Mag. Anže Logar: "Potrebna bi bila razprava o prihodnosti."
nedelja, 31. 5. 2015To, kar deli in buri duhove danes, je bilo na političnem zemljevidu že desetletje nazaj. Kaj res nismo uspeli narediti koraka naprej? Poslanec SDS mag. Anže Logar je na ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja, ministra za pravosodje mag. Gorana Klemenčiča ter ministrico za notranje zadeve mag. Vesna Györkös Žnidar naslovil pisno poslansko vprašanje v zvezi s poročilom EK o Sloveniji.
Spoštovani ministri!Izstopimo v prihodnost …Včasih se zdi, kot da se v Sloveniji vrtimo v krogu. Minevajo leta, mi pa se še vedno pogovarjamo o enih in istih temah. Privatizacija, državno lastništvo, upravljanje podjetij, banke, mediji, sodstvo, zdravstvo … To, kar deli in buri duhove danes, je bilo na političnem zemljevidu že desetletje nazaj. Kaj res nismo uspeli narediti koraka naprej?Ob agresiji jugoslovanske armade četrt stoletja nazaj smo z odločnim ravnanjem v 10 – ih dneh postavili stvari na svoja mesta. Nismo na dolgo in široko ‘razglabljali, premišljevali in tehtali’ nadaljnjih korakov. Ne, borbeno in v slogi smo se uprli ter z odločnimi akcijami ustvarili svojo državo. Tudi prve valute – tolarja – nismo na dolgo in široko izumljali, tuhtali ali po nepotrebnem usklajevali. Praktično takoj je bil v naših denarnicah, naloga centralnih bankirjev pa je bila, da zagotovijo nemoteno tranzicijo v novo valuto. Tujina nas ni hotela mednarodno priznati. Iskali so diplomatske zvijače, kako bi nas obdržali v Jugoslaviji in preprečili razpad države. Vztrajnost in sposobnost naše diplomacije je dosegla, da so na koncu popusti drugi, mi pa smo postali 176. članica Združenih narodov.Če je šlo takrat, pred 25 leti, zakaj se zdi, da ne gre danes? Razlogov je več. Glavnega pa najlepše opiše tale misel Maurica Maeterlincka, nekdanjega belgijskega Nobelovega nagrajenca: »Na razpotju, ki vodi v prihodnost, vsakemu naprednemu duhu nasprotuje tisoč mož, katerih naloga je, da varujejo preteklost.« Pred četrt stoletja smo teh ’tisočero mož’ ignorirali, saj smo vedeli, da delamo prav. Bolj kot so se ti trenutki slovenske slave oddaljevali, manj smo poslušali sebe. In bolj smo prisluhnili ’tisočerim možem’, ki so in ki še naprej zvesto branijo preteklost. Bolj, ko smo jim prisluhnili, več dvomov se je naselilo v nas in manj strumno smo orali ledino. Prišli smo do točke, ko poslušamo samo še glasove teh mož preteklosti, sebe in naše prihodnost pa kot da ne slišimo več. Kam pelje nepravočasno ukrepanje nas dan za dnem opozarja primer Grčije. Zibelka evropske civilizacije, demokracije, filozofije, je v zadnjega pol leta polnila evropske medije. Radikalna levica je s sladkimi a nerealnimi obljubami premamila Grke, da so ji predali državo v roke. Nekateri so to v Sloveniji razglašali za veliko zmago pozitivizma in upanja za drugačno družbeno ureditev. Pri nekaterih ta evforija še traja, a verjetno bolj zaradi nevednosti, ker ne spremljajo tujih medijev, ki za razliko od slovenskih precej podrobno opisujejo razvoj dogodkov v Grčiji po zmagi Sirize. V samo pol leta je bil z zapravljivo politiko radikalne levice uničen ves napor prejšnjih dveh vlad, ki sta z varčevalno politiko proračunsko načrtovanje spravila v vzdržne okvire. Finančna situacija Grčije se je poslabšala do te mere, da je grška vlada občinam nedavno poslala dekret, v katerem je od občin zahtevala prenakazilo vseh prostih likvidnih sredstev v državni proračun. Le z preostankom denarja občin lahko namreč država izplača plače uslužbencem in poravna zapadle obveznosti.
