Mag. Branko Grims: "Vprašanje stanja v slovenskem pravosodju ostaja najbolj kritično slovensko razvojno vprašanje"
torek, 1. 10. 2013Razgaljene naveze, prijateljstva med stečajnimi upravitelji in tistimi sodniki, ki bi jih morali nadzirati, kažejo neko enovitost delovanja sistema. Poslanke in poslanci so na današnji izredni seji obravnavali Predlog priporočila v zvezi s problematiko nadzora in ugotavljanja odgovornosti po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.
Stališče PS SDS je predstavil poslanec mag. Branko Grims.MAG. BRANKO GRIMS: Vsem prav lep pozdrav tudi v imenu Slovenske demokratske stranke kot predlagatelja današnje seje. Neevropsko stanje v slovenskem pravosodju je osrednji slovenskih razvojni problem in je vse bolj pereč. To ni ugotovitev SDS in ne gre za to, kot je bilo večkrat rečeno, da del politike želi prikazovati sodstvo kot neučinkovito oziroma negativno. To je ugotovitev evropske komisije. Dne 29. maja 2013 je bil na spletni strani evropskega sveta objavljeno poročilo, seveda prehodno usklajeno s evropsko komisijo, ki se dotika tudi stanja v slovenskem pravosodju. Za šest držav je bilo ugotovljeno, da so tam problemi veliki, da gre za neevropsko stanje in ena od njih je tudi Slovenija.
Naj prevedem dva ključna poudarka, ki ju je na Slovenijo takrat Evropska unija naslovila: “Nadgradi naj se dosedanja prizadevanja za zmanjšanje trajanja sodnih postopkov na prvi stopnji v civilnih gospodarskih zadevah ter števila primerov, ki čakajo na obravnavo, zlasti v zadevah, ki se nanašajo na izvrševanje.” In potem: “Do septembra 2013 naj se sprejme potreben pravni okvir za izvensodno prestrukturiranje in pri tem zagotovi, da je skladen z obstoječimi določbami insolventnosti ter zagotavlja spodbude tako za upnike kot za delničarje, da se bodo odločali za sprejemanje izvensodnih dogovorov o prestrukturiranju,” v istem odstavku, torej z istim rokom. Nadaljuje: “Izboljša naj se izvrševanje postopkov zaradi insolventnosti v gospodarskih družbah in sodne poravnave, vključno s hitrim reševanjem sodnih zadev v zvezi s stečajnimi postopki, ki čakajo na obravnavo, da bo vrednost izterjanih sredstev čim večja in da se bo spodbudilo pravočasno in učinkovito reševanje slabih posojil,” ter to dodatno utemeljilo, “pravica zamujena je pravica odrečena.” To se pravi, če je pravica dosežena prepozno, ni nobena pravica, ampak je lahko nova krivica. Kaj to pomeni še posebej v podjetništvu, je najbrž, vsaj upam, vsem jasno. Če nekdo doseže pravico in, recimo, dobi nek trdo zaslužen denar po petih letih ali še kasneje, potem je seveda tisto podjetje lahko v tem času že zdavnaj v stečaju, ljudje na cesti, njihove družine pa eksistenčno ogrožene. Takrat tudi dosežena pravica ni več nobena pravica. Zato je vprašanje hitrosti odločanja, korektnosti odločanja, vprašanje postopkov v tem primeru ključnega pomena. Naj nadaljujem z mnenjem Evropske komisije: “Družbe pri odločitvah o naložbah upoštevajo tveganje, da so lahko vključene v gospodarske spore, delovne spore, spore glede obdavčenja ali plačilne nestabilnosti. Zelo pomembna je učinkovitost, s katero pravosodni sistem v državi obravnava take spore. Na primer, kolikor dlje traja sodni spor, toliko dražja postane izvršitev dobavne pogodbe ali pogodbe o opravljanju storitev. Po določenem času pa včasih postane celo nepomembna, saj se zmanjša verjetnost plačila na podlagi pogodbe ali plačila pogodbene kazni.” Roki za uveljavitev teh pripomb so bili dani v samem poročilu. Naj ponovim, to je bil september 2013. Danes je 1. oktober 2013 in rok je potekel, zgodilo se ni pa nič.
Toliko o tem, zakaj je ta seja še kako pomembna in je bila več kot utemeljena, pa tudi pravilno časovno postavljena. Ampak ob tem je še nekaj zanimivo – da je glasovalni stroj koalicije zavrnil vse predloge, vključno z amandmaji, ki jih je pripravila SDS. Naj preberem samo zadnjega, četrtega med njimi, ki je po mojem mnenju najpomembnejši, ker se dotika prav teme, o kateri govorim – pripomb, ključnih opozoril Evropske unije oziroma institucij Evropske unije v zvezi z našim pravosodjem. Glasil se je: “Državni zbor priporoča Vladi Republike Slovenije, da pripravi ustrezne spremembe zakonodaje s področja stečajnih postopkov tako, da bo hitrost postopkov po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju vsaj na povprečju držav članic Evropske unije.” Koalicijski stroj je mrtvo hladno zavrnil tudi ta predlog. S tem je izrazil politično voljo koalicije, da naj pravosodje še naprej deluje neevropsko. Tega drugače politološko ni mogoče analizirati, takega glasovanja. In to seveda odpira marsikatero vprašanje, v kakšni državi sploh živimo.
