Mag. Branko Grims: Politična odgovornost v aferi milijardnega pranja denarja prek NLB je jasna

Poslanke in poslanci so na današnji izredni seji Državnega zbora obravnavali predlog razširitve parlamentarni preiskave, ki se ukvarja zgolj s pranjem denarja prek NLB za Iran. Predlog za razširitev parlamentarne preiskave je zboru predložila preiskovalna komisija, ki jo vodi Jani Möderndorfer, delo preiskovalne komisije pa naj bi se razširilo na sume pranja denarja v Novi KBM. Stališče glede omenjene razširitve dela preiskovalne komisije je na seji predstavil poslanec SDS mag. Branko Grims.

V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!

MAG. BRANKO GRIMS: Vsem prav lep pozdrav. Zdaj je že kar nekaj mesecev jasno, da se je v največji slovenski banki zgodilo pred par leti to, kar se v normalni državi ne bi moglo zgoditi. Da je nekdo iz države, ki je bila takrat pod embargom Združenih narodov zaradi proliferacije, kar je nakupovanje orožja oziroma delov zanj, za množično uničevanje, po domače rečeno jedrskega programa republike Iran in pa njihovih poskusov nakupovanja materiala za kemično orožje prišla gora denarja in se preko Nove Ljubljanske banke potem razdelila na še in še naslovov po Evropi, ZDA in drugod.

Ob tem je ne samo šokantno dejstvo, da ima nekdo v Sloveniji tako moč, da se za kaj takega lahko dogovori in jasno je najbrž vsakomur v tej dvorani, da si tega ne izmisli en direktor ene banke zato, ker bi ravno prejšnjo noč slabo spal, ampak, da se to dogovori nekje drugje in to nekdo drug, on pa je seveda kot direktor banke kriv za to, da to izvrši. Ampak še bolj šokantno dejstvo je, da bo ob tem odpovedali vsi nadzorni mehanizmi te države, organi pregona, vsi.

Samo en del najožjega političnega vrha takrat je bil obveščen: predsednik države Danilo Türk, predsednik vlade Borut Pahor, notranja ministrica Katarina Kresal, finančni minister gospod Križanič, še zunanji minister pa direktor policije pa nekateri svetovalci, itn. Tisti, ki so sodelovali v teh postopkih, ki so se zelo neslavno takrat in neuspešno končali, so večinoma še danes na nekaterih ključnih mestih. Zato je zelo, zelo veliko vprašanje ali bo popravni izpit, ki je bil sprožen z razkritjem tega dejanja, uspel. Veliko je razlogov za to, da v to dvomimo.

 Eden od njih je tudi to, da potem, ko je ustrezni poročili tako preiskovalke za bančno luknjo kot tudi Komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb soglasno že potrdil Državni zbor, še vedno obstaja neka druga preiskovalka, ki naj bi se zdaj s tem posebej ukvarjala.

Bilo bi mi logično, če bi vse te ljudi ta preiskovalka vehementno noč za nočjo dan za dnem vabila na zaslišanje in poskušala pridobiti neke dodatne informacije, ampak kolikor vem, se nič na to temo ne dogaja. Dogaja se zdaj to, da predlagajo širitev. Širitev z nečem, kar je bilo objavljeno v nekem italijanskem časopisju, zdaj koliko je to res, koliko ne, o tem lahko razpravljamo, ampak veste, zelo zanimivo je včasih razpravljati tudi o velikostnem razredu.

Tisto, kar je pri zadevi Nove Ljubljanske banke in pranja denarja najbolj šokantno je, da gre za milijardo dolarjev. Po nekaterih podatkih, če vse sešteješ, celo milijarda evrov pride iz te, ker je ogromno denarja. Tukaj naj bi bila vprašljiva milijon, dva milijona evrov. To se prvi, razmerje 1 proti tisoč, da si boste predstavljali približno, kako to izgleda, tole je kakšne dobre 2 milimetra debeline, tale kovanec, tole do tal pa je en meter, to se pravi, razmerje tam nekje kot pri tem. Zdaj mi pa povejte, pri višini zdajle koliko vidite tale kovanec, ki sem ga gor postavil. Nič. Zadeva sploh ni primerljiva. To se pravi, zakaj bi se z neko orjaško zadevo, o kateri je bil obveščen politični vrh, pa nič ni naredil, ukvarjala preiskovalka, hkrati pa dodajala nekaj, kar je dobesedno neopazno v primerjavi s tisto zadevo? Odgovor je preprost, ker gre za sajenje megle. Za sajenje megle gre pri celi tej preiskovalki, ki jo vodi gospod Möderndorfer. Takrat, ko je bila ustanovljena, sem napisal twitt, da gre za preiskovalko, ki bo služila samo za zaščito lika in dela gospoda Gorana Klemenčiča, pravosodnega ministra. On je zdaj že doživel svoj trenutek resnice, ima že interpelacijo. Sam se je ponudil za to, kar je zelo lepo, nisem rekel, da je inteligentno, je pa zelo lepo od njega, ker je šel na tiskovno konferenco in začel razlagati kako so oni dali neko kazensko ovadbo in ko smo to zadevo pogledali od blizu, ti šment, o tem nihče ni nič vedel. Potem smo njega povabili, pa je malo zadevo relativiziral, na koncu se je izkazalo, da pravzaprav je pri vsem šlo za precej grobo zavajanje javnosti, kar je z nekim delom enega ministra, če sem zelo diplomatski, popolnoma nezdružljivo.

