Mag. Branko Grims: "Stanje v slovenskem pravosodju je prvovrstno razvojno vprašanje"
petek, 7. 6. 2013MAG. BRANKO GRIMS (PS SDS): Hvala za besedo. Vsem prav lep pozdrav! Stanje v pravosodju je predvsem razvojno vprašanje in za Slovenijo izjemno pomembno razvojno vprašanje. To ni samo naša ugotovitev, na to nas opozarja tudi Evropska unija večkratno preko svojih institucij, tudi preko zadnjega poročila, priporočil Sveta Evropske unije, pa po drugi strani s konkretnimi dejanji. Vsakič, ko Slovenija plača kazen zaradi predolgih postopkov, zaradi neustreznih ravnanj pravosodnih organov, je tukaj sporočil jasno, slovensko pravosodje ne dela tako kot bi moralo. Tukaj gre tudi za vprašanje ugleda in posrednega učinka. Predstavljajte si to o čemer sem govoril še v luči tega, da se tuje službe tudi za ceno največjih žrtev potrudijo, pridobijo podatke, recimo v okviru akcije balkanski bojevnik in na tej osnovi se zoper narko kartele na Balkanu izvede vrsta aretacij in vrsta obsodb povsod razen v Sloveniji, kjer se naredi na pravosodju neki mali procesni »kiks«, pa se lepo vse oprosti in vsi odkorakajo. Ali pa pride nekdo, ki ga išče ena velikih držav, tudi zaradi trgovine z drogo, z mednarodno tiralico v pristanišče v Koper. To je resničen dogodek, brez skrbi, o njem je nedavno govoril ameriški ambasador. In se o tem obvesti naše, policija je tudi pripravljena ukrepati, ampak tisti na sodišču, ki bi moral izdati ustrezen akt tega ne izda z utemeljitvijo, da ker je slučajno tisti trenutek gospod hendikepiran, je na vozičku, ni begosumen in seveda izgine za vedno. Potem smo v očeh tujine eksot. Pa to še ni vse, daleč od tega. Namreč, pravica, ki jo čakaš predolgo je v bistvu nova krivica. Če nekdo čaka na pravico pet ali več let, mimogrede minister Zalar se je nekaj let nazaj tukaj v tem prostoru hvalil, da povprečen proces v Sloveniji je zdaj že končan v kar petih letih. Veste, marsikdo tega niti ne dočaka. Ko pa gre za vprašanje podjetništva, pa si predstavljajte podjetje, ki zaradi teh sodnih zaostankov pet let ali več čaka, v tem času so zaposleni brez plač, ostanejo na cesti, njihove družine v eksistenčnih težavah, podjetje žalostno konča svojo pot in tudi če po petih letih pride do presoje v korist tega podjetja je to v posmeh pravni državi. In to, gospe in gospodje je velik slovenski problem tudi v luči stečajnih in drugih postopkov, na kar nas prav tako opozarja Evropska unija. In zato trdim, da je vprašanje slovenskega pravosodja in neustreznega stanja v pravosodju, ki je slabo, kar ste potrdili na odboru danes tudi vi, ko ste glasovali za sklep, ki ste ga sami predlagali, da ni ustrezno stanje v pravosodju, da je to stanje tisto kar je dejanski problem.No, ampak danes je razprava zanimiva v nekaj točkah. Poglejmo nekaj konkretnih primerov. Gospod iz SD-ja je dejal, skoraj jokal je za mikrofonom,: “imenovani nimajo možnosti, da bi spregovorili in se branili v Državnem zboru”, ja, saj bi mu človek dal prav, ampak jaz osebno sem predlagal javno predstavitev mnenj zato, da bi ravno povabili, in to je bil sestavni del sklepa, sodnike, odvetnike, tožilce, vse tiste o katerih smo govorili naj pridejo v parlament in spregovorijo, da slišimo tudi drugo plat medalje in gospod Brulc je skupaj s svojimi kolegi glasoval proti, celo dvakrat, danes pa tukaj joče in zavaja slovensko javnost. Ali pa recimo gospod Möderndorfer, iz Pozitivne Slovenije je obtoževal »poglejte, tožilstvo je šlo v ministrstvo za notranje zadeve in to zvračal na SDS.