Vprašanje stanja v slovenskem pravosodju, če se vrnem na izhodišče, ostaja najbolj kritično slovensko razvojno vprašanje. Razgaljene naveze, prijateljstva med stečajnimi upravitelji in tistimi sodniki, ki bi jih morali nadzirati, kažejo neko enovitost delovanja sistema. In ta se na nek način, nedemokratičen način, odraža tudi v stalnem odrekanju parlamentu, predvsem pa opoziciji pravice, da bi o tem sploh javno v parlamentu spregovorila. In se reče, “ja, o tem se ne sme govoriti, to je pač avtonomna veja oblasti.” To seveda kaže na globoko nedemokratičnost tistih, ki to govorijo. Kajti na čem v resnici deluje demokracija? To so očetje ameriške ustave, v bistvu lepo vzpostavili. Pa čas francoske revolucije, z nekega drugega zornega kota. Temu se reč “checks and balances” v angleščini ali če hočete medsebojno ravnovesje različnih vej oblasti in njihov medsebojni nadzor. To seveda ne pomeni, da zakonodajna veja oblasti ne bi smela reči ni o stanju v pravosodni veji oblasti, ravno nasprotno, če greste prebrati učbenike ustavnega prava, tudi tiste, ki so tu v parlamenti v knjižnici tam spodaj, boste videli, da v vseh mednarodnih učbenikih ustavnega prava in tudi v kakšnem slovenskem lepo piše, da je prav količina javne diskusije v javnosti, zainteresirani javnosti, strokovni javnosti in v politični javnosti in v parlamentu. Merilo demokratičnosti posamezne države, zlasti ko gre za področje pravosodja, ko gre za dogajanje v pravosodju, odločitve v pravosodju, pravnomočne sodbe v pravosodju, takrat se tehta demokratičnost države po tem koliko se o tem javno spregovori. Zato te seje nikakor niso brezplodne, kot se jih poskuša vnaprej diskvalificirati, ampak so izjemno pomembne, pomembne dvakrat, ker se dotikajo vprašanja demokratičnosti in drugič, ker se dotikajo vprašanja gospodarske učinkovitosti na tistem področju, na katerem nas je, kot rečeno, Evropska unija posebej opozorila, da je stanje neevropsko. To se da dokazovati s posameznimi odločitvami, pa da pač ne bi bil predolg, dovolite, da vam samo navedem nekatere. Mi imamo znotraj pravosodja odločitve, ko je šlo za tiste sodnice, ki so neposredno sodelovale v nadzoru, ki so bile odgovorne za izvajanje nadzora v postopkih, ko je bil nekdo za kršitve zakona pravnomočno obsojen na zaporno kazen. Kasneje odrešene vsake odgovornosti in ena od teh sodnic lahko mirno napreduje v svojem poklicu, brez da bi se ji karkoli zgodilo. Kje je tu načelo odgovornosti?! Potem se je prepogosto poskušalo diskvalificirati vsako razpravo, tudi ta naš predlog danes, da so smiselne samo tiste razprave v parlamentu, ki vodijo v smeri spremembe neke zakonodaje. Pa naj navedem dve področji, kjer je očitno nujno spremeniti zakonodajo. Eno je, da bo treba razmisliti tudi o posegu v ustavo in postaviti vprašanje načela odgovornosti sodnikov za njihovo početje, na način, kot ga pozna sosednja Avstrija, saj smo isti, rimsko germanski ustavnopravni sistem, kot ga pozna pravo. In tam se sodnika, ki je očitno, zavestno ali ideološko ali iz nekih drugih interesnih vidikov kršil zakonodajo, da tudi osebno odškodninsko tožiti. Tam ni tako, kot je pri nas, sodnik absolutno nedotakljiva figura o čemer se ne razpravlja, se mu nič ne more, se nič, nič, nič, nič, nič ne. Ampak, tam se da enostavno konkretno odškodninsko tožbo narediti. In o tem bi morali razmisliti v Sloveniji, očitno glede na te primere, ki so bili danes tu pred nami in tudi na vse druge, ki jih zdaj ne bom našteval.
Drug tak problem o katerem bi morali zelo resno razmisliti je ponovna sprememba tiste novele Kazenskega zakonika, ki je bila sprejeta leta 2011. Tam se je spremenilo kaznivo dejanje povzročitve stečaja iz malomarnosti v povzročitev stečaja kaznivo dejanje povzročitve stečaja z namernim oškodovanjem upnikov. Razlika pa je bistvena, kajti v tem drugem primeru, zdaj je treba dokazovati naklep, kar pa je v kazenskem postopku izjemno težko in zahtevno in velikokrat nedokazljivo. Stvari so lahko očitne, ampak če jih ne moreš dokazati pravno, v kazenskem postopku pač ne veljajo. Ko pa gre za malomarnost, pa če je ta očitna, če jo je mogoče dokumentirati z verodostojnimi listinami, potem je najbrž situacija mnogo bolj jasna. In zaradi tega bi bilo tudi treba zakon spremeniti nazaj, na tisto besedilo, ki je bilo sprejeto z novim kazenskim zakonikom leta 2008, prav zaradi primerov kakršni so ti o katerih danes govorimo. To se pravi, tudi ta element je še kako prisoten, v našem predlogu in v naši razpravi. In o njem bi morali v parlamentu bistveno več spregovoriti.
Zdaj pa, kaj je pravzaprav bistvo problema, da se ravna tako kot se in zakaj se stvari prepočasi premikajo? Vedno znova prihajajo informacije, tudi mediji jih objavljajo, da se pripravljajo spremembe na ministrstvu za pravosodje in se potem zelo hitro pokaže, da zanje v koalicij ni soglasja, da ima minister dostikrat več zaveznikov pri svoji, verjamem da iskreni želji, da bi izboljšal razmere v slovenskem pravosodju v opoziciji kot pa v lastni koaliciji. Zakaj? Zato, kjer je slovensko pravosodje najbolj ideološko zaplankan, zabarikadiran del ali pa če želite veja oblasti. V Sloveniji imaš lahko vse veje oblasti, ki se volijo v strani recimo desne sredine pa bo to še vedno na nek način uravnotežen, ker imaš pravosodno vejo oblasti takšno kot je bila pred dvajsetimi in več leti. Po mnogih stvareh še celo zdaj bolj zagrizeno ideološko kot je bila takrat. In to branite, to vi branite. In to je v resnici ozadje tistega na kar nas opozarja Evropa, da enostavno slovensko pravosodje ni evropsko primerljivo.
V Evropi ne boste našli primera takšne sodbe, ki je pravnomočna, o njej se lahko javno govori, tudi v parlamentu. Da se oprosti ljudi za katere je celo posnetek na televiziji TV kamere, da so pretepli enega civilista v času vojne za Slovenijo in se napiše, da JLA do oktobra 1991 ni bila Sloveniji sovražna vojska. To so recimo dosežki slovenskega pravosodja. Ali pa da je nekdo nekomu rekel, da je Udbaš, prišel na sodišče, ki ga je ta tožil, predložil papir. V katerem je pisalo, da je bil član oficir Udbe in je sodišče vseeno njega obsodilo, pravnomočno. In je reklo, ne, da nekomu ki je bil, ki je kršil človekove pravice ti v demokraciji ne smeš več reči, da je kršil človekove pravice. To je slovensko pravosodje. Koliko je to daleč od Evrope, bolje da ne govorim. Ali preidem na področje gospodarskega prava? Kje v Evropi pa boste našli primer kot ste ga lahko videli v Sloveniji, ko se zanika kakršne koli povezave med upravitelji stečajnih postopkov in sodniki. Potem se pa objavijo lepo fotografije iz njihovih skupnih zabav, kjer eden drugega bogato obdarujejo pa še kaj. Seveda pomeni, da takšna kontrola ne samo da ne deluje ampak da deluje vse kaj drugega, osebni in drugi interesi. Saj za temi velikimi ideološkimi temami v Sloveniji se po navadi skrivajo zelo osebni interesi tistih, ki branijo obstoječa razmerja moči, ki se vlečejo že desetletja.
In zaradi tega se v Sloveniji gospodarstvo ne primakne nikamor. Zaradi tega je to tudi pomembno razvojno vprašanje, ker stvari niso evropsko primerljive, ker je v veliki meri pogojeno marsikaj, tudi odločanje na sodišču s politikom, če želite sodno politiko. Saj veste kaj je sodna politika, to je legendarni predsednik nemškega ustavnega sodišča v temu parlamentu tako lepo povedal, ko se je zamenjala oblast v Nemčiji, ko je kanclerja Kohla nadomestil kancler Schröder in je rekel, obstaja en majhen del tistih mejnih sodb, kjer so do včeraj razsodili isti sodniki v istih zakonih tako, od jutri naprej bodo pa drugače. To, gospe in gospodje je pa sodna politika. In v Sloveniji kadar koli govorim o sodni politiki se reče, tega ni, o je, pa še kako je. In, če želimo da bomo te stvari enkrat premaknili iz mrtve točke potem bo potrebno se o tem tudi odkrito pogovarjati.
