Mag. Branko Grims za Demokracijo: Vsa simbolika Piranskega zaliva

Če klovnovstvu v zunanji politiki ne bo odzvonilo, bomo samo še žalostni lahko opazovali nadaljnje uresničevanje Murphyjevega zakona, ki je tako aktualen za vlade tranzicijske levice. V nadaljevanju objavljamo prispevek poslancamag. Branka Grimsa, ki je bil objavljen v tedniku Demokracija 30. julija 2015.Pred nekaj tedni sem bil pri podpisu sporazumao trajnem sodelovanju med veteranskimi organizacijami Hrvaške in VSO. Osrednjislovenski mediji so seveda zamolčali enotno zahvalo vseh navzočih nekdanjihhrvaških generalov Janezu Janši za pomoč v prvih mesecih njihove domovinskevojne. Prav tako so zamolčali zahvalo slovenske strani Hrvaški za junaški odporhrvaških državljanov, ki so se brez pravega orožja samoiniciativno uprli enotamJLA, ki so šle v napad na Slovenijo. Danes se komaj še kdo spomni, da sta včasu pred osamosvojitvijo Slovenija in Hrvaška sklenili dogovor, da gresta vosamosvojitev skupaj. Če bi ta dogovor uresničili, bi bilo vse drugače. Todakljub samoorganizi ranemu odporu hrvaških državljanov je takratni politični vrhHrvaške ubral povsem drugo pot in skupne poti so se ločile. Nastali sta dvedržavi, ki ju povezuje skupna zgodovina ter članstvo v zvezi NATO in EU.Podobnost med državama je tudi v tem, da dejanske osamosvojitelje rdečitovariši na obeh straneh Kolpe sodno preganjajo in ponižujejo. Toda med obemadržavama so tudi razlike. Vplivnedržave bolj naklonjene Hrvaški Razliko med splošno politično kulturo vSloveniji in na Hrvaškem dobro kaže naslednja primerjava. V Sloveniji nitinajbolj krščansko desne stranke niti Katoliška cerkev sama ne zahtevajo uvedbeverouka v šolah. Na Hrvaškem niti skrajno levičarske stranke z nekdanjimikomunisti (SDP) vred ne zahtevajo odstranitve verouka iz šol . . . Razlika jeočitna. Če temu dodamo še to, da se samo v Sloveniji lahko zgodi, da celotnodržavno vodstvo sedi pod rdečo zastavo in sliko Che Guevare (zločinca,odgovornega za okoli 16.000 umorov in številne osebne umore mladih deklet, kise je javno hvalil, da uživa v ubijanju) ter prepeva »živel komunizem!« in»Evropa je banda lopovov!« na državni (!) proslavi v dvorani brez ene sameslovenske zastave, je vsakomur pri zdravi pameti jasno, zakaj Hrvaška uživabistveno več ugleda pri ključnih politikih demokratičnih držav. Razlog pa je šeeden – blamaža vlad tranzicijskih levičarjev pri reševanju vprašanja dostopaSlovenije na odprto morje oziroma simbolno Piranskega zaliva. Levicazapravila ves ugled Slovenije Slovenija je država, v kateri je mogočedobesedno na minuto natančno določiti, kdaj je vlada tranzicijskih levičarjevzapravila ves ugled Slovenije, pridobljen z zmago v osamosvojitveni vojni (nepozabimo – proti napadalcem z rdečo zvezdo!). To se je zgodilo tisti trenutek,ko je vlada tranzicijskih levičarjev pod vodstvom Boruta Pahorja bombastičnorazglasila »blokado Hrvaške na poti v Evropsko unijo«. Evropska unija in vesdemokratični svet sta šla seveda v zrak, da to ni skladno s pravili modernemednarodne politike. Razglasitev blokade se je končala že po nekaj tednih spopolno polomijo. Pahor je klecnil in pokleknil (pošteno povedano: se je karulegel . . .) pred zahtevami mednarodne skupnosti. Ena od njih je bilaprivolitev