"12.000 slovenskih mučencev v zboru nebeščanov zagotovo ne stoji križem rok; med drugim jih lahko tukaj na zemlji prosimo, naj posredujejo pri Bogu, da se vrne k nam zdrava pamet. Da odstranimo vso totalitarno navlako. Da vzravnamo hrbtenice in okrepimo klecava kolena. Da ugotovimo, da zgodovina ni slepa usoda. Da smo mi tisti, ki lahko preusmerimo tok zgodovine."
V soboto, 2. junija 2018, je v Kočevskem Rogu Nova Slovenska zaveza pripravila spominsko slovesnost, na kateri je zbran nagovoril zgodovinar mag. Pavel Jurij Emeršič. Njegov nagovor objavljamo v celoti.
Spoštovani!
»Kar človek seje, to bo tudi žel,« je zapisal sv. Pavel v pismu Galačanom. Vsako naše dejanje, dobro ali slabo, odmeva v našem življenju in v življenjih ljudi okoli nas. Nekatera dejanja, kot na primer Brutov atentat, Pilatova razsodba, odkritje novega sveta, izum tiska ali pa teorije relativnosti in stopinje na Luni, se neizbrisno vtisnejo v zgodovino. Najbolj usodno pa zaznamujejo človeško zgodovino ideje. Ideje, ki jih zasejejo posamezniki ali pa filozofske šole. Od misli starih Grkov, Jezusove nove zapovedi, srednjeveške sholastike, humanizma, pa tja v novoveški racionalizem.
V 18. stoletju pa je Evropo preplavil nov idejni tok, ki ga prepoznamo pod imenom razsvetljenstvo. Njegovi nosilci so prinesli v družbo veliko svežih idej, ki pa so imele to čudno lastnost, da so se hitro sprevrgle v svoje nasprotje. Privrženci novega nauka so razglašali svobodo, pa so v francoski revoluciji ustvarili diktaturo. Govorili so o privatni lastnini, ob tem pa plenili premoženje. Govorili so o verski svobodi, ob tem pa rušili cerkve, pobijali duhovnike in izvedli genocid nad katoliško pokrajino Vendee.
To jakobinsko nasilje in teror je preučeval francoski zgodovinar Tocqueville. Leto dni pred svojo smrtjo je v pismu prijatelju potožil, da je izčrpan, ker ne najde pravih besed, s katerimi bi opisal grozljive razsežnosti revolucionarnega terorja. »V tej bolezni francoske revolucije je nekaj posebnega, kar čutim, ne morem pa niti opisati niti analizirati vzrokov za to. To je virus nove in neznane vrste … Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je izzval? … Kdo jo nadaljuje? …«
Jakobinski prevzem oblasti sta natančno preštudirala Karl Marx in Fridrich Engels. V svojih besedilih sta nadgradila ta nevarni virus, ki ga je nato Lenin izpustil. Najprej v ubogo Rusijo. Od tam pa so ga širili agenti kominterne na Zahod. Na univerze, med kulturnike, pisatelje, krščanske socialiste … K nam so ga prinesli Kidrič, Kardelj, Maček, Bebler, Marinko in drugi komunisti, ki so se tik pred vojno spajdašili s Hitlerjevimi nacisti.
Vojna je bila trenutek, ko je bil naš narodni organizem najšibkejši. Razbit, okupiran in ponižan. In prav tisti trenutek so komunisti izkoristili za začetek revolucije. Moriti so pričeli ugledne vaščane, voditelje mladine, meščanske politike, pokončne katoličane … Slovenska zgodovina je pričela beležiti prve politične umore, ki so že v prvem letu vojne šli v stotine. Po prvem šoku se je del najpogumnejših odločil, da se bo komunističnim teroristom uprl. Ti uporniki zoper komunistično Zlo so prepoznali pravo naravo neznane, slovenstvu tuje ideologije. Ideologije, ki je mnoge Slovence pobesnela. Mnoge pa tako prestrašila, da so tiho in oprezno opazovali dogajanje. In s svojo pasivnostjo tudi oni omogočili razmah komunizma.