In minister je danes okleščen, očitno v neko koalicijo, ki noče spreminjati razmer v pravosodju v smeri Evrope. Zato, ker je to kar je trenutno politično bolj paše, ker je na nek način eden od trajnih temeljev njene oblasti. In ta današnja seja ima svoj temeljni namen in smisel tudi v tem, da mu želimo v tem delu, ko pripravlja reforme pravosodje, evropske reforme, izreči podporo. Ampak tudi v spodbudo in pričakovanje, naj vendar te predloge prinese že v parlament, da se o njih začnemo odkrito pogovarjati, in da se poišče rešitve, ki bodo za Slovenijo ustrezne. Žal se očitno v Sloveniji pravosodje samo, ker bi se, če bi to želelo, marsikateri zgodbi ne more odločiti, da bi postalo v Evropi primerljivo. Torej bo potrebno spremeniti zakone, zakoni pa zavezujejo vse. Tudi pravosodje. In če bo potrebno, bi morali resno razmisliti tudi o posegu v ustavo, vsaj v tistem delu, ki gre za vprašanje osebne odgovornosti, ker stvari take kot so, enostavno ne delujejo in niso evropsko primerljive. In še nekaj. Treba se bi bilo odvaditi tega, da se reče, da se o nekaterih stvareh ne govori. Potem pa, če pa zmanjka argumentov, se pa tako kot se je danes na eni seji že zgodilo, začne govoriti s strani obstoječe koalicije, da potrebujemo politično stabilnost. Ja, veste kaj, v trenutku, ko UMAR napoveduje nadaljnji padec gospodarske rasti za 2,4% ali 2,3%, tam nekje, govoriti o politični stabilnosti, da bi se torej to nadaljevalo, veste kaj, hvala lepa za tako politično stabilnost po načelu, da gospodarskega razkroja na tisti fazi, da se s tal ne da več pasti nikamor več. To ni nobena politična stabilnost. Tukaj bo treba zelo resno pogledati vse, ki vplivajo lahko na gospodarsko življenje države, na razvoj, vse institucije ali svojo nalogo opravljajo skladno z evropskimi standardi in enkrat za vselej bi bilo treba tudi nekaj prenehati. To pa je, da se vedno znova straši z Evropo, češ Evropa nam je to, Evropa nam je ono. V tem trenutku je Evropa edini garant normalnosti v Sloveniji, tisto kar se pa prikazuje kot slovenska posebnost, pa v Evropi ni normalno in tudi ni uspešno, ker še nikjer na svetu ni bilo uspešno, da ne govorim o modelih, ki se ponujajo kot alternativa obstoječemu stanju. In to velja tudi in še posebej za področje pravosodja in zakonodaje, ker bi moral biti stalno naš prvi zgled sosednja Avstrija. Mi smo marsikaj v Sloveniji prenesli na zakonodajnem področju iz nemške ali pa predvsem iz avstrijske pravne ureditve v slovensko, ampak potem se je to zmeraj, tako kot recimo primer bi bil kakšen zakon o odškodninski, do ne vem česa, pa lokalne samouprave, če želite iz enega drugega področja, obogati z nekimi slovenskimi posebnostmi in potem je rezultat tega, da to seveda ne deluje, vsaj ne deluje na evropski način. In če želimo enkrat to presekati za vselej, potem bi morali vsaj nehati odkrivati toplo vodo in tiste modele, ki v Evropi dokazano dobro delujejo, pač prenesti k nam, brez zadržkov brez pomislekov brez nekih silnih ideoloških razprav, ki tukaj nimajo več kaj iskati. Zdaj gre za vprašanje razvoja in tukaj je Evropa več kot, ne samo opravičeno, ampak tudi več kot pravočasno, celo na nek način v skrajnem trenutku opozorila na stanje v slovenskem pravosodju in ta opozorila bi bilo treba vzeti zelo resno in se tudi držati rokov, ker jih Evropa ne postavlja kar tako. Oni so zainteresirani, da je Slovenija gospodarsko učinkovit subjekt, da je enakopraven partner. Nihče v Evropi ne želi Slovenije kot bolnika. Tako nas pač žal vidijo trenutno evropski prijatelji. Tisti na tem svetu, ki nas vidijo kot, pač ki niso naši prijatelji, nas vidijo pa kot bodoči plen in verjemite, oni si želijo, da se tako stanje nadaljuje. Oni so želijo čim več prijateljskih navez, čim več neučinkovitih vlad tranzicijske levice, ki naj se izgublja v medsebojnih spopadih in delitvi plena kolikor ga je še. Oni si to želijo, zaradi tega, ker potem dobijo slovensko gospodarstvo na kolenih, ampak to ne more biti cilj te države. Mi smo bili nekoč dobesedno zgled celotnega nekdanjega socialističnega bloka in smo zgled državam v tranziciji, bili smo daleč pred njimi. Danes so vse pred nami, ker pač niso imeli tako enostransko oblast večino časa, kot je bila v Sloveniji. V Sloveniji vemo, da je bila praktično tranzicijska levica na oblasti tri četrtine časa ali pa še malo več. In niso obdržali v nekaterih vejah oblasti praktično vsega balasta iz prejšnjega režima. To se je pa zgodilo točno v pravosodni veji oblasti, zato je tudi zmeraj najtežje karkoli premakniti, ko gre zanjo, tudi na zakonodajnem področju, čeprav to ni pristojnost sodne veje oblasti, ampak je naša pristojnost. To je pristojnost zakonodajne veje oblasti. Prav na tem je tisti element, o katerem sem govoril na začetku, medsebojnega ravnovesja. Oni lahko presojajo skladno z zakoni, ki so sprejeti. Naša pravica pa je in dolžnost, da sprejemamo zakone, in da jih sprejemamo v taki obliki, da potem sistem deluje. In ker smo sestavni del Evropske unije jih je pač treba oblikovati tako, nujno treba, to se sedaj večkrat jasno vidi, da bomo učinkovito in enakopravno tudi sodelovali v gospodarski tekmi znotraj Evropske unije. Sedaj je očitno, da stanje v slovenskem pravosodju krni, zavira, ovira slovenski razvoj in da predstavlja coklo v slovenskem razvoju. In zaradi tega so te spremembe potrebne. In ta zadeva je večplastna, se ne dotika samo, če želite, samo gospodarske zakonodaje v najožjem pomenu besede. Dotika se celotnega obligacijskega prava, ki bi nujno potreboval zelo resne spremembe. Dotika se tudi kazenskopravne zakonodaje, vsaj v tisti točki, ki sem jo prej navedel in še nekaj takih točk je. Tukaj bi bile tudi nujno potrebne spremembe. In pa seveda potrebno bo spremeniti procesno zakonodajo tudi v tistem delu bolj hrabro kot se je to že storilo, da se pospeši sodne postopke, da se zmanjša možnost za zavlačevanje tistih, ki jim ni do tega, da bi posamezen postopek pripeljali do konca. In tukaj ne more biti nobenih svetih krav več. Gre za temeljna vprašanja slovenskega razvoja. V tem trenutku, ko Evropa napreduje, ko se v Evropi napoveduje v kratkem času sorazmerno pozitivna pričakovanja, razvoj, nov krog razvoja, nov razvojni cikel, se v Sloveniji napoveduje nov dodatni padec. Ravno danes ste lahko prebrali