Slovenije v arbitražo. Arbitražni sporazum je bil v tem smislu»vzgojna kazen« za Slovenijo, saj je bila v njem ključna zaveza za Pahorjevovlado, da nikakor ne bo več ovirala poti Hrvaške v Evropsko unijo. Slovenskeinterese je varovala samo šibka formulacija s presečiščem (junction), kar ninedvoumen izraz mednarodnega prava ter je zato raztegljiv kot povprečen govorMilana Kučana, ki se lepo sliši, vsebinsko pa ne pomeni nič, zato si ga vsaklahko razlaga po svoje. Levičarjirazdvajajo SlovenijoStrateška razlika v politiki med Slovenijo inHrvaško je vprašanje enotnosti politike pri ključnih zunanjepolitičnihvprašanjih. Na Hrvaškem so v tem res odlični. Pri temeljnih vprašanjih sepoenotijo do popolnosti, potem pa vsakdo odigra svojo vlogo. Učinkovitost takeenotnosti je izjemno visoka, zato visok mednarodni ugled Hrvaške ni naključje.V Sloveniji je žal prav nasprotno. Tranzicijski levičarji (takrat pod vodstvomPahorja) so povsem solirali in mrtvo hladno preslišali opozorila ter ignoriralinasprotovanje SDS tako kratkovidni in na propad obsojeni politiki, kot je bilarazvpita »blokada«. Če seiz zgodovine ničesar ne naučimo V bistvu je odnos do lastne države priSlovencih in Hrvatih tako različen, ker so Hrvati za svojo samostojnost plačalibistveno višjo ceno, zato svojo državo bolj cenijo in spoštujejo. V Slovenijise še lahko prek osrednjih medijev širi bedna rdeča propaganda o tem, da se jeosamosvojitev v bistvu začela maja 1945 in da gre za premišljen proces podvodstvom partije. V resnici se je po koncu druge svetovne vojne šele začelzločinski umor desettisočev drugače mislečih, partija pa je kolaboriralanajprej s Stalinom, nato pa z Beogradom, in si še v noči pred osamosvojitvijoprivoščila sestanke z vodilnimi v JLA in njeni tajni službi KOS ter premlevalascenarije »po propadu osamosvojitve«. Takih bedarij na Hrvaškem ni mogočeprodajati, vsaj ne za dolgo časa. Zato bodo Hrvatje, kot vse kaže, jesenidobili desnosredinsko vlado, Slovenija pa ima v parlamentu ustavnodvetretjinsko večino levičarjev še za cel mandat … in šlamparijo na področjuzunanje politike. Klovnovskazunanja politika Zunanja politika je v modernem svetu v besedahboj za vrednote, demokracijo in solidarnost, v dejanjih pa predvsem odločno inučinkovito varovanje interesov lastne države. Zahteva zelo veliko znanja inprofesionalnosti. Kdor teh načel ne spoštuje, plača visoko ceno. Vsak pomembenzunanjepolitični proces ali dogodek je nadzorovan. Če sta na primer pripomembni arbitraži udeleženi dve državi, je za resno politiko samoumevno, dabodo neposredne udeležence varovale in nadzorovale tajne službe obeh državudeleženk (seveda varovale svoje in nadzorovale tuje), poleg njiju pa še vsajtajne službe velikih sil. Slednje itak beležijo in pregledujejo dobesedno vse,kar napišete na internet ali izgovorite oziroma napišete v pametni telefon.Velikega brata danes tako nosimo kar v svojem žepu. Če se mu hočemo izogniti,je osebni pogovor v varnem prostoru brez elektronskih naprav kar dobra stvar.Zato je odraz visoke domovinske zavesti in profesionalnosti dejstvo, da hrvaškiarbiter v procesu arbitražne določitve meje med Slovenijo in Hrvaško domuje karna hrvaškem veleposlaništvu. Besede, izgovorjene tam, tam tudi ostanejo skrite.Klepetavebranjevke