« Veste, za osvežitev spomina, to je bila zahteva gospoda Viranta, gospodje iz Pozitivne Slovenije, s katerim ste vi ta trenutek v koaliciji. Mimogrede, ustavno sodišče je reklo, da s tem ni nič narobe, ampak vsekakor to ni bila naša zahteva ali pa kaprica gospoda Gorenaka, kot je bilo predstavljeno. Mimogrede, gospod minister, ko je govoril, kako je učinkovit, je pozabil, da ko sem predlagal javno predstavitev mnenj je on izrecno rekel to so prava vprašanja, ampak vsa koalicija je glasovala proti, ga sploh niso upoštevali, toliko o učinkovitosti in s tem so pokazali nekaj, da morda je on stroka, ampak da politika želi še naprej dajati takt, ko gre za pravosodje.In zdaj pridemo do bistva problema. Tukaj ni problem samo organiziranost in vse te stvari o katerih smo govorili. Problem je pravzaprav tisto, kar je mogoče opredeliti kot sodno politiko, pa boste rekli, saj sodna politika ne obstaja. Ravno v tem parlamentu, nekaj let že nazaj, je bil gost profesor dr. Roman Herzog, dolgoletni predsednik nemškega ustavnega sodišča, nesporna svetovna avtoriteta ustavnega prava, in tudi on je naletel na isto reakcijo, ko je omenil sodno politiko. So rekli »saj to ne obstaja«, seveda obstaja in on je to ponazoril z zelo konkretnim primerom. Ravno takrat je bilo obdobje, ko sta se menjala dolgoletni kancler Kohl in kancler Schreder, se pravi konservativec in socialist in je rekel: poglejte, isti sodniki bodo v istih zadevah, po istih zakonih sodili včeraj, danes in jutri, ampak do včeraj je obstajal majhen sloj nekih majhnih, ampak pomembnih zadev, kjer so presodili tako, od jutri naprej bodo pa drugače. In gospe in gospodje, to je sodna politika. To so bile besede profesorja dr. Romana Herzoga.In da bi razumeli, kaj je sodna politika, moramo iti pravzaprav pogledati ne toliko odločitve, ampak predvsem utemeljitve teh odločitev. Se pravi obrazložitve. In poglejmo nekaj najbolj takih primerov iz katerih je očitno, da se v resnici z vso to vehemenco tukaj brani prav ta sodna politika. Na primer za razumevanje sodne politike slovenskega pravosodja je odličen primer, kot izhodišče, oprostilna sodba proti oficirjem JLA iz celjskega sodišča. Tam, kolikor je meni znano, je obstajal celo posnetek, ki je dokazoval, da so nekateri oficirji nekdanji JLA v času vojne za Slovenijo, protipravno ugrabili enega civilista, ga odvlekli v kasarno, kolikor mi je znano ga tudi pretepli s puškami in kopiti vendar so bili popolnoma oproščeni na sodišču, ampak pazite, z utemeljitvijo, ki jo citiram: “JLA do oktobra 1991 ni bila Sloveniji sovražna vojska” To je zdaj zelo zanimivo, naj se s tem ukvarja naprej pravosodje ali pa klinična psihiatrija. O tem bi se dalo veliko govoriti, ampak to je stvar stroke. Za razumevanje sodne politike, tudi tega kar se danes dogaja, je pa to zelo logična obrazložitev in zelo jasna obrazložitev sodne politike. Kakšen sedanji kafkovski proces je pravzaprav edino logično nadaljevanje te zanimive precedenčne sodbe.Za nadaljnje razumevanje pojdimo naprej. V Sloveniji je bil pravnomočno, kolikor je meni znano, obsojen