Slovenija potrebuje stabilen volilni sistem, ki bo dal okvir za to, da bomo imeli štiri leta stabilno gospodarsko okolje in da bodo ljudje verjeli, da njihov glas spet odloča.
Poslanke in poslanci so na današnjem nadaljevanju obravnavali predlog sprememb zakona o volitvah v državni zbor, ki mu v poslanski skupini SDS vseskozi nasprotujemo. Odločba Ustavnega sodišča po našem mnenju ne narekuje takšnih sprememb, ki so danes pred nami, to je ukinitev volilnih okrajev, hkrati pa predlog prinaša centralizacijo, ki bo povzročila zgolj to, da bodo manjši kraji dolgoročno ostali brez svojih predstavnikov v državnem zboru. Stališče poslanske skupine SDS je predstavil poslanec mag. Branko Grims.
Celoten magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju.
BRANKO GRIMS: Kadarkoli je razprava o volilnih sistemih, v tistem telesu, ki je tudi ustavodajalec, se pravi, v državnem zboru, je to hkrati tudi test, ali smo samo politiki ali pa smo in v kolikšni meri tudi državniki. Gre za vprašanje, koliko lahko obvladaš svoje osebne interese in koliko postaviš v ospredje interese skupnosti.
Vsak volilni sistem, o tem je znanost popolnoma enotna, res enotna, vsak volilni sistem v vsaki državi namreč učinkuje drugače. Ne obstaja idealen volilni sistem, ki bi v vseh državah tega sveta deloval enako in imel enake pozitivne učinke. Ravno nasprotno, zakaj se to dogaja? Zaradi tega, ker vsak volilni sistem je v svojem bistvu povezan tudi z vsemi drugimi elementi, ki sestavljajo družbo in upravljajo njeno organiziranost. Se pravi, volilni sistem je soodvisen od politične kulture, od splošne kulture, od demokratičnega izročila, od zgodovine, od vseh tistih elementov, ki vplivajo na vedenje ljudi, ki vplivajo na njihove vrednote, na oblikovanje njihovih vrednot in vsaka politika bi morala temeljiti na vrednotah.
Danes je pred nami zopet razprava o volilnem sistemu. Je na neki točki, zdaj že po kar lepem številu let, odkar je bila sprejeta Ustava Republike Slovenije, več kot četrt stoletja je od takrat, kmalu bo 30 let, in to je točka, ko bi moral realno ocenit tudi situacijo, v kateri smo, če smo državniki, če to zmoremo. Kajti to je šele uvod v tisto odločitev, ki je danes pred nami, in tisto, kar je v resnici dejstvo, ki ga ne more zanikat nihče, ko smo se osamosvojil, smo bili pred nekaterimi drugimi državami, kot je, recimo, Poljska pa še nekatere druge, ne po kriterijih nekaj boljših. Danes, nas te države prehitevajo po levi in po desni in to po vseh kriterijih, nekatere so nas praktično že povsem pustile zadaj.
En od ključnih problemov, s katerimi se sooča ves čas država Slovenija, je v resnici njen volilni sistem. Vsak volilni sistem mora v državi, če želi, da država normalno funkcionira, izpolnjevat vsaj dva pogoja. Prvič, ljudje morajo imeti dejanski občutek, pravičen občutek, da sodelujejo pri sooblikovanju in vodenju tega sistema, kajti po ustavi ima oblast ljudstvo. Slovenska ustava je silno enostavna. 1. Člen: Slovenija je demokratična republika, 2. Člen: Slovenija je pravna in socialna država in potem pride tisti drugi odstavek 3. člena, ki pravi, v Sloveniji ima oblast ljudstvo, uresničuje jo neposredno in po načelu delitve oblasti – na zakonodajno, izvršilno in sodno. In da bi lahko uresničeval to načelo, so tukaj periodične tajne volitve, ki morajo izpolnjevati vse demokratične kriterije, če želimo, da je to uspešno. Kakšen je odnos v Sloveniji, ali ljudje res verjamejo v to, da te volitve izpolnjujejo ta kriterij, se kaže v udeležbi. Udeležba se žal niža skozi vsa leta, skozi vsa desetletja obstoja samostojne Slovenije in trenutno se giblje samo še nekje okoli uboge polovice in je daleč za udeležbo v nekaterih drugih državah. Kaj je razlog? Ljudje preprosto ne verjamejo več, da njihov glas v resnici odloča. To je eden od bistvenih problemov.
Drugi problem pa je tisti, s katerim sem začel, to je razvojni problem. Kaj bi morala dati volilna zakonodaja, ustavna ureditev kot celota, da bi se država čim bolj razvijala? Se pravi, stabilno, razvojno, gospodarsko okolje, kar pomeni, da bi se na dan volitev, ko bi ljudstvo, ki ima edino oblast, po ustavi in po vseh demokratičnih normah, ki veljajo v demokratičnem svetu, odločilo, vedelo, kdo je oblast in kdo je opozicija. In ta oblast bi bila stabilna štiri leta, da bi lahko podjetniki in ljudje, vsak državljan zase, vsaka državljanka zase načrtovali svojo prihodnost, približno vedeli, v katero smer se bo šlo.