in državnost Slovenska zunanja politika pa deluje povsemdrugače. Ali klovnovsko ali naivno domačijsko, lahko pa tudi oboje hkrati.Slovenski arbiter in agentka arbitraže iz Slovenije kot dve branjevki veseloklepetata po odprtem telefonu, kar je zelo lepo, a žal narobe. Pravno invarnostno. Ker naj bi bile pristojne službe vrh ministrstva za zunanje zadeveposebej opozorile na zanesljivo verjetnost prisluškovanja, je skorajneverjetno, da se je to lahko zgodilo. Kako je bilo ob milijonskih stroškiharbitraže in njenem zgodovinskem pomenu za dve državi mogoče, da se nisouporabljali telefoni z visoko stopnjo kodiranja, ki jim ni mogočeprisluškovati? Ko gre za tajne službe, ni mogoče izključiti niti tega, da jevse lažno oziroma podtaknjeno. Toda kako to preveriti, če se uporablja navadentelefon namesto naprav z visoko stopnjo zaščite? Ne veš, kaj je res in kaj ne,madež pa ostane. Odstop obeh vpletenih v posnetke, ki so jih objavili hkrati naHrvaškem in v Srbiji, pravno sploh ne pomeni priznanja, a je še ena nesrečnapoteza, saj jo bodo vsi razumeli točno tako. Nihče ne more z gotovostjopotrditi, ali je odločitev na morju res tako dobra za Slovenijo, kot se zdajgovori, gre pa gotovo za hud strel v lastno koleno. Zanimivo je, da se jetrditev o ugodnem izidu za Slovenijo že pred kakim letom dni pojavila nahrvaških spletnih straneh in se ponavljala vedno znova, praviloma kar skupaj sskico, ki je zelo podobna tisti, ki jo prikazujejo grafično v teh dneh. Skrajnonaivno je misliti, da se bo katerikoli arbiter, ki predstavlja neko državo,povsem odpovedal stikom z domovino. Ampak stvar odgovornega, državotvornegaodnosa do domovine je prav to, da to opraviš na način, ki ga ni mogočedokazati. Na primer z osebnim pogovorom na veleposlaništvu svoje države. SimbolikaPiranskega zaliva Hrvaški po vstopu v Evropsko unijo ustrezatudi odstop od arbitražnega sporazuma, saj je svoj glavni interes – neoviranvstop v Evropsko unijo – že uresničila. Za Slovenijo pa je neurejena meja inneposredni stik z odprtim morjem dolgoročno lahko resen problem. Očitno je, dase svoje odgovornosti mnogo bolj zaveda opozicija s SDS na čelu kot pa aktualnaoblast z ministrom Erjavcem. Prej ali slej bo treba načeti vprašanjeodgovornosti. Toda v tem trenutku bi morali stopiti skupaj in enotno nareditivse, da se arbitražni postopek uspešno in pravično konča ter čim boljizboljšajo odnosi s sosednjo Hrvaško, čeprav arbitražni sporazum ni nobendosežek. Toda karkoli bi ga po njegovem propadu nadomestilo, bi bilo najbrž šeslabše, ker bi bila to v bistvu kazen za nedržavniško ravnanje, lahkomiselnost innepopisno šlamparijo na zunanjem ministrstvu. Če klovnovstvu v zunanji politikine bo odzvonilo, bomo samo še žalostni lahko opazovali nadaljnje uresničevanjeMurphyjevega zakona, ki je tako aktualen za vlade tranzicijske levice: Če jihpustimo pri miru, je naraven razvoj stvari od slabega na slabše! Slovenija pasi zasluži boljše. To pa bo dosegljivo, šele ko bodo ljudje razumeli temeljnonačelo politike: »Left is left and right is right!« (levo je levo in desno jepravo!). Ko gre za spoštovanje vrednote domoljubja, za odgovoren odnos dolastne države, za hitrejši razvoj in blaginjo ljudi, to načelo velja trdno kotjeklo. Slovenija to potrebuje.