Si predstavljate, da bi takšno zahtevo vsem županom, tudi vašemu, naokoli razpošiljal Mramor? Najbrž ne. A če bomo še naprej vsakič poslušali glasove tistih ’tisočerih mož’, tudi to ni nemogoče…
Pred kratkim je Evropska komisija objavila poročilo o Sloveniji, predvsem oceno gospodarskih razmer v državi. V tem dokumentu je zapisala, da »zapletena mreža bank, nefinančnih podjetij, zavarovalnic in naložbenih skladov v neposredni ali posredni lasti države še naprej negativno vpliva na gospodarstvo.«. Podjetja v državni lasti so slabše upravljana, imajo nižje dobičke, so bolj podvržena korupciji in imajo slabše kazalnike ekonomske učinkovitosti. Med vsemi državami EU je takšnega državnega lastništva največ ravno v – Sloveniji. Evropska komisija tako ugotavlja: »Vpletenost države v gospodarstvo je še vedno velika ter je imela od začetka krize znatne fiskalne in gospodarske posledice za Slovenijo v vrednosti več kot 13 milijard EUR«. Trinajst milijard evrov? To je več, kot znaša letni proračun države! Ali preračunano drugače: to je toliko, kot če bi država vsakemu državljanu od konca leta 2008 do danes izplačevala po 80 evrov mesečno. Štiri članski družini torej 320 evrov.
Tisti ’tisoči možje’ iz uvoda, ki nam vsakodnevno vpijejo o ‘nacionalnem interesu’ in nas svarijo pred razprodajo državne srebrnine (še posebej takrat, ko je govora o privatizaciji Telekoma), bi vam morali v bistvu postaviti tole vprašanje: ali podpirate ohranitev državnega lastništva nad Telekomom za ceno 320 evrov družinskega proračuna mesečno? Potem razprava o privatizaciji ne bi bila tako razgreta in bi se danes že pogovarjali o vsebinah, ki jih pred desetimi leti še ni bilo na dnevnem redu. O vsebinah naše skupne prihodnosti.
Spoštovani ministri!Izstopimo v prihodnost …Včasih se zdi, kot da se v Sloveniji vrtimo v krogu. Minevajo leta, mi pa se še vedno pogovarjamo o enih in istih temah. Privatizacija, državno lastništvo, upravljanje podjetij, banke, mediji, sodstvo, zdravstvo … To, kar deli in buri duhove danes, je bilo na političnem zemljevidu že desetletje nazaj. Kaj res nismo uspeli narediti koraka naprej?Ob agresiji jugoslovanske armade četrt stoletja nazaj smo z odločnim ravnanjem v 10 – ih dneh postavili stvari na svoja mesta. Nismo na dolgo in široko ‘razglabljali, premišljevali in tehtali’ nadaljnjih korakov. Ne, borbeno in v slogi smo se uprli ter z odločnimi akcijami ustvarili svojo državo. Tudi prve valute – tolarja – nismo na dolgo in široko izumljali, tuhtali ali po nepotrebnem usklajevali. Praktično takoj je bil v naših denarnicah, naloga centralnih bankirjev pa je bila, da zagotovijo nemoteno tranzicijo v novo valuto. Tujina nas ni hotela mednarodno priznati. Iskali so diplomatske zvijače, kako bi nas obdržali v Jugoslaviji in preprečili razpad države. Vztrajnost in sposobnost naše diplomacije je dosegla, da so na koncu popusti drugi, mi pa smo postali 176. članica Združenih narodov.Če je šlo takrat, pred 25 leti, zakaj se zdi, da ne gre danes? Razlogov je več. Glavnega pa najlepše opiše tale misel Maurica Maeterlincka, nekdanjega belgijskega Nobelovega nagrajenca: »Na razpotju, ki vodi v prihodnost, vsakemu naprednemu duhu nasprotuje tisoč mož, katerih naloga je, da varujejo preteklost.