Mag. Dejan Kaloh: Nekdanji tožilec Marčič s samovoljnim obnašanjem potrjuje tezo, da je nad tožilci samo modro nebo in da imajo v naši državi tožilci še vedno fantastično oblast

Za danes je bila ponovno sklicana 1. seja Preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v zadevi Franc Kangler in drugi, katere predsednik je poslanec SDS mag. Dejan Kaloh. Kot priči sta bila na sejo vabljena nekdanja tožilca Boris Marčič in Elizabeta Györkös, ki pa se seje nista udeležila. Razloge z njuno odsotnost je predstavil predsednik komisije, ki je prav tako pojasnil, kaj je bil namen zaslišanja. Njegovo pojasnilo objavljamo v celoti: 

1. Bivši tožilec Marčič nas je dne 2. 6. 2020 obvestil, da se današnjega zaslišanja ne bo udeležil zaradi Sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-214/19-17, Up-1011/19-16 z dne 12. 11. 2019, s katerim je do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržalo izvrševanje ZPPre in PoPP ter izvrševanje točk 1-7 Akta o odreditvi parlamentarne preiskave, kolikor se nanašajo na državne tožilce.

Navedel je tudi, da iz Akta o odreditvi parlamentarne preiskave izhaja, da bo zaslišan kot okrožni državni tožilec v zvezi z izvrševanjem njegove funkcije.

Bivša tožilka Elizabeta Györkös pa se je dne 9. 6. 2020 opravičila iz zdravstvenih razlogov.

Na podlagi 8. člena Zakona o parlamentarni preiskavi v povezavi s petim odstavkom 193. člena ZKP ugotavljam, da je samo priča Elizabeta Györkös odsotna iz opravičljivega razloga, medtem ko priča Boris Marčič takšnega razloga nima.

Poudariti je potrebno, da se pri obeh omenjenih nekdanjih tožilcih, ki sta bila vabljena kot priči in ne kot preiskovanca, ne bi iskala njuna politična odgovornost, lahko pa bi se ugotavljala politična odgovornost drugih nosilcev javnih funkcij, v kolikor so ti protipravno posegali v delovanje državnih tožilcev in sodnikov v posameznih zadevah. Takšno stališče sta v svojih ločenih odklonilnih mnenjih zavzela tudi ustavna sodnika Klemen Jaklič in Marko Šorli, kar bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju.

Glede samega zaslišanja pa: vsak tožilec je hkrati upravičen in dolžan, da odkloni pričanje na glede kakršnegakoli vprašanja, ki ni povezano z vprašanjem zlorabe tožilske funkcije, ampak bi se nanašalo zgolj na njegovo neodvisno presojo pri posameznih zadevah.

Preiskovalna komisija ne ugotavlja samo politične odgovornosti posameznih nosilcev javnih funkcij, temveč tudi ugotavlja in ocenjuje dejansko stanje, ki je potem lahko podlaga za odločanje DZ za spremembo zakonodaje o določenem področju – v tem kontekstu tudi tožilskem področju, ki kar kliče po prenovi.

V splošnem pa: gre za zelo pomembno vprašanje delovanja kazenskopravnega sistema oz. njegovih mehanizmov, ki bi morali preprečiti neutemeljene kazenske pregone in sodne postopke, tukaj pa so tožilci še kako dobrodošle priče.

2. Ker menim, da je javnost upravičena do celovite informacije v zvezi s pristojnostmi naše Preiskovalne komisije, bom v nadaljevanju predstavil tudi odklonilni ločeni mnenji ustavnih sodnikov k začasni odločitvi US ter nekaj stališč uglednih pravnih strokovnjakov v povezavi s to tematiko.

a) Ustavni sodnik Ddr. Klemen Jaklič v svojem ločenem odklonilnem mnenju poudarja, da iz Akta o odreditvi parlamentarne preiskave ne izhaja, da je Preiskovalna komisija zastavljena tako, da bi klicala na odgovornost tožilce za njihovo izvorno in neodvisno izoblikovano presojo pri izvajanju tožilske funkcije.

