Mag. Branko Grims: Pred zakonom so ljudje še vedno razdeljeni na prvorazredne in drugorazredne

Poslanke in poslanci na današnji izredni seji na predlog poslanskih skupin SDS in NSI obravnavajo predlog priporočila Vladi RS v zvezi z zlorabo organov odkrivanja in pregona ter sodne veje oblasti. Stališče poslanske skupine SDS je predstavil mag. Branko Grims.

Celoten magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju.

MAG. BRANKO GRIMS: Hvala za besedo. Vsem prav lep pozdrav! Kako razumejo levičarji oziroma tudi član največje vladne stranke ustavno načelo enakosti pred zakonom in njegovo praktično uresničevanje v okviru slovenskih organov pregona, institucij sistema pravosodja, je, moram reči, bilo zelo poučno slišati in upam, da je temu tudi široka javnost pozorno prisluhnila. Zato začnem s preprostim dejstvom. Gospe in gospodje, pravosodna šlamastika najvišje vrste, kot je bilo zavrženje dokazov zoper Zorana Jankoviča glede suma spolne zlorabe, bi v vsaki normalni demokratični pravni državi takoj odnesla pravosodnega ministra z vso njegovo ekipo vred ali bi odstopil sam ali bi ga zamenjal predsednik Vlade. V Sloveniji pa »nikome ništa«. Po balkansko. Dobrodošli v pravni ali nepravni državi Sloveniji.

Kaj je značilnost pravne države Slovenije, ki je nepravna država? Delitev na državljane prvega in državljane drugega reda. Če si državljan prvega reda, pravi levičar, potem se ti briše 16 milijonov dolga in če se pišeš še Jankovič, se zavržejo še dokazi o tvojem sumu spolne zlorabe. Nobenega epiloga ni na sodišču, nič se ti ne zgodi, pravno si čist kot solza. Če pa si državljan drugega reda, za 124 evrov dolga se ti vzame hiša, se ti proda na dražbi, ti pa se lahko tožiš potem tja do Strasbourga in če tam slučajno uspeš, tista leta, ki si jih izgubil in vse, kar si preživel, ti nihče ne more povrniti. To, gospe in gospodje, je tisto, kar so se prej nekateri do tega trenutka tu delali norca. To je popolnoma nedopustno, to je ne samo v neskladju z ustavo, ampak je popolno zanikanje in sramotenje slovenske države in to zanikamo s strani institucij države Slovenije.

Kdor ne razume, kaj pomeni načelo enakosti pred zakonom, naj, prosim, preveri vsaj kakšno knjigo, v kateri bo jasno navedeno, da veljajo isti zakoni za vse državljane in državljanke enako na enak način, da imajo vsi enake pravice, tudi enako pravico do sodnega varstva. Kako pa je s tem v državi Sloveniji, bo pa treba pogledati konkretne primere. Meni je izredno zanimivo, da vlado moti naštevanje konkretnih primerov. Ja kako pa boš pokazal, kaj je narobe, če ne navedeš konkretnih primerov? Če boš pa govoril na splošno, bo pa na to ista vlada rekla: »Ja saj niste navedli nič konkretnega.«

Torej bom navedel nekaj konkretnih primerov. Primer Roberta Fojkarja. Človek obsojen pedofilije, skratka izločen iz družbe, 11 let tožarjenja na sodiščih, na koncu vse ovrženo, vse končano, dobil je 5.000 evrov odškodnine. V normalni pravni državi bi bil milijonski znesek, lahko mi verjamete. Primer Zorana Vaskrsića, 124 evrov dolga, za to se mu vzame hiša, se zapleni in proda na dražbi. Primer Franca Kanglerja, prvi primer političnega umora. Obtožen, obsojen, kasneje višje sodišče, naslednja instanca ugotovi, da je bil obsojen celo za kaznivo dejanje, ki sploh ni bilo kaznivo. Prosim? Sploh ni bilo kaznivo. Ali črkujem? To pa se dogaja v državi Sloveniji. Ampak, kaj je bila posledica vsega tega sodnega pregona, vzeta mu je bila možnost, da bi bil državni svetnik, ni mogel zastopati ljudi, tako kot so ga izvolili v državni svet in ni mogel zastopati lokalne skupnosti, ki jo je predstavljal. Skratka, kršene so mu bile v najbolj grobi obliki človekove in državljanske pravice, še do današnjega dne zgodba ni povsem končana.