Od pravosodnega ministra, če se kaj pričakuje, je to, da je dosleden, korekten in s svojim ravnanjem in dejanji za zgled. Zanimivo je, da se o tem pravzaprav pogovarjamo v tem trenutku, kajti če bi bila to normalna država, potem seveda bi že samo pravosodna šlamastika z uničenjem dokazov zoper ljubljanskega župana Zorana Jankovića zaradi suma spolne zlorabe pripeljala do tega, da se bi uveljavila objektivna odgovornost ministra, ki je odgovoren za dogajanje na njegovem področju po samem zakonu in bi seveda on odstopil. Če pa ne bi odstopil,  pa bi ga zamenjal predsednik vlade. Veste, kaj se je zgodilo v Sloveniji? V Sloveniji pa ga ta predsednik vlade ne predlaga za zamenjavo in odhod iz politike, ampak ga predlaga za to, da bi postal komisar za človekove pravice Sveta Evrope. To se pravi, za nagrado. To se pravi, če bi kaj morala preiskati ta komisija, ki jo vodi gospod Möderndorfer, bi morala preiskati  politično odgovornost, kako da lahko nekdo s svojim ravnanjem, ki je bilo soglasno potrjeno kot neustrezno, tudi s strani celotnega Državnega zbora, saj to je bil del našega poročila, poročila komisije, ki jo vodim, za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, da to ravnanje ni bilo pravilno, da protokol ni bil spoštovan, to se pravi, gospod Möderndorfer bi moral najprej zaslišati gospoda Klemenčiča in predsednika vlade gospoda Cerarja.

Ampak, kolikor sem jaz opazil, danes on tega ne predlaga. On predlaga neko širitev z neko zadevo, ki najbrž mora biti vsekakor tudi pogledana s strani organov pregona, če pa je kršil zakon, je treba jasno to raziskati, ne glede na to, da je to druga velikost. In če je kdo kršil zakon, naj za to odgovarja pred zakonom. Ampak, oprostite, ne mešati jabolk in hrušk. To ni zadeva, o kateri bi bil obveščen ves državni vrh, z izjemo parlamenta, kar je zelo poučno, tudi z izjemno predsednika parlamenta, kar še bolj bode v oči, pa ni naredil ničesar. Govorimo o neki popolnoma drugi zadevi, ki se jo tlači zraven, za to, da, saj veste tisto, če imaš preveč malih dreves, potem ne vidiš na koncu, da je hosta zadaj. In to se točno hoče v tem primeru narediti, zato da se ne bi pogovarjali o tem, kako je mogoče, da je nekdo imel takšno moč, da je ukradel državo svojim državljanom, in ta nekdo očitno še danes manipulira, tudi z volitvami, če želite, po drugi strani pa da bi se ljudje vprašali kje je odgovornost tistih.

Ne, v isti sapi se danes nagrajuje tiste, ki so s svojim ravnanjem ali z opustitvijo dolžnostnega ravnanja, z opustitvijo ravnanja skladno recimo s protokolom, ki je urejal neke postopke, zaradi česar potem gradivo ni bilo ustrezno obravnavano, ni imelo statusa pač, kot bi ga moralo imeti in zaradi tega se je postopek neslavno končal, kot se je, ti ljudje dobijo zdaj še nagrado. V istem času pa se ustanovi komisija za preiskovanje politične odgovornosti za to, da se je to zgodilo. Ja, oprostite, kdor razume to, razume tudi, zakaj je Nobelov nagrajenec za mir gospod Havel pred toliko leti rekel »Laž je nesmrtna duša levičarjev«. Kajti to je to, o čemer se danes pogovarjamo.