Sistem, v katerem smo, žal, ne izpolnjuje prav nobenega od teh kriterijev. Kako smo se znašli na tej točki? Nekoč je bila napisana slovenska tako imenovana pisateljska ustava. Tam sem v nekem širšem krogu imel priložnost sodelovati, kar si štejem v veliko čast. Ne boste verjeli, tista ustava je bila napisana za večinski volilni sistem. Bila je napisana za dosledno uveljavitev načela odgovornosti. Predviden je bil celo odpoklic funkcionarja, tudi poslanca s posebnim referendumom, če bi ne izpolnjeval tistega, kar se je zavezal volivcem, ali če bi grobo kršil zakon, pač počel vse tisto, kar se ne sme v demokratični pravni državi. Potem se je pač, ko se je oblikovala prva skupščina, iskalo kompromise. In se je zato zapisalo v ustavo samo načelo, da se pač voli 90 poslancev, dva od teh pripadata manjšincem, ostalo določi zakon.
In to je veljalo do referenduma, ki sem ga vodil leta 1996, ko smo prvič v zgodovini zbrali 43.710, če me spomin ne vara, podpisov volivk in volivcev. In tam se je zgodilo tisto, kar je bistveno v demokraciji. Ljudje so dali kristalno jasno odločitev, največ glasov je bilo za večinski volilni sistem. Potem je bilo en kup zapletov, ampak Ustavno sodišče je odločilo, da to velja in da je treba to tudi uzakoniti. Kar se žal v Sloveniji ustavo ne spreminja samo s tresočo roko, ampak se jo vsaj v tem primeru tudi s tresočimi hlačami, smo danes priče položaju, v katerem bi se morali otroci učiti v šolah pa se ne.
Otroci se učijo v šolah, da se je imelo v stari Jugoslaviji oktroirano ustavo. Ne učijo pa se, da imamo v slovenski ustavi oktroiran člen. Kaj pomeni oktroiran? V nasprotju z jasno izraženo ljudsko voljo. In ta člen govori o proporcionalnih volitvah. 80. člen, zadnji odstavek, se voli po načelu sorazmerne zastopanosti pa 4 % volilni prag. In ta člen je eden od razlogov, da smo danes tukaj. Ampak ta člen bi bilo enkrat treba dati na stran.
In s to razpravo sem vedno začel, ko smo bili pri predsedniku Pahorju, čisto vsako pogajanje, ki smo ga imeli. Če bi bili državniki, če bi ravnali državniško, bi morali najprej črtati ta člen iz ustave, ta nesrečni zadnji odstavek in se potem pogovarjati, kaj Slovenija v resnici potrebuje, kaj potrebuje za svoj razvoj, kaj potrebuje za to, da bi ljudje spet sodelovali, polno sodelovali pri uresničevanju svoje ustavne pravice, svoje oblasti in sodelovali pri upravljanju svoje države. To bi bilo pravo izhodišče. Jaz se zavedam, da v parlamentu, kjer je ogromno majhnih strank, je praktično nemogoče doseči, v razumnem roku verjetno večino zato, da bi uzakonili dvokrožni večinski volilni sistem.
Tisto, kar bi se pa moralo začet enkrat pogovarjati in kar sem upal, da se bomo takrat pri Pahorju, pa se žal razen na prvem srečanju to ni dalo, pa je, kaj pravzaprav ta država potrebuje. Ta država potrebuje stabilen sistem, ki bo dal okvir za to, da bomo imeli pač štiri leta stabilno gospodarsko okolje in da bodo ljudje verjeli, da njihov glas spet odloča. Marsikaj bi se dalo v tej smeri narediti. Ena od možnosti je kombinacija dveh sistemov. En manjši del, glede na to, da se voli 88 poslank in poslancev s splošnim glasovanjem, bi jih lahko od tega 32 volili po enokrožnem večinskem volilnem sistemu, vse ostale, se pravi veliko večino, pa po proporcionalnem. S tem bi ohranili vse, tudi manjše stranke, nihče ne bi mogel reči, da to vodi k iztrebitvi. Bi pa tisti prvi del omogočil, da se enakomerno ohrani zastopanost, ne glede na način volitve v drugem delu in po drugi strani, da se doseže večjo stabilnost gospodarskega in s tem tudi razvojnega sistema. To bi bila lahko ena možnost za kompromis.
