Mag. Branko Grims o pobudi za zbiranje podpisov za zahtevo za razpis predhodnega referenduma o t.i. izbrisanih na seji ONP, 28.maj 2004

Mag. Branko Grims je na seji Odbora za notranjo politiko utemeljil pobudo volivkam in volivcem za zbiranje podpisov za zahtevo za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma o zakonu o stalnem prebivanju tujcev z državljanstvom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji Mag. Branko Grims je na seji Odbora za notranjo politiko utemeljil pobudo volivkam in volivcem za zbiranje podpisov za zahtevo za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma o zakonu o stalnem prebivanju tujcev z državljanstvom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji Mag.Branko Grims: Da bi lahko pobudniki ustrezno argumentirali in pa utemeljili predlagano pobudo moramo osvetliti nekatere bistvene značilnosti samih pobudnikov dejanskega stanja pri reševanju tega vprašanja in zakonodajnega postopka, se pravi točke, v kateri se ta postopek nahaja. Najprej bi želel poudariti, kdo sploh smo pobudniki v tem primeru. Sam pač štejem, da sem prvi med enakimi. Smo pa slovenske državljanke in državljani, pripadniki povsem različnih narodov tega dela Evrope. Če pogledate seznam, boste našli že med prvimi priimke, kot so Čehić, Šabić, Žepić, Avsenik, Blaževič, Štanjevski in še mnoge druge, kar seveda samo potrjuje to, kar sem povedal. Pripadamo povsem različnim političnim prepričanjem in večina jih po lastnih izjavah sicer ni članov nobene stranke. Večina med temu tudi še nikoli ni podpisala sploh nobene referendumske pobude, kaj šele pobude o tem zakonu. In že v tem se pravzaprav skriva prvi odgovor na očitek, da so pobudniki vedno eni in isti. To je daleč od resnice, zlasti glede te pobude, o kateri danes govorimo. Zastopanost pripadnikov praktično vseh narodov nekdanje Jugoslavije pa je najboljši dokaz, da vprašanje reševanja problematike tako imenovanih izbrisanih, nikakor ne deli državljane na nekakšne nacionalistične nazadnjake in samozvane liberalce na drugi strani, ampak se ob tem vprašanju kristalno jasno pokaže delitev na tiste, ki so bili Sloveniji iskreno lojalni v času, ko je bilo najtežje, to se pravi, v času njene osamosvojitve, saj vsi poznate geslo, da v nesreči spoznaš prijatelja, in na tiste, ki so imeli pač ob osamosvojitvi figo v žepu, danes imajo pa slabo vest in se jim zato tako mudi. Svojo lastno nestrpnost pa potem projecirajo na druge. Naša pobuda je namreč zato tudi izraz našega zavračanja nestrpnosti do ljudi, ki so Slovenijo osamosvojili oziroma kot njeni prebivalci ne glede na svojo narodnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino z dejanji dokazali, da so Sloveniji lojalni in jo kot domovino iskreno sprejemamo kot vrednoto. Pobudniki smo se in se zavzemamo za strpen dialog. Žal smo iz sredstev javnega obveščanja in tisti, ki smo v tem bili tudi sami udeleženi, lahko ugotovili, da je bil ta dialog pred časom že pretrgan. Prišlo je do enostranske prekinitve s sklicem neke izredne seje in danes smo v enem zelo posebnem položaju, ko se brez zakonite podlage odločbe že izdajajo v tisočih. Ogromno se jih po informacijah iz javnega obveščanja pač vrne nevročenih. Na desetine se jih vrača celo zato, ker niti hiše, niti ulice na naslovu, na katerega se pošiljajo odločbe ne obstajajo in v tem primeru lahko pobudniki ocenimo samo, da materialna škoda že nastaja s stroški oblikovanja in izdajanja, pošiljanja očitno nesmiselnih odločb. To je po naši oceni precej karikatura pravne države, ko državna uprava ravna v nasprotju s pravnimi načeli, ekonomičnosti in racionalnosti, čeprav, to posebej opozarjamo, je celo predsednica ustavnega sodišča na tiskovni konferenci izrecno opozorila, da odločbe ustavnega sodišča v nobenem primeru ne prepoveduje individualne obravnave, ampak prav nasprotno, da je v njej vsebovana in če bi se temu dosledno sledilo, potem seveda do tega ne bi prišli. To so sedaj okoliščine, v katerih se, kot sem lahko na hitro razbral iz tega zadnjega predloga, za katerega domnevam, da je najbolj aktualen, saj za njim stoji očitno večinska skupina v državnem zboru. V tej se pobudnikom najbolj očita zavlačevanje. Ampak ta očitek ne zdrži niti zdravo razumske presoje. Zaradi vseh dosedanjih referendumskih pobud o tem zakonu je bilo porabljeno samo