Vsako kaznivo dejanje, če obstaja utemeljen sum, se pravi, če obstajajo indici, mora biti prijavljeno, mora biti predmet ustrezne obravnave organov pregona, če se ugotovi kršitev zakona, mora biti ustrezno sprocesirana preko tožilstva, na sodišče in ljudje morajo za storjena kazniva dejanja odgovarjati. Jaz upam, da se o tem v osnovi vsi strinjamo. Potem pa se postavlja še vprašanje politične odgovornost. Politična odgovornost pa je seveda takrat, kadar ljudje ali sami / nerazumljivo/ politične funkcije nekaj povzročijo ali pa nečesa ne preprečijo, pa bi morali, pa je tisto nekaj kaznivo dejanje.

In v primeru pranja denarja preko firm gospoda Farrokhzadeha, preko Nove Ljubljanske banke, denar pa je bil nakazan iz banke, ki je bila pod embargom Evropske komisije so seveda točno takšni ljudje znani. Znana so njihova imena in priimki, vsa so v poročilu, prej sem jih glavne naštel, in oni so odgovorni, se pravi odgovornost je jasna, je že ugotovljena. Ko od tu naprej nekdo nekaj pelje, pa temu dodaja karkoli,
seveda gre za zamegljevanje, pa je treba stvari imenovati s pravim imenom.

Zdaj je tisto, kar je potrebno doseči in vztrajati to, da se za vse kar se je takrat zgodilo, opravi ponovna preiskava, da se ugotovi, kje je odgovornost, tudi kazenska in da se jo uveljavi. Kar se politične odgovornosti tiče, je ta nesporno že ugotovljena s sprejetjem poročil obeh komisij v Državnem zboru. Ni treba nič posebej še ugotavljati. Ve se, kdo je bil obveščen, pa ni nič ukrepal ali pa celo prebral ni tistega obvestila. Ve se tudi, da nekateri so bili iz tega obveščanja izvzeti. V parlament številka milijarda nikoli sploh ni prišla. Nikoli. Ni je dobila ne komisija, ne predsednik parlamenta, kar najbolj bode v oči, kajti običajno so vedno najprej z zaupnimi podatki obveščeni trije predsedniki. To so predsednik države, predsednik Vlade in predsednik parlamenta, to se pravi pač voditelj reprezentativne, izvršilne in zakonodajne veje oblasti, če hočete. V tem primeru je bil eden izvzet. To seveda ni slučaj. Kje pa. Namigi, ki so prihajali v parlament so bili pa smešni. Povedal sem vam, da edini material, ki ga obravnava pač parlamentarna komisija, jaz takrat nisem bil njen član, sem si pa za nazaj pogledal stvari podrobno, je imela en sam stavek v tistem letnem poročilu.

Da so obravnavali tudi primere suma pranja denarja, ki so se nanašali na Bližnji vzhod, pa na Balkan in konec zgodbe in da to preiskujejo. To je bilo vse. Na isti strani, ne boste verjeli, je bil pa takole dolg odstavek o tem, kako preiskujejo desni ekstremizem, ki da postaja šef in tutor vsem na Balkanu in da treba je biti posebej pozoren na desni ekstremizem, ki se razrašča in desni ekstremizem gor in dol. Se pravi, milijarda dolarjev je nepomembna tudi, če je to kriminal, važno da se gleda, kako tam en Nemec preganja nek imaginarni desni ekstremizem. Mimogrede, tisti desni ekstremisti pa potem plešejo z gospodom Zoranom Jankovićem na odru, da je komedija popolna. To je seveda parodija pravne države. Tudi parodija obveščanja javnosti. Ampak v tej parodiji je en del, ki ni niti malo smešen. Nekateri ljudje so v izvršilni veji oblasti in to je reprezentativni predsednik države, vedel za to zgodbo. Nihče od njih ni nič ukrepal. Nekateri so izvedeli s strani ljudi, ki so za to pač tvegali nekaj, da so jim dali obvestilo, tudi konkretno gospod Goran Klemenčič po lastni izjavi na KPK in so potem tako ravnali s tistim materialom, da ni bil uporaben kot naprej dokaz v dokaznem postopku, zaradi česar se je zadeva slabo končala.