najnovejše napovedi Umarja, ki so nacionalna katastrofa. In eden od ključnih elementov je točno ta, o katerem danes govorimo. Neevropsko stanje v slovenskem pravosodju, na katero nas upravičeno opozarja tudi Evropska unija in nam je dala priporočila, da bi vsaj nekatere elemente, najbolj problematične elemente, ko gre za vprašanja gospodarskega razvoja popravilo. Ampak tudi tega roka se nismo držali. Včeraj je potekel. Smo samo priča napovedim, da ministrstvo nekaj pripravlja. To je bil tudi izgovor za to, da se je zavrnilo vse predloge, ki smo jih v gradivu dali. Vendar teh zakonov ni. Vprašanje je, če bodo in v kakšni obliki bodo. Potrebno bi bilo bistveno več poguma pri hitrosti predlaganja te zakonodaje, čas teče. Izgubljenega časa pa nihče več ne more vrniti ne tej državi, ne državljankam, ne državljanom, ne otrokom, nikomur. Po drugi strani gre za vprašanje vsebine in kvalitete, ki mora biti enkrat za vselej evropsko primerljiva in da se neha odkrivati tisto legendarno slovensko toplo vodo, za katero se praviloma skrivajo zelo prepoznavni osebni interesi, kakšne povezave prijateljev v stečaju, konkretno v tem primeru, pa še mnoge druge stran poti raznoraznih tovrstnih prijateljev, ko je potrebno poseči v žep enih na račun drugih in da se pač pogleda tiste modele, ki so učinkoviti in dobro delujejo. Avstrijski nam je najbližji in je skladen z ustavnopravnim sistemom naše države. In od tam bi bilo potrebno prenesti dosledno in vse. Tam, kjer pa nam ta trenutek Ustava onemogoča prenos njihovih rešitev pa bi bilo potrebno poseči tudi v Ustavo in to potem zahteva dovolj strpnosti in odgovornosti od vseh, kajti gre za vprašanje doseganja dvotretjinske večine, ko gre za vprašanje odgovornosti, takrat se bo videlo koliko je skladnosti med besedami in dejanji. V besedah smo vsi za odgovornost, o dejanjih jaz danes povem, ko bo predlog za to, da se bo dalo sodnike tudi odškodninsko tožiti bo v točno določenih ekstremnih primerih, tako kot ima to urejena Avstrija, bom to z veseljem podprl.
Prepričan sem in verjemite, da lahko govorim v imenu SDS tudi. Sploh bi bilo treba preučiti te določbe o popolni imuniteti v pravosodju in pač poseči po tistih rešitvah, ki jih tudi poznata Nemčija, Avstrija, ki pač omogočajo, da se gradi na kvaliteti, tudi človeški kvaliteti, tudi v pravosodju in da se pač z nekaterimi zapuščinami, ki so formalno že zdavnaj končale na smetišču zgodovine, dejansko pa še pri nas v eni veji oblasti životarijo in zavirajo naš razvoj, prekine. Mi moramo postati v celoti država, ki bo primerljiva in učinkovita, po možnosti boljša na vseh področjih družbenega življenja od ostalih držav Evropske unije. Potem lahko računamo na nov in hitrejši razvoj. Dokler tega ne storimo pa je seveda pričakovati, da bo to nekdo storil namesto nas, smešno.
Najbolj žalostno pa je, če nečesa v Sloveniji nekateri ne storijo, celo namerno zavirajo, tudi konkretno spremembe v pravosodju, ker jim to pač ni v interesu, jim je v interesu nadaljevanje sedanjega stanja, hkrati pa s prstom kažejo na Evropo, češ da je za to kriva Evropa. Evropa nas je zelo jasno opozorila. O tem smo se celo v tem parlamentu vsi strinjali, da je opozorilo upravičeno, da stanje v slovenskem pravosodju ni tako, kot bi moralo biti, da stanje v slovenskem pravosodju ni evropsko primerljivo, da so spremembe nujne ampak od takrat se ni do poteka roka, ki nam ga je dala Evropska unija oziroma svet Evrope in evropska komisija v svojem priporočilu, zgodilo do danes čisto nič, razen te seje, ki gre očitno nekaterim zelo v nos, kar je najboljši dokaz, da je ta seja še kako upravičena.
Da žal tistega dokaza, ki ga občutimo vsi, to pa je, da gospodarski razvoj peša, da nazadujemo, da je stanje v gospodarstvu alarmantno in kar že občutimo vsi, da o tem raje sploh ne govorimo, kajti potem pridemo žal na tisto področje, ki je v tem trenutku pred nami, kot najbolj pereče. To pa je, da smo vsi verjeli, da slabše Vlade, kot je bila Vlada Boruta Pahorja ne more biti ampak žal v sedanji Vladi, gospe Bratušek, dokazuje, da če se tranzicijska levica skupaj vzame, zmore še slabše in da je mogoče doseči še slabše rezultate.
Zaradi tega, gospe in gospodje, bi se morali enkrat za vselej nehati izogibati razpravam o res perečih vprašanjih, vključno z vprašanji prijateljev v stečaju, vključno z vprašanji povezanimi s slovenskim pravosodjem in govoriti o tem, kako se o tem ne govori, ampak bi se moralo odkrito in predvsem argumentirano pogledati tiste rešitve, ki v Evropi delujejo in jih prenesti v naš pravosodni sistem brez pomislekov, brez raznoraznih majhnih vejic in pik, ki potem v praksi zadeve onemogočijo ampak jih je treba prenesti v celoti in potem seveda temeljno načelo, ki velja v Evropski uniji, to je načelo odgovornosti, uveljaviti celovito in na vseh področjih, vključno s, če želite, posegom v odškodnine, da postanejo take, kot so v Evropski uniji, vključno s vprašanji hitrosti posameznih postopkov, da postanejo taki, kot v Evropski uniji, vključno s tem, da se koruptivne naveze preganja povsod, kjer se pojavijo, tudi in še posebej pri prijateljih v stečaju, kajti tudi tukaj gre očitno za neke koruptivne naveze, to se je razgalilo večkrat, da se tega zavedajo, da je to sporno tudi tisti, ki jih to neposredno zadeva, dokazujejo njihovo zanikanje ko se je o tem začelo govoriti, dokler niso bile objavljene fotografije. Od takrat naprej se pa reče saj to ni problem, saj imamo vsi prijatelje. Ja čakajte no, gre za vprašanje nadzora in odgovornosti, ko se odloča o denarju, o konkretnih življenjih o, če želite gospodarski učinkovitosti celotne države. Tam seveda to ne sme igrati nobene vloge. Zanimivo pa je, da se ob tem, tisti ki bi formalno biti za to poklicani pa ne zganejo. Jaz osebno moram poznati, da ne poznam mnenja protikorupcijske komisije v zvezi s tako imenovanimi prijatelji v stečaju. In tudi tukaj se to odpira kot vprašanje. Ampak to vprašanje je danes postransko, ključno vprašanje je vprašanje odgovornosti tega parlamenta, da vsaj na tistih točkah, ki smo jih navedli kot kritične spremeni Ustavo in zakonodajo. Vprašanje je torej ali je zato volja v vladajoči koaliciji, da s temi predlogi že končno pride v parlament in da potem skupaj poiščemo najboljše rešite za Slovenijo. Za razvoj gre.