dobri tri mesece. Državni zbor pa v šestih mesecih, ki jih je kot rok določilo ustavno sodišče za uresničitev svoje odločbe, ni niti začel zakonodajnega postopka. In je torej tista večina, ki o njem odloča, s tem povzročila neustavno stanje in nihče drug. Štiri mesece je potem trajal zakonodajni postopek do druge faze in šele od tam naprej je prišlo do prve vložitve referendumske pobude. Skupaj torej 10 mesecev ali več kot trikrat dlje, kolikor se je porabilo do sedaj časa za vse referendumske pobude skupaj. V očitnem nasprotju z načelom zaupanja v pravo in v pravno državo bi bilo dopuščati, da kdorkoli, tudi sicer po našem prepričanju izključno navidezno, saj se odločbe že izdajajo, časovno stisko izkorišča zato, da sprejema pomanjkljive zakone. Ampak še več. Prav tista večina v vladi in v državnem zboru, ki je sama torej odgovorna za povzročitev neustavnega stanja, sedaj hoče z zamudo, ki je nastala po njihovi lastni krivdi, upravičiti omejevanje ustavne pravice do referenduma vsem državljankam in državljanom in napoveduje v zadnjem predlaganem sklepu zavrnitev pobude. Nič čudnega, moram reči, da naš najuglednejši pisatelj dr. Drago Jančar govori o demokraturi v Sloveniji. No, politične nekulture in kronski dokaz dvojnih meril pa je po oceni predlagateljev tudi dejstvo, da prav te očitke o zavlačevanju in o nujnosti hitenja s problematiko tako imenovanih izbrisanih dajejo prav tisti, ki so sami politično in pravno odgovorni, da že tudi po celo desetletje zaman čakajo na uresničitev številne odločbe ustavnega sodišča, ki so v korist tudi otrokom, mladim družinam, a za otroke in mlade družine slovenskih državljanov se pa niti po 8 letih ne mudi. Tukaj pa je problem zaradi nekaj tednov oziroma v najhujšem primeru nekaj mesecev. Pobudniki opozarjamo, da je takšna politika dvojnih meril odraz politične nekulture njenih akterjev in povsem neevropska. Zakonodajni postopek o tako imenovanem sistemskem zakonu izbrisanih že od vsega začetka, po našem prepričanju, poteka v očitnem nasprotju s poslovnikom, saj vlada Republike Slovenije, kot predlagatelj, sploh nikoli ni predložila kakršnekoli konkretne ocene kaj pomeni uresničitev tega zakona, zlasti določb glede odškodnin za proračun Republike Slovenije. Ureditev odškodnin pa prinaša po naši oceni največ neznank in je zato najbolj sporna, ker pač bistveno odstopa od dosedanje prakse. Vsi veste, da je dosedanja praksa bila, da se pač omejujejo v predpisih odškodnine tudi v absolutnem znesku. Takšna praksa je bila tudi, ko je šlo za žrtve medvojnega in povojnega nasilja, tukaj pa se ravna drugače. In če bi se omejilo tudi v absolutnem znesku bi ta zakon postal predvidljiv, se pravi posledice bi postale predvidljive, ker bi lahko enostavno izračunali število potencialnih upravičencev s to absolutno omejitvijo in bi lahko vedeli kakšne so v najslabšem primeru posledice za proračun Republike Slovenije. Ampak, ker se temu ni pač storilo tako, ker se je ravnalo drugače, kot je bila dosedanja praksa, pa vse skupaj spominja na dobesedno ruslo ruleto z denarjem davkoplačevalcev in je zato po našem trdnem prepričanju v neskladju s temeljnimi načeli pravne države, med katerimi predvidljivost učinka sprejete zakonodaje zagotovo predstavlja tudi vrednoto, ki ji je treba slediti. Določila, ki so predmet referendumske pobude same sploh niso jedro zakona in se osrednjega vprašanja, to se pravi, kdo so upravičenci, da dobijo povrnjen status za vse obdobje za nazaj, sploh v ničemer ne dotikajo. To dokazuje dejstvo, da so bila prav ta določila vnesena v besedilo zakona šele v času pred njegovo potrditvijo na seji državnega zbora v drugem branju. Pobudniki se sicer z večino teh določil načeloma strinjamo, to je tudi v indirektnem nasprotju s tistimi, kar je zapisano kot ocena, pač nekdo bere misli v tistem predlaganem sklepu, ki smo ga danes dobili na klop. Vendar pa se hkrati glede na opozorila ustavnega sodišča sprašujemo, ali ta določila predstavljajo dejansko zadostno varovalko pred zlorabami, zlasti zato, ker gre za neko odstopanje od dosedanje pravne prakse in ali niso bila ta določila vnesena bolj z namenom zavajati javnost. Zlasti še enkrat poudarjam zato, ker v besedilu zakona v drugem branju se pravi hkrati s temi določili niso bile vnesene tudi tiste omejitve, absolutne omejitve odškodnin, ki