Podoben primer političnega umora Antona Štihca. Bil je župan, iznenada se je pojavila neka preiskava, ki je bila izjemno dolga, potem mu je bila odvzeta prostost, ni bil sploh nikoli obtožen, ne takrat, pazite, ne kadarkoli kasneje. Nobenega sodnega epiloga. Odvzeta mu je bila celo pravica do komunikacije z bližnjimi, celo z lastno materjo. In glej čudo, oseba, ki je bila odgovorna, ki je bila nadrejena pri tej preiskavi, je bila eno leto kasneje izvoljena na mesto istega župana. To se pravi, najprej diskreditacija, potem likvidacija, skladno z navodili malega velikega vodje. Primer Andreja Magajne. Spet primer političnega umora. Ali bi verjeli, da živimo v državi, kjer se opere milijarda evrov ali pa celo milijarda dolarjev, ampak ko pa gre za proces proti enemu poslancu, se za tam uporabi vsa sredstva in potem, glej čudo, se izgubijo vsi dokazi. Ne samo, da so vsi dokazi izničeni, ne samo, da na koncu ni nobenega sodnega epiloga, ampak izgubili so celo računalnike, tiste, ki so jih zaplenili njemu osebno, državnemu zboru in tako naprej. To, gospe in gospodje, se s pravim imenom imenuj zloraba sistema, zloraba institucij sistema.

Podoben primer, če želite, primer Alenke Bratušek. Kakšna preiskava je bila zoper njo, češ da si je drznila sodelovati v glasovanju o sami sebi in da je to, ne vem, kakšno silno koruptivno dejanje. Pa bejšte, no. Seveda. Zadeva, ki je bila absurdna, se je končala na absurden način, na koncu ni bilo nič, ampak ima en zelo zanimiv del, ki meji, oprostite, v normalni državi bi se temu reklo, na državni udar. Kajti, policija je za to, ker je preiskovala Alenko Bratušek, opravila preiskavo na sedežu Vlade Republike Slovenije, pri dr. Miru Cerarju. Če je verjeti poročilom, so bile takrat, celo v času njegove odsotnosti, pa še določene stvari so odnesli. Zelo zanimivo, moram reči, kako ta pravna država deluje. Ampak, ker, seveda, gre za »vrana vrani ne izkljuje oči«, so včasih rekli, zadeva ni imela nobenega epiloga. Če bi bili normalna pravno delujoča država, verjemite, ko bi se predsednik vlade vrnil iz tujine, bi eden od ministrov za to se zelo hitro poslovil od svojega mesta. To pa, kot na tibetanskih grobiščih, vse tiho je bilo. Sicer pa, kako pa naj pričakujemo kaj drugega od vlade in vladajoče koalicije, ki je sama nastala na takšni osnovi.

Proces Patria. V obrazložitvi sodbe Ustavnega sodišče piše, da je bil od prve do zadnje črtice ena sama kršitev človekovih pravic v vseh svojih delih in dejanjih. To je kratek povzetek sodbe Ustavnega sodišča. Ampak, nekateri celo danes še vedno tukaj naštevajo in jaz domnevam, da celo verjamejo, da je popolnoma normalno, da se ena preiskava vleče leta in leta, da oživi vedno znova točno pred naslednjimi volitvami in da doživi končen, recimo temu, ekstazo v tem, da se zapre šefa opozicije, tik pred glasovanjem na naslednjih državnozborskih volitvah. Gospe in gospodje, vsi, ki tukaj sedite z vlado vred, ste nelegitimni, kajti ta vlada je lahko legalno izvoljena, ampak je pa nelegitimna, ker je bila izvoljena v nelegalnih okoliščinah. Tudi, če jih v pravo luč šele kasneje dalo Ustavno sodišče. Ampak zadeva je še veliko bolj sramotna, kajti vsi tisti, ki ste v koalicijskih vrstah glasovali za razrešitev Janeza Janše z mesta poslanca, ste bili opozorjeni, da je to v očitnem nasprotju z sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča, to sem vam bral, šest sodb sem vam prebral. Pa ste vseeno glasovali, kot ste, in vsi do zadnjega na čelu s predsednikom parlamenta, ki je celo javno izjavil, da bo prevzel odgovornost, če se izkaže, da je to kršitev človekovih pravic, bi morali po tem, ko je doživela zadeva epilog na Ustavnem sodišču oditi s svoje funkcije, zgodilo se pa ni nič. Kajti v tej državi je na oblasti največja stranka in cela vladajoča levičarska koalicija z enim podaljškom v opoziciji, ki je presegala na spoštovanje pravnega reda in na spoštovanje odgovornosti kot temelja pravne države, ko pa gre za vprašanje odgovornosti, takrat smo pa tam, trideset let nazaj, »ne čujem dobro«, takrat pa iz nenada noben več ne pozna nikogar, ne pozna več prava, predvsem pa se reče, ja, jaz sem bil izvoljen na oblast, vi pa kakor hočete, ne. To, seveda, ne z demokracijo, ne s nekimi temeljnimi, etičnimi principi, na katere je ravno tako prisegel dr. Cerar, nima popolnoma ničesar skupnega.