Stališče PS SDS je predstavil poslanec mag. Branko Grims.MAG. BRANKO GRIMS: Vsem prav lep pozdrav tudi v imenu Slovenske demokratske stranke kot predlagatelja današnje seje. Neevropsko stanje v slovenskem pravosodju je osrednji slovenskih razvojni problem in je vse bolj pereč. To ni ugotovitev SDS in ne gre za to, kot je bilo večkrat rečeno, da del politike želi prikazovati sodstvo kot neučinkovito oziroma negativno. To je ugotovitev evropske komisije. Dne 29. maja 2013 je bil na spletni strani evropskega sveta objavljeno poročilo, seveda prehodno usklajeno s evropsko komisijo, ki se dotika tudi stanja v slovenskem pravosodju. Za šest držav je bilo ugotovljeno, da so tam problemi veliki, da gre za neevropsko stanje in ena od njih je tudi Slovenija.
Naj prevedem dva ključna poudarka, ki ju je na Slovenijo takrat Evropska unija naslovila: “Nadgradi naj se dosedanja prizadevanja za zmanjšanje trajanja sodnih postopkov na prvi stopnji v civilnih gospodarskih zadevah ter števila primerov, ki čakajo na obravnavo, zlasti v zadevah, ki se nanašajo na izvrševanje.” In potem: “Do septembra 2013 naj se sprejme potreben pravni okvir za izvensodno prestrukturiranje in pri tem zagotovi, da je skladen z obstoječimi določbami insolventnosti ter zagotavlja spodbude tako za upnike kot za delničarje, da se bodo odločali za sprejemanje izvensodnih dogovorov o prestrukturiranju,” v istem odstavku, torej z istim rokom. Nadaljuje: “Izboljša naj se izvrševanje postopkov zaradi insolventnosti v gospodarskih družbah in sodne poravnave, vključno s hitrim reševanjem sodnih zadev v zvezi s stečajnimi postopki, ki čakajo na obravnavo, da bo vrednost izterjanih sredstev čim večja in da se bo spodbudilo pravočasno in učinkovito reševanje slabih posojil,” ter to dodatno utemeljilo, “pravica zamujena je pravica odrečena.” To se pravi, če je pravica dosežena prepozno, ni nobena pravica, ampak je lahko nova krivica. Kaj to pomeni še posebej v podjetništvu, je najbrž, vsaj upam, vsem jasno. Če nekdo doseže pravico in, recimo, dobi nek trdo zaslužen denar po petih letih ali še kasneje, potem je seveda tisto podjetje lahko v tem času že zdavnaj v stečaju, ljudje na cesti, njihove družine pa eksistenčno ogrožene. Takrat tudi dosežena pravica ni več nobena pravica. Zato je vprašanje hitrosti odločanja, korektnosti odločanja, vprašanje postopkov v tem primeru ključnega pomena. Naj nadaljujem z mnenjem Evropske komisije: “Družbe pri odločitvah o naložbah upoštevajo tveganje, da so lahko vključene v gospodarske spore, delovne spore, spore glede obdavčenja ali plačilne nestabilnosti. Zelo pomembna je učinkovitost, s katero pravosodni sistem v državi obravnava take spore. Na primer, kolikor dlje traja sodni spor, toliko dražja postane izvršitev dobavne pogodbe ali pogodbe o opravljanju storitev. Po določenem času pa včasih postane celo nepomembna, saj se zmanjša verjetnost plačila na podlagi pogodbe ali plačila pogodbene kazni.” Roki za uveljavitev teh pripomb so bili dani v samem poročilu. Naj ponovim, to je bil september 2013. Danes je 1. oktober 2013 in rok je potekel, zgodilo se ni pa nič.
Toliko o tem, zakaj je ta seja še kako pomembna in je bila več kot utemeljena, pa tudi pravilno časovno postavljena. Ampak ob tem je še nekaj zanimivo – da je glasovalni stroj koalicije zavrnil vse predloge, vključno z amandmaji, ki jih je pripravila SDS. Naj preberem samo zadnjega, četrtega med njimi, ki je po mojem mnenju najpomembnejši, ker se dotika prav teme, o kateri govorim – pripomb, ključnih opozoril Evropske unije oziroma institucij Evropske unije v zvezi z našim pravosodjem. Glasil se je: “Državni zbor priporoča Vladi Republike Slovenije, da pripravi ustrezne spremembe zakonodaje s področja stečajnih postopkov tako, da bo hitrost postopkov po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju vsaj na povprečju držav članic Evropske unije.” Koalicijski stroj je mrtvo hladno zavrnil tudi ta predlog. S tem je izrazil politično voljo koalicije, da naj pravosodje še naprej deluje neevropsko. Tega drugače politološko ni mogoče analizirati, takega glasovanja. In to seveda odpira marsikatero vprašanje, v kakšni državi sploh živimo.
Vprašanje stanja v slovenskem pravosodju, če se vrnem na izhodišče, ostaja najbolj kritično slovensko razvojno vprašanje. Razgaljene naveze, prijateljstva med stečajnimi upravitelji in tistimi sodniki, ki bi jih morali nadzirati, kažejo neko enovitost delovanja sistema. In ta se na nek način, nedemokratičen način, odraža tudi v stalnem odrekanju parlamentu, predvsem pa opoziciji pravice, da bi o tem sploh javno v parlamentu spregovorila. In se reče, “ja, o tem se ne sme govoriti, to je pač avtonomna veja oblasti.” To seveda kaže na globoko nedemokratičnost tistih, ki to govorijo. Kajti na čem v resnici deluje demokracija? To so očetje ameriške ustave, v bistvu lepo vzpostavili. Pa čas francoske revolucije, z nekega drugega zornega kota. Temu se reč “checks and balances” v angleščini ali če hočete medsebojno ravnovesje različnih vej oblasti in njihov medsebojni nadzor. To seveda ne pomeni, da zakonodajna veja oblasti ne bi smela reči ni o stanju v pravosodni veji oblasti, ravno nasprotno, če greste prebrati učbenike ustavnega prava, tudi tiste, ki so tu v parlamenti v knjižnici tam spodaj, boste videli, da v vseh mednarodnih učbenikih ustavnega prava in tudi v kakšnem slovenskem lepo piše, da je prav količina javne diskusije v javnosti, zainteresirani javnosti, strokovni javnosti in v politični javnosti in v parlamentu. Merilo demokratičnosti posamezne države, zlasti ko gre za področje pravosodja, ko gre za dogajanje v pravosodju, odločitve v pravosodju, pravnomočne sodbe v pravosodju, takrat se tehta demokratičnost države po tem koliko se o tem javno spregovori. Zato te seje nikakor niso brezplodne, kot se jih poskuša vnaprej diskvalificirati, ampak so izjemno pomembne, pomembne dvakrat, ker se dotikajo vprašanja demokratičnosti in drugič, ker se dotikajo vprašanja gospodarske učinkovitosti na tistem področju, na katerem nas je, kot rečeno, Evropska unija posebej opozorila, da je stanje neevropsko. To se da dokazovati s posameznimi odločitvami, pa da pač ne bi bil predolg, dovolite, da vam samo navedem nekatere. Mi imamo znotraj pravosodja odločitve, ko je šlo za tiste sodnice, ki so neposredno sodelovale v nadzoru, ki so bile odgovorne za izvajanje nadzora v postopkih, ko je bil nekdo za kršitve zakona pravnomočno obsojen na zaporno kazen. Kasneje odrešene vsake odgovornosti in ena od teh sodnic lahko mirno napreduje v svojem poklicu, brez da bi se ji karkoli zgodilo. Kje je tu načelo odgovornosti?! Potem se je prepogosto poskušalo diskvalificirati vsako razpravo, tudi ta naš predlog danes, da so smiselne samo tiste razprave v parlamentu, ki vodijo v smeri spremembe neke zakonodaje. Pa naj navedem dve področji, kjer je očitno nujno spremeniti zakonodajo. Eno je, da bo treba razmisliti tudi o posegu v ustavo in postaviti vprašanje načela odgovornosti sodnikov za njihovo početje, na način, kot ga pozna sosednja Avstrija, saj smo isti, rimsko germanski ustavnopravni sistem, kot ga pozna pravo. In tam se sodnika, ki je očitno, zavestno ali ideološko ali iz nekih drugih interesnih vidikov kršil zakonodajo, da tudi osebno odškodninsko tožiti. Tam ni tako, kot je pri nas, sodnik absolutno nedotakljiva figura o čemer se ne razpravlja, se mu nič ne more, se nič, nič, nič, nič, nič ne. Ampak, tam se da enostavno konkretno odškodninsko tožbo narediti. In o tem bi morali razmisliti v Sloveniji, očitno glede na te primere, ki so bili danes tu pred nami in tudi na vse druge, ki jih zdaj ne bom našteval.