Ampak iz Akta o odreditvi parlamentarne preiskave po njegovem mnenju izhaja, da je Preiskovalna komisija zastavljena tako, da preiskuje izkazane sume protipravnih zlorab v pravosodju – išče npr. dokaze o protipravnih pritiskih na tožilce od zunaj pri njihovem sojenju v konkretnih primerih (politikov in drugih nosilcev javnih funkcij).

Preiskovati sume protipravnih zlorab pa je po njegovem mnenju nekaj povsem drugega kot pa ugotavljati, ali je neki tožilec presojal prav ali ne. To bi bilo nedopustno, medtem ko je preiskovati sume protipravnih zlorab dopustno in nujno.

b) Podobno meni tudi bivši ustavni sodnik mag. Miroslav Mozetič v svoji knjigi »Parlamentarna preiskava v pravnem sistemu RS«, v kateri pravi, da Preiskovalna komisija v okviru svoje naloge lahko preuči morebitne nepravilnosti v pravosodju.

c) Ustavni sodnik Marko Šorli pa v svojem ločenem odklonilnem mnenju poudarja, da parlamentarna preiskava ne more ugotavljati politične odgovornosti tožilcev, lahko pa ugotavlja politično odgovornost drugih nosilcev javnih funkcij, kolikor so ti posegali v delovanje državnih tožilcev v posameznih zadevah.

Načelo neodvisnosti in samostojnosti tožilca ni poklicni privilegij, ampak le zagotavlja učinkovito izvajanje tožilske vloge. Ne more pa ga varovati kadar dela nezakonito ali če izrablja svojo funkcijo. V parlamentarni preiskavi so državni tožilci lahko zaslišani kot strokovnjaki ali kot osebe, ki bi lahko izpovedale o morebitnih nezakonitih vplivanjih na njihovo delo.

Po mnenju ustavnega sodnika Šorlija zadržanje izvrševanja parlamentarne preiskave ogroža pravno varnost, če je ta usmerjena v ugotavljanje nezakonitosti pri uvedbi in vodenju kazenskega pregona, kadar te dosežejo dimenzije sistemskih odklonov.

Ugotovitev in odprava napak, ki bi jih ugotovila korektno izvedena parlamentarna preiskava, bi lahko preprečila vodenje neupravičenih kazenskih postopkov zoper državljane, kar je po njegovem mnenju gotovo pomembneje kot navidezno preprečevanje zgolj deklarirane in abstraktne nepopravljive škode za neodvisnost in samostojnost državnega tožilstva.

d) Tudi ugledni pravnik in bivši sodnik Ustavnega in Evropskega sodišča za človekove pravice prof. dr. Boštjan M. Zupančič v svojem pravnem mnenju pritrjuje stališčem, da preiskovalna komisija lahko preiskuje zlorabe v pravosodju in opozarja na dolžnost vabljenih, da se odzovejo na zaslišanje pred preiskovalno komisijo.

e) Prav tako so tudi nekatere do sedaj zaslišane priče potrdile, da je v postopkih zoper Kanglerja bilo precej nepravilnosti.

– Odvetnik Peter Žnidaršič, ki je zastopanje Kanglerja prevzel potem, ko je njegov kolega iz Odvetniške pisarne Čeferin Marko Bošnjak postal sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice je poudaril, da so postopki zoper Kanglerja bili atentat na pravno logiko.

Ni sicer mogel potrditi, da je v primeru Kanglerja obstajal političen vpliv in politični pritisk na tožilce je pa povedal, da je pri Kanglerju šlo za kršitev človekovih pravic oz. pravice do obrambe in poštenega sojenja. Poudaril je, da če obstaja vsaj majhna možnost, da so dokazi v prid obdolženca, je zaslišanja prič, ki jih predlaga obtoženi in ki naj bi potrdile njegovo tezo, treba izvesti. Žal je pa po njegovih besedah to stalna praksa, ki jo doživljajo tudi ostale državljanke in državljani.

Povedal je tudi, da se redno dogaja, da dokazni material (namerno?) izginja, da tožilstva sredi kazenskih postopkov dodajajo dokaze, kljub temu, da se v vsaki normalni pravni državi vsi dokazi predstavijo na začetku kazenskega postopka.