Še enkrat povem tisto, kar sem povedal na začetku. Če bi v tej državi veljal nek minimum politične odgovornosti, bi ob taki pravni šlamastiki, kot jo predstavlja zavrženje dokazov po dveh letih, ko je potekel rok za vložitev obtožnice zoper Zorana Jankovića zaradi suma pač spolnega izkoriščanja, odšel takoj pravosodni minister ali pa celo cela vlada. Pri nas pa, a ste kaj slišali kakšno besedo odgovornosti. Potem ne bi bila potrebna ne taka razprava danes tu, ne bi bilo potrebno ne vlagati interpelacije, nič ne bi bilo potrebno, če bi veljal vsaj nek minimum politične odgovornosti v tej državi pri tej koaliciji, pri levici pa ne velja popolnoma nič.

In zaradi tega gremo, seveda, s primeri naprej. Problem, ko se v istih postopkih pojavljajo isti ljudje, čeprav vsi vemo, da to ne bi bilo dopustno, ko nekdo že javno v naprej razglaša, kaj bo naredil, pa kot instanca kasneje odloča v postopku, so primeri, ki zmanjšujejo zaupanje v institucije sistema. Tako kot vse tisto, kar sem naštel do tega trenutka. In problem tega je, da se jaz bojim, da je to celo načrtno narejeno. Kajti levičarjem ni cilj, da bi ljudje šli masovno volit, oni želijo, da je čim več revežev, ki slepo sledijo, čim manj šolanih, zato tudi zdaj spreminjajo ustavo. Da otroci iz revnejših družin, ki so bolj nadarjeni, ne bi mogli iti na tiste šole, ki jim dajo boljši program, zasebne šole. Seveda, levičarji pa svoje šolajo na zasebnih šolah, primer Lukšiča pa gospod Kučan je svojo hčer poslal v Ameriko na zasebno univerzo in tako naprej, to vsi veste. Zato, seveda, da s priseganjem na zasebno šolstvo in z vsiljevanjem dejansko zasebnega šolstva onemogočate drugim ustrezno izobrazbo.

In, seveda, vam je cilj, da čim več ljudem zagabite političen sistem zato, da pol nasedejo na tisto floskulo, kako so vsi isti, nismo vsi isti pa nikoli ne bomo. Eni so molčali kot grob, ko je nekdo pral tukaj milijardo evrov, eni smo to odkrili. Eni so se pogajali še na pred večer osamosvojitve Slovenije s generali JLA pa s oficirji KOSA, eni smo pa nosili orožje pa branili Slovenijo. Nikoli nismo bili vsi isti pa nikoli ne bomo.