Drug tak problem o katerem bi morali zelo resno razmisliti je ponovna sprememba tiste novele Kazenskega zakonika, ki je bila sprejeta leta 2011. Tam se je spremenilo kaznivo dejanje povzročitve stečaja iz malomarnosti v povzročitev stečaja kaznivo dejanje povzročitve stečaja z namernim oškodovanjem upnikov. Razlika pa je bistvena, kajti v tem drugem primeru, zdaj je treba dokazovati naklep, kar pa je v kazenskem postopku izjemno težko in zahtevno in velikokrat nedokazljivo. Stvari so lahko očitne, ampak če jih ne moreš dokazati pravno, v kazenskem postopku pač ne veljajo. Ko pa gre za malomarnost, pa če je ta očitna, če jo je mogoče dokumentirati z verodostojnimi listinami, potem je najbrž situacija mnogo bolj jasna. In zaradi tega bi bilo tudi treba zakon spremeniti nazaj, na tisto besedilo, ki je bilo sprejeto z novim kazenskim zakonikom leta 2008, prav zaradi primerov kakršni so ti o katerih danes govorimo. To se pravi, tudi ta element je še kako prisoten, v našem predlogu in v naši razpravi. In o njem bi morali v parlamentu bistveno več spregovoriti.
Zdaj pa, kaj je pravzaprav bistvo problema, da se ravna tako kot se in zakaj se stvari prepočasi premikajo? Vedno znova prihajajo informacije, tudi mediji jih objavljajo, da se pripravljajo spremembe na ministrstvu za pravosodje in se potem zelo hitro pokaže, da zanje v koalicij ni soglasja, da ima minister dostikrat več zaveznikov pri svoji, verjamem da iskreni želji, da bi izboljšal razmere v slovenskem pravosodju v opoziciji kot pa v lastni koaliciji. Zakaj? Zato, kjer je slovensko pravosodje najbolj ideološko zaplankan, zabarikadiran del ali pa če želite veja oblasti. V Sloveniji imaš lahko vse veje oblasti, ki se volijo v strani recimo desne sredine pa bo to še vedno na nek način uravnotežen, ker imaš pravosodno vejo oblasti takšno kot je bila pred dvajsetimi in več leti. Po mnogih stvareh še celo zdaj bolj zagrizeno ideološko kot je bila takrat. In to branite, to vi branite. In to je v resnici ozadje tistega na kar nas opozarja Evropa, da enostavno slovensko pravosodje ni evropsko primerljivo.
V Evropi ne boste našli primera takšne sodbe, ki je pravnomočna, o njej se lahko javno govori, tudi v parlamentu. Da se oprosti ljudi za katere je celo posnetek na televiziji TV kamere, da so pretepli enega civilista v času vojne za Slovenijo in se napiše, da JLA do oktobra 1991 ni bila Sloveniji sovražna vojska. To so recimo dosežki slovenskega pravosodja. Ali pa da je nekdo nekomu rekel, da je Udbaš, prišel na sodišče, ki ga je ta tožil, predložil papir. V katerem je pisalo, da je bil član oficir Udbe in je sodišče vseeno njega obsodilo, pravnomočno. In je reklo, ne, da nekomu ki je bil, ki je kršil človekove pravice ti v demokraciji ne smeš več reči, da je kršil človekove pravice. To je slovensko pravosodje. Koliko je to daleč od Evrope, bolje da ne govorim. Ali preidem na področje gospodarskega prava? Kje v Evropi pa boste našli primer kot ste ga lahko videli v Sloveniji, ko se zanika kakršne koli povezave med upravitelji stečajnih postopkov in sodniki. Potem se pa objavijo lepo fotografije iz njihovih skupnih zabav, kjer eden drugega bogato obdarujejo pa še kaj. Seveda pomeni, da takšna kontrola ne samo da ne deluje ampak da deluje vse kaj drugega, osebni in drugi interesi. Saj za temi velikimi ideološkimi temami v Sloveniji se po navadi skrivajo zelo osebni interesi tistih, ki branijo obstoječa razmerja moči, ki se vlečejo že desetletja.
In zaradi tega se v Sloveniji gospodarstvo ne primakne nikamor. Zaradi tega je to tudi pomembno razvojno vprašanje, ker stvari niso evropsko primerljive, ker je v veliki meri pogojeno marsikaj, tudi odločanje na sodišču s politikom, če želite sodno politiko. Saj veste kaj je sodna politika, to je legendarni predsednik nemškega ustavnega sodišča v temu parlamentu tako lepo povedal, ko se je zamenjala oblast v Nemčiji, ko je kanclerja Kohla nadomestil kancler Schröder in je rekel, obstaja en majhen del tistih mejnih sodb, kjer so do včeraj razsodili isti sodniki v istih zakonih tako, od jutri naprej bodo pa drugače. To, gospe in gospodje je pa sodna politika. In v Sloveniji kadar koli govorim o sodni politiki se reče, tega ni, o je, pa še kako je. In, če želimo da bomo te stvari enkrat premaknili iz mrtve točke potem bo potrebno se o tem tudi odkrito pogovarjati.
