Mag. Branko Grims: Voda kot naravno bogastvo je v Ustavi RS zaščitena že sedaj

Večina poslanskih skupin je v torek, 12. julija, na seji državnega zbora potrdila začetek postopka za spremembo ustave Republike Slovenije, v kateri bi zapisali pravico do varne pitne vode. Stališče poslanske skupine SDS je predstavil mag. Branko Grims.

Celoten magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju.

MAG. BRANKO GRIMS: Spoštovani, vsem prav lep pozdrav na današnji seji. Ko govorimo o ustavi, velja eno temeljno ustavno načelo, in sicer ustavo je treba brati kot celoto. In če to storimo v povezavi s temo, o kateri govorimo danes, potem lahko začnemo že kar s 67. in nadaljnjimi členi. Kaj ta pravi: »Zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. To se pravi, ne glede na to, kdo je lastnik, mora spoštovati ustavno načelo, da mora biti spoštovana njena ekološka funkcija, država je pa dolžna zagotavljati vse pogoje in predpise za izpolnjevanje tega člena.« Ta člen je v ustavo bil zapisan na izrecno iniciativo dejanskega očeta slovenske samostojnosti dr. Jožeta Pučnika. Nanj se prepogosto pozablja, toda v ustavi je in treba ga je spoštovati pa se večina stvari, o katerih danes govorimo, reši že na ta način.

Če gremo po ustavi še nekoliko naprej, pridemo do 70. Člena, javno dobro in naravna bogastva. Najbrž ga ni, ki bi se ne strinjal z načelom, da je naravni vir zdrave pitne vode naravno bogastvo, celo vse redkejše, vse bolj pomembno, vse bolj dragoceno naravno bogastvo. In kaj pravi ustava? Prvi odstavek je prebrala že predstavnica vlade, zato preberem naprej: »Zakon določa pogoje, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva.« To se pravi, samo v okviru zakona se jih sploh lahko izkorišča. In drugo: »Zakon lahko določi, da smejo naravna bogastva izkoriščati tudi tuje osebe, in določi pogoje za izkoriščanje.« Vse torej, kar naj bi danes urejali na ustavnopravni ravni, je na tej ustavni podlagi mogoče, dopustno in celo nujno urediti z zakonom. Ustavna podlaga in, kar je najbolj bistveno, ustavna zaščita naravnega bogastva že obstaja v Sloveniji, gospodje, samo prebrati je treba ustavo.

Potem pa gremo še naprej. Če bi se postavili na stališče, da to zajema samo naravne vire, je tu še 72. člen, ki se glasi: »Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. Država skrbi za zdravo življenjsko okolje. V ta namen zakon določa pogoje in načine za upravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti.« In seveda še naprej določa, da če nekdo povzroči škodo, jo je dolžan poravnati in storjeno popraviti. To se pravi, ne samo, da so zaščiteni vodni viri kot naravno bogastvo, zaščitene so vse vode, ker so sestavni del zdravega življenjskega okolja. Vse, torej, o čemer bi danes odločali, je že ustavno-pravno zaščiteno. Če pa se to ne spoštuje, pa je treba povedati, da velja načelo politologije, da je samo eno tretjino pravna norma, dve tretjine je pa tisti, ki pač pravno normo izvaja.

In zato je nekoliko nenavadna situacija, da na to stanje opozarja v bistvu »prejšnja vlada«, sedanja vlada SMC pa je na nedeljski konferenci to postavila kot svojo največjo nalogo in pridobitev v tem mandatu. Zaščititi nekaj, kar je ustavno-pravno že zaščiteno, pa se očitno ne izvaja na najboljši možni način.