človek, ki je drugemu rekel, da je »udbaš« in ga je ta tožil in potem je prvi predložil sodišču, ne boste verjeli, dokument, kjer je ta drugi celo kot oficir Udbe, torej tajne službe totalitarnega režima proti kateri obstajajo tako resolucije evropskega parlamenta, Sveta Evrope in še mnogi drugi akti, ampak sodišče je presodilo na koncu proti njemu, z obrazložitvijo, da morda je oni res kdaj bil v Udbi, ampak da mu v demokratičnem sistemu ni dopustno reči »udbaš«, ker da je to lahko zaradi tega užaljen. Pazite, prevedeno v slovenščino, tranzicijskemu levičarju, tudi če je bil »udbaš«, je kaznivo povedati resnico, ker resnica boli. To je pa slovenska sodna politika. In poglejmo to v luči nadaljevanja, da bo niz popolnoma jasen. Jaz rad stvari parafraziram, se v naprej opravičim, ampak naredim potem bolj slikovite, pa ljudje lažje prisluhnejo. Me zanima, če bi gospodje in gospe iz Pozitivne Slovenije tako vehementno zagovarjali stanje na slovenskih sodiščih, če bi se sedajle soočali s sodbo proti nekemu časopisnemu naslovu, kjer bi pisalo »Denar od prodaje droge ni končal pri Zoranu Jankoviću, ampak v njegovi stranki Pozitivna Slovenija«. In potem, ko bi seveda šli iskati pravico na sodišče, bi bilo to zavrnjeno z obrazložitvijo, ki jo citiram: “Če bi vsako poročanje o nepravilnosti pri njihovem delovanju ali poročanje za stranke nezaželenih temah predstavljalo nedopusten poseg v njen ugled, bi to pomenilo konec odprte razprave o pomembnem delu vprašanj.« Me zelo zanima kakšne komentarje bi imeli. Ampak točno to, o točno toliko resničnem naslovu je doživela SDS. In tudi to je odraz sodne politike. Se pravi, prevedeno spet v slovenščino. O SDS je pa dopustno lagati, morda celo obvezno. Danes sem prosil naj mi gospodje iz sodišča to obrazložijo kaj to pomeni z vidika sodne politike. Ampak, sedaj pa dajmo zložiti to skupaj. To se pravi, da ko gre za nekoga iz tranzicijske levice, tudi če je bil »udbaš«, tudi če je nekomu sistematično kršil človekove pravice, je kaznivo govoriti resnico, ker resnica boli. O SDS je pa dopustno lagati. To je pa slovenska sodna politika. Ali je potem jasno zakaj jo nekateri tukaj tako branijo? In to je problem. In zaradi tega, gospe in gospodje, mi v očeh tujih potencialnih investitorjev, tistih, ki iščejo poslovno sodelovanje, postajamo nek neverjeten primer. Tujina tudi bere romane. In recimo berejo tudi Franca Kafko. Saj veste, kako gre v Kafki, sistem postavi proti posamezniku, da je nekje neznano kje nekaj naredil, ni vredno kaj, nekje nekoč ni znano kdaj, ampak kriv je. Sistem zagrmi: kriv je. Poglejte, tujina Kafko bere. Mi, gospe in gospodje, po zaslugi slovenskega pravosodja v romanu Franca Kafke živimo. To je pa res zanimivo. Ker taka sodna politika z moderno demokratično Evropo nima nobene veze več. Zaradi tega investitorji bežijo, zaradi tega ni poslovnega sodelovanja marsikdaj, ko bi sicer bilo mogoče. In zaradi tega vsi skupaj slabše živimo kot bi lahko. In zaradi tega, gospe in gospodje, je stanje v slovenskem pravosodju prvovrstno razvojno vprašanje. In to stanje ni evropsko, ni primerljivo z Evropo in ti primeri sodne politike, ki sem jih navedel, tudi niso primerljivi z Evropo. Če pa najdete kje v Evropi kakšen podoben primer, vam bom pa zelo hvaležen, če me z njim seznanite.