In minister je danes okleščen, očitno v neko koalicijo, ki noče spreminjati razmer v pravosodju v smeri Evrope. Zato, ker je to kar je trenutno politično bolj paše, ker je na nek način eden od trajnih temeljev njene oblasti. In ta današnja seja ima svoj temeljni namen in smisel tudi v tem, da mu želimo v tem delu, ko pripravlja reforme pravosodje, evropske reforme, izreči podporo. Ampak tudi v spodbudo in pričakovanje, naj vendar te predloge prinese že v parlament, da se o njih začnemo odkrito pogovarjati, in da se poišče rešitve, ki bodo za Slovenijo ustrezne. Žal se očitno v Sloveniji pravosodje samo, ker bi se, če bi to želelo, marsikateri zgodbi ne more odločiti, da bi postalo v Evropi primerljivo. Torej bo potrebno spremeniti zakone, zakoni pa zavezujejo vse. Tudi pravosodje. In če bo potrebno, bi morali resno razmisliti tudi o posegu v ustavo, vsaj v tistem delu, ki gre za vprašanje osebne odgovornosti, ker stvari take kot so, enostavno ne delujejo in niso evropsko primerljive. In še nekaj. Treba se bi bilo odvaditi tega, da se reče, da se o nekaterih stvareh ne govori. Potem pa, če pa zmanjka argumentov, se pa tako kot se je danes na eni seji že zgodilo, začne govoriti s strani obstoječe koalicije, da potrebujemo politično stabilnost. Ja, veste kaj, v trenutku, ko UMAR napoveduje nadaljnji padec gospodarske rasti za 2,4% ali 2,3%, tam nekje, govoriti o politični stabilnosti, da bi se torej to nadaljevalo, veste kaj, hvala lepa za tako politično stabilnost po načelu, da gospodarskega razkroja na tisti fazi, da se s tal ne da več pasti nikamor več. To ni nobena politična stabilnost. Tukaj bo treba zelo resno pogledati vse, ki vplivajo lahko na gospodarsko življenje države, na razvoj, vse institucije ali svojo nalogo opravljajo skladno z evropskimi standardi in enkrat za vselej bi bilo treba tudi nekaj prenehati. To pa je, da se vedno znova straši z Evropo, češ Evropa nam je to, Evropa nam je ono. V tem trenutku je Evropa edini garant normalnosti v Sloveniji, tisto kar se pa prikazuje kot slovenska posebnost, pa v Evropi ni normalno in tudi ni uspešno, ker še nikjer na svetu ni bilo uspešno, da ne govorim o modelih, ki se ponujajo kot alternativa obstoječemu stanju. In to velja tudi in še posebej za področje pravosodja in zakonodaje, ker bi moral biti stalno naš prvi zgled sosednja Avstrija. Mi smo marsikaj v Sloveniji prenesli na zakonodajnem področju iz nemške ali pa predvsem iz avstrijske pravne ureditve v slovensko, ampak potem se je to zmeraj, tako kot recimo primer bi bil kakšen zakon o odškodninski, do ne vem česa, pa lokalne samouprave, če želite iz enega drugega področja, obogati z nekimi slovenskimi posebnostmi in potem je rezultat tega, da to seveda ne deluje, vsaj ne deluje na evropski način. In če želimo enkrat to presekati za vselej, potem bi morali vsaj nehati odkrivati toplo vodo in tiste modele, ki v Evropi dokazano dobro delujejo, pač prenesti k nam, brez zadržkov brez pomislekov brez nekih silnih ideoloških razprav, ki tukaj nimajo več kaj iskati. Zdaj gre za vprašanje razvoja in tukaj je Evropa več kot, ne samo opravičeno, ampak tudi več kot pravočasno, celo na nek način v skrajnem trenutku opozorila na stanje v slovenskem pravosodju in ta opozorila bi bilo treba vzeti zelo resno in se tudi držati rokov, ker jih Evropa ne postavlja kar tako. Oni so zainteresirani, da je Slovenija gospodarsko učinkovit subjekt, da je enakopraven partner. Nihče v Evropi ne želi Slovenije kot bolnika. Tako nas pač žal vidijo trenutno evropski prijatelji. Tisti na tem svetu, ki nas vidijo kot, pač ki niso naši prijatelji, nas vidijo pa kot bodoči plen in verjemite, oni si želijo, da se tako stanje nadaljuje. Oni so želijo čim več prijateljskih navez, čim več neučinkovitih vlad tranzicijske levice, ki naj se izgublja v medsebojnih spopadih in delitvi plena kolikor ga je še. Oni si to želijo, zaradi tega, ker potem dobijo slovensko gospodarstvo na kolenih, ampak to ne more biti cilj te države. Mi smo bili nekoč dobesedno zgled celotnega nekdanjega socialističnega bloka in smo zgled državam v tranziciji, bili smo daleč pred njimi. Danes so vse pred nami, ker pač niso imeli tako enostransko oblast večino časa, kot je bila v Sloveniji. V Sloveniji vemo, da je bila praktično tranzicijska levica na oblasti tri četrtine časa ali pa še malo več. In niso obdržali v nekaterih vejah oblasti praktično vsega balasta iz prejšnjega režima. To se je pa zgodilo točno v pravosodni veji oblasti, zato je tudi zmeraj najtežje karkoli premakniti, ko gre zanjo, tudi na zakonodajnem področju, čeprav to ni pristojnost sodne veje oblasti, ampak je naša pristojnost. To je pristojnost zakonodajne veje oblasti. Prav na tem je tisti element, o katerem sem govoril na začetku, medsebojnega ravnovesja. Oni lahko presojajo skladno z zakoni, ki so sprejeti. Naša pravica pa je in dolžnost, da sprejemamo zakone, in da jih sprejemamo v taki obliki, da potem sistem deluje. In ker smo sestavni del Evropske unije jih je pač treba oblikovati tako, nujno treba, to se sedaj večkrat jasno vidi, da bomo učinkovito in enakopravno tudi sodelovali v gospodarski tekmi znotraj Evropske unije. Sedaj je očitno, da stanje v slovenskem pravosodju krni, zavira, ovira slovenski razvoj in da predstavlja coklo v slovenskem razvoju. In zaradi tega so te spremembe potrebne. In ta zadeva je večplastna, se ne dotika samo, če želite, samo gospodarske zakonodaje v najožjem pomenu besede. Dotika se celotnega obligacijskega prava, ki bi nujno potreboval zelo resne spremembe. Dotika se tudi kazenskopravne zakonodaje, vsaj v tisti točki, ki sem jo prej navedel in še nekaj takih točk je. Tukaj bi bile tudi nujno potrebne spremembe. In pa seveda potrebno bo spremeniti procesno zakonodajo tudi v tistem delu bolj hrabro kot se je to že storilo, da se pospeši sodne postopke, da se zmanjša možnost za zavlačevanje tistih, ki jim ni do tega, da bi posamezen postopek pripeljali do konca. In tukaj ne more biti nobenih svetih krav več. Gre za temeljna vprašanja slovenskega razvoja. V tem trenutku, ko Evropa napreduje, ko se v Evropi napoveduje v kratkem času sorazmerno pozitivna pričakovanja, razvoj, nov krog razvoja, nov razvojni cikel, se v Sloveniji napoveduje nov dodatni padec. Ravno danes ste lahko prebrali