In zaradi tega, gospe in gospodje, je treba tole, o čemer danes govorimo, vzeti smrtno resno, ker gre za vprašanje zaupanja ljudi v sistem. To pa je temelj delovanja demokracije. Če ni zaupanja v sistem, ljudje izgubijo tudi zaupanje na nek način sami vase, v njihov glas, in se ne zavedajo, da ravno njihov glas odloča v demokraciji. In potem je volilna abstinenca, kar je mimogrede značilnost Slovenije. Saj veste, nekoč smo imeli udeležbo 90 %, danes, če pride do 50 %, so pa že vsi srečni, kakšna visoka udeležba je bila. Obenem se pa ljudem še ovira sprejemanje odločitev z vsemi mogočimi stvarmi, dodatno otežuje in iti na volitve in sprejemati odločitve na referendumih. To seveda v demokraciji ni dobro. Da pa je potem mera polna, ljudje niso deležni ne ustreznega ravnanja organov pregona niti pravosodnih institucij in rezultat tega je, da smo na skrajnem repu ali pa, če hočete, na dnu zaupanja v pravosodje, kar, seveda, ni dobro, ampak kako pa ljudje to sami doživljajo.

Osebno poznam zelo dober primer, verjetno vsi veste, o kom govorim. Če si državljan prvega reda pa ti en novinar samo napiše, da bi bil lahko koruptiven, govorim po spominu, mislim, da je bilo 9 tednov, pa mu je na sodišču izrečena temu novinarju pravnomočna sodba, češ zdrznil si si nekaj napisati en sum čez državljana prvega reda. Če si pa državljan drugega reda, ti pa lahko celo družino z otroki vred razglasijo za naciste pa se boš pet let pa šest let tožaril na sodiščih, pa še vedno ne bo konec. Kje pa. Čez deset let morda v Strasbourgu, če bo. Vprašanje, kaj bo takrat, če bo sploh še živ. Pri tem pa mimogrede še sodišča to tako obrnejo, da na koncu vse stroške praktično plačaš sam in na koncu, ko to ugotoviš, da ko formalno dosežeš, da je presojano tebi v korist, si dejansko kaznovan s 40, 50 tisoč evri neto kazni, kajti toliko si v resnici plačal, pa ti tega nihče ne vrne, ljudje pa tega sploh ne razumejo in ne razumejo, kako ta sistem deluje.

Eden od glavnih krivcev za te stranpoti pravosodnega sistema je tudi pravosodni minister, ki mimogrede, ko je predstavljal svoj program na Odboru za pravosodje, je obljubil, da bo večji izbor sodnikov, da bo uresničil tudi koalicijsko zavezo za to, da bodo daljše obdobje preizkusa pri sodnikih, da podpira penalno funkcijo odškodnine, to je izredno rekel. Veste kaj to pomeni? To pomeni, da kadar ti nekdo nekaj grdega naredi, recimo, tudi v zdravstvu ali pa še kje se to dogaja, na različnih področjih družbenega življenja, se potem taka kazen da, da nihče več ne kalukura s tem. Danes, saj veste, kaj se je dogajalo že vse v tej državi, prihajalo do primerov, ko so nekateri zanalašč operirali s slabšim materialom, prišlo je do najhujših posledic, ampak kaj, odškodnine so tako nizke, da on je še vedno profitiral na koncu. In ista računica se lahko naredi na kateremkoli področju družbenega prostora. To je pa zato, ker nimamo finalne funkcije odškodnine, čeprav so o njej mnogi govorili, tudi, recimo, Čeferin je o tem napisal knjigo, gospod minister, ki je to izrecno podprl, do danes tega ni naredil in zaradi tega imamo tako stanje, kot ga imamo. Ravno tako kot nikoli ni uveljavil, recimo, osebne odgovornosti pri vseh tistih, ki so bili za primere, o katerih danes govorimo, tudi osebno najbolj odgovorni. Tudi tiste, ki jih je posebej izpostavljal, recimo, Ustavno sodišče ali pa njihova ravnanja ali pa konkreten primer, da se je točno vedelo, da ni bilo najmanjšega dvoma zapovedi. In saj veste, v pravu velja načelo, kdor molči, se strinja.

In kdor se iz tega dela norca, naj premisli. Ni rečeno, da bo vedno veljal za državljana prvega reda in zato so te stvari tako narobe. Pred zakonom bi morali biti vsi enaki. Pred zakonom bi morala enaka merila veljati za vse in do vseh bi moral biti enak odnos, ko gre tudi za ravnanje, konkretno ravnanje, če želite, organov pregona, ampak pri enih je tako, pri drugih pa drugače. In zaradi tega, gospe in gospodje, ta demokracija ne deluje, tako kot bi morala. Je pa to, seveda, ne samo politično ali pravno vprašanje, ampak je tudi pomembno razvojno vprašanje. Kaj si predstavljate, kako to zgleda za enega podjetnika? Takih primerov je kolikor hočete. Nekateri spet doživijo neverjetno hitrost in to, če imajo tisto, bomo spet rekli, državljanstvo prvega reda, ni nobenega problema.