Zgodovinski potek je pogosto globoko krivičen. Temačna komunistična mistika je zmagala v preštevilnih slovenskih dušah. Partizani so morili tukaj in na drugih 700 množičnih moriščih po Sloveniji. Niso morili okupatorjevih vojakov. V vrstah pred jamami so stali sestradani in pretepeni ujetniki različnih narodnosti, razoroženih protikomunističnih vojska, civilisti, dekleta in otroci. Gole in zvezane s telefonsko žico so krvniki suvali, jim zaradi zlatega zoba razbili glavo, jih pokončali s strelom v tilnik, rafalom iz mitraljeza ali pa jih žive pahnili v jamo, kjer so umirali z molitvijo na ustih. Med njimi je bil tudi pesnik Hribovšek, ki je leto pred tem preroško zapisal: »Obrazi so vsi črni, razkopani, v globokih brazdah upanje zasuto.« In podobno kot umirajoči Jezus kliče pesnik nebeškemu Očetu: »Kako si daleč, daleč od mene. Joj, zasij v temo, pokliči, obudi me, roko mi daj …«
Partizanski rablji so s krvavimi rokami zapustili to prizorišče. Svojo vest so mirili z alkoholom in diaboliziranjem pobitih, ki so jih razglasili za izdajalce, njihova imena zasvinjali z goro laži, na njihova trupla pa potresli smeti.
Tukaj je končal najodličnejši del narodnega telesa, njegova hrbtenica. Inteligentni, pridni kmetje, delavci, pesniki, dijaki in študenti … Naš razum se izčrpava, ko razmišljamo, zakaj so morali umreti … Na tako grozovit način. Ali pa je to del skrivnostne božje kombinatorike, del velikega načrta, v katerem Bog celo lastnemu Sinu ni prizanesel?
Dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih zvestih …
V desetletjih po vojni se je po mikrofonih ob spremljavi harmonik opevalo partizane, rdečo zvezdo, Tita in partijo. Laž potrebuje glasno odobravanje in aplavz. Le v tišini domačih izb se je tiho govorila resnica. In kdor je v tistih svinčenih letih pošteno in bistroumno motril družbeno dogajanje, je lahko že takrat jasno videl legitimnost domobranskega boja. Videl pa je lahko tudi rezultate partizanskega boja: uničenje demokracije, nasilne zaplembe imetja, montirani sodni procesi, cenzura, teror tajne službe, nesramno bogatenje šefa države in buržujski življenjski slog partijske elite, uničevanje starih tradicij, družinske travme, ki trajajo do danes … Zgodovina je počasi a vztrajno razgaljala pravo naravo komunizma. Ob koncu 80ih so pričele pospešeno padati še zadnje maske; na dan so prišla pričevanja o komunističnih zločinih, tudi o tem v Kočevskem Rogu.
Okosteneli komunistični sistem se je zrušil brez napada sosednjih kapitalističnih držav, brez zarote »domačih izdajalcev«, brez enega samega strela. Sistem, ki je najprej pričel razpadati na Poljskem, je v nekaj letih padel sam od sebe. Brezverci vidijo v tem splet naključij, posledico slabe ekonomije …, duhovno poglobljeni opazovalci pa prepoznavajo v tem delovanje božje roke. Roke, ki lahko tudi po krivih črtah ravno piše.
Po svetu stoji zelo veliko cerkva. Romanskih, gotskih, baročnih, renesančnih, neoklasicističnih, modernističnih … Mi pa danes častimo Boga pod mogočnimi drevesi Kočevskega Roga, ki je med svetimi kraji edinstven. S krvjo mučencev prepojena arena, med brezni in nebom, stičišče pekla, zemlje in nebes. To je kraj slovenskega velikega petka. To je kraj premišljevanja skrivnosti trpljenja in hvalnic Bogu, ki je premagal smrt. In nam odprl vrata v nebesa, kjer se bomo srečali z našimi mučenci.
12.000 slovenskih mučencev v zboru nebeščanov zagotovo ne stoji križem rok; med drugim jih lahko tukaj na zemlji prosimo, naj posredujejo pri Bogu, da se vrne k nam zdrava pamet. Da odstranimo vso totalitarno navlako. Da vzravnamo hrbtenice in okrepimo klecava kolena. Da ugotovimo, da zgodovina ni slepa usoda. Da smo mi tisti, ki lahko preusmerimo tok zgodovine. Kaj prinaša jutrišnji dan, ne vemo. Vemo pa, da je Bog na naši strani. In da je pred nami milostni čas. Sveti Pavel nam kliče: »Glejte, zdaj je dan rešitve!« Tomaž Akvinski pa dodaja: »Novo pride, staro mine … Noč premaga dan svetal.«
12.000 slovenskih mučencev, prosite za nas.
Galerija
