Mag. Grims: Plagiatorji nižajo ugled Slovenije doma in v tujini
sreda, 17. 4. 2013Magnetogram ni avtoriziran!
MAG. BRANKO GRIMS: Spoštovani! Vsem zbranim prav lep pozdrav tudi v imenu še prejšnjega odbora, ki je to današnjo javno predstavitev mnenj sklical in ki sem mu predsedoval, sedaj pa, kot veste, je razdeljen na dva odbora. ?Vprašanje kaj je plagiat ni tako enostavno kot se morda se zdi na prvi pogled, kajti velikokrat se zgolj napake ali pa oblike citiranja enako tolmačijo kot plagiat. Seveda pa je takrat, ko gre za skopirane cele strani, cele odstavke, cela poglavja posameznih aktov, knjig, člankov v neko drugo delo popolnoma odveč govoriti o tem kaj je to. To je plagiat, pika. ?Ali so nova sredstva povečala količino plagiatorstva, jaz mislim, da je tudi precej retorično vprašanje. Namreč copy paste sta dve čarobni funkciji, ki jih obvlada vsak računalničar in vsi veste, kaj je rekla Mae West nekoč, ko so jo vprašali kaj je značilno za moderno žensko je rekla: “Veste, za moderno žensko je značilno, če je izpostavljena veliki skušnjavi, … da čim prej podleže.” Pa z vsem spoštovanjem gre to ne glede na spol in vse ostale okoliščine. Skušnjava je tu, tehnične možnosti so in zagotovo do tega prihaja. Ni pa to značilnost samo Slovenije. Problem Slovenije je, da ima to velike posledice. Namreč dokler se ugotovi zgolj plagiat pri posameznem študentu, pri posameznem zaposlenem nekje v nekem inštitutu ali kaj podobnega, to pravzaprav ni za samo državo pomemben problem. Je problem, seveda, za akademsko skupnost. Vsak tak ugotovljen prekršek, dejanje znižuje vrednost vseh diplom, vsega znotraj tistega okolja. Problem Slovenije je, če ugotovimo, da ima nekdo plagiat, ki je na neki ključni funkciji. Namreč, moramo se zavedati, da nas tujina gleda preko posameznih ključnih ljudi na teh funkcijah. In sporočilo, ki gre potem doma in v tujino je dvojno. V tujino gre neko sporočilo o pravzaprav nižji vrednosti vseh naših študentov, vseh naših izobražencev, naših diplomantov zaradi nekoga, ki je pač nekoč storil prekršek zato, da si je olajšal neko kariero oziroma si jo je pospešil do nivoja, ki mu morda sicer niti ne bi bil dosegljiv glede na njegove naravne zmožnosti. Po drugi strani je pa tudi sporočilo navznoter zelo slabo. Gre za vprašanje vrednot. V tem primeru gre za vprašanje vodenja zgledov. Kakšen zgled je potem to mladini? Kakšne vrednote se vcepljajo? Da je dovoljeno vse, samo če se ne ugotovi če ni tistega, ki bi pač zadevo sankcioniral, potem je karkoli dopuščeno, da se pospeši kariera, da se doseže materialne in vse druge cilje, ki si jih posameznik postavi v življenje. Če začne ena družba tako funkcionirati, potem je najbrž tista družba zelo hitro v krizi. S tega vidika je tudi treba opozoriti na eno stvar, ki je bila danes nekajkrat izražena, pa se z njo ne strinjam. Plagiat je plagiat, kakršenkoli že je. Ne morejo biti čisto za vse ista merila. Veste, zakaj ne? Ker gre za različen nivo posameznih aktov. Recimo, če nekdo na nekem dodiplomskem študiju nekaj naredi ali pa pri diplomi je to seveda slabo, je sporno, se sankcionira. Ampak ko gre za, recimo, znanstven magistrski študij ali za znanstveni doktorat morajo biti vse te stvari še toliko bolj dosledno izvedene. Strinjam se s tistimi, ki ste opozarjali na odgovornost posameznika, ki se takega projekta loti, pa seveda tudi na odgovornost vseh, ki v njem sodelujejo, v prvi vrsti tistih, ki so njegov mentor oziroma člani komisije, ki to delo potem ocenjuje. Če ti dajo zeleno luč, potem je problem precej velik, večji kot se zdi. In bi opozoril na besede, ki so bile, po mojem mnenju, zelo pozitivne, rektorja novogoriške univerze, ki je na seji odbora, na tisti zadnji seji odbora, ko smo to sprejeli, povedal, da pri njih, če se enkrat ugotovi dejanski plagiat vedno sankcionirajo tudi mentorja in člane komisije, ki je tisto delo spustila skozi. Namreč, zgolj zanašati se na te računalniške iskalnike ne gre, zlasti zato, ker vemo, da je največji problem prevod. Seveda se slovensko delo hitro najde po iskalniku, če je pač enak odstavek, tukaj ni nobenega dvoma, če ni zraven citata, če nikjer ni omenjeno, če ni naveden avtor, na koncu med viri literaturo, potem je tukaj stvar popolnoma jasna. Pri tujem pa seveda prevajalniki niso ravno tako uspešni, vsaj v tem trenutku še ne. Tam je torej odgovornost vseh, ki sodelujejo v komisiji še toliko večja. Zaradi tega bi morali zaostriti odgovornost avtorjev in pa kriterija za odvzem, odvisno od nivoja. Glede na strokovni znanstveni naziv za katero delo gre, za diplomo, strokovne magisterij, znanstven magisterij, doktorat. In višji ko je nivo, strožji bi moral biti. Pravni red sicer zagotavlja, po mojem trdnem prepričanju zadostno varovanje avtorstva, to je konec koncev urejeno z novim kazenskim zakonikom. Drugo pa je, kako je s tem v praksi. Ali so hitre odločitve tiste, ki so ustrezne ali so dovolj pretehtane, vedno? Zanimivo je, da ko gre za nižji nivo so bile odločitve zelo hitre, ko gre za nek primer na sorazmerno višjem nivoju, za magisterij, kjer bi morali biti kriteriji strožji, in torej stvar še prej jasna na nek način, se pa zadeve precej vlečejo. In to ni dobro za državo, ker meče slabo luč. Slabo luč na naš visokošolski sistem, na vse tiste študente, ki pošteno s svojim trdim delom pridobivajo izobrazbo in svojo ustvarjalnost prelijejo v neko delo, in seveda vse tiste, ki potem poskušajo to svojo diplomo uveljaviti na svetovnem trgu oziroma v procesu globalizacije kjerkoli v Evropski uniji ali svetu. ?Čisto za konec pa še eno opozorilo, ena hudomušna misel. Tale današnja razprava je po eni stvari prav simbolna. Namreč, dogaja se na dan ko so zahtevani donosi slovenskih obveznici prvič prebili tisto žalostno magično mejo 7%, ki pomeni mejo bankrota države. Če se že očita nekomu izvršni veji oblasti sum plagiatorstva, potem bi bilo zelo dobro, če bi vsaj naredili plagiat pri ukrepih prejšnje vlade, ki je znižala zahtevano donosnost na 4,5, jo prepolovila in je bilo to v tujini ocenjeno kot izjemen uspeh, potem bi bilo najbrž vse drugače. To se pravi, vsaka palica ima dva konca.