Poznam pa osebno primer, ko so ljudje, ker so jih pač izigrali, saj veste, kakšna je finančna nedisciplina pa razna prevarantstva v državi Sloveniji, šli na sodišče. Pač za svoje zaposlene kot podjetnik ni dobil denarja, je šel v tožbo. Sodišče je odločalo tako dolgo, da je ne samo podjetje šlo v stečaj, bili so celo primeri in vsi dobro veste, koliko je bilo takih primerov, nekateri so bili izredno znani, ko so se ljudje, so naredili samomor, so se obesili zaradi tega, ker enostavno ni dočakal pravice na sodišču.

Kaj je v resnici pravica do sodnega varstva, ustavnopravno polno gledano? To ni samo to, da imaš pravico iti na sodišče, ampak da se na sodišču ne manipulira, da ti, recimo, kot v neki odškodninski zadevi, o kateri sem prej govoril, ti ene trikrat vržejo vse nazaj na prvo stopnjo, ti pa plačuješ stroške pa takse pa odvetnike in tako dalje in tako dalje in te že s tem izigrajo pa na koncu izid kakršenkoli. Poleg tega se zadeva neskončno dolgo vleče, ampak gre tudi za to, da če je že na koncu pač nek izrek, mora biti izrek sodbe v razumnem roku, pri čemer se bojim, da ima trenutna vlada še vedno popolnoma drugačno razumevanje pojma razumni rok, kot to velja v povprečju nekje v Evropski uniji, in po drugi strani mora biti tudi uresničitev sodbe oziroma njena izvršitev v razumnem roku. Vse to pa je seveda zelo, zelo, zelo problematično, ko govorimo o teh stvareh.

In zaradi tega, gospe in gospodje, dokler imamo delitev na državljane prvega reda, ki se jim oprosti 16 milijonov dolgov, ki se jim zavrže, sicer neizpodbitne, sodne dokaze za kakšno spolno zlorabo, po drugi strani se pa za 3 leta zapre človeka, ki naj bi prejel 200 evrov podkupnine, ali pa se vzame hiša nekomu, ki dolguje 124 evrov, toliko časa v tej državi nekaj ni prav, nekaj ne deluje v skladu z ustavo in toliko časa ne bo zaupanja v institucije sistema. Odgovornost za to, gospe in gospodje, da se to dogaja, pa je na tistih, ki o tem odločajo.

Po eni strani je tukaj izvršilna veja oblasti, kjer je vsak minister osebno odgovoren, subjektivno in objektivno, za delo na področju, ki ga opravlja, kar piše v zakonu, in po drugi strani je tudi odgovornost večine, vladajoče večine ali pa, če želite, vladajoče koalicije za sprejemanje ustreznih predpisov v državnem zboru in za njihovo konkretno odločanje, kadar gre za odločanje v posamičnih zadevah. Pri obeh je ta koalicija padla na celi črti. In potem se prepogosto to skrije za tisto, kar novinarji tako radi počenjajo, ja, parlament je tako odločil. Ne, odločila je tako vladajoča koalicija, ob tem, ko se je pravočasno opozorilo, pa se ni hotelo slišati.