Največjo težavo odvetnik Žnidaršič vidi v tožilstvu, saj se je po njegovem mnenju v zadevah Kangler jasno videlo, da je bila obtožba narejena samo zato, ker je morala biti narejena. Tožilci po njegovem mnenju niso samostojni in jih je pogosto strah posledic ter, da, ne da bi vedeli, služijo političnim obračunavanjem.

f) Na tem mestu naj spomnim, da je dne Državni svet RS dne 16. 2. 2005 zahteval odreditev parlamentarne preiskave o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij v Vladi RS, na Ministrstvu za pravosodje in Vrhovnem državnem tožilstvu RS. Državni zbor je v ta namen ustanovil Preiskovalno komisijo, ki je dne 22. 4. 2008 pripravila Poročilo.

Zanimivo je, da takrat Vrhovno državno tožilstvo RS ni nasprotovalo parlamentarni preiskavi in je Preiskovalna komisija brez težav lahko zasliševala tožilce, ki so se vabilom na zaslišanja tudi odzivali in pričali.

Še več, takratni generalni državni tožilec Franc Mazi je na seji Državnega sveta, ko je le-ta zahteval parlamentarno preiskavo povedal, da je tožilstvo stranka na sodišču in da ima po njegovem mnenju tožilec večjo oblast kot sodnik, ki skoraj nikoli ne sodi sam, ampak v senatu. Tožilec pa se popolnoma sam odloči, ali bo tožil ali ne, ali bo tožil za toliko ali pa za toliko. To je fantastična oblast in tu je tudi možnost zlorabe. Zato pa po Mazijevem mnenju tožilska funkcija zahteva zrele in razsodne ljudi s pravnim znanjem in z žarom. 

Da imajo tožilci še dandanes fantastično oblast in da je nad njimi le modro nebo se je nedavno pokazalo tudi na seji Odbora za pravosodje, ko smo obravnavali Poročila o delu državnih tožilstev. Zato smo predlagali ustrezne spremembe zakonodaje, ki bi uredile vsaj sopodpis predstojnika pod vsako tožilsko odločitev. S tem bi vsaj malo omejili to fantastično oblast posameznega tožilca.

V luči vsega povedanega zato ne čudi samovoljna odločitev bivšega tožilca Marčiča, da se brez zakonitega razloga zaslišanja ne bo udeležil, saj je očitno še vedno pod vplivom svoje bivše fantastične oblasti, ko ni za svoje delo nikomur odgovarjal.

Brez vsake podlage tudi ocenjuje in presoja, da bo zaslišan kot okrožni državni tožilec v zvezi z izvrševanjem njegove funkcije, čeprav ne razpolaga s vprašanji, ki mu bodo zastavljena s strani članic in članov Preiskovalne komisije.

Samo upamo lahko, da ni brez dokazov in pravne podlage tožil navadnih državljank in državljanov, ko je še bil tožilec.

Ob tem naj poudarim, da bi lahko na podlagi začasne odločitve Ustavnega sodišča vedno zavrnil odgovor na morebitno vprašanje, ki bi se nanašalo na izvrševanje njegove tožilske funkcije. Nikakor pa ni v njegovi pristojnosti, da se samovoljno in brez zakonite podlage odloči, da se ne bo udeležil zaslišanja pred preiskovalno komisijo, na katero je bil vabljen kot priča.

Preiskovalna komisija spoštuje in bo vse do končne odločitve Ustavnega sodišča spoštovala začasno zadržanje parlamentarne preiskave, kolikor se nanaša na državne tožilce oziroma izvrševanje tožilske funkcije.

Glede na vsa prej predstavljena mnenja pravnih strokovnjakov torej ni nobenih ovir, da so državni tožilci pred Preiskovalno komisijo zaslišani kot strokovnjaki ali kot osebe, ki bi lahko izpovedale o morebitnih nezakonitih vplivanjih na njihovo delo oziroma kot meni dr. Rajko Pirnat iz PF v Ljubljani tudi v zvezi z delom policije.

Prav tako ni nobenih ovir, da Preiskovalna komisija preiskuje izkazane sume protipravnih zlorab v pravosodju.

Glede na vse zgoraj navedeno bom oba tožilca na sejo ponovno povabil.

Foto: DZ RS