« Pred četrt stoletja smo teh ’tisočero mož’ ignorirali, saj smo vedeli, da delamo prav. Bolj kot so se ti trenutki slovenske slave oddaljevali, manj smo poslušali sebe. In bolj smo prisluhnili ’tisočerim možem’, ki so in ki še naprej zvesto branijo preteklost. Bolj, ko smo jim prisluhnili, več dvomov se je naselilo v nas in manj strumno smo orali ledino. Prišli smo do točke, ko poslušamo samo še glasove teh mož preteklosti, sebe in naše prihodnost pa kot da ne slišimo več. Kam pelje nepravočasno ukrepanje nas dan za dnem opozarja primer Grčije. Zibelka evropske civilizacije, demokracije, filozofije, je v zadnjega pol leta polnila evropske medije. Radikalna levica je s sladkimi a nerealnimi obljubami premamila Grke, da so ji predali državo v roke. Nekateri so to v Sloveniji razglašali za veliko zmago pozitivizma in upanja za drugačno družbeno ureditev. Pri nekaterih ta evforija še traja, a verjetno bolj zaradi nevednosti, ker ne spremljajo tujih medijev, ki za razliko od slovenskih precej podrobno opisujejo razvoj dogodkov v Grčiji po zmagi Sirize. V samo pol leta je bil z zapravljivo politiko radikalne levice uničen ves napor prejšnjih dveh vlad, ki sta z varčevalno politiko proračunsko načrtovanje spravila v vzdržne okvire. Finančna situacija Grčije se je poslabšala do te mere, da je grška vlada občinam nedavno poslala dekret, v katerem je od občin zahtevala prenakazilo vseh prostih likvidnih sredstev v državni proračun. Le z preostankom denarja občin lahko namreč država izplača plače uslužbencem in poravna zapadle obveznosti.
Si predstavljate, da bi takšno zahtevo vsem županom, tudi vašemu, naokoli razpošiljal Mramor? Najbrž ne. A če bomo še naprej vsakič poslušali glasove tistih ’tisočerih mož’, tudi to ni nemogoče…
Pred kratkim je Evropska komisija objavila poročilo o Sloveniji, predvsem oceno gospodarskih razmer v državi. V tem dokumentu je zapisala, da »zapletena mreža bank, nefinančnih podjetij, zavarovalnic in naložbenih skladov v neposredni ali posredni lasti države še naprej negativno vpliva na gospodarstvo.«. Podjetja v državni lasti so slabše upravljana, imajo nižje dobičke, so bolj podvržena korupciji in imajo slabše kazalnike ekonomske učinkovitosti. Med vsemi državami EU je takšnega državnega lastništva največ ravno v – Sloveniji. Evropska komisija tako ugotavlja: »Vpletenost države v gospodarstvo je še vedno velika ter je imela od začetka krize znatne fiskalne in gospodarske posledice za Slovenijo v vrednosti več kot 13 milijard EUR«. Trinajst milijard evrov? To je več, kot znaša letni proračun države! Ali preračunano drugače: to je toliko, kot če bi država vsakemu državljanu od konca leta 2008 do danes izplačevala po 80 evrov mesečno. Štiri članski družini torej 320 evrov.
Tisti ’tisoči možje’ iz uvoda, ki nam vsakodnevno vpijejo o ‘nacionalnem interesu’ in nas svarijo pred razprodajo državne srebrnine (še posebej takrat, ko je govora o privatizaciji Telekoma), bi vam morali v bistvu postaviti tole vprašanje: ali podpirate ohranitev državnega lastništva nad Telekomom za ceno 320 evrov družinskega proračuna mesečno? Potem razprava o privatizaciji ne bi bila tako razgreta in bi se danes že pogovarjali o vsebinah, ki jih pred desetimi leti še ni bilo na dnevnem redu. O vsebinah naše skupne prihodnosti.