In potem o lastni vlogi, ki jo je seveda očitno hotel politično izkoristiti, ne ravno točno dajali izjave javnosti. Po domače rečeno zavajali. In namesto, da bi se ukvarjali s tem, s politično odgovornostjo tistih za katere se ve z imenom in priimkom kdo so, se te, konkretno gospoda Gorana Klemenčiča, s strani te sedanje koalicije in vlade nagrajuje in se jih pošilja za komisarje za področje človekovih pravic, čeprav jim v interpelaciji ne očitamo samo to kar sem zdajle navedel, ampak tudi neukrepanje v zvezi s kršitvijo človekovih pravic. Neukrepanje, pa ne boste verjeli, je po definiciji Zakona o preprečevanju korupcije oziroma o integriteti prav definicija koruptivnega ravnanja. Zanimivo, ne? Se pravi tisti, ki naj bi bili zadolženi za pregon korupcije, če so opustili dolžnostno ravnanje, so sami storili koruptivno dejanje. Ampak oni bodo zdaj za to nagrajeni, ker je vlada gospoda Cerarja tako odločila, z mestom varuha oziroma komisarja za človekove pravice. Da bi pa fino meglo v ta prostor napolnili, bo pa poskrbela ena druga preiskovalna komisija in bo primerjala med sabo zadeve, ki niso primerljive, kajti o tem v zvezi s pač NKBM, ne glede na to ali je to res ali ne, to naj pač ugotovijo
ustrezni organi, po vsem, kar se do zdaj ve, nikoli nihče v politiki ni bil obveščen, še najmanj pa vlada kot celota, še najmanj pa predsednik države, da bi opustil dolžnostno ravnanje.

Poleg tega je zadeva, še enkrat povem, poglejte to velikostno primerjavo. Toliko, kot je tale kovanček proti celotni višini, rob kovanca, da ne bo pomote, po celotni višini do tal. Toliko je to. Kdor taki dve stvari tišči skupaj, gotovo samo seje meglo. To je menda jasno vsakomur, ki tole vidi, ne. To se danes tukaj počenja. Z določenim namenom, zato da bi se šlo v stilu tistega ruskega vica »razpršuj po kolektiv«, da ne bi bil potem slučajno kdo zares odgovoren. Vsi, ki vic poznate, veste, da je precej krepek, pa ga ne bom povedal v celoti. Najbrž veste, zakaj gre. Jaz predlagam, da se s tem neha. Da se posveti nalogi, če ste že naredili preiskovalko, da se ponovno zasliši vse te ljudi in da se jih izpraša o tem, če ste bili gospodje, kar je nesporno ugotovljeno s strani dveh komisij in potrjeno s soglasnim sklepom Državnega zbora, da ste vedeli, katera banka je v igri, da gre za milijardo in samo vi ste vedeli, da gre za milijardo, vedeli ste, da je utemeljen sum pranja denarja, vedeli ste, da je utemeljen sum, da se pere ta denar za terorizem, za podpiranje terorizma in za sum nabave orožja za množično uničevanje, se pravi za jedrski program in pa za nabavo elementov oziroma osnovnega materiala za kemijske bojne strupe, zakaj niste ustrezno ukrepali, zakaj niste zahtevali poročil, zakaj niste zahtevali, da bi organi ustrezno ravnali, zakaj niste niti toliko preverili, da bi opazili, če ste bili na tej funkciji že obveščeni, da je Policija končala preiskavo, pa o tem niti ni obvestila tožilstva.

Gospodje, od Türka, Pahorja, Klemenčiča, vsi ostali, zakaj niste takrat vprašali? Kako je mogoče, da ukrade nekdo en star moped, pa bo policija naredila na koncu zapis in vsaj, če ne drugega, prijavo neznanega storilca in jo predala tožilstvu kot informacijo? Vednost in ravnanje. V tem primeru pa tožilstvo sploh ni bilo nikoli obveščeno. Niti po zaključku preiskave, kar je najbolj normalna in zakonita pot.

Če bi se eden od teh, ki je bil obveščen, minimalno pozanimal, za kaj gre, bi to vedel in potem se zadeva zanesljivo ne bi končala, tako kot se je, in zato to za sabo potegne tudi politično odgovornost. Ta drug primer, ki ga tlačite zraven, pa s tem nima veze in to vi zelo dobro veste in zato vam v resnici tudi gre, da boste govorili o tistem, da vam ne bi bilo treba o tem. Ker morate govorite o samih sebi, o tem, da preiskujete politično odgovornost, hkrati pa nagrajujete tiste, ki so že ugotovljeno politično odgovorni. Nesporno, soglasen sklep Državnega zbora, tudi vašega, gospe in gospodje. To je tukaj.

 Govori se o preiskovalki, dejansko pa bi se moralo govoriti o begu pred odgovornostjo. O begu pred odgovornostjo tistih, ki so bili takrat o politiki obveščeni, pa niso ukrepali, in o vašem begu pred odgovornostjo, ker bi seveda morali zaslišati tudi kakšnega lastnega ministra in uveljaviti njegovo odgovornost, ampak zdaj smo samo priče tistemu staremu žalostnemu načelu, da vrana vrani ne izkljuje oči. Gospe in gospodje, to ni prav in tega ne podpiram.