najnovejše napovedi Umarja, ki so nacionalna katastrofa. In eden od ključnih elementov je točno ta, o katerem danes govorimo. Neevropsko stanje v slovenskem pravosodju, na katero nas upravičeno opozarja tudi Evropska unija in nam je dala priporočila, da bi vsaj nekatere elemente, najbolj problematične elemente, ko gre za vprašanja gospodarskega razvoja popravilo. Ampak tudi tega roka se nismo držali. Včeraj je potekel. Smo samo priča napovedim, da ministrstvo nekaj pripravlja. To je bil tudi izgovor za to, da se je zavrnilo vse predloge, ki smo jih v gradivu dali. Vendar teh zakonov ni. Vprašanje je, če bodo in v kakšni obliki bodo. Potrebno bi bilo bistveno več poguma pri hitrosti predlaganja te zakonodaje, čas teče. Izgubljenega časa pa nihče več ne more vrniti ne tej državi, ne državljankam, ne državljanom, ne otrokom, nikomur. Po drugi strani gre za vprašanje vsebine in kvalitete, ki mora biti enkrat za vselej evropsko primerljiva in da se neha odkrivati tisto legendarno slovensko toplo vodo, za katero se praviloma skrivajo zelo prepoznavni osebni interesi, kakšne povezave prijateljev v stečaju, konkretno v tem primeru, pa še mnoge druge stran poti raznoraznih tovrstnih prijateljev, ko je potrebno poseči v žep enih na račun drugih in da se pač pogleda tiste modele, ki so učinkoviti in dobro delujejo. Avstrijski nam je najbližji in je skladen z ustavnopravnim sistemom naše države. In od tam bi bilo potrebno prenesti dosledno in vse. Tam, kjer pa nam ta trenutek Ustava onemogoča prenos njihovih rešitev pa bi bilo potrebno poseči tudi v Ustavo in to potem zahteva dovolj strpnosti in odgovornosti od vseh, kajti gre za vprašanje doseganja dvotretjinske večine, ko gre za vprašanje odgovornosti, takrat se bo videlo koliko je skladnosti med besedami in dejanji. V besedah smo vsi za odgovornost, o dejanjih jaz danes povem, ko bo predlog za to, da se bo dalo sodnike tudi odškodninsko tožiti bo v točno določenih ekstremnih primerih, tako kot ima to urejena Avstrija, bom to z veseljem podprl.
Prepričan sem in verjemite, da lahko govorim v imenu SDS tudi. Sploh bi bilo treba preučiti te določbe o popolni imuniteti v pravosodju in pač poseči po tistih rešitvah, ki jih tudi poznata Nemčija, Avstrija, ki pač omogočajo, da se gradi na kvaliteti, tudi človeški kvaliteti, tudi v pravosodju in da se pač z nekaterimi zapuščinami, ki so formalno že zdavnaj končale na smetišču zgodovine, dejansko pa še pri nas v eni veji oblasti životarijo in zavirajo naš razvoj, prekine. Mi moramo postati v celoti država, ki bo primerljiva in učinkovita, po možnosti boljša na vseh področjih družbenega življenja od ostalih držav Evropske unije. Potem lahko računamo na nov in hitrejši razvoj. Dokler tega ne storimo pa je seveda pričakovati, da bo to nekdo storil namesto nas, smešno.
Najbolj žalostno pa je, če nečesa v Sloveniji nekateri ne storijo, celo namerno zavirajo, tudi konkretno spremembe v pravosodju, ker jim to pač ni v interesu, jim je v interesu nadaljevanje sedanjega stanja, hkrati pa s prstom kažejo na Evropo, češ da je za to kriva Evropa. Evropa nas je zelo jasno opozorila. O tem smo se celo v tem parlamentu vsi strinjali, da je opozorilo upravičeno, da stanje v slovenskem pravosodju ni tako, kot bi moralo biti, da stanje v slovenskem pravosodju ni evropsko primerljivo, da so spremembe nujne ampak od takrat se ni do poteka roka, ki nam ga je dala Evropska unija oziroma svet Evrope in evropska komisija v svojem priporočilu, zgodilo do danes čisto nič, razen te seje, ki gre očitno nekaterim zelo v nos, kar je najboljši dokaz, da je ta seja še kako upravičena.
Da žal tistega dokaza, ki ga občutimo vsi, to pa je, da gospodarski razvoj peša, da nazadujemo, da je stanje v gospodarstvu alarmantno in kar že občutimo vsi, da o tem raje sploh ne govorimo, kajti potem pridemo žal na tisto področje, ki je v tem trenutku pred nami, kot najbolj pereče. To pa je, da smo vsi verjeli, da slabše Vlade, kot je bila Vlada Boruta Pahorja ne more biti ampak žal v sedanji Vladi, gospe Bratušek, dokazuje, da če se tranzicijska levica skupaj vzame, zmore še slabše in da je mogoče doseči še slabše rezultate.
Zaradi tega, gospe in gospodje, bi se morali enkrat za vselej nehati izogibati razpravam o res perečih vprašanjih, vključno z vprašanji prijateljev v stečaju, vključno z vprašanji povezanimi s slovenskim pravosodjem in govoriti o tem, kako se o tem ne govori, ampak bi se moralo odkrito in predvsem argumentirano pogledati tiste rešitve, ki v Evropi delujejo in jih prenesti v naš pravosodni sistem brez pomislekov, brez raznoraznih majhnih vejic in pik, ki potem v praksi zadeve onemogočijo ampak jih je treba prenesti v celoti in potem seveda temeljno načelo, ki velja v Evropski uniji, to je načelo odgovornosti, uveljaviti celovito in na vseh področjih, vključno s, če želite, posegom v odškodnine, da postanejo take, kot so v Evropski uniji, vključno s vprašanji hitrosti posameznih postopkov, da postanejo taki, kot v Evropski uniji, vključno s tem, da se koruptivne naveze preganja povsod, kjer se pojavijo, tudi in še posebej pri prijateljih v stečaju, kajti tudi tukaj gre očitno za neke koruptivne naveze, to se je razgalilo večkrat, da se tega zavedajo, da je to sporno tudi tisti, ki jih to neposredno zadeva, dokazujejo njihovo zanikanje ko se je o tem začelo govoriti, dokler niso bile objavljene fotografije. Od takrat naprej se pa reče saj to ni problem, saj imamo vsi prijatelje. Ja čakajte no, gre za vprašanje nadzora in odgovornosti, ko se odloča o denarju, o konkretnih življenjih o, če želite gospodarski učinkovitosti celotne države. Tam seveda to ne sme igrati nobene vloge. Zanimivo pa je, da se ob tem, tisti ki bi formalno biti za to poklicani pa ne zganejo. Jaz osebno moram poznati, da ne poznam mnenja protikorupcijske komisije v zvezi s tako imenovanimi prijatelji v stečaju. In tudi tukaj se to odpira kot vprašanje. Ampak to vprašanje je danes postransko, ključno vprašanje je vprašanje odgovornosti tega parlamenta, da vsaj na tistih točkah, ki smo jih navedli kot kritične spremeni Ustavo in zakonodajo. Vprašanje je torej ali je zato volja v vladajoči koaliciji, da s temi predlogi že končno pride v parlament in da potem skupaj poiščemo najboljše rešite za Slovenijo. Za razvoj gre.