Namesto da bi vlada denar vlagala v izgradnjo potrebnih domov za starejše in druge oblike socialnega varstva, je v zadnjih desetih letih za drage in povsem neuporabne študije porabila 74,5 milijonov evrov.
Poslanke in poslanci na današnji izredni seji državnega zbora razpravljajo o predlogu priporočila v zvezi z mnenjem Računskega sodišča, da vlada oziroma pristojni ministrstvi niso bili uspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva in da so za projekte, ki naj bi zgolj pokazali, ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, namenili nesorazmerno veliko sredstev, ki smo ga pripravili v poslanski skupini SDS.
Priporočilo je na seji predstavila poslanka mag. Karmen Furman, obrazložitev objavljamo v nadaljevanju.
MAG. KARMEN FURMAN: Stanje socialne oskrbe v naši državi je kritično! Tako kažejo ugotovitve v mesecu septembru objavljenega revizijskega poročila Računskega sodišča. Dejstvo je, da se slovensko prebivalstvo zelo hitro stara. Danes je v Sloveniji vsak peti prebivalec starejši od 65 let in s tem potencialni uporabnik storitev socialnega varstva. Ob dinamiki, kot jo imamo, bo leta 2030 delež starejših od 65 let predstavljal že četrtino slovenskega prebivalstva, do leta 2050 pa bo vsak tretji prebivalec Slovenije starejši od 65 let. In postali bomo peta država z najstarejšim prebivalstvom na svetu. A glede na sistem socialne oskrbe, ki ga trenutno imamo, na takšno stanje nismo niti malo pripravljeni. Kako nedelujoč je pravzaprav v tem trenutku naš državni aparat, kaže očitek Računskega sodišča, da naša država v zadnjih desetih letih sploh nima podatkov o tem, koliko je tistih, ki pomoč potrebujejo pa je ne prejemajo, niti kakšno obliko pomoči potrebujejo. Glede na večletno opozarjanje različnih institucij je revizija sodišča zgolj dokaz več, da sistem socialnega varstva v naši državi sploh ne deluje.
V Slovenski demokratski stranki zato želimo jasne odgovore vlade in pristojnih ministrstev na vprašanja: Kakšne ukrepe ste, če sploh kakšne, v zadnjih desetih letih za izboljšanje stanja slovenskih starostnikov sprejeli? Kakšne ukrepe ste sprejeli za zagotovitev lažje in boljše dostopnosti do storitev socialnega varstva vsem tistim, ki pomoč potrebujejo? Želimo odgovor, zakaj vlada vse do danes kljub večletnim obljubam ni uredila sistema dolgotrajne oskrbe in zakaj sta pristojni ministrstvi za različne študije in projekte za testiranje novega zakona, ki ga vlada vse do danes sploh ni predložila v javno obravnavo, namenili kar 74,5 milijonov evrov. Gre za ugotovitve Računskega sodišča o namenu porabe javnega, davkoplačevalskega denarja, zato je prav, da se o njihovi namenski in smotrni porabi seznanijo tudi naši državljani ter da se, v kolikor je potrebno, zoper odgovorne osebe sprožijo ustrezni postopki za ugotovitev njihove odškodninske in kazenske odgovornosti.
Revizija sodišča sporoča, da danes na področju sistema storitev socialnega varstva vlada popoln kaos. Obstoječi sistem prav v ničemer ne funkcionira. Kljub vse večjemu povpraševanju po prostih mestih v domovih za starejše, vlada pomanjkanje razpoložljivih kapacitet rešuje s podeljevanjem koncesij, pri čemer so storitve koncesionarjev v povprečju za približno 28 odstotkov dražje od storitev v javnih domovih.
Vse od leta 2007 država ni zgradila niti enega javnega doma za starejše. Domovi so zato že več let polno zasedeni, iskanje prazne postelje je postalo praktično misija nemogoče. Zgovoren je podatek Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, da je bilo na dan, 19. septembra 2019, za sprejem v domove za starejše aktualnih kar 11.446 prošenj.