so sicer že uveljavljene v slovenski pravni praksi in bi bile torej očitno pravno nesporne. Referendumsko vprašanje je zato, ker izhaja iz teh dejstev, in dosledno upošteva vse odločbe ustavnega sodišča, povsem drugačno od sedanjih in se v ničemer ne dotika osrednjega vprašanja. Torej povrnitve statusa stalnega prebivanja za nazaj. Je jasno, kar v bistvu dokazujejo prav predlagani sklepi, o nejasnem vprašanju pač ustavna presoja ni dopustna, prav tako pa po zakonu o referendumu in ljudski iniciativi morebitnega nejasno izraženega vprašanja nikakor ni dopustno kar zavrniti, ampak bi moral državni zbor potem predlagatelja pozvati k dopolnitvi obrazložitve, oziroma ustrezni spremembi referendumskega vprašanja. Ker torej že predlagatelji sklepov s svojim ravnanjem sami priznavajo, da je vprašanje jasno, in ker se vprašanje v ničemer ne dotika ureditve ali neureditve statusa za nazaj, ker bi to posegalo v odločitev ustavnega sodišča, bi torej v pravni in demokratični državi moral biti določen rok za zbiranje podpisov. Namesto tega, pa se sedaj očitno hoče ustavno pravico do referenduma. Poudarjam ustavno pravico vsega ljudstva, na hitro pomesti pod klop. Ker se vlada ni držala poslovniških pravil, torej ni mogoče predvideti finančnih posledic nekaterih določil tega zakona, tistih, ki so tudi predmet našega referendumskega vprašanja, in zato gre za rusko ruleto z denarjem davkoplačevalcev. Tako državljani te države, posebej poudarjam, pobudniki odrekamo vladi pravico do tako neodgovornega vodenja države. Tako skrajno neodgovorno ravnanje vlade namreč potem predstavlja dejansko podlago za uresničitev tistih napovedi pravnega zastopnika tako imenovanih izbrisanih od Aksentijevića, Peraka, Balabana in vseh ostalih, namreč ta pravni zastopnik je v tem državnem zboru napovedal, da bodo iztožili vse do konca. Vemo, da so že vložene nekatere zahteve, ki segajo tja do 27 milijonov tolarjev. In da če bo pač to presegalo zmožnosti enega proračuna, naj se izplačilo raztegne na več proračunov. Nobenega razumnega razloga torej ni, da bi z nadaljnjim oviranjem ustavne pravice ljudstva, do neposrednega odločanja na referendumu, pri tako neodgovornem početju sodeloval tudi državni zbor. Za konec pa, da bi se izognili nepotrebnim razpravam, še eno dodatno pojasnilo. In glede na to, da se ta seja snema, iskreno upam, da ne bo znova prišlo, do očitno zlonamernih reinterpretacij. Pobudniki smo namreč želeli s to našo pobudo tudi dodatno pripomoči tudi k temu, da bi se odprl medijski prostor doma in v tujini, in da bi s tem omogočili, da se prikaže bolj realna slika dogajanja v Sloveniji v obdobju njene osamosvojitve. Namreč že predsednik države, dr. Janez Drnovšek je pred časom na televiziji Slovenija opozoril na problem negativne internacionalizacije, na ustvarjanje povsem izkrivljene slike o dogajanju in času osamosvojitve Slovenije v tujini. del politike je namreč s pomočjo tiste, tako imenovane civilne družbe, ki jo žal tudi vlada plačuje z denarjem davkoplačevalcev, v tujini očitno širil vesti, po katerih je v Sloveniji menda kar 30 tisoč ljudem bilo odvzeto državljanstvo, da so bila opozorila predsednika države upravičena, smo se lahko sami prepričali v oddaji POP TV, v kateri je en italijanski radikal povedal, da bo skupaj z mirovnim institutom demonstriral v Novi Gorici, ker so ga tovariši iz Slovenije obvestili, da je bila tukaj 30 tisoč ljudem odvzeta državljanska pravica. To je seveda čista laž in neresnica, in meče izredno negativno luč na Slovenijo v tujini. Vsi vemo, da je bila Slovenija edina država, ki je vsem svojim prebivalcem ponudila državljanstvo, in da je lahko danes kakršenkoli problem samo v zvezi s tistimi, ki pač tega iz takega ali drugačnega razloga, takrat ko je bil za to čas, niso uredili. Lahko pa so to uredili tudi kasneje že leta 1992 po sklepu vlade in kasneje, ko so bili sprejeti ponovno ustrezni zakoni, ki so to dobro uredili. Iz vseh teh razlogov, in glede na te nepredvidljive posledice smo predlagatelji prepričani, da je edino korektno in edino pravilno, pravno pravilno, s strani državnega zbora, da bi naložil predsedniku parlamenta, da razpiše rok za zbiranje podpisov, in da se o teh določbah, ki so po naši oceni nepredvidljive, po njihovi ustreznosti ali neustreznosti izrečejo pobudniki sami na referendumu.