Še številne druge so. Mnogim je všeč nemški volilni sistem, ki pa je nekaj posebnega, ker tam nemški parlament nima točno določenega števila poslank in poslancev, ampak se za manjše stranke, ki ne dobijo pri enokrožnem glasovanju v prvem krogu zadostnega števila, izvolite, za toliko se poveča število sedežev v nemškem parlamentu, zato praviloma nobeden sklic nemškega parlamenta nima enako število kot jo je imel kakšen prejšnji sklic. To pri sedanji ureditvi slovenske ustave ni možno in bi bila tudi to ena od možnih rešitev, ampak prvi in osnovni bi bil tisti korak, da bi se nekoč dogovorili, da smo toliko državniški, kolikor smo bili ob nastajanju slovenske države in da se ta člen, ki je okroiran, ki je vsiljen, vrže ven in se pogleda, kaj za božjo voljo potrebuje ta država za to. Da se stori več za uveljavljanje načela odgovornosti, da se ustvari stabilno razvojno gospodarsko okolje, da se ljudi ponovno pritegne k soodločanju, da bodo v večji meri in z voljo sodelovali pri upravljanju svoje države, samo taka država je lahko dolgoročno uspešna. O tem priča toliko primerov, kolikor uspešnih držav na tem svetu obstaja.
Po tem smo na točki, na kateri danes smo. Pravzaprav je tukaj zadeva malo drugačna. Ustavno sodišče je nekajkrat presojalo v volilno zakonodajo tako, kot je bila tudi po spremembi ustave. Kaj je nekajkrat presodilo? Da so volilni okraji, če je razmere med najmanjšim in največji do 1:3 čisto v redu, da je to še vedno skladno z ustavo. Sedaj v zadnje pa se je odločilo nekoliko drugače in se je reklo, da če je pa to preseženo, da pa to potem že vpliva na tisto vprašanje načela pasivne in aktivne volilne pravice in da iz tega vidika je to ustavno sporno in da je to treba popraviti. Ni predpisalo načina, načinov je tukaj več.
Eden način je silno preprost. Zanj ni hotela slišati trenutna vlada. To, da se samo popravi nekaj največjih in najmanjših okrajev, za to ni treba vse mreže spreminjati v istih delih, kjer so jo ljudje dobro sprejeli, in se doseže ponovno, da se vse spravi v razmerje 1:3, to je razmerje odstopanja plus minus 50, 50 proti 150 je 1:3, če gremo na to računati. Tudi to bi bila zelo enostavna rešitev, vendar jaz osebno upam in verjamem, da prej ali slej bo to rešitev, ki bo začasna, ki bo dala čas, da se potem enkrat že usedemo skupaj in da se zmenimo za neki drugačen sistem, da se pač spremeni tisti člen v ustavi, da naredimo nekaj takega, kar bo omogočilo Sloveniji več odgovornosti, uveljavljanje odgovornosti in hitrejši razvoj.
Dilema, ki je danes pred nami, je tako pravzaprav na neki način zelo postranska, če hočete. Res gre za uresničitev ustavne odločbe, ampak v vsakem primeru bomo na koncu imeli še vedno ta nesrečni proporcionalni volilni sistem, v katerem je vsakokratna vlada talka tistih najmanjših delov, ki so v njej, in po drugi strani, ker prihaja do odločitev o tem, kdo je oblast in kdo je pozicija ne s samimi volitvami, ampak po njih, ta mandat je perfekten dokaz za to. Sedaj se šele uresničuje volja ljudstva in pri tem nekateri temu silovito nasprotujejo in s tem mimogrede pokažejo, da niso demokrati, ampak to je pač njihova pravica, saj v takem sistemu živimo, ampak tak sistem ni učinkovit.
Sedaj je ta dilema samo v tem, ali ohraniš okraje ali pa greš na listo. Lista omogoča neko izbiro med imeni, to je njena prednost. Treba je, še enkrat poudarjam, tisto, s čimer sem začel, noben sistem ni idealen, vsak ima prednosti in slabosti. Drugi omogoča ohranitvijo volilnih okrajev bistveno bolj enakomerno zastopanost oziroma pokritost terena oziroma volilnih okrajev z izvoljenimi poslanci. Vsak ima svoje prednosti in slabosti torej.
Vendar, kaj je v tem trenutku slovenski problem? Slovenski problem je prevelika centralizacija. Podeželje na marsikaterem delu umira, izumira. To je proces, ki je nastal skozi dolgo vrsto let in če želimo ta proces zaustaviti, bo treba storiti vse, da se ohrani čim močnejše sodelovanje in čim močnejša pokritost terena, če želite tudi v predstavniških organih, kar narekuje to, da ohranimo volilne okraje.
To je razlog, zaradi katerega smo se v SDS odločili, da tega, kar je danes predlagano, pač ne bomo podprli. Želimo pa in še enkrat poudarjam to kot iskreno upanje, da bomo nekoč toliko državniki, da se bomo usedli skupaj, da bomo tisti nesrečni vsiljeni, oktroirani, v nasprotju z jasno izraženo ljudsko voljo narejeni zadnji odstavek 80. člena, črtali iz slovenske ustave in se potem pogovarjali, o tem kaj Slovenija potrebuje za hiter, uspešen, dober razvoj za blaginjo ljudi. Kajti to je tisto, zaradi česar smo v resnici tukaj. To je tisto, kar loči politika od državnika.