Tudi v tem trenutku v celotni državi ni mogoče dobiti prav nobene proste postelje. Pravzaprav je vsem domovom za starejše v Sloveniji skupno predvsem dvoje – in sicer 100-odstotna zasedenost ter čakalna doba najmanj treh mesecev. V kakšni stiski se znajdejo starostniki in njihovi svojci, ko ne zmorejo več skrbeti zase in potrebujejo stalno nego, zanje pa prostora v nobenem domu ni mogoče najti, si niti ne znamo in ne moremo predstavljati.
V obdobju revidiranja je število prošenj za sprejem v domove za starejše vseskozi naraščalo, a kljub temu vlada že več let zaporedoma v državnem proračunu za gradnjo domov namenja zgolj simbolične zneske. Tudi v proračunu za leto 2020 le 5 milijonov evrov. Slednje zadošča za približno tri četrtine povprečnega slovenskega doma za starejše. In namesto da bi vlada denar vlagala v izgradnjo potrebnih domov za starejše in druge oblike socialnega varstva, po katerih povpraševanje dejansko obstaja, vlada milijone namenja za drage in povsem neuporabne študije, ki so brez vsebine in ciljev, ki naj bi jih z njimi dosegli. Z denarjem za študije in pilotne projekte bi lahko zgradili tudi do 10 domov za starejše.
Dejstvo je, da se obstoječi sistem socialne oskrbe sesuva pred našimi očmi. A pristojni ministrstvi se na trenutne potrebe in še manj na pričakovane naraščajoče potrebe po oskrbi naših državljanov niti ne odzivata. Čeprav je povpraševanje po domski oskrbi glede na skupnostni med starostniki vsaj 3-krat večje, se je vlada odločila za spodbujanje skupnostne oskrbe predvsem v obliki pomoči na domu, pri tem pa finančno breme za izvajanje te oblike pomoči preložila na občine.
Slaba kadrovska politika, nepravično oblikovanje cen in neenaka obravnava uporabnikov povzroča, da postaja tudi obstoječi sistem domske oziroma institucionalne oskrbe, ki je še vedno najpogostejša oblika socialnega varstva, skorajda nevzdržen. Čeprav so položnice stanovalcev visoke, so plače zaposlenih, še posebej glede na zahtevnost njihovega dela, precej skromne.
Zaradi preslabo plačanih in preobremenjenih oskrbovalcev uporabniki v domovih ne prejmejo ustrezne socialne oskrbe. Včasih niti osnovne oskrbe. Na to dejstvo že več let zaporedoma žal neuspešno opozarja tudi Varuh človekovih pravic. V posameznih primerih so bile kršene celo človekove pravice in poteptano dostojanstvo ljudi oziroma oskrbovancev v domovih. A napredka s strani ministrstva, da bi se normativi prilagodili sedanjim razmeram ter potrebam stanovalcev, še ni bilo. Kakšna je realna kadrovska podhranjenost oskrbovalcev, zgovorno pove izračun sodišča, na podlagi katerega mora en oskrbovalec v osem urnem delavniku poskrbeti za 51 stanovalcev.
Kljub opozorilom Socialne inšpekcije v letih 2014, 2015 in 2016, standardi za vrsto oskrbe tudi do danes niso natančno določeni. S tem pa veljavna ureditev povzroča neenako obravnavo med uporabniki institucionalne oskrbe, saj so lahko uporabniki ne glede na enake potrebe razvrščeni v različne kategorije oskrbe in prejemajo različen obseg storitev. Standarde, ki bi takšne anomalije odpravili, so pred leti že pripravili v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, a jih na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti vse do danes še niso uspeli javno objaviti.