Pri tej zgodbi je bilo tudi veliko demagogije. Veliko se je govorilo o tem, da en tuj pivovarski velikan je sedaj lastnik, ne vem koliko, vodnih virov v Sloveniji in da je to treba odpraviti in zaščititi in ne vem kaj. To je pač igranje na socialistični refleks, ampak tisto, kar je tragikomično pri tej zgodbi, tako kot argument, nima zveze s tem, kar danes obravnavamo. Kajti danes obravnavamo vprašanje virov naravne pitne vode. To se pravi, se industrijskih in pa tisti, ki so namenjeni za podjetništvo to pravzaprav ne dotika. Razen v tistem delu, ko pravi, da imajo pač tam, kjer so dvojni, da je za zasebnike in za ljudi dostop v prednosti. Vse torej je že urejeno, gospe in gospodje.

In kaj je to, kar se danes dogaja? Očitno veliko hrupa za nič, kot je en zelo znan pisatelj povedal v preteklosti. In na koncu, če zelo dobro preberemo in premislimo te ustavne norme, ki sem jih prebral in pogledamo, kaj se sedaj predlaga, boste videli, da je vse že zajeto. Če to hočemo videti in izvajati. Vse je že zaščiteno. Naravna bogastva so zaščitena, zdravo okolje, voda je sestavni del zdravega okolja, vse že uživa ustavnopravno varstvo.

In na koncu je pravzaprav edino, kar ostane, tisto načelo notri, kdo naj bi izvajal oskrbo z vodo oziroma transport vode po vodovodih. To naj bi bile lokalne skupnosti. To je edino, kar je v bistvu takega. Je pa to velikansko vprašanje, če je prvič to lahko sploh ustavna norma, če to sodi v ustavno normo. O tem bi se dalo zelo veliko reč. Drugo pa tudi ali bo to zmeraj res idealna rešitev. Sigurno je dobra rešitev. Če bo kdaj kakšna fovšija in medsosedski spori, bo lahko postal problem pod določenimi pogoji. To se pravi, da najbrž ni najbolj pametno to čisto zabetonirati v ustavo.

Žal mi je, če sem komu sedaj pokvaril veselje pri tem, kar je bil namen, ampak treba je ustavo prebrati in potem bi vedeli, da je voda kot naravno bogastvo, se pravi viri naravne pitne vode, že zaščiteni na ustavno-pravni ravni. Da celo zakon po ustavni normi lahko določi, se pravi ni nujno, lahko določi, da ne smejo naravna bogastva izkoriščati tudi tujci. Samo če jim z zakonom to dovolimo. To že sedaj vse piše v ustavi. Za to ni treba nobene ustave spreminjati.

O tem se lahko postavimo na vprašanje, kaj pravzaprav pomeni ustavna norma. Vsak ima pravico do pitne vode. Ustavna norma je potem lahko tudi, da vsak ima pravico do svežega zraka, vsak ima pravico do svetlobe. To so približno enake norme. Ali to sodi res v ustavo? Eni boste rekli ja, veliko vprašanje pa je ali je ta odgovor pravilen ja ali ne. Če je stvar že zaščitena, če je dobrina že zaščitena, če je človekova pravica že zaščitena, zakaj je potem potrebno iz tega delati politični cirkus razen, seveda, za pridobivanje političnih točk?

Kajti potem lahko pridemo naprej, potem lahko pridemo še do, vsaj državljan in vsaka državljanka ima pravico do zdravorazumske vlade. To bi bila recimo odlična ustavna norma, potem bi se seveda postavilo vprašanje kako, če potem predsednik, da na sredi mandata po dveh letih reče, da je Slovenija še vedno mafijska država, to je malo nerodno. Če bi bil kdo drug na oblasti bi najbrž vsi vpili, da je s tem naredil Sloveniji škodo, šaljivci bi verjetno rekli, naj ne izdaja največjih državnih skrivnosti. Realisti bi pa rekli, on že ve, kakšne ljudi je postavil na ključna mesta, ampak ali take ustavne norme res sodijo v ustavo. O tem bomo mi danes odločali.

V SDS vsekakor menimo, da so sedaj te dobrine že ustrezno zaščitene, da ni potrebna ta sprememba. Da je potrebno samo izvajati določila ustave in ščiti naravna bogastva in ščititi zdravo življenjsko okolje in biti v tem dosleden in ne bo nobenih težav in nobenih problemov in zaradi tega se bomo pri glasovanju vzdržali.