Konkretno v primeru, o katerem danes govorimo. Predlagali smo 3 sklepe, in sicer s prvega, da bi vlado zadolžili, da zbere vse primere, kjer so v zadnjih letih bodisi Vrhovno sodišče, Ustavno sodišče Republike Slovenije ali pač Sodišče za človekove pravice Evropske unije v Strasbourgu razveljavili posamezne sodbe oziroma ugotovili, nesporno ugotovili, kršitev človekovih pravic v postopku. Vladajoča koalicija je na predlog vlade to zavrnila. Drugi predlog je bil, da se potem na tej osnovi pripravi nabor sklepov, dejanj, aktov, vsega, kar je potrebno, da se to po eni strani popravi, kar je mogoče popraviti, in po drugi strani, da se prepreči, da bi se take stvari še dogajale. Na predlog vlade je vladajoča koalicija tudi to zavrnila. In tretji predlog sklepa je bil, da naj se ugotovi konkretna odgovornost, ker jo je pač mogoče ugotoviti skladno s slovenskim pravnim redom, to se pravi na zakonit način, če je nekdo pri vseh teh zgodbah, bodisi opustil dolžnostno dejanje, torej mimogrede definicije korupcije, in zato odgovarja, ali je zavestno kršil kakšen člen zakona, izvedel kriminalno dejanje in naj se pač pri teh ljudeh ugotovi odgovornost. Če ni take odgovornosti pa vsaj disciplinska odgovornost tam, kjer je mogoče dokazati disciplinski prekršek. Na predlog vlade je vladajoča koalicija tudi to zavrnila

S tem ste dali kristalno jasno kakšna je politika vladajoče levičarske koalicije na čelu z Vlado Republike Slovenije, ki jo vodi dr. Miro Cerar. Če si mali lopov, kokošji tat in sprejmeš 200 evrov podkupnine, tri leta zapora, če boš zapravil, poneveril 16 milijonov se ti to že oprosti, če pa opereš milijardo, potem pa »nikome ništa«. To je en del te zgodbe, ki ste jo predstavili javnosti.

Drugi del zgodbe pa je, dokler bodo ljudje volili za levičarje, je to garancija za to, da se ne bo niti hotelo pogovarjati o primerih, v nebo vpijočih primerih kršitev človekovih pravic v pravosodju, da se ne bo hotelo storiti nič, da bi se popravilo posledice grobih kršitev človekovih pravic v pravosodju in da bi se preprečilo, da bi do takih primerov prihajalo, kolikor je to le mogoče, in tretjič, da nihče za nič nikoli ne bo odgovarjal. To gospe in gospodje je pa levičarska politika. Proti temu smo pa SDS v celoti in vedno bomo in zato je danes ta seja nujna in zato je bila ta seja potrebna, da se primeri, ko se po dveh letih celo kljub opozorilom s strani pristojne sodnice ne vloži pravočasno obtožnica zoper nekoga, ki je pač znan levičar, čeprav se ima pri tem prisluhe, ustrezne dokaze, zaslišanja, vse, da bi se lahko človeka obtožilo za spolno zlorabo in potem seveda zadeva nikoli ne doživi sodnega epiloga. Se mu pa seveda zato oprosti 16 milijonov dolga, to pa ni problem. To gospe in gospodje je popolnoma nesprejemljivo, je parodija pravne države in v temeljnem neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Zato gospe in gospodje, je ta seja nujna.

Da pa ste sklepe, ki sem jih prej predstavil na predlog vlade v celoti zavrnili in o njih danes ne bomo sploh niti odločali, v nasprotju s tem, kar ste nekateri prej navajali, je pa prvovrstna sramota. Jaz samo upam, da vas zdajle gleda in da nas posluša celotna Slovenija in da se bo zelo zamislila nad tem, komu bo na naslednjih volitvah dala svoj glas in upam, da nihče več ne bo kot na zadnjih volitvah tekel kot zombi za novi obrazi, novi obrazi. Potem pa dobiš vedno eno in isto in vedno je isto stanje v pravosodju in Slovenija razvojno nazaduje.

Edini del, še to, kar se potem vedno drugače postavi, ko smo začeli te stvari odpravljati, je bilo obdobje od 2004 do 2008 in zanimivo, da še ob to na konkretnem programu Kenda se je spotaknil nekdo od levičarjev prejle in to je nekdo, ki bo v kratkem lahko praznoval stoto obletnico oktobrske revolucije in ki rad hodi okoli v majici s podobo Che Guevare, človeka, ki je množični morilec in je mimo grede osebno rad pobijal geje, homoseksualce in mlada dekleta. In s takim človekom se nekateri hvalijo. Če tak govori o pravosodju, potem se ne smemo čuditi, če je stanje v pravosodju tako kot je. Ampak o tem vedno odločajo volivci in volivci imajo na koncu vedno prav.