V okviru obstoječega sistema cen domske oskrbe revizija pritrjuje spoznanju, da je veljaven sistem oblikovanja cen, ki ga je sicer s pravilnikom določilo ministrstvo, nepravičen. Glede na sistem, kot ga imamo, uporabniki plačujejo tudi stroške, ki se ne nanašajo na njihovo kategorijo oskrbe in standard bivanja. Po vrhu se nenehno dražijo tudi oskrbnine v domovih, predvsem na račun prenizkih cen zdravstvenih storitev, ki bi jih po zakonu morala plačati zdravstvena zavarovalnica pa jih ne, oziroma vsaj ne v zadostni višini. Tako že vse od leta 2017 plačila zdravstvene zavarovalnice ne zadoščajo niti za pokritje plač delavcev v zdravstveni negi. In na koncu ti stroški neupravičeno bremenijo oskrbovance in njihove svojce.
Več kot očitno torej je, da sistem socialne oskrbe v naši državi ne deluje. Takšne so tudi ugotovitve revizije Računskega sodišča. Država je starostnike in njihove svojce prepustila samim sebi in njihovim finančnim zmožnostim. Stiske starostnikov, ki bi pomoč potrebovali, pa se zato iz leta v leto le še povečujejo.
Vlada in pristojni ministrstvi v desetih letih, ki jih je revizija zajela, niso sprejeli prav nobenega ukrepa za izboljšanje stanja in dosegljivosti storitev socialne oskrbe tistim, ki pomoč potrebujejo. Nobenega ukrepa, da bi odpravili pomanjkljivosti, ki so bile več let znane in ugotovljene že v prvi reviziji Računskega sodišča ali na katere so več let opozarjali Varuh človekovih pravic, Skupnost socialnih zavodov Slovenije in socialna inšpekcija.
Sta pa ministrstvi 74,5 milijonov evrov namenili za pripravo študij in izvedbo projektov, s katerimi obstoječih problemov na področju socialne oskrbe sploh ne rešujeta. Ustanovljen imamo direktorat za dolgotrajno oskrbo z 12 zaposlenimi, pa vendar ministrstvi trošita javni denar za drage študije, ki po ugotovitvah računskega sodišča ne bodo pripomogle k boljši dostopnosti in dosegljivosti socialno varstvenih storitev tistim, ki jih potrebujejo. Sicer pa za vzpostavitev učinkovitega sistema socialnega varstva dragih študij, od katerih bi imeli koristi zgolj posamezniki, sploh ne potrebujemo. Potrebujemo konkretne rešitve, sprejem sistemskega zakona z odzivi na obstoječe potrebe, ki bodo koristile našim starostnikom.
Časovnica ministrstva za zdravje za sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bi to področje sistemsko uredil, je jasna in znana. Žal se tudi pod sedanjo vlado krepko zamuja. Na včerajšnjem odboru smo sicer dobili zagotovilo državnega sekretarja na zdravstvu, da bo zakon v prihodnjem letu tudi sprejet. A številke v proračunu kažejo drugače.
Sicer pa je ob predstavitvi proračunov za prihodnji dve leti je predsednik vlade med drugim dejal, naj govorijo številke. In tako nam je vlada v prihodnjem letu v proračunu namenila: 5 milijonov evrov za investicije v vrtce, 5 milijonov evrov za investicije v domove za starejše, 4 milijone evrov za izvajanje storitev pomoči na domu ter 74,5 milijonov evrov za študije in projekte, ki ne bodo rešili ničesar.
Spoštovani, včerajšnjo izglasovanje predlaganih priporočil SDS na matičnem odboru daje jasen signal vladi, da je vendarle potrebno upošteva ugotovitve Računskega sodišča. S priporočili želimo, da se ugotovi, kdo je odgovoren za zamujanje rokov pri vseh predvidenih projektih, kdo je odgovoren za nesmotrno predvideno porabo 74,5 milijonov evrov javnega denarja in kakšni so v resnici cilji namena porabe teh sredstev. Naj tudi danes spregovorijo številke in predvsem naj vas pri odločanju vodi razum.
Foto: Matija Sušnik/DZ
