotovljena ustrezna zaščita pred samovoljo take komisije ali tovrstnega telesa.

Čeprav ima EU nadzor nad diskrecijsko pravico nacionalnih zakonodaj, bi morala že zdavnaj bolj konkretno poseči proti tistim nacionalnim zakonodajam, ki so v nasprotju z določili EKČP.

Spoštovani gospod predsednik, pozivam vam, da ne odstopite s funkcij, saj če bi odstopili, bi začela veljati domneva, da so trditve Komisije resnične, v kar pa ne verjamem in sem trdno prepričan, da gre v duhu sedanjega časa za konstrukt političnega obračunavanja, zato pokončno ostanite na okopih slovenske pomladi.

Z odličnim spoštovanjem

Mag. Peter Prodanovič